Sociološka metoda (ekscerpt)

SOCIOLOŠKA METODA

(Vojin Milić. 1965. Sociološki metod. Beograd: Nolit. - Poglavje II. Kratak pregled...)

POZITIVIZEM

Najvplivnejša filozofija za razvoj sociologije. Korenine v empirizmu. Zelo raznolik: med konzervativizmom in liberalizmom. Izhodišče: pri proučevanju družbe se opreti na osnovna epistemološka načela naravoslovnih ved; tako povečati objektivnost, eksaktnost družbenih ved, da bi se izenačile z naravoslovnimi in se spojile v splošno sintezo človeškega znanja.

AUGUSTE COMTE (1798-1857)

(A. Comte, Cours de la philosophie positive, I-VI.  Paris 1830-1842.)

Ni osnoval pozitivizma ne sociologije, je pa prevzel najpomembnejše ideje predhodnikov. Kljub temu zelo pomemben za konstituiranje sociologije v splošno teoretično vedo o družbi.

Odnos do idej francoske revolucije; odnos do predrevolucijske liberalne, individualistične meščanske misli - tri smeri: a. fevdalna reakcija = kritika razsvetljenstva, proti racionalizmu v politični filozofiji; družba se razvija organsko, v skladu s tradicijo, običaji, narodnim duhom, proti spremembam, ki vodijo v kaos, nekritičen odnos do srednjega veka. - b. socializem, komunizem: radikalizacija zahtev po enakosti, bratstvu, svobodi - kritika formalno-pravnega zagotavljanja teh vrednot v imenu realne preureditve družbeno-ekonomskih odnosov. - c. kompromis med obema (Hegel, Comte): ne zavračajo idej razsvetljenstva, jih ublažijo, tako da ne zahtevajo radikalne spremembe družbe ampak stabilizacijo meščanske družbe.

Stališče do razsvetljenstva: ideja o treh stadijih družbenega razvoja. 1. teološka epoha: trden tradicionalni red, ki temelji na enotnem sistemu dogem in strogi tradicionalni hierarhiji. -  2. metafizična epoha, prehodna (= ideologija franc. revolucije): uničenje tradicionalnih ustanov in teološkega načina mišljenja temelji na radikalni, enostranski, rušilni misli. Ni sposobna konstruktivnosti. Podaljševanje metafizične ideologije je glavni vzrok družbenih motenj. - 3. pozitivna epoha. Teološka in metafizična epoha iščeta absolutno znanje, utemeljenost v poslednjih vzrokih, le da so to enkrat verske dogme, drugič spekulativne ideje. Pozitivna misel zapusti te pretenzije in omeji mišljenje na tisto, kar se lahko opazuje; eksaktno, precizno, praktično spoznanje; objektivni empirični podatki. Cilj znanosti: odkriti zakonitosti, ki obvladujejo pojave. Vendar pozitivisti zakonitosti pogosto razumejo zgolj fenomenološko.

Zakonitosti. So konstantni odnosi med pojavi. a. istočasni obstoj, koeksistenca. b. pravilno zaporedje, sukcesija. Ne zdi se mu potrebno odkrivati vzročne dejavnike. Zakonitost ima zanj samo opisni pomen, pojavov ne pojasnjuje deterministično. Ugotavlja korelacije.

Proti redukcionizmu. Redukcionizem je nazor, da se zakoni višjega sloja stvarnosti (npr. družbe) lahko izvedejo iz zakonitosti nižjega sloja (npr. fizičnega sveta). Družbene pojave pojasnjujejo s fizikalnimi zakonitostmi - fizikalizem. Comte: vsak sloj stvarnosti je poseben, njegove zakonitosti se ne morejo izvesti iz zakonitosti nižjega sloja. Po tem nazoru znanost ni enotna, je pa zato bolj eksaktna. Zavzema se za koordinacijo znanosti, ki pa ne pomeni teoretske integracije.

Znanost in zdrava pamet. Znanost je samo izčiščena in bolje sistematizirana zdrava pamet.

Pozitivna znanost.

1. Realna, ne prepušča se fantazijam;

2. praktična, skuša reševati praktične probleme, je proti prakticizmu, ki podreja misel praktičnim potrebam;

3. teži k gotovemu in zanesljivemu znanju. Znanje ima družbeno-integrativno vlogo, vzpostavlja moralno integracijo, duhovno enotnost, tudi psihično ravnotežje ljudi. Kritika: nevarnost konformističnega dogmatizma.

4. precizna

5. konstruktivna; organizira družbo

6. relativna: odprta za nove izkušnje.

