So kvalitativne raziskave zapostavljene?

Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna? 

Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.

Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več. 

Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.

Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami. 

Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.

Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim. 

Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si! 
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.

Khanov didaktični paradoks

http://efemeride-blazx.blogspot.com/2012/10/didakticni-paradoks-khanova-akademija.html

Khanova akademija

Občutek imam, da so nekatere bralce pritegnili članki s področja pedagogike bolj kot oni o kvalitativnem raziskovanju, zato jim priporočam v branje ta članek na mojem blogu Efemeride:

http://efemeride-blazx.blogspot.com/2012/10/akademija-kahn.html

Pomislek ob e-pouku

http://efemeride-blazx.blogspot.com/2012/09/pomislek-ob-e-pouku.html

Akcijska raziskava o učnih težavah

Pred mano je obsežno, lično in skrbno urejeno poročilo o akcijski raziskavi o delu z učenci z učnimi težavami naših avtoric pretežno s Fakultete za socialno delo (Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc (ured.), Ksenija Bregar Golobič (MŠŠ), Nina Mešl, Ines Kvaternik, Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Beata Akerman). To je vzorna akcijska raziskava na področju socialnega dela in pedagogike. K njej se bom še vračal, zdaj naj samo v grobih potezah povzamem, kako je potekala.

V okviru projekta Strokovne podlage za nadaljnji razvoj in uresničevanje Koncepta dela "Učne težave v osnovni šoli", ki je v letih 2008-2011 potekal v okviru Univerze v Ljubljani (financiran s strani MŠŠ in Evropskega socialnega sklada), je bilo izvedenih več podprojektov, med njimi tudi akcijska raziskava Soustvarjanje učenja in pomoči zgoraj omenjenih avtoric (sodelovala je tudi Liljana Rihter). 
V raziskavo so vključili devet osnovnih šol po Sloveniji. V vsaki šoli so izbrali dva učenca z učnimi težavami in vsakega od njiju vključili v posebno projektno skupino, ki so jo poleg učenca sestavljali učenčevi starši (eden ali oba), učiteljice (učiteljice predmetov, pri katerih je imel učenec težave, razredničarka, učiteljice za individualno učno pomoč) in svetovalna delavka (ena ali dve). Raziskovalke so se v to skupino vključevale ob svojih obiskih. Vsako šolo so obiskale petkrat. Ob vsakem obisku so izvedle najprej supervizijsko srečanje s šolskimi strokovnimi delavkami, nato sta sledili dve zaporedni srečanji s skupino vsakega od dveh učencev, tj. štiri srečanja; skupaj torej pet časovno porazdeljenih srečanj. Ob vseh srečanjih so raziskovalke zapisovale svoja opažanja in refleksije s pomočjo vnaprej pripravljenih obrazcev. Beležile so celoten proces dela v skupini okrog učenca po vnaprej opredeljenih kategorijah (npr. viri moči, dejavniki tveganja, dogovor o sodelovanju, preverjanje doseganja ciljev, opredelitev težave in želenih izidov, načrt pomoči in dogovori za naprej ipd.). Izpolnjevale so obrazec za spremljanje supervizijskega dela (udejanjanje dogovorov, udejanjanje koncepta delovnega odnosa v razredu, viri moči, dejavniki tveganja, koncept delovnega odnosa ipd.). Vrsta obrazcev je bila namenjena evalvaciji dela in so bili uporabljeni v treh časovnih točkah: na začetku projekta za oceno pričakovanj (vključno z osebnimi cilji, cilji glede učenca z učnimi težavami, dobrimi izkušnjami), na sredini projekta za oceno zadovoljstva sodelujočih in ob zaključku (ocene vloge vsakega člana, načina dela, napredka učenca). Na sredini projekta in na koncu so opravile intervju z učencem z učnimi težavami in ga spraševale o tem, v kolikšni meri se počuti slišanega in upoštevanega v svojem razredu.
Zbrane opise in druge podatke so analizirale kvalitativno po metodi utemeljene torije in za vsakega učenca posebej oblikovale "poskusno teorijo", na koncu pa vse povezale v sklepno združeno teorijo ali  "metateorijo", kot jo nekoliko neustrezno imenujejo.
V tem kratkem prikazu poteka akcijske raziskave smo se doslej izognili navajajanju ključnega izraza za skupino, ki je obdajala učenca z učnimi težavami in za celotno njeno dejavnost. Vsaka od teh skupin, ki vključuje učenca in je namenjena reševanju njegovih težav, je izvirni delovni projekt pomoči učencu ali kratko IDPP. To ni leporečje. Izvirni pomeni, da se pri vsakem učencu odvija posebej; da je za vsakega učenca drugačen, ker se prilagaja njegovi situaciji; da je v okviru istih splošnih načel pri vsakem drugače konkretiziran. Delovni pomeni, da ima konkretne storilnostne cilje in da se v njegovem okviru neprestano definirajo koraki k uresničitvi teh ciljev. Namen projekta je pomoč učencu in njegovemu okolju pri obvladanju težave, ki je v dobri meri videna kot odnosna, ne kot nekaj, kar je locirano v učencu; ne kot nekaj, kar bi izviralo iz njegovih osebnostnih lastnosti. Sicer pa več o teoriji, na kateri vse to temelji v posebnem sestavku.
Ali je bila to akcijska raziskava? Vsekakor. Gre za kompleksno akcijsko raziskavo, sestavljeno iz več delnih akcijskih raziskav akcijskoraziskovalnih skupin. Zadosti vsem osnovnim pogojem take raziskave. 1. Pri raziskavi so sodelovali člani organizacije (strokovni delavci, starši, učenci) ob pomoči zunanjih svetovalcev in raziskovalcev; vsi skupaj so sestavljali osnovne akcijskoraziskovalne skupine. 2. Oboji so sodelovali tako pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejanj kot pri raziskovalnih opravilih. 3. Pri vodenju skupin so upoštevali zakonitosti in načela skupinske dinamike, kar se je izrazilo v poglobitvi medsebojnega zaupanja med člani skupin. 4. V okviru projektov so si dejavno prizadevali spremeniti ravnanje sodelujočih, predvsem doseči konkretno izboljšanje pri učencih; to delo je vključevalo načrtovanje, izvajanje načrtov in evalvacijo.
Naj dodamo in poudarimo, da je ta akcijska raziskava imela tako praktične učinke na sodelujoče, v prvi vrsti učence, prinesla pa je tudi dragocene raziskovalne ugotovitve za usmerjanje nadaljnjega dela z učenci z učnimi težavami. Proizvedla je izjemno kakovostno raziskovalno poročilo.
Ta raziskava je tudi zgled povezovanja akcijskega raziskovanja in kvalitativne analize.
Vir: Lea Šugman Bohinc (ured.), Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2011.

