Pomen "pomena"

Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.

A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.

Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)

Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...

V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje  ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."

Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (6): računalniški programi - Notes to the book Qualitative (6): computer programs

Sestavek Urše Lamut z naslovom Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti (na straneh 123-162 zbornika Kvalitativno raziskovanje...) je več kot to, kar napoveduje naslov. V prvem podpoglavju z naslovom "Različni pristopi k analizi kvalitativnega gradiva" navaja najprej Milesa in Hubermana, ki ločita tri pristope pri analizi kvalitativnih podatkov: interpretivisičnega (npr. fenomenološko interpretacijo, interakcionistično interpretacijo), socialnoantropološko raziskovanje in  sodelovalno raziskovanje, ki je sinonim za akcijsko raziskovanje ali njegova različica. V okviru interpretivističnega raziskovanja razlikujeta prej omenjena avtorja hermenevtično (pomen besedila) in semiotično raziskovanje (pomen simbolov). V nadaljevanju avtorica zgolj informativno omenja še druge delitve in vrste analize, kot so: vsebinska analiza pogostosti pojavljanja posameznih kategorij v besedilu, dalje, "pregledna mreža" (repertory grid), metoda kognitivnega vzorca, kvalitativna analiza vsebine, utemeljitvena analiza itd. 
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut,  2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno. 

Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)

Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Zanesljivost kvalitativne raziskave

Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.

V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev? 
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se  zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična. 
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.

Definiranje pojmov

Je neka nejasnost v zvezi z definiranjem pojmov (kod). Strauss (1987) nikjer ne piše o definiranju pojmov (kod) kot posebnem opravilu. Dejansko pa navaja opise (definicije) pojmov (kod) na več mestih, predvsem v poglavju o selektivnem kodiranju, kjer navaja primere opisov kod, to je, po našem, definicij pojmov (str. 71-74) in takoj za tem v podpoglavju z naslovom "Uporaba kod pri pisanju za objavo" (str. 75-78). Sam pa sem -  takrat še nisem poznal omenjenega Straussovega dela - menil, da je logično, če poimenovanju pojmov (kodiranju) sledi definiranje teh pojmov. V knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje (Mesec 1998) sem v splošnem pregledu metode gradnje utemeljene teorije predvidel definiranje pojmov kot posebno opravilo, ki sledi kodiranju. Tako je tisto, kar je pri Straussu razdeljeno med dve podpoglavji (selektivno kodiranje in pisanje za objavo) na enem mestu. Definicije pojmov so zapisane tako, da so neposredno primerne za objavo v okviru končne poskusne teorije.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd. 
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71) 
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987. 

Kodiranje: pregled

Selektivno kodiranje (selective coding)

Selektivno kodiranje sledi tematskemu, odprtemu in osnemu kodiranju. Včasih mine med prejšnjimi fazami in to kar precej časa, da se v raziskovalcu oblikuje misel, kaj je osrednja kategorija njegove raziskave. Spraševal sem se, zakaj je Strauss ta postopek imenoval "selektivno" ali "izbirno" kodiranje. Mislim si, da zato, ker je pri njem ključno to, da sledi odločitvi o tem, kaj je osrednja kategorija raziskave oziroma izboru ključne kategorije. V nadaljnjem postopku raziskovalec sistematično poveže podrejene kategorije (pojme) ali podkategorije s to nadrejeno kategorijo. Nekatere teh podkategorij je odkril že prej, zdaj pa se sistematično in kolikor mogoče izčrpno trudi odkriti še druge (Strauss, str. 69).


Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.


Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega  kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano. 


Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo. 
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987. 

Obrazec kodiranja (kodirna paradigma)

Obrazec kodiranja, kodirna paradigma (coding paradigm) je miselni pripomoček kodiranja, ki ga sestavljajo postavke ali vprašanja, ki si jih zastavimo z namenom, da bi čim bolj izčrpno ugotovili možne pomene ali vidike določenega pojma oziroma kategorije. Po Straussu sestavljajo ta obrazec POGOJI, POSLEDICE, INTERAKCIJE in STRATEGIJE. Na te vidike mislimo ves čas kodiranja, predvsem pa v okviru osnega kodiranja, ko se vrtimo okrog določene kategorije in skušamo najti njene različne pomene in opisati njene različne vidike. Vprašamo se:

- POGOJ česa je ta kategorija? Ali pa: Pod katerimi pogoji se ta kategorija pojavi? Primer: Pogoj česa je nadzor ali spremljanje varnosti pacienta? Možen odgovor: Je pogoj USPEŠNEGA zdravljenja. Pod katerimi pogoji se pojavi nadzor varnosti? Odgovor: je stalen, vendar intenziviran, če se oceni, da je TVEGANJE za bolnika veliko. Kaj vpliva na boljši ali slabši nadzor? Možni odgovori:  USPOSOBLJENOST sestre, delovna OBREMENJENOST, ZAHTEVNOST primera, KAKOVOST naprav, ORGANIZACIJA dela ipd. 
- Kaj so POSLEDICE te kategorije? Primer: Kaj so posledice pomanjkljivega nadzora varnosti? Kaj so posledice pretirano skrbnega nadzora? Kakšne so meje tolerance pri nadzoru varnosti? Možni odgovori: MOTNJE v zdravljenju, POSLABŠANJE bolezni, poslabšanje medsebojnih odnosov ipd.
- S katerimi drugimi kategorijami je dana kategorija v INTERAKCIJI? Primer: S katerimi drugimi kategorijami je v interakciji kategorija nadzora varnosti? Možni odgovori: s kategorijo OBREMENJENOSTI pri delu, s kategorijo MEDSEBOJNIH ODNOSOV v skupini; izvajalec nadzora je v interakciji Z BOLNIKOM, nadrejenim, sodelavci itd.
- Kakšne STRATEGIJE vključuje dana kategorija; kakšne strategije uporabljajo nosilci dane kategorije? Primer: Kakšne strategije uporabljajo izvajalci nadzora varnosti? Možen odgovor: definirajo KRITIČNE TOČKE in PRIORITETE (npr. enakomeren tok infuzije) in to nadzorujejo neprestano (na minuto, 3 minute ipd.).