Družbena funkcija znanosti: postopni scientistični reformizem. Linearni evolucionizem. Zmerni optimizem: v človekovi naravi je težnja po izpopolnjevanju. Postopen napredek; posebno težak je moralni napredek, ki pa je najpomembnejši, ker sta od njega odvisni integracija in urejenost družbe. Človek ne more bistveno vplivati na tok zgodovine in nasprotno stališče je voluntaristična iluzija, ki vnaša v družbo nered. Po drugi strani nasprotuje “usodnostnemu optimizmu”, ki veruje v determinizem, imanentne, nespremenljive zakonitosti, ki samodejno vodijo k napredku. Tako verovanje vodi h konformizmu, ker človeku ne ostane drugega, kot da se prepusti delovanju teh zakonitosti. Naravni tok zgodovine je nepopoln in zahteva intervencijo ljudi. Za dejanski napredek je sposobna samo urejena družba. Družbeni red, utemeljen na soglasju, na idejnih in moralnih elementih. Revolucije so motnje, patologija. Družbena funkcija znanosti; znanost je sredstvo za stabilizacijo družbe in orodje za postopne in delne reforme.
Metoda: proučevanje celote. Metodologijo se najbolje nauči ob raziskovanju. Namesto logike matematika, toda ta je primerna samo za proučevanje najenostavnejših pojavov. Vsaka znanost razvila kakšno metodo (astronomija opazovanje, fizika eksperiment). Največja razlika med znanostmi o anorganski naravi (analiza) in biologijo (sinteza). Sociologija posnema biologijo, proučuje organske celote. Samo z vidika celote je mogoče razumeti funkcije delov. Zato C. ne priznava posebnih družbenih ved, npr. politične ekonomije, češ da proučuje ekonomske pojave iztrgano iz celote družbe. Sociologija je edina teoretična znanost o družbi. Proučuje splošni razvoj družb, razvoj posameznih vrst (“zgodovinske serije”) družbenih pojavov, bioloških, intelektualnih, moralnih, političnih vendar neločljivo od razvoja celote.
Raziskovalni postopki. Obravnava samo postopke zbiranja emp. podatkov ne pa tudi logičnih problemov obdelave. Opazovanje, eksperiment, primerjalne raziskave, zgodovinska metoda.
a. Opazovanje. Izhaja iz teorije, ne zbiralski empirizem. Objektivno o. je mogoče; prav tako upoštevati izjave prič. Predmet o. so oblike kolektivnega življenja in kulturni proizvodi ne posamezniki (jezik, običaji, pravo, ekonomija). Problem samoopazovanja: ni intersubjektivno preverljivo.
b. Eksperiment. Neposredni e. ni izvedljiv. Posredni e.: patološki pojavi, npr. revolucije. Te moramo proučevati, da bi jih preprečili.
c. Primerjalne raziskave. Imajo omejeno vlogo, predvsem pri proučevanju zgodnejših faz razvoja čl. družbe; za raziskovanje vzrokov, zakaj se vse družbe ne razvijajo z istim tempom. Prepričanje o osnovni enotnosti človeštva, človeškega.
d. Zgodovinska metoda. Glavna značilnost sociološke metode. Prevladuje predstava o linearnem napredku razvoja človeštva. Nasprotuje nezgodovinskim preučevanjem: pretirano poudarjanje slučajnih preoblikovanj. Zgod. proučevanje mora biti globalno: stanje in razvoj celovitih družb, ne posameznih delov.
Pomen biologije za sociologijo. Biologijo pojmuje kot antropologijo, ki vključuje psihologijo, zato med znanostmi ni psihologije. Biološka (=antropološka) spoznanja so za sociologijo nujna, ker je enotna človeška narava osnovna determinanta družbenega razvoja, ker je nespremenljiva in postopno razvija svojo imanentno vsebino. Noben teoretični sklep v sociologiji ne sme biti v protislovju z osnovnimi spoznanji o človeški naravi. Vendar: C. nasprotuje biologizmu, pojasnjevanju družbenih pojavov z biologijo. Povratni vpliv sociologije na druge znanosti: historični vidik. Proti mehaničnemu prenašanju postopkov drugih ved v sociologijo. Čeprav sam matematik zavrača uporabo matematičnih in statističnih metod v sociologiji. Primer nasprotovanja organicističnega pojmovanja družbe kvantifikaciji, kot pretirano mehaničnemu analitičnemu razbijanju družbene celote (“kvantofrenija” - Sorokin).
Kritika.

1. Poenostavlja metodološki problem. Čeprav zelo poudarja, da empirično raziskovanje izhaja iz teorije, preveč podarja metode zbiranja podatkov v primerjavi z urejanjem, analizo in interpretacijo podatkov.
2. Ne uvideva metodoloških prednosti nekaterih postopkov, predvsem primerjalne metode. Razlike med družbami interpretira kot odstopanje od glavnega razvojega toka, namesto, da bi uvidel, da predstavljajo drugo razvojno težnjo.
3. Pretirava z globalnim vidikom. Družba je po njem organizem, pretirano podarja harmonične vidike in globalnost, zanemarja raznovrstnost socioloških problemov.
4. Pretirano poudarja družbeno-integrativno vlogo znanosti - konformizem z meščansko družbo. Nevarnost podrejanja znanosti politiki, namesto da bi odigralo kritično vlogo v družbenem razvoju.

JOHN STUART MILL (1806-1873)

(J. S. Mill. Auguste Comte and Positivism. 1865)

Prizadeva si za metodološka načela družbenih ved, ki bi te vede naredila čimbolj ekzaktne. Opira se na tradicijo angleškega empirizma. Durkheim mu je očital, da je samo proučeval, kar je napisal Comte; to ni točno. Kritizital je Comta.
Kritika Comta:
1. C. ni izdelal logično-metodoloških kriterijev preverjanja raziskovalnih postopkov. Ni ekspliciral kriterija resnice. Odkritje je treba tudi dokazati in pojasniti; o tem C. ne govori.
2. C. ni razvil pravil indukcije., čeprav je izrazit induktivist. Ne razpravlja o logičnih problemih indukcije. Metodologija ni samo praktično seštevanje raziskovalnih izkušenj, ampak temelji na temeljiti in sistematični logični obdelavi. To je spor med metodološkim prakticizmom in pojmovanjem, da je metodologija logično-epistemološka kritična analiza znanstvene dejavnosti.
3. C. zapostavlja raziskovanje vzročnih odnosov med pojavi. Zakonitosti je omejil na odnose istočasnega obstoja oziroma zaporedja. Ne razlikuje fenomenalne zakone (izkustvene pravilnosti in posplošitve; korelacije) in vzročne zakone, čeprav so samo ti pravi zakoni. Mill je skušal induktivni način proučevanja utemeljiti na splošnem zakonu vzročnosti in načelu uniformnosti narave.
4. C. je bolj cenil sistematičnost znanosti kot preciznost, pa celo veljavnost posameznih spoznanj. Po C. ima znanost družbeno integrativno vlogo; ta pa je lahko ogrožena, če se preveč poudarja preverjanje njenih stališč.
5. C. je negiral psihologijo in oporekal samostojnost politični ekonomiji.
Priznanje Comtu:
- C. prepričanje, da je družbo mogoče znanstveno preučevati tako kot naravo.
- V družbenem razvoju lahko odkrijemo trajne zakonitosti, ki omogočajo napovedovanje razvoja družbe.
- smisel družbenega razvoja je postopno počlovečenje družbe, pri čemer je odločilno gibalo razvoj človekovih umskih sposobnosti.
C. teorija družbenega razvoja je filozofsko-zgodovinska in sociološka osnova za liberalistično razumevanje družbe.
Razlika med C. In M.:
C. je bil organicist, ki je poudarjal odločilni vpliv družbe na posameznika; posameznika družba popolnoma določa; zunaj družbe je posameznik čista abstrakcija.
Mill je sociološki nominalist. Družba je proizvod posameznikov, ki jo sestavljajo. Osnovna gibala zgodovine so v posameznikih. Ti se združujejo, da bi uresničili svoje cilje, a družbo lahko pojasnimo samo, če poznamo psihične lastnosti posameznikov. Tu se prvič pojavi spor med sociološkim realizmom (Comte) in sociološkim nominalizmom (Mill).

