Namene analize lahko v grobem razvrstimo v tri velike skupine: (1) spoznati nekaj o posamezniku in njegovem doživljanju in ravnanju, (2) o odnosih med ljudmi in (3) o delovanju družbenih institucij, organizacij, družbenih delnih sistemov in družbe o celoti. Pripovedi bolnikov s kolostomo nam povejo nekaj o doživljanju teh ljudi in njihovih osebnostnih značilnostih, npr. o njihovi občutljivosti, psihični odpornosti; o njihovem ravnanju, npr. o njihovih delovnih ali prostočasnih aktivnostih ipd. Povejo nam lahko nekaj o odnosu zdravstvenega osebja do bolnikov, ali specifičnih postopkih priprave na operacijo. Povejo nam lahko kaj o organizaciji dela in o zdravljenju kot dejansko poteka. Vse to pravzaprav še niso metodološka vprašanja ampak vsebinska, teoretična ali praktična. Analizo torej lahko usmerimo v raziskovanje posameznika, medosebnih odnosov in družbenega delovanja.
Analiziramo lahko (1) vsebino pripovedi, (2) obliko pripovedi ali način pripovedovanja in (3) okoliščine (kontekst) pripovedovanja. Lahko tudi rečemo, da lahko analiziramo manifestno ali očitno vsebino, tj. vsebino, ki je jasno razvidna iz pripovedi, in latentno ali prikrito vsebino, ki jo odkrijemo z analizo načina in okoliščin pripovedovanja. Pri slednjih dveh načinih analize skušamo torej "brati med vrsticami", tj . sklepati o vsebini iz načina in okoliščin pripovedovanja.
Vsebino pripovedi lahko analiziramo po postopkih tematske analize ali po metodi utemeljene teorije. Rezultat take analize bo seznam tem in podtem pripovedi in njihovih "modalitet". V pripovedih bolnikov s kolostomo smo npr. našli med drugim naslednje teme: prve težave, pregledi, postavitev diagnoze, sprejem diagnoze, priprava na operacijo, doživljanje po operaciji itd. Pri vsaki od teh tem navedemo podteme, variable in opišemo njihova stanja (modalitete).
Pri analizi načina pripovedovanja ali strukture pripovedi se opiramo na spoznanja literarne teorije (in kasneje narativne metodologije) o vrstah in strukturi (delih) pripovedi in skušamo iz teh "literarnih" značilnosti pripovedi sklepati o njihovih vsebinskih vidikih. Pripoved je lahko bolj ali manj dramatična, bolj preprosta, linearna, ali pa zelo zapletena z več stranskimi pripovedmi ali več ravnmi. Morda bi v prvem primeru sklepali na prav tako bolj dramatičen, bolj čustven, prizadet način doživljanja bolnika, v drugem pa na bolj mirno, apatično ali v usodo vdano zadržanje. Pripoved je lahko podrobna ali površna, splošna. V prvem primeru bomo morda sklepali, da je bolnik bolj občutljiv, bolj kompleksna osebnost, ali pa da je bilo to doživetje zanj bolj pomembno. V drugem primeru pa da je bolj ravnodušen, ali da je bilo to doživetje zanj manj pomembno.
Okoliščine, v katerih se odvija pripoved (ne zgodba) so zelo pomembne. Pomembno je, komu je pripoved namenjena, komu jo oseba pripoveduje. Bolnik lahko o svojem doživljanju bolezni pripoveduje zdravniku, sestri, svojcem, kakemu zunanjemu strokovnjaku, raziskovalcu ipd. V teh primerih se lahko pripovedi pomembno razlikujejo. V splošnem je dobro razlikovati okoliščine, v katerih je oseba zainteresirana za to, da poudari določene vidike pripovedi, od okoliščin, ko za to ni zainteresirana. Če zdravniku pripovedujemo o bolezni in okoliščinah, ko se je pojavila, bomo morda manj poudarili vse, kar bi kazalo, da smo z nespametnim ravnanjem zakrivili bolezen ali poškodbo. Drugače bomo o isti zgodbi pripovedovali prijatelju. Če bolnik sluti, da so med osebjem nasprotovanja, od katerih si morda obeta korist zase, bo "tožaril" pripadnike ene strani drugi. Radi slišimo, da je kolega kaj "zamočil" in nehote (in neprevidno) sklepamo tihe zarote, ki delujejo po načelu, "kjer se prepirata dva..."
Okoliščine pripovedi moramo upoštevati ne le zato, da vemo, v katero smer je pripoved morda pristranska, ampak predvsem zato, ker tako odkrivamo značilnosti odnosov v okolju, kjer pripovedi nastajajo: odnose moči, hierarhije, konflikte, norme in sankcije ipd. Besede, ki se izgovarjajo potiho, nedokončani stavki, govorjenje v prispodobah - vse to so kazalci medosebnih in družbenih odnosov, ki jih analitično uporabimo.
Prikaz objav z oznako magisterij zdravstvene nege. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako magisterij zdravstvene nege. Pokaži vse objave
petek, 27. december 2013
petek, 29. november 2013
Narativna analiza (2): funkcije pripovedi, Narrative analysis (2): functions of a narration
V zadnjem prispevku sem izraza "pripoved" in "zgodba" uporabljal bolj ali manj kot sinonima, čeprav sem nekoliko pogosteje in bolj poudarjeno uporabil izraze "pripoved", "pripovedovanje", "analiza pripovedi". To se nam lahko v prihodnje še kdaj zgodi, vendar je treba v nadaljevanju "pripoved" načelno razlikovati od "zgodbe". V stavku " (jaz) pripovedujem zgodbo", je "jaz" subjekt, "pripovedujem" predikat, "zgodba" predmet. Pripovedovanje in njegov proizvod, pripoved, je torej nekaj drugega kot zgodba. Zgodba je tisto, kar se je (zares) zgodilo. Pripoved je poročilo o tem, kar se je zares zgodilo; je produkt pripovedovanja. Tako tudi npr. Mojca Urek, ki se je na področju socialnega dela pri nas največ ukvarjala s proučevanjem naracij, piše, navezujoč se na Halla (1997): "... da so tudi zgodbe v socialnem delu dostopne predvsem skoz izvedbe, predstavitve, v katerih je treba prepričati pomembna občinstva o njihovi resničnosti..." V nadaljevanju Urek piše, da je pri obravnavi določenega primera na centru za socialno delo, manjkal "glas te ženske in otrok ... tj. resna obravnava njihove verzije zgodbe." (Urek 2001)
.jpg)
Težava je v tem, da se o tem, kaj se je zares zgodilo, poučimo lahko samo iz pripovedi ene ali več oseb. Resničnost nam ni dostopna neposredno, ampak samo prek pripovedi. V odnosu do te težave se raziskovalci delijo na dva tabora: eni skušajo prek pripovedi priti do najverjetnejše verzije resničnosti, do prave, resnične, objektivno preverjene zgodbe. Pri tem ugotavljajo ujemanje različnih pripovedi, ali pa dajejo večjo težo posebej usposobljenim opazovalcem in pripovedovalcem. Pri pripovedi o prometni nezgodi ima pripoved policije npr. večjo težo kot druge pripovedi, ker policija sklepa o dejanskem poteku dogajanja na osnovi objektivnih meritev, pričevanj izvedencev in zasliševanja več prič. Na drugem koncu so raziskovalci, ki se odpovedujejo težnji, da bi ugotovili, kakšen je bil resničen potek dogajanja, in raziskujejo samo pripovedi kot individualne in družbene konstrukcije. Zanimivo pa je, da tudi ti govorijo o "družbeni konstrukciji realnosti" (Berger in Luckmann), kar pomeni, da se ne odpovedujejo predstavi o resničnosti, ki ni utvara ali zgolj predstava, umislek, čeprav ni od Boga dana, ampak je družbeno ustvarjena.
Naj pripadamo temu ali onemu taboru (možna je tudi kombinacija obeh stališč, znanost je igra!), nas zdaj zanima najprej, kakšne namene ima lahko analiza pripovedi. Pred tem pa raziščimo, kakšne funkcije imajo pripovedi kot take. Funkcije so nekaj drugega kot nameni. Funkcije so objektivne posledice ali učinki pripovedovanja, naj jih hočemo ali ne, naj se jih zavedamo ali ne; nameni so subjektivno hoteni ali pred(po)stavljeni smotri. Včasih se oboji, funkcije in nameni, prekrivajo. Funkcije lahko razdelimo na funkcije za posameznika in na družbene funkcije (obojega seveda ni mogoče strogo ločiti). Funkcije za posameznika so:
.jpg)
Težava je v tem, da se o tem, kaj se je zares zgodilo, poučimo lahko samo iz pripovedi ene ali več oseb. Resničnost nam ni dostopna neposredno, ampak samo prek pripovedi. V odnosu do te težave se raziskovalci delijo na dva tabora: eni skušajo prek pripovedi priti do najverjetnejše verzije resničnosti, do prave, resnične, objektivno preverjene zgodbe. Pri tem ugotavljajo ujemanje različnih pripovedi, ali pa dajejo večjo težo posebej usposobljenim opazovalcem in pripovedovalcem. Pri pripovedi o prometni nezgodi ima pripoved policije npr. večjo težo kot druge pripovedi, ker policija sklepa o dejanskem poteku dogajanja na osnovi objektivnih meritev, pričevanj izvedencev in zasliševanja več prič. Na drugem koncu so raziskovalci, ki se odpovedujejo težnji, da bi ugotovili, kakšen je bil resničen potek dogajanja, in raziskujejo samo pripovedi kot individualne in družbene konstrukcije. Zanimivo pa je, da tudi ti govorijo o "družbeni konstrukciji realnosti" (Berger in Luckmann), kar pomeni, da se ne odpovedujejo predstavi o resničnosti, ki ni utvara ali zgolj predstava, umislek, čeprav ni od Boga dana, ampak je družbeno ustvarjena.