"KROG X POLJ" (KXP) / MOJA SOCIALNA MREŽA (MSM)

Med tehnikami za evalvacijo ekoloških raziskavic učencev sem zasledil tudi tehniko "FIVE FIElDS MAP" (ali FOUR FIELDS MAP"). Namenjena je ugotavljanju učenčeve socialne mreže ali socialne podpore. Sestoji iz 3-5 koncentričnih krogov, lahko tudi več, razdeljenih na štiri ali pet polj. Učenec vpisuje v to shemo v ločena polja imena svojih DRUŽINSKIH ČLANOV ALI SORODNIKOV, SOŠOLCEV ALI PRIJATELJEV, UČITELJEV IN SODELAVCEV ŠOLE, in DRUGIH OSEB (npr. v ustanovah, organizacijah) in sicer na koncentrične kroge tem bližje središču, čim tesnejši odnos ima z njimi.
Ob tem sem se spomnil, da sem že pred vsaj 30 leti s študenti izvajal vajo "Osebna skupnost", v kateri so v enako shemo vnašali imena članov svoje socialne mreže po istih kategorijah (zadeve seveda nisem patentiral!).
Pri evalvaciji raziskave bi učence lahko vprašali, pri kom so dobili informacije o raziskovalni temi, s kom so se o tem pogovarjali ipd. Osebe, ki so jim najbolj pomagale, bi napisali v središče, druge pa na bolj oddaljene kroge. Pri otrocih so po mojem dovolj trije krogi, saj težko natančneje ocenijo bližino oz. oddaljenost osebe kot z grobimi ocenami "zelo blizu", "srednje blizu", "najmanj blizu" ali "veliko pogovarjal (veliko zvedel)", "srednje veliko", "ne veliko". To tehniko lahko uporabimo tudi sicer za raziskovanje socialne opore, vrste opore (informacijska, stvarna, emocionalna), kakovosti odnosov otroka s posameznimi člani mreže, konfliktov ipd. Podatke, ki jih zberemo, je mogoče analizirati na različne načine, kvalitativno in kvantitativno. V splošnem pa jih lahko uporabimo za spoznavanje posameznega učenca ali pa za pregled nad celotno skupino.