Nominalizem. Družbene zakonitosti so lahko samo zakonitosti posameznih človeških bitij, združenih v družbeno stanje. Ljudje v družbi se pokoravajo zakonom individualne človeške narave; ne spremenijo se v nekaj drugega, kar bi se ravnalo po drugih zakonitostih. Ravnanje ljudi v družbi popolnoma obvladujejo psihološke zakonitosti. Vsak sestavljen družbeni pojav je sestavljen iz elementarnih delov, iz posameznikov. Lastnosti posameznikov so gibale sile družbe; družba je samo posledica delovanja posameznikov. Psihološke zakonitosti so osnova družbenih zakonitosti. Utemeljitve:

1. Narava teorije. Zveza med psihologijo in sociologijo je etologija, znanost, ki proučuje zakonitosti oblikovanja značaja posameznika, družbenega značaja narodov in razredov v različnih zgodovinskih obdobjih. Individualni in družbeni značaj se oblikuje pod vplivom družbeno-političnih okoliščin, kot so: oblika vladavine, običaji, vzgoja ipd. Iz splošnih zakonov človeške narave, ki jih odkrije eksperimentalna psihologija, deducira etologija pojasnitve konkretnega družbenega značaja posameznikov in kolektivov. Etologija ustvarja srednja načela človeške narave, principia media. Od tod "teorija srednjega dosega", ki je vmesni člen med najsplošnejšimi zakonitostmi in preprostim opisom posameznih pojavov.

2. Epistemologija. Na induktiven način lahko odkrivamo le empirične zakonitosti (izkustvene posplošitve), ne pa tudi vzročnih zakonitosti. Empirične zakonitosti so pravilnosti, ki jih opazimo v razvoju pojavov ali odnosih med njimi; njihovih vzrokov pa ne poznamo. Lahko jih le izvedemo iz osnovnih vzročnih zakonitosti. Vzročnih zakonitosti v družbi ne moremo ugotavljati, ker z družbo ne moremo eksperimentirati tako kot v psihologiji; vzročne zakone lahko namreč ugotovimo samo z eksperimentom. V tem se M. moti, ker družbene vzročne odnose lahko odkrivamo tudi na neeksperimentalen način. Inverzna dedukcija: izhajamo iz znanih družbenih dejstev, ki jih skušamo post factum pojasniti s splošnimi premisami o lastnostih človeške narave. Velik pomen je M. pripisoval statistiki kot sredstvu za odkrivanje empiričnih zakonitosti. Vendar sociološke zakonitosti izražajo samo splošne tendence in iz njih ni mogoče izvesti sklepov o vsakem posebnem primeru.

Stališče o posebnih družbenih vedah. Sestavni deli družbe so med seboj odvisni in skladni kot organi človeškega telesa. Toda posamezni deli družbe so relativno samostojni in nanje vplivajo tudi posebni družbeni dejavniki, ki jih je možno in potrebno posebej preučevati v okviru posebnih družbenih ved, podobno kot v medicini; te vede pa niso med seboj neodvisne. Kot so povezani deli družbe, tako tudi vede. 

Sociologija je splošna veda o družbi, vendar ni samo povzetek spoznanj posebnih družbenih ved, ampak znanost o splošnem stanju družbe. Proučuje vzroke splošnega stanja in razvoja družbe. Splošno stanje družbe je povezanost več dejavnikov: raven znanja, intelektualne in moralne kulture, razredov, stanje gospodarstva, blagostanja, razredni odnosi, kultura, verovanja, politično-pravna ureditev. Nobeden od teh dejavnikov ni sam po sebi odločilen; delujejo povezano = teorija faktorjev: nazor, da se družba razvija pod vplivom velikega števila enakopravnih dejavnikov. Med posameznimi dejavniki so trdne korelacije. Sociologija ugotavlja korelacije med več dejavniki v posameznih tipih družb in zakonitosti, po katerih se družba razvija iz enega stanja v drugega.

Kritika.

Prvi primer psihološkega redukcionizma. Družbenih zakonitosti ni mogoče izvesti iz psiholoških, tudi če med enimi in drugimi posreduje etologija. Osnovne družbene zakonitosti izhajajo iz družbenih odnosov in samo preučevanje teh odnosov odkrije družbene zakonitosti. Prav tako ne drži, da družbenih vzrokov ni mogoče raziskovati eksperimentalno, medtem ko se psihološke lahko. Neutemeljeno je pojmovanje, da so psihološke in sociološke zakonitosti epistemološko radikalno različne. Poleg tega tudi večina psiholoških zakonitosti ni ugotovljena eksperimentalno; tudi v psihologiji veliko področij ni dostopnih eksperimetiranju. Obstaja cela vrsta neeksperimentalnih metod, s katerimi je mogoče raziskovati vzročne odnose.
M. se je omejil pretežno na obravnavanje logičnih problemov, predvsem na probleme ustvarjanja empiričnih posplošitev in njihovega teoretičnega pojasnjevanja. Manj se je posvetil dokazovanju točnosti znanstvenih pojasnitev in tehničnim postopkom zbiranja empiričnega gradiva.

EMILE DURKHEIM (1859-1917)

(Emile Durkheim. Les regles de la methode sociologique. )

Novo obdobje v razvoju pozitivističnega nazora o sociološki metodi. Najbolj celovit poskus obdelave sociološke metode s stališča pozitivizma.

Sociološka teorija. Ustvaril je neko vrste organske teorije družbe, ki bi jo lahko imenovali etično-idejno teorijo. 

1. Bistvo družbe kot posebnega dela stvarnosti so ideje in etične vrednote: kolektivne predstave, ideje, moralne norme. Te idejne in etične vsebine so predpogoj družbenega življenja. Omogočajo medsebojno sporazumevanje; na njihovi osnovi se v kolektivni zavesti kristalizirajo kolektivne oblike delovanja, mišljenja in občutenja. Kolektivna zavest je nadindividualna. Na posameznike se prenaša z vzgojo, to je s socializacijo. Naloga socializacije je discipliniranje ljudi. Kolektivna zavest je za posameznika prisila, četudi je ne občuti kot take, ker se ji je podredil že v zibki. Kolektivna zavest in individualna zavest se razlikujeta in sta podvrženi različnim zakonitostim. Družbo kot pojav sui generis proučujemo:

a. S proučevanjem kolektivnih manifestacij kolektivne zavesti, to so: pravni sistem, etična pojmovanja, religija, politika, umetnost in običaji.

b. S statistiko. Statistične zakonitosti so dokaz, da se v njih izražajo nadindividualna kolektivna stanja, npr. delež samomorov v neki družbi je bolj ali manj konstanten - v tem se izraža stanje kolektivne duše.