Naj pripadamo temu ali onemu taboru (možna je tudi kombinacija obeh stališč, znanost je igra!), nas zdaj zanima najprej, kakšne namene ima lahko analiza pripovedi. Pred tem pa raziščimo, kakšne funkcije imajo pripovedi kot take. Funkcije so nekaj drugega kot nameni. Funkcije so objektivne posledice ali učinki pripovedovanja, naj jih hočemo ali ne, naj se jih zavedamo ali ne; nameni so subjektivno hoteni ali pred(po)stavljeni smotri. Včasih se oboji, funkcije in nameni, prekrivajo. Funkcije lahko razdelimo na funkcije za posameznika in na družbene funkcije (obojega seveda ni mogoče strogo ločiti). Funkcije za posameznika so:
- Osmišljanje dogodkov. Človek živi sredi kaosa. Če samo pomislimo, koliko različnih dražljajev v danem trenutku deluje na nas, se moramo s prejšnjo trditvijo strinjati. Da bi človek preživel, se mora orientirati v tem kaosu; oceniti mora, kaj je pomembno in kaj ne, kaj oznanja nevarnost, k čemu naj se umeri, od česa odvrne. V naš um je vgrajen mehanizem, ki omogoča povezovanje nepovezanega. Če so na listu pred mano narisane tri točke, jih samodejno povežem in vidim trikotnik. Podobno povezujemo točke v druge like. Ljudje so od nekdaj tako v figure povezovali najsvetlejše zvezde na nebu. Navidez ali v resnici nepovezane reči um samodejno poveže. Da so te povezave lahko pretirane, celo prav fantastične, bi nam lahko povedali zasliševalci prič prometnih nezgod ali kaznivih dejanj. Ko sem kot mlad študent na vajah prisostvoval pogovoru psihiatra z duševnim bolnikom, je zunaj v daljavi odjeknila eksplozija, najbrž v kamnolomu, ki je bil v tisti smeri. Pacient se je zdrznil in dejal: "A slišite, doktor, kaj mi delajo!" Mož je blodnjavo povezal očitno nepovezani stvari. To povezovanje poteka v težnji, da bi v nejasni situaciji zagledali logiko, pomen; da bi iz kaosa ustvarili red. To je poglavitna funkcija povezovanja različnih, ločenih dogodkov v povezano pripoved.
- Refleksija in oblikovanje identitete. Ko iz navidez (ali v resnici) nepovezanih dogodkov nastane povezan red, bodisi da dogodke povežemo v časovno ali vzročno-posledično zaporedje bodisi v kake druge vrste red in oblikujemo pripoved, pogosto v njej zagledamo sebe kot v zrcalu: tak sem. Lahko razločneje vidimo svoje prednosti in pomanjkljivosti, ugodne in neugodne posledice svojih dejanj. Pripoved deluje kot povratno sporočilo (feedback). Tako oblikujemo svojo identiteto, ki je v bistvu sestavljena iz množice zgodb o dogodkih našega življenja in naših ravnanjih. Na tem dejstvu temelji narativna terapija kot psihoterapevtska usmeritev, ki si prizadeva "slabe" življenjske zgodbe spremeniti v "dobre".
- Zmanjševanje napetosti. Kadar se nam kaj pripeti, posebno kak nepričakovan dogodek, nezgoda, srečanje, konflikt, je prva stvar, ki jo storimo, da to povemo svojemu bližnjemu ali pa celo najbližjemu neznancu, za katerega ocenimo, da mu lahko zaupamo. "Pomisli, kaj se mi je pripetilo!" Ko pripovedujemo, izrazimo čustva, ki so "prišla za nami", med samo pripovedjo, in tako olajšamo napetost in se znebimo pritiska.
- Dramatiziranje življenja. Pogosto pripovedujemo, ne da bi zmanjšali napetost, ampak da bi jo v nekem smislu povečali - da bi vnesli nekaj dramatičnosti v svoja dolgočasna življenja. Tako iz majhnih zgodb delamo velike pripovedi, s katerimi "zabavamo" vse, ki so nas pripravljeni poslušati. Pisatelji pogosto tako "napihnejo" dogodke, ki bi se komu drugemu zdeli nepomembni, oni pa v njih odkrijejo zapletene mehanizme človeške duševnosti.
- Obvladovanje situacije in reševanje problemov. Povezovanje dogodkov v pripoved, ki deluje kot refleksija, nam pomaga obvladati težavno situacijo. Ko pripovedujemo, jasneje zagledamo povezave med dogodki, njihov pomen za udeležence, svojo vlogo in zadržanje. Vse to poveča našo sposobnost za obvladanje položaja, za rešitev težavne situacije.
- Predstavitev samega sebe in obramba samospoštovanja. Pripovedovalec sam odloča o tem, kako bo opisal kak dogodek, kakšno zgodbo bo povedal. Če je sam udeležen v zgodbi, lahko po mili volji oblikuje svojo vlogo v njej: poudari nekatera dejanja, zamolči druga, se predstavi kot junak ali kot žrtev. Pogosto izkrivlja dejstva, da bi tako obvaroval samospoštovanje.
Vir:
Mojca Urek, Življenjske zgodbe in njihov pomen. Socialno delo 40, 2001, 3-4: 119-147.
ponedeljek, 4. november 2013
Narativna analiza (1): kaj je pripoved, Narrative analysis (1): narration
Naracija pomeni pripoved; narativno je pripovedno, pripovedovalno. Torej naj bi narativna analiza pomenila analizo pripovedi. Kaj je pripoved? Zdi se, da je pač vse, kar pride kolikor toliko razločnega in povezanega iz človekovih ust, pripoved. Če bi bilo tako, bi bila narativna analiza skoraj vse, kar smo doslej počeli v okviru kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Preden se malo bolj posvetim temu vprašanju, nekaj razlikovanj. Narativno raziskovanje je najširši pojem, ki vključuje raziskovanje pripovedi kot procesa: od iskanja pripovedovalcev, preko zbiranja pripovedi, njihovega zapisovanja, do analize. Narativna analiza je torej na koncu raziskovalnega procesa zbiranja pripovedovalnega gradiva.
Kaj je torej pripoved? Je izjava, ki jo je v intervjuju dala praktikantka zdravstvene nege o svojem doživljanju prakse, pripoved? So opisi doživljanja, ki so jih podali pacienti s kolostomo, pripovedi? Za prvo bi dejal, da je poročilo, ki je precej oddaljeno od tega, kar pojmujemo kot pripoved v okviru tega pisanja. Drugo pa so poročila, ki so bližja pojmu pripovedi. V čem je razlika?
Pripoved se od drugih podobnih opisov in poročil razlikuje po tem, da
Nekateri dodajajo še, da se bralec ali poslušalec lahko identificira z junakom zgodbe.
Skratka, gre za besedilo, ki je zelo podobno literarnim proznim besedilom, pripovedim, povestim, pripovedkam, novelam, romanu. Kar je za nas ključno: analize takih pripovedi se lotimo enako kot literarni teoretik (kritik) analize literarnega besedila. Seveda lahko pripoved analiziramo tudi drugače, npr. po metodi utemeljene teorije ali tematske analize. Toda s tem zapravimo odločilno prednost dejstva, da so "realne" pripovedi v bistvu prav take pripovedi kot "izmišljene", literarne pripovedi, le da se nanašajo na nekaj, kar se je pripovedovalcu zares zgodilo in da pri opisovanju navaja resnične, tudi preverljive, okoliščine.
Zakaj smo dejali, da poročilo praktikantke o doživljanju prakse ni pripoved v tem smislu, ni zgodba? Prvič, ta zapis je nastal kot zapis odgovorov v intervjuju; praktikantka ni prosto "povedala svoje zgodbe", o tem, kaj je doživela na praksi. Poročilo navaja različne vidike doživljanja, nima pa dovolj elementov zgodbe, kot smo jih našteli zgoraj: ni kronološkega zaporedja, ni prikazana problemska situacija, ni "proti-igre", ni zapleta itd. Ali bi o tej temi, o študijski praksi, lahko povedali pripoved? Lahko. Praktikantka bi lahko začela svojo pripoved kronološko od priprav na prakso; opisala bi prvi dan na praksi, sprejem, dodelitev nalog in potem bi počasi peljala pripoved dalje do osrednjega dogodka, ki mu pripisuje največji pomen; opisala bi, kako je uspešno rešila strokovni problem, kako je doživljala uspeh za uspehom ali pa neuspeh za neuspehom, kako se ji je utrdila odločenost, da ta študij dokonča, ali kako so se ji podrle vse iluzije in je zapadla v krizo identitete.
Viri:
Holloway, I. Wheeler, S. Qualitative Research in Nursing and Healthcare. London: Wiley-Blackwell, 2010.
Prejšnji zapisi na tem blogu in Mesec, B. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD 1998.
Kaj je torej pripoved? Je izjava, ki jo je v intervjuju dala praktikantka zdravstvene nege o svojem doživljanju prakse, pripoved? So opisi doživljanja, ki so jih podali pacienti s kolostomo, pripovedi? Za prvo bi dejal, da je poročilo, ki je precej oddaljeno od tega, kar pojmujemo kot pripoved v okviru tega pisanja. Drugo pa so poročila, ki so bližja pojmu pripovedi. V čem je razlika?