Vidimo, da so nas ta vprašanja opozorila na celo vrsto novih vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko raziskujemo NADZOR VARNOSTI BOLNIKA. Strauss poudari dvoje: (1) ni dovolj, da ob posameznih izjavah na robu pripišemo kode, kar pomeni, da v izjavi (postavki) 'prepoznamo' indikator nekega pojma ali kategorije; pomisliti moramo na druge pojme, ki so povezani s to kategorijo; (2) pri razmišljanju o teh drugih pojmih se opiramo na kodirni obrazec, ki olajša in usmerja naše razmišljanje. Ta obrazec neprestano uporabljamo, tako da se vsadi v um kot aide memoire, spominski pripomoček.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987. 

Osno (aksialno) kodiranje

Odprto kodiranje nam je dalo pojme različnih ravni abstraktnosti, med njimi tudi posebno "močne" ali povedne pojme, to je, kategorije. Seveda ne vemo vnaprej, kateri pojmi so kategorije; glede tega ni nobenega mehaničnega pravila. Nekateri pojmi nam pač več povedo; se izkažejo za bolj uporabne za nadaljnjo gradnjo teorije. Tem pojmom se v nadaljevanju analize posvetimo bolj podrobno. To storimo z osnim kodiranjem. Pri osnem kodiranju se "vrtimo" okrog pojma-kategorije in iščemo njegove značilnosti. Prispodoba osnega kodiranje je vrtenje kolesa okrog osi. Os je pojem, napere (špice) pa povezujejo ta osrednji pojem z različnimi njegovimi značilnostmi.
A. Strauss (str. 64-68) razlikuje tri postopke osnega kodiranja: (1) iskanje značilnosti kategorije oziroma dimenzij kategorije, (2) postavljanje in preverjanje domnev (hipotez) o pogojih, posledicah, interakcijah in strategijah, ki so povezane s pojavom, ki ga označuje določena kategorija; (3) iskanje odnosov (relacij) dane kategorije z drugimi kategorijami.
(1) Iskanje dimenzij kategorije. V raziskavi "Scenariji preživetja" smo za kategorijo "zaznavanje (družbene) krize" našli naslednje dimenzije: trajanje krize (kako dolgo človek že občuti krizo), stopnjevanje krize (narašča, upada, stagnira), obseg krize (število potreb, ki jih ogrozi), globina krize (število potreb, ki se jim oseba odreče). - K tej točki, ali pa morda k samostojni, spada odkrivanje vrst ali podtipov kategorije. Strauss, ki je raziskoval delo sestre za intenzivno kardiološko rehabilitacijo, je pri osnem kodiranju kategorije "spremljanje (monitoring) klinične varnosti" ("monitoring" bi morda bolje prevedli z "opazovanje" ali "nadzor") odkril med drugim naslednje podkategorije: tehnično spremljanje, spremljanje (nadzor) spremljevalca, spremljanje (nadzor) z vizualno primerjavo s standardom, spremljanje (nadzor) čustvenega dela, stalno "lebdeče" spremljanje, spremljanje (nadzor) bolnikovega vedenja, spremljanje trajektorije (krivulje) poteka bolezni itd.
(2) Pogoji, posledice, interakcije, strategije. Pri "spremljanju (monitoring) klinične varnosti" se vprašamo: pod kakšnimi pogoji, v kakšnem primeru, bi intenzivirali spremljanje ali nadzor pacientove varnosti? Kateri pogoji nakazujejo povečano tveganje in potrebo po intenzivnejšem spremljanju? Kakšno je tveganje; kakšne so možne posledice pomanjkljivega spremljanja? "Pogoji, posledice, interakcije, strategije" so sestavine Straussove "kodirne paradigme", obrazca za iskanje primernih kod, to je, pojmov, ki se povezujejo z dano kategorijo.
(3) Odnosi z drugimi kategorijami. "Spremljanje (nadzor) klinične varnosti" se povezuje z drugimi vrstami zdravstvenih opravil ali nege: opravičevanje napak pri nadzoru, ocenjevanje tveganja, zagotavljanje varnosti, zagotavljanje udobja, spremljanje delovanja naprav, čustveno delo. Povezuje se z drugo "močno" kategorijo, to je, "trajektorija" ali potek bolezni: faze bolezni, prelomnice, odločitve, kratkoročne in dolgoročne naloge. 
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.