2. Najvažnejša značilnost družbenih pojavov, njihova differentia specifica, je prisilnost, sankcioniranost. To je dokaz, da ne izvirajo iz posameznikov. Človekova narava je antisocialna, individualistična, in družba ga mora disciplinirati. Jedro kolektivne zavesti so moralne ideje in moralni ideal, ki je raison d'etre družbe. = antiroussojevski nazor amoralnega posameznika in moralne družbe.

Družbena zavest se pojavlja v različnih oblikah, zato različni tipi solidarnosti: mehanična in organska. Različni tipi družbene morfologije: segmentirani in nesegmentirani. Segmentirani, npr. samooskrbne in vase zaprte samozadostne vasi, nepovezane med seboj, s skromno delitvijo dela; v njih vlada enakost, enoumje, homogeni običaji, socialna kontrola. V teh družbah prevladuje mehanska solidarnost in kolektivna zavest z normami, obveznimi za vsakogar. Druga oblika so nesegmentirane (neločene) skupnosti, med seboj povezane zaradi delitve dela, prometa, trgovine. V njih se družbena zavest funkcionalno diferencira. V njih vlada organska solidarnost. Pojmovanje družbenega razvoja. Razvoj iz segmentirane v nesegmentirano obliko družbe ni absolutno nujen in ne pomeni nujno povečanje sreče.

Normalno in patološko. Teorija ima praktičen pomen. Prispeva k integraciji družbe. Sociologija lahko prispeva znanstveno utemeljene vrednotne sodbe o družbi. Lahko kompetentno določi stanje moralnega zdravja družbe. Znanstveni poseg v družbo je možen samo, če se lahko znanstveno razlikujejo moralni in patološki pojavi. V začetki normalno enači s povprečnim; patološko je, kar odstopa od povprečja (družbeni konformizem). V prehodni fazi pa povprečno postane patološko; kdaj se to zgodi, presodimo s primerjavo z drugimi družbami, npr. s tistimi, ki so že na višji stopnji razvoja. Kasneje to korigira: poleg normalnega uvede pojem idealnega. Sociologija išče optimalne (idealne) oblike, racionalno določene optimalne norme. Normalno je nasprotje izjemnega ne patološkega. Normalno je približek optimalnega. Po D. je kriminal ne le normalen pojav, ampak tudi družbeno koristen, ker preprečuje, da bi družbena zavest stagnirala in jo, s tem ko kaznuje kriminalce, utrjuje. Paradoks: kriminalci zaslužni za družbeni napredek.

Metoda. (Pravila sociološke metode) Njegov cilj je konstituiranje sociologije v metodološkem oziru. V njegovi zamisli so vsebovani vsi osnovni metodološki problemi: (1) način ustvarjanja izkustvene znanstvene evidence, (2) pojasnjevanje ugotovljenih izkustvenih odnosov, (3) dokazovanje znanstvenih sodb. 
ad 1) Ustvarjanje izkustvene znanstvene evidence. - Nezadovoljen z nemetodičnim odnosom sociologov do ustvarjanja empirične evidence za teoretske sklepe. Kritizira abstraktno-spekulativni značaj večine socioloških del, vpliv ideologije in prakticizma, nesistematičnost zbiranja izkustvenih podatkov. a. Pravilo: družbena dejstva opazovati kot stvari na način naravoslovja. Kolektivna moralna stanja lahko opazujemo samo posredno, na osnovi oblik obnašanja in norm, ki jih regulirajo (proučevanje latentnih struktur: notranje dejstvo preko zunanje vidnega) - s pomočjo opaženega odkrivati globlje vzročne odnose. Anticipiral je bistvene rešitve operacionalnega definiranja teoretičnih pojmov in ni zapadel napaki operacionalizma. V prvi fazi raziskovanja registrirati samo podatke, ki jih je mogoče neposredno opaziti. Operacionalna definicija omogoči, da presodimo, ali se v posebnem primeru kaže splošnejši pojav. To je predpogoj sistematičnega zbiranja izkustvenih podatkov. Vrednost operacionalne definicije je v trdnosti njene zveze s teoretično definicijo; opaženega pojava z njegovo "latentno strukturo", tj. s splošnejšim družbenim pojavom, ki ga ne moremo neposredno videti. b. Poudaril nujnost teoretičnega definiranja znanstvenih pojmov na osnovi čim širših primerjav. Zavedal se je možne neobjektivnosti opazovanja, zato je neupravičeno omejil vire empiričnih podatkov na ustaljene oblike, kot so pravni predpisi, običaji, pregovori in reki, in je odklanjal podatke o obnašanju ljudi; odločno odklanjal tudi samoopazovanje. S tem osiromašil možnosti raziskovanja. Zavzema se za sistematičnost izvirne evidence proti anekdotičnosti in za razširitev raziskovanja na vse primere določene vrste in na vse vrste družb. Pripisoval velik pomen statistiki, ker objektivno vidno definira predmet raziskovanja; prouči vse primere ali pa jih sistematično izbere; pride do agregatnih kazalcev, ki poudarijo obče in zanemarijo posamezno. 
ad 2) Pojasnjevanje ugotovljenih izkustvenih odnosov. -  Ni analiziral logične strukture znanstvene pojasnitve; pozornost je usmeril na raziskovanje teoretičnega pristopa pojasnjevanja družbenih pojavov, pri čemer je prišlo do izraza njegovo sociologistično in funkcionalistično pojmovanje sociologije. Družba je avtonomno področje stvarnosti, ki se giblje po svojih zakonitostih, na katere nedružbeni dejavniki ne vplivajo v večji meri. "Odločilni vzrok družbenega dejstva moramo iskati v predhodnih družbenih dejstvih, ne v stanjih posameznih zavesti." S tem zavrača vse prejšnje teorije, ki družbene zakonitosti izvajajo iz psiholoških. Vzroki kolektivnih predstav, občutij in stremljenj so v stanjih družbe kot celote. Tako je treba preučevati tudi funkcijo družbenih pojavov. da bi neki družbeni pojav popolnoma pojasnili, moramo pojasniti tako njegov vzrok kot tudi njegovo vlogo, funkcijo v celotni družbi; katero družbeno potrebo zadovoljuje določen pojav? "Funkcijo družbenega dejstva moramo vedno iskati v odnosu, ki ga ima do nekega družbenega cilja." Začetek vsakega pomembnega družbenega procesa moramo iskati v notranjem družbenem okolju: to so materialne in duhovne tvorbe, nastale v preteklosti (pravo, običaji, umetnost) in ljudje kot kolektivno okolje. Osnovna naloga sociologije: kako to notranje okolje vpliva na družbene pojave. Zanemarja vpliv zgodovine, podcenjuje vpliv drugih družb; osnovno gibalo je trenutno stanje družbe: aktualistično imanentno razumevanje družbe. Pri tem pa poudarja delitev dela kot najvažnejši, skoraj edini dejavnik družbene diferenciacije in podcenjuje vlogo slojev, kast, razredov, z relativno avtonomno kulturo; ni uvidel vpliv etično-kulturnih dejavnikov na ustvarjanje družbenih skupin. Njegova trajna zasluga je, da je trdno povezal vzročno in funkcionalno pojasnjevanje. To pomeni, da trenutna funkcija pojava ne pojasnjuje njenega izvira, torej je treba proučevati poleg njegove funkcije tudi vzroke pojava. Tudi ni menil, da ima vsak pojav svojo funkcijo; obstajajo pojavi, ki so svojo funkcijo izgubili, pa še vedno obstajajo. Odnos med vzrokom in funkcijo je recipročen. Funkcija nekega pojava ustvarja ali obnavlja njen vzrok. 
ad 3) Dokazovanje znanstvenih sodb. - Zaslužen za razčlenjevanje vzročne analize, manj je obdelal funkcionalno analizo. Za vzročno analizo so najpomembnejše primerjalne raziskave, glede na to, da ni mogoče uporabiti eksperimenta. Ideje vzročne analize. Od štirih Millovih pravil za eksperimentalno ugotavljanje vzrokov je samo eno uporabno v sociološkem raziskovanju, metoda skupnih sprememb (kovariacije, korelacije). Izhodiščna opisna osnova za preučevanje vzročnih odnosov so stabilne korelacije med pojavi. Vendar D. opozarja, da iz korelacije ne moremo neposredno sklepati, da sta pojava vzročno povezana. a. obstajajo navidezne korelacije, ko korelacija med dvema pojavoma obstaja, ker na oba deluje neki tretji faktor. Primer: je pozitivna korelacija med stopnjo izobrazbe in samomorom; ti so pogostejše med višje izobraženimi (po D.). Izobrazba kot take ne vpliva na nagnjenje k samomoru. Na oboje hkrati, na nagnjenje k samomoru in na željo po izobrazbi vpliva razpad tradicionalnih odnosov, izguba vere v tradicionalna pojmovanja in posledična izolacija posameznikov. b. Pojavi, ki korelirajo, so pogosto zelo sestavljeni, kompleksni. Samomorov je več v mestih kot na deželi. Vendar mesto je sestavljena reč. Ugotoviti je treba, katera značilnost mesta je v korelaciji s samomori (morda anomija). Vzrok samomorov ni mesto kot mesto, ampak npr. večja anomija v mestu. c. Korelacija ne pomeni dosti, če nimamo tudi teoretičnih razlogov, da imamo dano korelacijo lahko za vzročno zvezo. Potrebna je dovolj široka teoretična pojasnitev, ki poleg dane korelacije pojasnjuje tudi druge pojave.  d. Ko je korelacijski odnos raziskan in ugotovljena vzročna zveza, je treba ugotoviti, kako široko je ta vzročna zveza veljavna. To storimo s primerjalnim raziskovanjem: aa. primerjave znotraj določene družbe, npr. družine različnih slojev. bb. primerjave med družbami istega tipa. cc. primerjave med različnimi družbami ali genetsko-zgodovinska primerjava. Čim bolj zapleten je neki pojav, tem več družb je treba upoštevati v primerjavi. Širina komparativne raziskave je odvisna od značaja problema in narave preučevanih pojavov.