Pripoved se od drugih podobnih opisov in poročil razlikuje po tem, da
- se v glavnem odvija kot prosto pripovedovanje (ustno ali pisno) in ne kot odgovarjanje na vprašanja spraševalca (kot intervju)
- opisuje časovno zaporedje v splošnem vzročno povezanih dogodkov iz preteklosti v sedanjost z nakazovanjem prihodnosti. Pripoved opisuje, na primer, življenje osebe, preden je zbolela, okoliščine ob pojavu bolezni, fazo diagnosticiranja, operacije, rehabilitacije vse do življenja danes in pričakovanj glede prihodnosti
- v njej nastopa nosilec opisanih dogodkov, glavna oseba, akter ali žrtev (junak), npr. pacient, žrtev nasilja, zdravnik, sestra,
- opisuje problematično situacijo, morda usodno, katere izid ni vnaprej gotov; ki se lahko razvije dobro ali slabo za junaka, npr. potek življenjsko nevarne bolezni, operacije in dogodkov po njej
- vsebuje zaplet, celo dramatičen zaplet, ko nastopijo okoliščine, ki ogrožajo junaka, npr. napačno ravnanje zaradi nepoučenosti, pobeg iz bolnišnice, neustrezno nego, ponesrečeno operacijo ipd.
- je skladno povezana (koherentna), to je, vse, kar je povedano, je v neki zvezi z osrednjim problemom in zapletom in "poganja" zgodbo in pojasnjuje dogodke,
- je, skratka, zgodba.
Nekateri dodajajo še, da se bralec ali poslušalec lahko identificira z junakom zgodbe.
Skratka, gre za besedilo, ki je zelo podobno literarnim proznim besedilom, pripovedim, povestim, pripovedkam, novelam, romanu. Kar je za nas ključno: analize takih pripovedi se lotimo enako kot literarni teoretik (kritik) analize literarnega besedila. Seveda lahko pripoved analiziramo tudi drugače, npr. po metodi utemeljene teorije ali tematske analize. Toda s tem zapravimo odločilno prednost dejstva, da so "realne" pripovedi v bistvu prav take pripovedi kot "izmišljene", literarne pripovedi, le da se nanašajo na nekaj, kar se je pripovedovalcu zares zgodilo in da pri opisovanju navaja resnične, tudi preverljive, okoliščine.
Zakaj smo dejali, da poročilo praktikantke o doživljanju prakse ni pripoved v tem smislu, ni zgodba? Prvič, ta zapis je nastal kot zapis odgovorov v intervjuju; praktikantka ni prosto "povedala svoje zgodbe", o tem, kaj je doživela na praksi. Poročilo navaja različne vidike doživljanja, nima pa dovolj elementov zgodbe, kot smo jih našteli zgoraj: ni kronološkega zaporedja, ni prikazana problemska situacija, ni "proti-igre", ni zapleta itd. Ali bi o tej temi, o študijski praksi, lahko povedali pripoved? Lahko. Praktikantka bi lahko začela svojo pripoved kronološko od priprav na prakso; opisala bi prvi dan na praksi, sprejem, dodelitev nalog in potem bi počasi peljala pripoved dalje do osrednjega dogodka, ki mu pripisuje največji pomen; opisala bi, kako je uspešno rešila strokovni problem, kako je doživljala uspeh za uspehom ali pa neuspeh za neuspehom, kako se ji je utrdila odločenost, da ta študij dokonča, ali kako so se ji podrle vse iluzije in je zapadla v krizo identitete.
Viri:
Holloway, I. Wheeler, S. Qualitative Research in Nursing and Healthcare. London: Wiley-Blackwell, 2010.
Prejšnji zapisi na tem blogu in Mesec, B. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD 1998.
ponedeljek, 27. maj 2013
Odprti intervju: kako spraševati - Open interview: how to ask questions
"Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca", je vprašala kolegica.
Vprašanje se navezuje na moje pojasnjevanje, da pri odprtem intervjuju pustimo intervjuvanca, da prosto pripoveduje o temi, ki smo mu jo nakazali. Čim manj naj bi se vpletali v njegovo pripoved.
Naj ponovim: če imamo vrsto konkretnih vprašanj, na katera želimo dobiti odgovor, potem odprti intervju ni ustrezna opcija; raje sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. To bo pogosta situacija v zdravstvu. Radi bi zvedeli, ali bolnik jemlje zdravila ali ne; ali kadi ali ne; ali skrbi za zadostno gibanje ali ne itd. Če bi to radi zvedeli, sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. Če pa nas zanima pacientovo doživljanje bolezni, celotna njegova življenjska situacija, njegovo obvladovanje življenja z boleznijo; če nas zanimajo njegovi postopki samozdravljenja ipd., tedaj izvedimo odprti intervju. In tedaj se pojavi vprašanje, koliko naj se vpletamo. Odgovor je: čim manj; toliko, da sogovornika usmerjamo k podtemam. Mogoče se sam ne bo spomnil, da bi govoril o samozdravljenju, zato ga v primernem trenutku vprašamo: si tudi sami na kak način lajšate bolečine? In potem pustimo, da pripoveduje o tem. Če odgovori s kratkim "da" in obmolkne, ga spodbudimo: "Malo več mi povejte o tem, kako to počnete." Včasih zadostuje že to, da molčimo in ga vprašujoče gledamo, ob tem pa smo pričakujoče obrnjeni k njemu (receptivna drža). S to držo mu damo vedeti, da smo odprti zanj, da nam lahko zaupa, da imamo čas za pogovor in da pričakujemo, da se bo razgovoril. Ljudje velikokrat vstopamo v ordinacijo z občutkom, da zdravniku ali sestri krademo čas, saj smo samo en člen v dolgi čakajoči vrsti. Hitro zaznamo signale, ki nas v tem mnenju potrjujejo: zdravnikovo ali sestrino nervozo, hitre gibe, ukvarjanje z drugimi opravki (prekladanje kartotek, telefoniranje ipd.). Če dobi pacient občutek, da želimo reči "hitro povejte, ker nimam veliko časa", se seveda ne bo razgovoril.
Vprašanje se navezuje na moje pojasnjevanje, da pri odprtem intervjuju pustimo intervjuvanca, da prosto pripoveduje o temi, ki smo mu jo nakazali. Čim manj naj bi se vpletali v njegovo pripoved.
Naj ponovim: če imamo vrsto konkretnih vprašanj, na katera želimo dobiti odgovor, potem odprti intervju ni ustrezna opcija; raje sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. To bo pogosta situacija v zdravstvu. Radi bi zvedeli, ali bolnik jemlje zdravila ali ne; ali kadi ali ne; ali skrbi za zadostno gibanje ali ne itd. Če bi to radi zvedeli, sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. Če pa nas zanima pacientovo doživljanje bolezni, celotna njegova življenjska situacija, njegovo obvladovanje življenja z boleznijo; če nas zanimajo njegovi postopki samozdravljenja ipd., tedaj izvedimo odprti intervju. In tedaj se pojavi vprašanje, koliko naj se vpletamo. Odgovor je: čim manj; toliko, da sogovornika usmerjamo k podtemam. Mogoče se sam ne bo spomnil, da bi govoril o samozdravljenju, zato ga v primernem trenutku vprašamo: si tudi sami na kak način lajšate bolečine? In potem pustimo, da pripoveduje o tem. Če odgovori s kratkim "da" in obmolkne, ga spodbudimo: "Malo več mi povejte o tem, kako to počnete." Včasih zadostuje že to, da molčimo in ga vprašujoče gledamo, ob tem pa smo pričakujoče obrnjeni k njemu (receptivna drža). S to držo mu damo vedeti, da smo odprti zanj, da nam lahko zaupa, da imamo čas za pogovor in da pričakujemo, da se bo razgovoril. Ljudje velikokrat vstopamo v ordinacijo z občutkom, da zdravniku ali sestri krademo čas, saj smo samo en člen v dolgi čakajoči vrsti. Hitro zaznamo signale, ki nas v tem mnenju potrjujejo: zdravnikovo ali sestrino nervozo, hitre gibe, ukvarjanje z drugimi opravki (prekladanje kartotek, telefoniranje ipd.). Če dobi pacient občutek, da želimo reči "hitro povejte, ker nimam veliko časa", se seveda ne bo razgovoril.
sobota, 25. maj 2013
Vprašanja za intervju - Questions for an openended interview
Kolegica, ki skrbi za bolnike s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), je vprašala, kako pripravimo vprašanja za intervju. Govorimo o odprtem intervjuju z bolnikom s KOPB, velja pa tudi za odprti intervju v mnogih drugih situacijah. Odprti intervju se razlikuje od "zaprtega", to je, strukturiranega in standardiziranega intervjuja, v katerem uporabljamo pri vseh vprašancih enak, vnaprej pripravljen vprašalnik po možnosti z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Torej bi bil nekoliko neprijazen odgovor na gornje vprašanje, da pri takem odprtem intervjuju ne pripravljamo vprašanj vnaprej. Zamislimo si samo temo, o kateri se želimo s človekom pogovarjati. V danem primeru nas zanima, kako človek živi s svojo boleznijo; kako jo obvladuje; kako vpliva na njegovo življenje, kako ga omejuje, ali pa, nasprotno, kako so se mu s tem odprle nove življenjske možnosti. Ko govorimo o teh, pomislimo na ljudi s tetraplegijo, ki slikajo z usti. Bi slikali, če jim prizadetost ne bi odvzela številnih drugih možnosti in odprla to novo možnost kot eno redkih preostalih?
Seveda si moramo biti na jasnem o namenu raziskave. Če nas zanima samo, ali se bolnik ravna po naših navodilih, ali jemlje zdravila, ali je opustil kajenje itd., bomo raje izvedli zaprti intervju. Pripravili bomo pet ali deset vprašanj o konkretnem ravnanju in v skladu z odgovori odkljukali, v kolikšni meri nas "uboga". Seveda moramo vedeti tudi, kaj bomo potem s tem počeli. Ga bomo "prisilili", da bo bolj priden? Če pa nas zanima njegovo življenje z boleznijo, okoliščine, v katerih živi in naj bi se zdravil, njegova motivacija za zdravljenje in podobno, s čimer bomo posredno dobili tudi odgovor na vprašanje o tem, zakaj se ne drži naših napotkov, je bolje da izvedemo odprti intervju.
Ko se torej srečamo z bolnikom s KOPB in opravimo formalnosti, bomo pri odprtem intervjuju pogovor začeli nekako takole: "Dolgo se že nisva videla. Kako kaj shajate s to boleznijo?" Pričakujemo lahko, da bo odgovoril prav na kratko, npr.: "Kar gre," ali pa: "Bolj slabo je". Lahko nadaljujemo tako, da ga vprašamo, če jemlje zdravila, ali pa, s čim se ukvarja v prostem času. Mogoče bi nadaljevali takole: "Malo mi povejte, kako preživljate dan. A v redu spite? Imate ponoči kakšne težave?" Potem pričakujemo, da bo opisal, kako je s spanjem, in nadaljujemo: "Kako pa gre potem, ko vstanete?" Itd. S takim načinom damo vprašancu potrebno usmeritev in strukturo, hkrati pa v tem okviru lahko prosto pripoveduje. Ve, da se bomo skupaj z njim pri opisovanju pomikali skozi ves dan. Ob tem se bomo dotaknili družinskih zadev; pogovor o tem lahko kasneje poglobimo. Ni na milost in nemilost prepuščen našim vprašanjem, katerih zaporedja in namena ne pozna, ampak sam nadzira tok pogovora. Pogovor bomo snemali, ali po spominu obnovili in zapisali takoj po koncu in nato kvalitativno analizirali, to je, uredili po temah in kodah. Na ta način bomo dobili vpogled v pacientovo dojemanje smisla zdravljenja, v njegove zadržke do načina zdravljenja, v njegove posebne navade in okoliščine, materialne in odnosne, družinske, ki olajšujejo in otežujejo zdravljenje. Bolje bomo razumeli njegovo motivacijo za zdravljenje.
Iz kakšnega razpoloženja sestre izvira gornje vprašanje? Človek, ki se pripravlja na intervju, se boji, da mu ne bo "uspel". Boji se, da ne bo vedel kaj vprašati. Da bo zašel v zadrego, kako nadaljevati. Zato bi rad imel pred seboj spisek podrobnih vprašanj. Če bo taka vprašanja zastavljal enega za drugim, bo na vsako dobil kratek odgovor - prav primerno za KVANTITATIVNO obdelavo, ne pa za KVALITATIVNO analizo. Poleg tega bo z vprašalnikom, v katerega pogleduje, ali ga drži pred seboj, ustvaril bariero med seboj in bolnikom in mu dal ves čas vedeti, da je on strokovnjak, ki ve več. Pacient si bo mislil: Saj vse veš bolje od mene, kaj me sprašuješ.
Če torej hočeš opraviti ODPRTI intervju, svetujem: Razmisli o namenu raziskave, zamisli si temo, sprosti se in začni pogovor, kot kateri koli vsakdanji pogovor, pri katerem te iskreno zanima doživljanje drugega človeka. Bo šlo?
Seveda si moramo biti na jasnem o namenu raziskave. Če nas zanima samo, ali se bolnik ravna po naših navodilih, ali jemlje zdravila, ali je opustil kajenje itd., bomo raje izvedli zaprti intervju. Pripravili bomo pet ali deset vprašanj o konkretnem ravnanju in v skladu z odgovori odkljukali, v kolikšni meri nas "uboga". Seveda moramo vedeti tudi, kaj bomo potem s tem počeli. Ga bomo "prisilili", da bo bolj priden? Če pa nas zanima njegovo življenje z boleznijo, okoliščine, v katerih živi in naj bi se zdravil, njegova motivacija za zdravljenje in podobno, s čimer bomo posredno dobili tudi odgovor na vprašanje o tem, zakaj se ne drži naših napotkov, je bolje da izvedemo odprti intervju.
Ko se torej srečamo z bolnikom s KOPB in opravimo formalnosti, bomo pri odprtem intervjuju pogovor začeli nekako takole: "Dolgo se že nisva videla. Kako kaj shajate s to boleznijo?" Pričakujemo lahko, da bo odgovoril prav na kratko, npr.: "Kar gre," ali pa: "Bolj slabo je". Lahko nadaljujemo tako, da ga vprašamo, če jemlje zdravila, ali pa, s čim se ukvarja v prostem času. Mogoče bi nadaljevali takole: "Malo mi povejte, kako preživljate dan. A v redu spite? Imate ponoči kakšne težave?" Potem pričakujemo, da bo opisal, kako je s spanjem, in nadaljujemo: "Kako pa gre potem, ko vstanete?" Itd. S takim načinom damo vprašancu potrebno usmeritev in strukturo, hkrati pa v tem okviru lahko prosto pripoveduje. Ve, da se bomo skupaj z njim pri opisovanju pomikali skozi ves dan. Ob tem se bomo dotaknili družinskih zadev; pogovor o tem lahko kasneje poglobimo. Ni na milost in nemilost prepuščen našim vprašanjem, katerih zaporedja in namena ne pozna, ampak sam nadzira tok pogovora. Pogovor bomo snemali, ali po spominu obnovili in zapisali takoj po koncu in nato kvalitativno analizirali, to je, uredili po temah in kodah. Na ta način bomo dobili vpogled v pacientovo dojemanje smisla zdravljenja, v njegove zadržke do načina zdravljenja, v njegove posebne navade in okoliščine, materialne in odnosne, družinske, ki olajšujejo in otežujejo zdravljenje. Bolje bomo razumeli njegovo motivacijo za zdravljenje.
Iz kakšnega razpoloženja sestre izvira gornje vprašanje? Človek, ki se pripravlja na intervju, se boji, da mu ne bo "uspel". Boji se, da ne bo vedel kaj vprašati. Da bo zašel v zadrego, kako nadaljevati. Zato bi rad imel pred seboj spisek podrobnih vprašanj. Če bo taka vprašanja zastavljal enega za drugim, bo na vsako dobil kratek odgovor - prav primerno za KVANTITATIVNO obdelavo, ne pa za KVALITATIVNO analizo. Poleg tega bo z vprašalnikom, v katerega pogleduje, ali ga drži pred seboj, ustvaril bariero med seboj in bolnikom in mu dal ves čas vedeti, da je on strokovnjak, ki ve več. Pacient si bo mislil: Saj vse veš bolje od mene, kaj me sprašuješ.
Če torej hočeš opraviti ODPRTI intervju, svetujem: Razmisli o namenu raziskave, zamisli si temo, sprosti se in začni pogovor, kot kateri koli vsakdanji pogovor, pri katerem te iskreno zanima doživljanje drugega človeka. Bo šlo?
torek, 27. november 2012
Tehnike za zbiranje podatkov
Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?
To je eno od vprašanj, ki so mi jih zastavili slušatelji 3. generacije magistrskega študija VŠZNJ.
V splošnem razlikujemo dve vrsti podatkov (kvalitativnih ali kvantitativnih): primarne in sekundarne. Primarni so tisti, ki jih zberemo neposredno v okviru dane raziskave; sekundarni so podatki, ki so že zbrani; bili pa so zbrani v okviru drugih raziskav ali z drugim namenom, kot je namen naše raziskave. To razlikovanje je pomembno za kvalitativne raziskave, saj se pogosto opirajo na že zbrano dokumentarno gradivo; gradivo, ki je bilo zbrano z drugačnim namenom, kot je namen dane raziskave, to pa pomeni, da nam ni podrobno znan kontekst nastanka gradiva, kar otežuje interpretacijo in lahko vodi do nesporazumov. Vsekakor pa so bili tudi sekundarni podatki zbrani z eno od različnih tehnik za zbiranje primarnih podatkov. Te tehnike lahko delimo na tiste, ki temeljijo na opazovanju in tiste, ki temeljijo na spraševanju oziroma zapisovanju; tem pa dodamo še dokumente, ki temeljijo na samoopazovanju, dokumente iz uradnih virov ipd. Naj samo naštejem nekaj tehnik:
A. OPAZOVANJE
To je eno od vprašanj, ki so mi jih zastavili slušatelji 3. generacije magistrskega študija VŠZNJ.
V splošnem razlikujemo dve vrsti podatkov (kvalitativnih ali kvantitativnih): primarne in sekundarne. Primarni so tisti, ki jih zberemo neposredno v okviru dane raziskave; sekundarni so podatki, ki so že zbrani; bili pa so zbrani v okviru drugih raziskav ali z drugim namenom, kot je namen naše raziskave. To razlikovanje je pomembno za kvalitativne raziskave, saj se pogosto opirajo na že zbrano dokumentarno gradivo; gradivo, ki je bilo zbrano z drugačnim namenom, kot je namen dane raziskave, to pa pomeni, da nam ni podrobno znan kontekst nastanka gradiva, kar otežuje interpretacijo in lahko vodi do nesporazumov. Vsekakor pa so bili tudi sekundarni podatki zbrani z eno od različnih tehnik za zbiranje primarnih podatkov. Te tehnike lahko delimo na tiste, ki temeljijo na opazovanju in tiste, ki temeljijo na spraševanju oziroma zapisovanju; tem pa dodamo še dokumente, ki temeljijo na samoopazovanju, dokumente iz uradnih virov ipd. Naj samo naštejem nekaj tehnik:
A. OPAZOVANJE
- nesistematično opazovanje, anekdotsko zapisovanje
- odkrito opazovanje s popolno udeležbo
- odkrito opazovanje z delno udeležbo
- odkrito opazovanje brez udeležbe
- prikrito opazovanje s popolno udeležbo
- prikrito opazovanje z delno udeležbo
- prikrito opazovanje brez udeležbe
- nesistematično zapisovanje pogovorov
- nestrukturiran (odprt) intervju
- skupinski intervju
- skupinska razprava, fokusne skupine
- esej (prosti spis)
- dnevniki
- potopisi
- pisma
- osebni dokumenti
- biografije, avtobiografije
- dokumenti organizacije (zapisniki sestankov)
- organizacijska poročila
- časopisni članki
- fotografije, video
- risbe, slike
- proizvodi materialne kulture
Več najdete v študijski literaturi.
sobota, 17. november 2012
So kvalitativne raziskave zapostavljene?
Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna?
Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.
Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več.
Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.
Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami.
Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.
Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim.
Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si!
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.
Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.
Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več.
Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.
Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami.
Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.
Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim.
Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si!
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.
torek, 13. november 2012
Tretja generacija VŠZNJ
Včeraj (12.11.12) sem se na seminarju o kvalitativni metodi srečal s tretjo generacijo prvega letnika magistrskega študija Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice (izpostava Ljubljana). Upokojencu so ta srečanja poživilo in preskus "zarjavelosti". Seminarja se je udeležilo 10 študentov (od 12). V začetku sem jih prosil, naj mi zastavijo vprašanja, na katera bi želeli odgovor. Pred tem so namreč že poslušali predavanja iz kvalitativne metodologije pri dekanji prof. Brigiti Skela Savič. Potem smo izvedli majhno anketo o njihovem zanimanju za različne teme s področij zdravstvene nege, da bi ugotovili, kje je težišče njihovega zanimanja; ali jih bolj zanimajo značilnosti in okoliščine pacientov, ali bolj statusna vprašanja profesije, ali pa vprašanja nege, kot osrednjega področja vede o zdravstveni negi. Sledil je pregled izvajanja kvalitativne raziskave, da bi se sporazumeli o jeziku, ki ga bomo uporabljali. Potem smo izvedli vajo kodiranja intervjuja s študentko nege o njeni študijski praksi, pri čemer smo uporabili didaktično tehniko miselnega vzorca; za tem pa še kodiranje intervjuja s pacientom s kolostomo.
Malo pred peto smo naredili nekajminutno pavzo, naslednjo pavzo smo izpustili. Seminar naj bi trajal do 20:30. Dolgo za ljudi, ki so bili dopoldne v službi. Malo pred sedmo je odšla ena študentka. Nato sem uspel za nekaj minut zadržati skupino štirih študentk, ki so hotele oditi okrog sedmih; toliko, da dokončam predstavitev kodiranja intervjuja o praksi. Te so potem tudi odšle, češ da morajo iti skupaj, ker se vozijo z enim avtom. Ali pač z vlakom? Mislim, da na Jesenice, eno uro vožnje. S preostalimi petimi smo uspeli dokončati vajo kodiranja, nato pa so jo tudi ti, približno ob tri četrt na osem, jadrno popihali. Vprašalnika o interesih nismo obdelali, ker so tiste, ki so prej odšle, odnesle vprašalnike s seboj.
Nisem bil zadovoljen. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo. Zakaj so pobegnili? Jih ne zanima? Sem morda preveč zatežil? Dolgočasil? Sem res že preveč zarjavel za delo s študenti? Ko sem se pripeljal domov, sem ravno ujel začetek Gostilna išče šefa. Aha. Te oddaje sicer ne gledam, razen morda mimogrede včasih nekaj minut, vem pa, da jo gledajo mnogi. Pasionirano. Vročega stola ne smeš zamuditi. Kdo bo šel ven?
Vprašanja, ki so jih zastavili kolegi in kolegice, so naslednja:
Malo pred peto smo naredili nekajminutno pavzo, naslednjo pavzo smo izpustili. Seminar naj bi trajal do 20:30. Dolgo za ljudi, ki so bili dopoldne v službi. Malo pred sedmo je odšla ena študentka. Nato sem uspel za nekaj minut zadržati skupino štirih študentk, ki so hotele oditi okrog sedmih; toliko, da dokončam predstavitev kodiranja intervjuja o praksi. Te so potem tudi odšle, češ da morajo iti skupaj, ker se vozijo z enim avtom. Ali pač z vlakom? Mislim, da na Jesenice, eno uro vožnje. S preostalimi petimi smo uspeli dokončati vajo kodiranja, nato pa so jo tudi ti, približno ob tri četrt na osem, jadrno popihali. Vprašalnika o interesih nismo obdelali, ker so tiste, ki so prej odšle, odnesle vprašalnike s seboj.
Nisem bil zadovoljen. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo. Zakaj so pobegnili? Jih ne zanima? Sem morda preveč zatežil? Dolgočasil? Sem res že preveč zarjavel za delo s študenti? Ko sem se pripeljal domov, sem ravno ujel začetek Gostilna išče šefa. Aha. Te oddaje sicer ne gledam, razen morda mimogrede včasih nekaj minut, vem pa, da jo gledajo mnogi. Pasionirano. Vročega stola ne smeš zamuditi. Kdo bo šel ven?
Vprašanja, ki so jih zastavili kolegi in kolegice, so naslednja:
- Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna?
- Povezava kvalitativnih in kvantitativnih raziskav.
- Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?
- Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?
- Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?
- Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?
- Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.
- Kako pogosto se uporablja računalniške programe za kvalitativno obdelavo?
- Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobna oziroma ali se dopolnjujeta?
Na ta vprašanja bom odgovoril v naslednjih prispevkih.
ponedeljek, 4. junij 2012
Kako zagotoviti anonimnost; kako pridobiti ljudi za sodelovanje?
Anonimnost. Vprašanje je bilo zastavljeno na seminarju medicinskih sester; torej gre za zagotavljanje anonimnosti v raziskavah zdravstvene nege, na primer pri individualnih intervjujih s pacienti in svojci ali sploh pri objavljanju kakršnih koli podatkov o raziskovancih. Pravilo je zdravorazumsko: prikrijemo vse podatke, po katerih bi lahko kdor koli nepoklican prepoznal osebo, na katero se podatki nanašajo. V odvisnosti od širine kroga ljudi, za katerega domnevamo, da lahko pride do teh podatkov, določimo podatke, ki jih bomo prikrili. To so lahko poleg identifikacijskih in demografskih podatkov o osebi tudi podatki o njeni bolezni, ustanovi, kjer se je zdravila ipd. V splošnem je treba osebo seznaniti z načinom objave ali razširjanja podatkov kakor tudi z načinom varovanja zaupnosti že pred intervjujem, po njem pa ji dati v branje zapis pogovora z njo. Nato jo prosimo, da poda pripombe na zapis, ki ga popravimo v skladu z njimi. Pri tem se seveda lahko pogajamo, da ne bi izpustili ali spremenili delov besedila, ki so pomembni za razumevanje celote. Po možnosti damo raziskovancem v branje tudi končno poročilo ali vsaj tisti del poročila, v katerega je smiselno vključen pogovor z raziskovancem. Raziskovanci naj bi odobrili naše zapise intervjujev in tudi končno poročilo. To se v kvalitativni metodologiji imenuje 'članska validacija' - misli se na člane skupnosti, v kateri smo izvajali raziskavo. Drugo je vprašanje, ali naj damo 'odobritev' raziskovancu v podpis. Splošnega pravila o tem ni; presodili bomo glede na naravo teme in druge okoliščine, predvsem glede na tveganje morebitnih pritožb. Omeniti velja, da v pogovoru z raziskovancem ni dobro pretirano poudarjati, kaj vse smo ali bomo ukrenili v zvezi z varovanjem zaupnosti podatkov, da ga ne bi tako prestrašili, da bo raje odpovedal sodelovanje.
Motivacija za sodelovanje. Raziskovanca prosimo, če bi nam naklonil nekaj časa, da bi se pogovorili z njim o temi naše raziskave, npr. o tem, kako mu poteka življenje v Domu starejših, s čim je zadovoljen in s čim malo manj. Pojasnimo mu, čemu bo raziskava služila. V navedem primeru bi rekli, da se trudimo izboljšati kakovost življenja v domu in da se bomo v ta namen pogovarjali z več stanovalci. Ljudje, posebno starejši, jemljejo take zadeve lahko preveč osebno. Mislijo, da smo iz kakega posebnega razloga prišli ravno k njemu. Če je res tako, lahko pojasnimo: K vam sem prišel, ker ste že dolgo v domu in dobro poznate razmere. Če pa ni tako, rečemo: pogovarjali se bomo z več stanovalci, takimi, ki bi vedeli kaj povedati o tem. Vi ste eden med njimi. Stanovalcu se lahko vzbudi tudi neupravičeno upanje, da bomo uredili kak njegov poseben problem. Če pove, kaj ga teži, ga pozorno poslušamo, si zapišemo (če je primerno) in rečemo, da bomo obvestili pristojne (če se seveda strinja). Povemo mu, da nismo pristojni za reševanje te njegove težave, ali pa da ta trenutek nismo prišli s tem namenom. Potem ponovimo, kaj bi radi. Sogovorniku jasno povemo, da sodelovanje ni obvezno in da ga lahko brez posledic odkloni; lahko se tudi dogovorimo za drug termin. Ljudje pristanejo na pogovor iz občutka dolžnosti, solidarnosti, altruizma; zaupanja v to, da bodo s tem res prispevali k izboljšanju razmer. Drugi načini 'motiviranja' v takem okviru niso potrebni in so neprimerni, saj bi jih ljudje dojeli kot ponižujoče podkupovanje. Najboljša motivacija za sodelovanje v raziskavi je kakovosten odnos, ki smo ga s pacientom in svojci ustvarili ob rednem delu.