Ocena. Pomemben napredek v razmišljanju o posebnostih sociološke metode. Vendar več slabosti. 
1) Nekritično sprejemanje induktivizma kot osnovnega pristopa pri preučevanju izkustvenih pojavov. Teorije sicer ni zanemarjal, vendar je pretirano poudarjal induktivni pristop. Funkcijo teorije je omejil na pojasnjevanje ugotovljenih opisnih posplošitev. Ni kritičnega preseganja obstoječega z odkrivanjem v njem prikritih optimalnih možnosti. 
2) Sociologizem, izrazito spiritualistično, idealistično-etično pojmovanje družbe. Družba je idealna moralna celota. D. ne vidi, da v družbi obstajajo nasprotja, spopadi. Ob tem ko je upravičeno kritiziral psihološki redukcionizem in poudarjal, da je družba poseben del stvarnosti, je družbo preveč ločeval od naravnega okolja in človekove antropološke narave. Ta je v vsaki družbi danost in se tudi povratno odziva na družbene pojave. 
3) Metodologija je odvisna od razvoja znanosti, teorije. Ko se ta razvije, se morajo razviti tudi metodološka stališča. 
Nobeden od pozitivistov ni izgradil tako celovite epistemološke zamisli sociološke metode kot Comte in Durkheim.

DUHOSLOVNE VEDE

WILHELM DILTHEY (1833-1911)

Predstavnik historizma in filozofije življenja (Lebensphilosophie). Družbene vede = duhovne vede. Delo: Uvod v duhovne vede (Einführung in die Geisteswissenschaften).
Namen: izdelati filozofsko antropologijo pod predpostavko, da je to, kaj je človek, možno spoznati samo, če ga gledamo v zgodovini.

1) Osnovna misel: znanstveno spoznanje o družbi je možno samo v obliki konkretne zgodovine - razumeti posamezno in individualno v družbeno-zgodovinski stvarnosti, ne splošne družbene zakonitosti. Nasprotuje filozofiji zgodovine in sociologiji kot poskusoma ugotavljanja splošnih zakonitosti zgodovine in družbe; češ da filozofija zgodovine temelji na krščanski misli, da je zgodovina uresničevanje božje zamisli; sociologija pa da je naturalistična oblika filozofije zgodovine, ki misli, da je do zgodovinskih spoznanj možno priti z uporabo naravoslovnih metod. Vsak poskus, da bi iz zgodovinskih raziskav izvedli splošne zakonitosti je jalova metafizika. Vrednost zgodovinskih dogajanj je v njihovi neponovljivi individualnosti, in sicer v tistem, kar je nadpovprečno. Popolnoma zavrača teoretično znanje o družbi. Kritika: zavračanje spekulativnosti in shematičnosti filozofije zgodovine in sociološke teorije je upravičeno; ni pa upravičena trditev, da je o družbi možna samo konkretna zgodovinska opisna spoznava.