Motivacija za sodelovanje. Raziskovanca prosimo, če bi nam naklonil nekaj časa, da bi se pogovorili z njim o temi naše raziskave, npr. o tem, kako mu poteka življenje v Domu starejših, s čim je zadovoljen in s čim malo manj. Pojasnimo mu, čemu bo raziskava služila. V navedem primeru bi rekli, da se trudimo izboljšati kakovost življenja v domu in da se bomo v ta namen pogovarjali z več stanovalci. Ljudje, posebno starejši, jemljejo take zadeve lahko preveč osebno. Mislijo, da smo iz kakega posebnega razloga prišli ravno k njemu. Če je res tako, lahko pojasnimo: K vam sem prišel, ker ste že dolgo v domu in dobro poznate razmere. Če pa ni tako, rečemo: pogovarjali se bomo z več stanovalci, takimi, ki bi vedeli kaj povedati o tem. Vi ste eden med njimi. Stanovalcu se lahko vzbudi tudi neupravičeno upanje, da bomo uredili kak njegov poseben problem. Če pove, kaj ga teži, ga pozorno poslušamo, si zapišemo (če je primerno) in rečemo, da bomo obvestili pristojne (če se seveda strinja). Povemo mu, da nismo pristojni za reševanje te njegove težave, ali pa da ta trenutek nismo prišli s tem namenom. Potem ponovimo, kaj bi radi. Sogovorniku jasno povemo, da sodelovanje ni obvezno in da ga lahko brez posledic odkloni; lahko se tudi dogovorimo za drug termin. Ljudje pristanejo na pogovor iz občutka dolžnosti, solidarnosti, altruizma; zaupanja v to, da bodo s tem res prispevali k izboljšanju razmer. Drugi načini 'motiviranja' v takem okviru niso potrebni in so neprimerni, saj bi jih ljudje dojeli kot ponižujoče podkupovanje. Najboljša motivacija za sodelovanje v raziskavi je kakovosten odnos, ki smo ga s pacientom in svojci ustvarili ob rednem delu.
sobota, 2. junij 2012
Intervju
Eno naslednjih vprašanj slušateljic VŠZNJ se nanaša na izvedbo intervjuja. Kako intervjuvati? V kratkem sestavku samo nekaj osnovnih reči. Mislimo seveda na intervju v okviru kvalitativne raziskave, ki bo dal uporabno kvalitativno gradivo - dovolj bogato pripoved. Recimo mu 'odprti intervju'.
(1) Najprej je dobro vedeti, da je individualni intervju ena izmed oblik raziskovalnega spraševanja. Raziskovalna spraševanja grobo delimo na tista, ki dajo gradivo, primerno za kvantitativno obdelavo, in tista, ki dajo kvalitativno gradivo. Prva so v grobem bolj strukturirana, druga so manj strukturirana. Pri prvih običajno uporabljamo vnaprej pripravljen vprašalnik, to je seznam vprašanj, običajno zaprtih, z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Anketiranje lahko izvedemo v obliki individualnega intervjuja, skupinske ali množične (recimo poštne) ankete. Pri neposrednem strukturiranem intervjuju 'iz oči v oči' vprašanja beremo vprašancu in zapisujemo odgovore, ali pa vprašalnik izpolnjujemo skupaj z vprašancem, tako da oba hkrati gledata v vprašalnik, vprašanec odgovarja, spraševalec zapisuje. Tako izpolnjen vprašalnik potem kvantitativno obdelamo, tj. preštevamo odgovore. V okviru kvalitativne raziskave izvedemo eno od kvalitativnih oblik spraševanja: individualne intervjuje 'iz oči v oči', skupinsko razpravo (fokusne skupine) ali pisanje eseja (spisa). Intervjuje in razpravo po možnosti snemamo. Gradivo, ki ga zberemo na ta način, ima obliko pripovedi in ni prikladno za kvantitativno obdelavo, čeprav se iz njega s trudom da izvleči tudi kaj kvantitativnega. Obdelamo ga kvalitativno, tako da s postopnim kodiranjem oblikujemo pojme in jih povezujemo v pojmovne strukture.
(2) Vse to omenjam zato, ker pri začetnikih obstaja težnja, da se kvalitativnega intervjuja lotevajo na način kvantitativnega tako, da - v strahu, da bi jim zmanjkalo niti - pripravijo seznam vprašanj, čim bolj podrobnih, ki jih potem zastavljajo vprašancu. Tako si zaprejo možnost, da bi dobili uporabno kvalitativno gradivo. Zakaj? Prvič, vprašanja zastavljamo na osnovi tega, kar že vemo o zadevi oziroma, kar zanima nas. Vprašanec morda o teh vprašanjih sploh ni razmišljal in so zanj nepomembna. Vprašanja so teme, so kode - vnaprejšnje, ne take, ki bi jih z analizo dobili iz zbranega gradiva; so nekaj, kar že vemo. S takim spraševanjem bomo dobili potrditev ali zavrnitev svojih domnev, ne bomo odkrili nič novega. Drugič, z natančnimi vprašanji zavremo spontani miselni tok vprašanca. Zapremo si možnost, da bi ugotovili, kako razmišlja, o čem, on sam, brez naše pobude in usmerjanja; kaj je pomembno zanj, kakšna je njegova 'logika'. Če ga zasujemo s podrobnimi vprašanji, bo odgovarjal kratko, z 'da' in 'ne' in podobno; ne bo se razgovoril, ker ga prekinjamo z vprašanji.
(3) Zato se 'odprtega intervjuja', intervjuja, ki bo dal povezano pripoved, lotimo drugače.
Vnaprej si zamislimo samo glavno temo ali manjše število tem, o katerih se bomo pogovarjali. Te teme si zapomnimo; ne beremo vprašanj, ampak se pogovarjamo, ali bolje, 'pozorno poslušamo'. To 'pozorno poslušanje' imenujemo tudi 'aktivno poslušanje'.
Vprašancu povemo, kaj nas zanima, nato pa pomolčimo, da lahko on spregovori. Zavzamemo držo, tudi držo telesa, s katero mu damo vedeti, da nas zanima, kar pripoveduje in da ga želimo razumeti. Razumeti pomeni ne ocenjevati, ne pozitivno ne negativno, ampak razumeti tudi stališča, s katerimi se ne strinjamo; razumeti, zakaj tako misli. Pri takem pogovoru se skušamo izogniti ocenjevanju, svetovanju, poučevanju, argumentiranju, kritiziranju, analiziranju in diagnosticiranju, pa tudi hvaljenju. Ironične pripombe, posmeh so zelo neumestni. Tudi humor in 'obračanje na hec' sta nezaželena. S svojo držo damo sogovorniku vedeti, da ga kot osebo sprejemamo, da se iskreno zanimamo zanj. Medtem ko se pogovarjamo, mu sedimo nasproti, gledamo v oči, a ga ne 'fiksiramo'. Ne zasujemo ga z besedami, ampak raje pomolčimo, da lahko on spregovori. Med pogovorom pritrjujemo, dajemo opogumljajoče pripombe, ali dodajamo kratka vprašanja: 'Aha', 'Hm', 'Ja, kar povejte', 'A tako je to šlo'. Tega ne počnemo mehanično in s 'profesionalnim nasmehom'. Pripoved spremljamo in če česa ne razumemo dobro, to takoj povemo: 'Zdajle pa nisem čisto dobro razumel, kako je to šlo'. Ponovimo za njim, da se prepričamo: 'Aha, to pomeni, da ste...' Ogibamo se pretirano čustvenih izrazov: 'O, čudovito', 'Sijajni ste', 'Neverjetno!'. Če je povedal res kaj sijajnega in neverjetnega, mu bo iskrica v naših očeh povedala več kot afektirane besede. Pogovor lahko usmerjamo k temam, ki smo si jih zamislili: 'No, zdaj se mi zdi, da kar dobro razumem, kako ste se vi počutili. Kaj pa vaši domači?'
To je za prvo silo. Več o intervjuju lahko preberete v ustrezni literaturi.
(1) Najprej je dobro vedeti, da je individualni intervju ena izmed oblik raziskovalnega spraševanja. Raziskovalna spraševanja grobo delimo na tista, ki dajo gradivo, primerno za kvantitativno obdelavo, in tista, ki dajo kvalitativno gradivo. Prva so v grobem bolj strukturirana, druga so manj strukturirana. Pri prvih običajno uporabljamo vnaprej pripravljen vprašalnik, to je seznam vprašanj, običajno zaprtih, z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Anketiranje lahko izvedemo v obliki individualnega intervjuja, skupinske ali množične (recimo poštne) ankete. Pri neposrednem strukturiranem intervjuju 'iz oči v oči' vprašanja beremo vprašancu in zapisujemo odgovore, ali pa vprašalnik izpolnjujemo skupaj z vprašancem, tako da oba hkrati gledata v vprašalnik, vprašanec odgovarja, spraševalec zapisuje. Tako izpolnjen vprašalnik potem kvantitativno obdelamo, tj. preštevamo odgovore. V okviru kvalitativne raziskave izvedemo eno od kvalitativnih oblik spraševanja: individualne intervjuje 'iz oči v oči', skupinsko razpravo (fokusne skupine) ali pisanje eseja (spisa). Intervjuje in razpravo po možnosti snemamo. Gradivo, ki ga zberemo na ta način, ima obliko pripovedi in ni prikladno za kvantitativno obdelavo, čeprav se iz njega s trudom da izvleči tudi kaj kvantitativnega. Obdelamo ga kvalitativno, tako da s postopnim kodiranjem oblikujemo pojme in jih povezujemo v pojmovne strukture.
(2) Vse to omenjam zato, ker pri začetnikih obstaja težnja, da se kvalitativnega intervjuja lotevajo na način kvantitativnega tako, da - v strahu, da bi jim zmanjkalo niti - pripravijo seznam vprašanj, čim bolj podrobnih, ki jih potem zastavljajo vprašancu. Tako si zaprejo možnost, da bi dobili uporabno kvalitativno gradivo. Zakaj? Prvič, vprašanja zastavljamo na osnovi tega, kar že vemo o zadevi oziroma, kar zanima nas. Vprašanec morda o teh vprašanjih sploh ni razmišljal in so zanj nepomembna. Vprašanja so teme, so kode - vnaprejšnje, ne take, ki bi jih z analizo dobili iz zbranega gradiva; so nekaj, kar že vemo. S takim spraševanjem bomo dobili potrditev ali zavrnitev svojih domnev, ne bomo odkrili nič novega. Drugič, z natančnimi vprašanji zavremo spontani miselni tok vprašanca. Zapremo si možnost, da bi ugotovili, kako razmišlja, o čem, on sam, brez naše pobude in usmerjanja; kaj je pomembno zanj, kakšna je njegova 'logika'. Če ga zasujemo s podrobnimi vprašanji, bo odgovarjal kratko, z 'da' in 'ne' in podobno; ne bo se razgovoril, ker ga prekinjamo z vprašanji.
(3) Zato se 'odprtega intervjuja', intervjuja, ki bo dal povezano pripoved, lotimo drugače.
Vnaprej si zamislimo samo glavno temo ali manjše število tem, o katerih se bomo pogovarjali. Te teme si zapomnimo; ne beremo vprašanj, ampak se pogovarjamo, ali bolje, 'pozorno poslušamo'. To 'pozorno poslušanje' imenujemo tudi 'aktivno poslušanje'.
Vprašancu povemo, kaj nas zanima, nato pa pomolčimo, da lahko on spregovori. Zavzamemo držo, tudi držo telesa, s katero mu damo vedeti, da nas zanima, kar pripoveduje in da ga želimo razumeti. Razumeti pomeni ne ocenjevati, ne pozitivno ne negativno, ampak razumeti tudi stališča, s katerimi se ne strinjamo; razumeti, zakaj tako misli. Pri takem pogovoru se skušamo izogniti ocenjevanju, svetovanju, poučevanju, argumentiranju, kritiziranju, analiziranju in diagnosticiranju, pa tudi hvaljenju. Ironične pripombe, posmeh so zelo neumestni. Tudi humor in 'obračanje na hec' sta nezaželena. S svojo držo damo sogovorniku vedeti, da ga kot osebo sprejemamo, da se iskreno zanimamo zanj. Medtem ko se pogovarjamo, mu sedimo nasproti, gledamo v oči, a ga ne 'fiksiramo'. Ne zasujemo ga z besedami, ampak raje pomolčimo, da lahko on spregovori. Med pogovorom pritrjujemo, dajemo opogumljajoče pripombe, ali dodajamo kratka vprašanja: 'Aha', 'Hm', 'Ja, kar povejte', 'A tako je to šlo'. Tega ne počnemo mehanično in s 'profesionalnim nasmehom'. Pripoved spremljamo in če česa ne razumemo dobro, to takoj povemo: 'Zdajle pa nisem čisto dobro razumel, kako je to šlo'. Ponovimo za njim, da se prepričamo: 'Aha, to pomeni, da ste...' Ogibamo se pretirano čustvenih izrazov: 'O, čudovito', 'Sijajni ste', 'Neverjetno!'. Če je povedal res kaj sijajnega in neverjetnega, mu bo iskrica v naših očeh povedala več kot afektirane besede. Pogovor lahko usmerjamo k temam, ki smo si jih zamislili: 'No, zdaj se mi zdi, da kar dobro razumem, kako ste se vi počutili. Kaj pa vaši domači?'
To je za prvo silo. Več o intervjuju lahko preberete v ustrezni literaturi.
petek, 1. junij 2012
Kako izbrati ljudi za izvedbo intervjujev?
Tako je vprašala kolegica na srečanju v torek. Vprašanje zadeva izbor raziskovancev v kvalitativni raziskavi. Literatura obravnava to vprašanje pod naslovom 'vzorčenje'. To se mi ne zdi prav posrečeno, saj ob tem izrazu takoj pomislimo na reprezentativni vzorec, na slučajnostni vzorec, ki zagotavlja statistično reprezentativnost. Kvalitativne raziskave se ne lotevamo z namenom, da bi prišli do ugotovitev, ki bi jih lahko statistično posplošili na kako populacijo. Opisa doživljanja ene same praktikantke ne moremo posplošiti na vse praktikantke nekega letnika zdravstvene nege. V čem je tedaj njegova vrednost? Z analizo opisa doživljanja ene same praktikantke smo ugotovili veliko različnih dimenzij (značilnosti) njenega doživljanja in jih grupirali po področjih; identificirali smo nekatere vidike doživljanja, ki so se nam zdeli pomembni za organizacijo in usmerjanje prakse v prihodnje, kot na primer, da se dogaja refleksija prakse (v prihodnje bi jo lahko namerno omogočali in usmerjali), da obstaja socialna opora med prakso (za prihodnost velja podobno kot za refleksijo), da se pojavljajo čustveni pretresi; da se je naučila teh in onih veščin, pridobila to in ono znanje. Ali se to pojavlja pri vseh ali ne, ne vemo. Ne vemo, ali se to pojavlja pri 'povprečni' praktikantki, ali pa je bila ta izjemno občutljiva in doživljajsko diferencirana. Toda možno je, da se vse to pojavlja, kajti vsaj v enem primeru se je pojavilo. Možno je, da bi dodatni primeri še razširili in poglobili ta opis.
V kvalitativni raziskavi nam torej gre za to, da odkrijemo čim več možnih značilnosti doživljanja in da oblikujemo vsebinsko bogat in povezan opis (poskusno teorijo) o doživljanju (ali o kaki drugi značilnosti). Ne gre nam za to, da bi ugotovili, kako široko ali kako splošno veljaven je naš opis.
Ta premislek nas vodi pri izboru raziskovancev. Izbrali bomo tiste, pri katerih lahko pričakujemo bogat opis; in toliko, kolikor zadošča, da bo opis dovolj bogat. Ali drugače, bolj 'znanstveno': pri kvalitativni raziskavi kriterij izbora subjektov ni statistična reprezentativnost ampak teoretična relevantnost. Vendar reprezentativnosti ne zanemarimo povsem. Tudi naše gradivo naj bi bilo reprezentativno, le da ne v smislu statistične reprezentativnosti ampak v smislu dovolj širokega vsebinskega razpona in razpona doživljanja. Lahko bi izbrali praktikantke, za katere domnevamo, da so imele 'težko' prakso in one z 'lažjo'; na oddelkih, kjer se srečujejo z eno vrsto opravil in obremenitev in na oddelkih, kjer se srečujejo z drugo vrsto opravil in obremenitev. Tako ravnamo z namenom, da bi dobili čimbolj diferenciran, raznolik, opis, ne z namenom, da bi posplošili na čim širšo populacijo.
Kako bomo torej izbrali raziskovance? Poiskali bomo tiste, za katere domnevamo, da bi nam lahko veliko poglobljenega povedali o temi, ki nas zanima. Lahko izberemo skrajne primere, pa tudi povprečne - vse z namenom dobiti bogat, raznolik opis.
Koliko naj jih izberemo? Toliko, kolikor zadošča za teoretično nasičen opis, to je opis, ki je dovolj bogat in diferenciran. Lahko imamo srečo in že po analizi enega samega intervjuja pridemo do zadovoljivo bogatega opisa (do 'teoretične nasičenosti'). Če manjka še kakšen vidik, bomo dodajali intervjuje, dokler novi primeri ne dodajo nobene nove, pomembne informacije več. Ob tem je dobro pretehtati tudi koliko časa in energije imamo za analizo gradiva. Koliko poglobljenih intervjujev lahko analiziramo v danem času? Pravila ni. Ponavadi pravim, da je včasih dovolj en sam intervju, več kot 30 pa ni potrebno. Kaj se zgodi, če kdo preveč dobesedno razume, da je dovolj en sam primer, pa lahko preberete v enem od prejšnjih prispevkov.
V kvalitativni raziskavi nam torej gre za to, da odkrijemo čim več možnih značilnosti doživljanja in da oblikujemo vsebinsko bogat in povezan opis (poskusno teorijo) o doživljanju (ali o kaki drugi značilnosti). Ne gre nam za to, da bi ugotovili, kako široko ali kako splošno veljaven je naš opis.
Ta premislek nas vodi pri izboru raziskovancev. Izbrali bomo tiste, pri katerih lahko pričakujemo bogat opis; in toliko, kolikor zadošča, da bo opis dovolj bogat. Ali drugače, bolj 'znanstveno': pri kvalitativni raziskavi kriterij izbora subjektov ni statistična reprezentativnost ampak teoretična relevantnost. Vendar reprezentativnosti ne zanemarimo povsem. Tudi naše gradivo naj bi bilo reprezentativno, le da ne v smislu statistične reprezentativnosti ampak v smislu dovolj širokega vsebinskega razpona in razpona doživljanja. Lahko bi izbrali praktikantke, za katere domnevamo, da so imele 'težko' prakso in one z 'lažjo'; na oddelkih, kjer se srečujejo z eno vrsto opravil in obremenitev in na oddelkih, kjer se srečujejo z drugo vrsto opravil in obremenitev. Tako ravnamo z namenom, da bi dobili čimbolj diferenciran, raznolik, opis, ne z namenom, da bi posplošili na čim širšo populacijo.
Kako bomo torej izbrali raziskovance? Poiskali bomo tiste, za katere domnevamo, da bi nam lahko veliko poglobljenega povedali o temi, ki nas zanima. Lahko izberemo skrajne primere, pa tudi povprečne - vse z namenom dobiti bogat, raznolik opis.
Koliko naj jih izberemo? Toliko, kolikor zadošča za teoretično nasičen opis, to je opis, ki je dovolj bogat in diferenciran. Lahko imamo srečo in že po analizi enega samega intervjuja pridemo do zadovoljivo bogatega opisa (do 'teoretične nasičenosti'). Če manjka še kakšen vidik, bomo dodajali intervjuje, dokler novi primeri ne dodajo nobene nove, pomembne informacije več. Ob tem je dobro pretehtati tudi koliko časa in energije imamo za analizo gradiva. Koliko poglobljenih intervjujev lahko analiziramo v danem času? Pravila ni. Ponavadi pravim, da je včasih dovolj en sam intervju, več kot 30 pa ni potrebno. Kaj se zgodi, če kdo preveč dobesedno razume, da je dovolj en sam primer, pa lahko preberete v enem od prejšnjih prispevkov.
Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?
V nekaj naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na vprašanja, ki so jih zastavile slušateljice moje 1. generacije VŠZNJ na 2. srečanju. Prvo je bilo vprašanje hipotez. Odgovor je odvisen od splošnega raziskovalnega pristopa, za katerega se bomo odločili. Ta je odvisen od tega, kolikšno stopnjo raziskanosti dane teme predpostavljamo. Ali drugače: ali se lotevamo teme nepoučeni, naivno, ali poučeni o dotedanjih raziskavah iste teme ali področja. To samo je odvisno od okoliščin in namena raziskave, predvsem od tega, ali je bolj za 'domačo' rabo, za lastno orientacijo, ali ima bolj formalen značaj (magistrska naloga); ali imamo že empirično gradivo, ki je bilo morda zbrano s kakim drugim namenom, ali ga bomo zbrali posebej za to raziskavo.
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.
sreda, 30. maj 2012
Generacija VŠZNJ I/2
Včeraj, 29. maja 2012, sem se drugič srečal z mojo prvo generacijo slušateljic (in enim slušateljem). Prvič sem se z njimi srečal v 1. letniku in zdaj so že pri koncu 2. letnika, tik pred tem, da predlagajo magistrske naloge.
Od prvega srečanja, na katerem sem jim razložil, kako naj bi izvajali kvalitativne raziskave v zdravstveni negi, je minilo leto in pol. V vmesnem času so preštudirali literaturo in opravili izpit iz metodologije. Na začetku včerajšnjega predavanja sem jih prosil, naj mi zastavijo vprašanja o kvalitativni metodi, vprašanja, ki so ostala nejasna, ali ki so sedaj postala aktualna, ko so pred konkretnimi raziskovalnimi nalogami. Poleg tega sem jih prosil, naj mi navedejo naslove svojih nalog, čeprav jih bodo morda še spremenili.
Vprašanja so bila naslednja:
- Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?
- Kako izbrati ljudi za izvedbo intervjujev?
- Kako in koliko kod je smiselno oblikovati za čim lažjo obdelavo naloge?
- Ali je primerno, da intervjuvaš večjo skupino ljudi in koliko jih je potrebno za izvedbo raziskave?
- Potek in analiza intervjuja.
- Kako izvesti raziskavo svojcev pri postopku eksplantacije (občutki, obnašanje itd.)? Kako usmerjati pogovor?
- Osebnih izpovedi se mnogi ljudje bojijo zaradi možnosti prepoznave. Kako zagotoviti neprepoznavnost in pridobiti ljudi za sodelovanje?
- Kako čim bolj kvalitetno razčleniti nalogo po kategorijah?
- Koliko dni je smiselno spremljati delo medicinske sestre v obliki pisanja dnevnika, da bi na podlagi tega prišli do uporabnega rezultat o področjih, ki jih medicinska sestra resnično opravi, npr. delo s pacientom, izpolnjevanje dokumentacije, odzivi na telefonske klice itd. Koliko sester je smiselno zajeti?
- Kako čim bolj kvalitetno napisati magistrsko nalogo?
- Kako kvalitativno raziskavo čim bolje vnesti v magistrsko nalogo?
- Koliko literature je potrebno za kvalitativno raziskavo?
Teme predvidenih projektnih in magistrskih nalog so bile:
- Kakovost življenja medicinskih sester
- Paliativna oskrba: znanje osebja in komunikacija
- Pomen ocenjevanja pooperativne bolečine in organizacija APS, izobraževanje MS za izboljšanje kakovosti nege
- Vpliv interneta na mlade in ... (še razmišljam)
- Hude poškodbe glave: preventiva ventilacijsko povzročene pljučnice
- Downov sindrom: stališča MS in drugih strok. delavcev
- Pomen mentorstva za zaposlene novinke na dializnem oddelku
- Pričakovanja svojcev starostnikov ob namestitvi v DSO (analiza pritožb)
- Produktivnost medicinskih sester
- Pomanjkanje MS v Sloveniji
- Sistem regulacije zdravstvene in bolniške nege v Sloveniji
- Področje okulistike (katarakta) - kvantitativna raziskava.
sobota, 13. november 2010
Kvalitativno raziskovanje na študiju za bolonjski magisterij VŠZNJ
V tednu od 8. do 13. 11. 2010 je za slušatelje bolonjskega magistrskega študija zdravstvene nege na VŠZNJ potekal seminar iz raziskovanja. 12 udeleženk in 1 udeleženec so izmenoma poslušali teme kvantitativnega in kvalitativnega raziskovanja. Kvantitativni del je izvajala doc. dr. Joca Zurc, kvalitativnega pa izr. prof. dr. Blaž Mesec. V kvalitativnem delu so bila predavanja popestrena z vajami in razpravo.
Tako se je prvi dan po ne prav kratkem pozdravnem nagovoru, v katerem je predavatelj opisal svojo pot do kvalitativnega raziskovanja, začel s predstavitvijo udeležencev, ki so nato opisali vsak svoje delovno mesto, da bi v nadaljevanju lažje povezovali teorijo in primere s svojo vsakdanjo prakso, pa tudi, da bi predavatelj, ki se je predstavil kot laik v stroki zdravstvene nege, dobil osnovni vpogled v raznolikost nalog in opravil medicinskih sester. Sledilo je predavanje Uvod v kvalitativno raziskovanje v zdravstveni negi z nekaj razprave. Po tem so slušatelji izpolnjevali vprašalnik z vrsto ocenjevalnih lestvic, katerih namen je bil ugotoviti, katera področja raziskovanja jih bolj zanimajo, raziskovanje problemov pacientov, sester ali nege. (Ugotovitve so v blogih Zanimanje za različna področja raziskovanja v zdravstveni negi 1 in 2). Ta 'test' so udeleženci tudi takoj provizorično obdelali, kar pomeni, da jih je zanimalo, kaj jih zanima.
Drugi dan je predavatelj začel z opombami k razpravi prejšnjega dne in se razgovoril o randomizaciji (pojem kvantitativne metodologije) ter o razlikovanju medicinsko-tehničnega in odnosnega vidika nege, ter neposrednega in posrednega dela v zdravstveni negi (gl. blog z ustreznim naslovom). Nato so se udeleženci poskusili v kodiranju intervjuja študentke o doživljanju klinične prakse in si ogledali zgled tega kodiranja na PP-predstavitvi. Sledil je še en poskus kodiranja, isc. kodiranje intervjuja z moškim, ki mu je bila operativno narejena kolostoma ('Stomist'), da bi slušatelji bolj s pridom sprejeli teorijo Straussa in Corbinove o življenju s kronično boleznijo in poročilo o raziskavi med 'stomisti' na PP-predstavitvi. Že precej utrujeni so nežno odklonili previdno prošnjo predavatelja, da bi opisali primere dela s pacienti, pri katerih so se odločali po prosti presoji in se niso držali navodil. O tem so se raje prosto razgovorili. Ugotovili smo, da se seveda pojavljajo take situacije, ko sestra ukrepa po svoje, celo v nasprotju z rutino ali izrecnimi pravili. Pri tem se opira na izkušnje, 'občutek' in 'intuicijo'. Po dolgoletni praksi ji včasih kar samo zanese korak k postelji bolnika, pa se izkaže, da je res ravno tedaj potreboval pomoč; da ne omenimo, kako je sestra čisto proti navodilom privezala bolnika, za katerega je presodila, da bi bil lahko sebi nevaren, in se je izkazalo, da je ravnala prav. Temu pogovoru je sledila PP-predstavitev angleške raziskave o tem, na osnovi kakšnih podatkov se sestre odločajo. Tudi v tej raziskavi so udeleženke poudarile, da se opirajo predvsem na izkušnje (gl. blog Avtonomija stroke).
Tretji 'kvalitativni' dan se je slušateljem že poznala petkova utrujenost po napornem delovnem tednu službe in seminarja. Pred seboj pa so imeli še zahtevno temo o kriterijih kakovosti kvalitativnega raziskovanja, ki naj bi jo povrhu tega spremljali brez ustreznega predznanja o kriterijih kakovosti kvantitativnega raziskovanja. Zato je bilo treba najprej na kratko spregovoriti o metričnih karakteristikah, da bi potem poudarili razlike pri kriterijih kvalitativnega raziskovanja. Sledila je okvirna predstavitev etnografije kot kvalitativnega pristopa. PP-predstavitvi je bil dodan zgled etnografske raziskave o tem, kako mladostniki v bolnišnici uporabljajo prostor in kako si ustvarjajo svoje avtonomne individualne življenjske prostore v okviru heteronomnih, 'objektivnih' ali 'vsiljenih' prostorov. Sledil je še zadnji zgled kvalitativne raziskave, izvedene v Vel. Britaniji, o doživljanju svojcev pacientov, ki so so bili v okviru terapije po aterosklerotičnem miokardnem infarktu (AMI) podvrženi hipotermiji, da bi se preprečile komplikacije zaradi asfiksije. V teh primerih je namreč psihološki stres svojcev posebno hud, saj se zavedajo, da je življenje njihovega bližnjega na nitki. Da bi o tem povedal celotno zgodbo, je predavatelj na koncu prebral še opis doživljanja pacienta z AMI v umetni komi izpod peresa pacienta samega. Koma je psihično zelo aktivno stanje. Čeprav se pacient v vsakdanjem pomenu besede ne zaveda okolja, sprejema dražljaje iz okolja in jih preobrazi v zelo pestre blodnje, v katerih potekajo višji psihični procesi, na svojski način.
Naročite se na:
Objave (Atom)