2) Naravoslovne in družbene (duhovne) vede se korenito razlikujejo. Narava je človeku dana kot nekaj zunanjega, v kar ne more prodreti, naravnih pojavov ne more razumeti od znotraj, lahko jih samo pojasnjuje, tako da proučuje odnose med lastnostmi pojavov in jih povezuje v splošne zakonitosti. Duhovne vede pa temeljijo na notranji intuitivni izkušnji. Družbena dejstva so človeku razumljiva, ker jih lahko neposredno doživi, občuti in proizvede. Narava mu je tuja; v njej lahko razume samo tisto, kar je proizvod človeške prakse, to je, počlovečeno naravo - družba pa je človekov svet: družbo občuti v sebi. Znanstvena spoznanja o družbi so manj natančna kot spoznanja o naravi, vendar temeljijo na neposrednem doživljanju in razumevanju.

3) Narava in družba sta si ontološko različni. V naravi velja mehanična vzročnost v družbi pa obstajajo svoboda, smotrnost in vrednote; suverena volja, odgovornost za dejanja. Svobodna volja je gibalo razvoja osebnosti in človeštva. V naravi se zakonito in nujno proizvajajo posledice, zgodovina pozna samo akcijo in reakcijo. V družbi se ustvarjajo vrednote in uresničujejo cilji; zgodovinsko življenje neprestano ustvarja nove dobrine in vrednote - je imanentno teleološki (smotrnosten).

4) Družbene (duhovne) vede se morajo opirati na celotno človekovo izkustvo. Življenje je v njegovi polnosti mogoče razumeti samo z življenjem. Sposobnost razumevanja vključuje celoto znanstvenikovega življenja; samo razum ne zadostuje. Introspekcija in intuicija.

5) Poskus objektivizacije: izraz, razumevanje, tolmačenje, hermenevtika.

• IZRAZ. Doživetje temelji na izrazih življenja. To velja tudi za

samorazumevanje, ki temelji na opažanju dejanj in izrazih izkustva. Razumevanje drugih in družbe temelji na izrazih njihovega življenja. Razumevanje drugih je možno, ker je med ljudmi nekaj skupnega zaradi skupnega življenja in zaradi skupnih antropoloških lastnosti ljudi. Tu zaide D. v protislovje: če so zgodovinske epohe popolnoma same v sebi zaključene in ni nobenih zakonitosti, ki bi jih povezovale, preteklih epoh ne bi mogli razumeti in se vanje vživeti z današnjega vidika.

• RAZUMEVANJE. Naloga razumevanja je, da na osnovi doživetja to neposredno

izkušnjo naredi objektivno, in da posamezna doživetja poveže v celoto. Naloga razumevanja je odkriti odnos med nekim izrazom in tistim, kar je v njem izraženo; posamezni izrazui so lahko neustrezni ali lažni. Zatem je treba ugotoviti pomen posameznih izrazov in doživetij. Pomen je odnos med deli in življenjsko celoto; posamezna izkustva se tako povežejo v širše smiselne celote.

• TOLMAČENJE je celovito znanstveno razumevanje širših zgodovinskih celot. Za

to je potrebna nadarjenost, genialnost. Razumevanje in tolmačenja sta podobna umetniškemu ustvarjanju, vendar je mogoče izpopolniti njun tehnični postopek.

• HERMENEVTIKA in zgodovinska kritika služita izpopolnjevanju tehničnih

postopkov razumevanja in tolmačenja. Čim več zgodovinskih virov, čim boljša njihova analiza so predpogoji naknadnega doživljanja, razumevanja in tolmačenja zgodovinskih dogodkov. Intuicija mora imeti dovolj razvito empirično osnovo.

• BIOGRAFIJA. Pomen biografske metode. Raziskovanje procesa individuacije v

okviru širših celot je eden od osnovnih zgodovinskih in filozofskih problemov. Posameznik je izhodišče za analizo zgodovinskih dogajanj. “Neskončno bogastvo življenja se razvije v individualnem obstoju posameznih osebnosti zaradi njihovih odnosov do okolja, drugih ljudi in reči.” Posameznik je v svojem individualnem obstoju zgodovinsko bitje, ki ga lahko razumemo samo, če razumemo zgodovinske družbeno-kulturne razmere.

6) Objektivni duh - zgodovinska dejavna povezanost vseh življenjskih manifestacij. Vsaka epoha ima posebne cilje, ki predstavljajo središče njene povezanosti. Ta se razčlenjuje na ožje kulturne sisteme, v katerih se realizira neka kulturna dejavnost: vzgoja, gospodarstvo itd.) in na oblike družbene organizacije. Ker je življenje nedoločeno in nepredvidljivo, ni mogoče določneje govoriti o notranji strukturi globalne družbe in o odnosih med njenimi deli. Ustvarjanje tipologij, ne iskanje splošnih zakonitosti.

7) Historizem. Teoretično spoznanje družbe ni možno; sociologija je sterilna in škodljiva. Teze: 1) popolna zgodovinska diskontinuiteta, 2) izrazito subjektivna osnova zgodovinske izkušnje, 3) odkrivanje smiselnih povezav med individualnim in kolektivnim delovanjem ne iskanje splošnih zakonitosti, tj. ločitev smotrnosti človekove prakse in njene determiniranosti (zakaj taki in ne drugačni smotri).

Kritika. Ni logično utemeljil epistemoloških pogojev znanstvenega pojasnjevanja, svoje zamisli, da je zgodovina edina splošna znanost o družbi. Subjektivna prepričljivost zgodovinskih sintez je pri njem edini kriterij utemeljenosti in sprejemljivosti spoznanj. Bolj umetnost kot znanost. Ali je (po njegovem pojmovana) zgodovina sploh znanost?

NEOKANTOVCI

(W. Windelband (1848-1915), H. Rickert (1863-1936))

Historizem: vednost o družbi je zgodovinske ne teoretične narave.

Nomotetske in idiografske znanosti. Človeka enkrat zanima to, kar je splošno in zakonito v izkustvenih pojavih, drugič kar je v njih posebno in posamezno in neponovljivo. Ta delitev se ne pokriva z delitvijo na naravoslovne in družboslovne oz. humanistične vede.

• Nomotetske znanosti skušajo ugotoviti, kaj je v pojavih splošno, nujno,

zakonito. Tudi psihologija, sociologija, ekonomija. Logično-epistemološka struktura: abstrakcija.

• Idiografske znanosti skušajo prikazati individualni značaj določenega pojava v

njegovi samosvojosti in izvirnosti. Pri tem je lahko predmet raziskovanja zelo kompleksen, na primer cela zgodovinska epoha. Tudi v naravoslovju: zgodovinska geologija. Logično-epistemološka struktura: konkreten opis, slikovitost, nazornost. Od tod sorodnost med idiografskimi oz. zgodovinskimi vedami in umetnostjo, ki se izraža z liki. Poznavanje zakonitosti lakho koristi pri zgodovinskih prikazih posameznih dogodkov, vendar nobenega od teh dogodkov ne moremo popolnoma pojasniti s pomočjo zakonitosti. Zakonitost in dogodek nista komensurabilna.

Narava vs. kultura. Narava obstaja neodvisno od človekove dejavnosti, zato človeka zanimajo samo njene splošne lastnosti, zakonitosti. Kultura je človekov stvaritev, zato je v vsaki kulturni stvaritvi neka človekova vrednota.

Vrednote. Ocena pomena pojava za človeka, ocena, ki vpliva na usmerjanje človekovih teženj in dejavnosti. Kar je bolj pomembno in vrednejše, je trajnejši motiv, ki spodbuja človekovo dejavnost. Kulturne pojave lahko razumemo samo, če ugotovimo njihovo povezavo z določenimi vrednotami; katera je tista vrednost, ki je kot gibalo ljudi ustvarila določeno stvaritev ali pojav. Ta odnos je tudi kriterij za izbor predmeta raziskovanja družbenih ved. Pri proučevanju kulturnih pojavov smo pozorni le na njihove posebnosti. Subjektivna vrednotna opredeljenost je osnova za izbor konkretnih pojavov v zgodovinskem raziskovanju. Kako pa zagotoviti objektivnost, če vsakdo raziskuje iz svojih vrednotnih izhodišč? Objektivnost je možno zagotoviti, če se postopoma razvije enoten, splošno sprejet vrednotni sistem.

Kritika. V vseh znanostih se prepletata dva motiva: enkrat želimo odkriti splošne zakonitosti, drugič pa pojasniti konkretne pojave in odnose. Splošne zakonitosti odkrivamo na osnovi proučevanja množice individualnih pojavov, posamezen pojav pojasnjujemo s pomočjo splošnih zakonov. Teh dveh ravni ni mogoče ločiti. Tudi izbor predmeta proučevanja ni nujno odvisen od vrednot raziskovalca. To stališče odpira vrata subjektivizmu in relativizmu. Predmet proučevanja izbiramo na osnovi poznavanja stanja teorije, na osnovi tega, kaj teorija zahteva, da se razišče in pojasni.

MAX WEBER (1864-1920)

S stališča zgodovinarja na stališče sociologa. Skuša posredovati med historizmom in teorijo. Ideje različnih smeri združene, nekoherentno, nesistematično. Problemi: (1) izbor predmeta raziskovanja, (2) znanost in kulturne vrednote, (3) pojasnjevanje družbenih pojavov, (4) pojmovna struktura idealnih tipov in njihova vloga pri pojasnjevanju družbenih pojavov.

1. Izbor predmeta raziskovanja. Ni objektivnih kriterijev, po katerih bi izbrali predmet raziskave; orientiramo se lahko le glede na vrednote. Predmet raziskave torej izberemo glede na naše vrednote. Izbor raziskovalnih problemov je torej odvisen od vladajoče vrednotne strukture dane družbe. Če je družba dobro integrirana, vrednotna izhodišča sploh niso vprašanje. Ko se družba spreminja in s tem vrednotna usmerjenost družbe, se pojavi dvom v pravilnost usmerjenosti znanosti. Weber ne verjame v objektivnost vrednot in možnost ustvarjanja hierarhičnega vrednotnega sistema. Ljudje se vrednotno opredeljujejo iracionalno in različna vrednostna stališča so nujno v konfliktu. Zato tudi ne more obstajati enotna in objektivna družbena veda. Nujno se je opredeliti za enega od mnogih vrednotnih nazorov. Znanstvenih se mora zavedati svojega vrednotnega stališča in svoje izbire.

2. Znanost, družbena praksa in kulturne vrednote. Znanost ne more vplivati na vrednotna stališča. Razloga: 1) Temelji na vrednotnem izhodišču in ga ne more kritizirati. 2) Vrednotna izhodišča so iracionalna. Smisla dogajanja ne moremo razbrati iz raziskav. Smisel ustvarjamo sami. Svetovni nazor ne more biti proizvod znanstvenega napredka. Najvišji ideali se izražajo samo v boju z drugimi ideali. Čim pomembnejši je družbeni problem, tem manj je možno nanj odgovoriti z izkustvenim znanje in tembolj je odgovor odvisen od vere in vrednot. Kljub temu znanost vpliva na vrednote: (1) Znanost lahko pojmovno razdela vrednotno stališče in tako pojasni njegov smisel, kaj pomeni v podrobnostih in kaj je treba storiti, da bi ga uresničili. (2) Lahko prouči objektivne možnosti in družbene stroške uresničevanja sprejetega vrednotnega stališča; je to stališče utopično ali uresničljivo in za kakšno materialno in človeško ceno; ali je torej racionalno. (3) Znanost lahko najde racionalna sredstva za uresničenje izbranega vrednotnega stališča. Znanost je instrumentalno ne pa v bistvu racionalno sredstvo človekove dejavnosti. Ne more kritično ocenjevati osnovnih praktičnih stališč. Toda s tem, da odkriva notranja protislovja teh stališč in realne možnosti njihovega uresničenja, prispevek večji racionalnosti prakse.

3. Razumevanje in pojasnjevanje.

Pojasnjevanje: sklepanje iz splošnih zakonitosti na posamezne pojave. Vzročno pojasnjevanje. Pojasnitev konkretne vojne iz splošne vednosti o vojnah kot posledico nekih dejavnikov. Znanstvene zakonitosti in teorije so najbolj razvita oblika splošnih znanstvenih spoznanj o vzrokih pojavov, zaradi česar so glavna orodja za pojasnjevanje posameznih primerov.

Razumevanje. Posameznega pojava ni mogoče razložiti na gornji način. Razložimo ga tako, da odkrijemo smisel in pomen in povezavo s kulturno-zgodovinsko celoto. Družbeno dogajanje je delo ljudi, zavestnih, ki težijo k uresničevanju vrednot in smisla. Umetniško delo razumemo tako, da spoznamo umetnikovo vizijo sveta, slog, motive, celoten njegov ustvarjalni tok in kulturno-zgodovinsko obdobje. Statut neke organizacije ne moremo pojasniti deterministično z neko splošno teorijo ampak kot delo ljudi, ki stremijo k nekim vrednotam, ki pripisujejo pomen razmeram svojega časa. Organizacijo razumemo kot del širše celote. Orodje razumevanja je vživljanje.

Sombart, Sorokin: Cilje dejavnosti ljudi lahko razumemo samo, če odkrijemo njihov notranji smisel, pomen. Vzročno lahko pojasnimo samo materialna sredstva za dosego ciljev. Weber: razumevanje ne izključuje vzročnega pojasnjevanja. Razumevanje smisla in pomena dejavnosti ima pomožno, hevristično vlogo; znanstveno pojasnimo pojav, ko odkrijemo vzročne odnose, toda razumevanje olajša in dopolni pojasnitev, ne more pa zamenjati odkrivanja vzrokov. Nasprotuje intuicionizmu. Ni dovolj, da je razumevanje družbenih pojavov subjektivno prepričljivo.
Interpretativna sociologija. Sociologija je znanost, ki skuša interpretativno razumeti družbeno dogajanje in s tem vzročno pojasniti njegov potek in njegove posledice. Razumemo lahko samo tista vedenja, ki imajo neki subjektivni smisel. Subjektivni smisel je v tem, da ima človek, ali skupina ljudi, predstavo cilja in sredstev za dosego tega cilja. Razumeti pomeni odkriti subjektivno pojmovanje odnosa med cilji in sredstvi, subjektivni pomen; raziskovanje konkretnih oblik zavesti dejavnih ljudi, v katerih se to pojavlja. Ker se ljudje tega ne zavedajo vedno jasno, raziskovalec sklepa, interpretira, kaj bi mislili, če bi se popolnoma zavedali.
Nominalistično pojmovanje družbe: družba je rezultat delovanja posameznikov. Metodološki individualizem: doumeti smisel, ki vodi posameznike pri družbenem delovanju. Organizacije so posledica in oblika organiziranja delovanja posameznikov.

Funkcionalnemu pristopu, ki pojasnjuje družbene pojave z njihovo vlogo v celotni družbi, prizna samo začeten, provizoren pomen. Prednost družbenih ved je v tem, da razumejo obnašanje posameznikov kot delov družbenih celot; te možnosti naravoslovne vede nimajo. Razumemo lahko samo razne oblike smiselnega individualnega vedenja, posamezne osebe (metodološki individualizem).

Vrste razumevanja: a. razumevanje smisla delovanja; zveze med cilji in sredstvi. Neposredni subjektivni smisel. b. pojasnjujoče razumevanje motivov racionalnega ali iracionalnega ravnanja. Odkriti motive, ki spodbujajo neko ravnanje; vzročno pojasniti in odkriti širše smiselne povezave.
Norme spoznavne vrednosti razumevanja: a. mora biti smiselno ustrezno. Razumevanje ali tolmačenje je smiselno ustrezno, če so njegovi sestavni deli smiselno povezani tako, kot je tipično za neki običajni način mišljenje in občutenja. b. mora biti vzročno ustrezno = če lahko sklepamo, da se bo vedno dogajalo na isti način oz. da se določi, kako verjetno se bo dogajalo na ta način.

Ocena. Prednosti: Nazor, da je razumevanje začetni korak pri pojasnjevanju pojavov je upravičeno kot kritika skrajnega objektivizma in behaviorizma, tj. nazora, da naj sociologija ne bi raziskovala subjktivno stran človeških postopkov, ampak naj bi jih proučevala samo od zunaj v njihovih neposredno opaznih oblikah. Subjektivna logika ravnanja in družbeni determinizem. Pomanjkljivosti: a. nominalizem: omejil je proučevanje smisla na psihično življenje posameznika, ni upošteval objektivacij individ. izkustva, tvorb, organizacij. b. skepsa do vzročnosti; upošteva pretežno individualno zgodovinsko vzročnost, ki ne omogoča odkrivanje trajnejših zakonitosti. Namesto zakonitosti in teorije nastopa pojem idealnih tipov.

4. Idealni tipi. So sredstvo pojasnjevanja družbenih pojavov, Webrova vmesna rešitev med historizmom in družbeno teorijo. Dilthey: zgodovinski tip. Nastanejo z poudarjanjem in smiselnim povezovanjem značilnosti določenih zgodovinskih pojavov. (npr. srednjeveško mesto). Primeri: oblike legalne vladavine, birokracije kot sistema upravljanja, cerkev, sekta. Tem tipom je W. pripisoval poseben pomen. Ne gre za povprečne značilnosti ampak za bistvene konstitutivne značilnosti pojava. Te značilnosti pretira, idealizira, je nerealna utopija, a prav zato koristno sredstvo proučevanja. Kaže, kako bi bila videti neka družbena oblika, če bi prišel do izraza njen popolni smisel. Deluje kot kriterij za presojo, koliko dejanske oblike odstopajo od te idealizacije. Postopek je v tem, da se zamisli, kako bi neka dejavnost potekala na najbolj racionalen način. Po W. je tipičen primer idealnega tipa homo economicus.
Dejansko se povprečen kapitalist ne obnaša tako. Idealni tipi so konstrukcije odnosov, ki so naši fantaziji videti dovolj motivirani in objektivno možni, adekvatni nomološkemu znanju, poznavanju zakonitosti. To pomeni, da te konstrukcije niso čisto poljubne. W. neprestano niha med instrumentalističnimi fikcijami in splošnimi izkustveno utemeljenimi teoretičnimi pojmi.

Kritika. a. Zgrešeno pojmovanje, da sta izbor problema in globina proučevanja determinističnih spletov odvisna izključno od obstoječih kulturnih vrednot. Spregleda dejstvo, da obstajajo v družbenem življenju od vrednot neodvisne objektivne deterministične strukture. Znanost se lahko znajde sama na osnovi svojih teoretičnih spoznanj in domnev, ne da bi ji bilo treba osvojiti eno vrednotno izhodišče. Praktična stališča močno vplivajo na usmeritev raziskovanj, vendar se mora znanost usmerjati po svojih teoretičnih kriterijih, mora raziskovati dejanske vzroke pojavov. b. Podcenil možnost vpliva znanosti na obstoječe družbene vrednote. Npr. Medicinska spoznanja vzpostavijo snago kot vrednoto. Znanost ni samo racionalizacija vrednotno sprejetih usmeritev, kot da jih ne more analizirati in kritizirati. Comte je precenil vpliv znanosti na družbo, Weber ga podcenil. c. Ni veliko prispeval k oblikovanju metod in tehnik empiričnega raziskovanja; v glavnem uporabljal historiografijo in zgodovinske vire. Pozitivizem v tem oziru veliko uspešnejši zaradi induktivizma in spoštovanja izkustva.  - Zasluga W. je kritika enostranosti historizma in kulturalizma v nemškem družboslovju.