Vir:
http://jbd.sagepub.com/content/19/2/327.abstract
Margareta Samuelsson, Gunilla Thernlund, Jerker Ringström (1996). Using the Five Field Map to Describe the Social Network of Children: A Methodological Study. International Journal of Behavioral Development, June 1996 vol. 19 no. 2327-345.

Ponazoritve mišljenja

V dosedanjem razmišljanju o miselnih vzorcih, pojmovnih mrežah in mrežah osebnih pojmov sem prišel do spoznanja, da so to prirejene oblike nadrejenega pojma grafičnih ponazoritev strukture pojmovnega (diskurzivnega) mišljenja ali krajše ponazoritve mišljenja (POMI), Representations of Thinking (ROT). Miselni vzorci so namenjeni zapisovanju (beleženju), urejanju zapiskov, nevezanemu razmišljanju v smislu 'deževanja idej' ('možganska nevihta') ipd. Pojmovne mreže so namenjene sintetiziranju spoznanj raziskovanja ali gradnji hipotetičnih raziskovalnih modelov. Mreže osebnih pojmov pa imajo predvsem didaktični namen izražanja osnovnih pojmovnih shem pri otrocih in spremljanju njihovega spreminjanja.
Svoja dosedanja spoznanja o strukturi tega področja sem strnil v naslednji miselni vzorec:

program FreeMind
Osnovne tri kategorije si sledijo v smeri urnega kazalca gleda na to, kakšno STROGOST MIŠLJENJA ali LOGIČNO STROGOST zahtevajo. 1. MISELNI VZORCI so najmanj stroga, najbolj odprta in igriva oblika predstavljanja mišljenja, uporabna za najrazličnejše namene. 2. MREŽE OSEBNIH POJMOV so nekoliko strožje, saj so vezane na učni proces v šoli ali zunajšolski situaciji in jih učenci sestavljajo, zavedajoč se, da se od njih pričakuje izkazovanje znanja in pridobivanja znanja, poleg tega pa jih učitelj korigira. 3. Logično najstrožja in najbolj dosledna reprezentacija so POJMOVNE MREŽE. Pri njihovi konstrukciji se dosledno držimo pravila, da predstavljamo pojme, to je raziskovalne koncepte, in odnose med njimi. Ti diagrami so logično najbolj 'čisti'.

Analiza mrež osebnih pojmov

Pojmovne mreže in mreže osebnih pojmov omogočajo učencu, da sledi potek pridobivanja novega znanja pri samem sebi; učitelju pa omogoča, da oceni učenčev napredek, njegovo razumevanje, način njegovega razmišljanja ipd. Učitelj lahko pojmovne mreže in mreže osebnih pojmov uporabi pri evalvaciji posameznih učnih dejavnosti in v okviru drugih svojih raziskav. Posebno pogosto uporabljajo MOP pri evalvaciji ogledov, obiskov muzejev, šol v naravi, raziskovalne dejavnosti učencev ipd. Zadnjič sem zapisal, da pojmovne mreže (PM) ali mreže osebnih pojmov (MOP) analiziramo, tako da primerjamo shemo PRED in shemo PO pri istem učencu, in/ali tako, da primerjamo sheme učencev med seboj.


Katere značilnosti pojmovnih mrež ali mrež osebnih pojmov lahko opazujemo? Pri pregledu literature sem ugotovil, da se ponavljajo naslednje značilnosti: razpon (extent) mreže, širina (breadth) mreže, globina (depth) mreže in obvladanje področja (mastery).


RAZPON. Razpon kaže obseg besedišča. Izražamo ga s številom besed ali fraz. Zanima nas razlika v obsegu besedišča PRED in PO učni dejavnosti.
ŠIRINA. Širina kaže obseg (število) pojmov. Izražamo jo s številom ustreznih pojmov. Zanima nas razlika v številu pojmov PRED in PO učni dejavnosti.
GLOBINA. Globina kaže pojmovni obseg posameznih kategorij. Izražamo jo s številom pojmov v posamezni kategoriji. Zanima nas razlika v številu pojmov v posamezni kategoriji PRED in PO učni dejavnosti.
OBVLADANJE. Obvladanje se izraža z oceno sheme glede na celotni vtis o razumevanju. Ocena je številčna na 4- ali 5-stopenjski lestvici ali kvalitativna, opisna. Zanima nas razlika v v globalni oceni PRED in PO učni dejavnosti.


Tako literatura. Glede teh analitičnih kategorij so možni pomisleki. Tako ni jasno, kakšna je razlika med 'besediščem' in 'pojmi'. Obstoj teh dveh kategorij pomeni, da v shemo vpisujemo poleg pojmov še druge 'besede'; najbrž pa nas ne zanimajo vezniki ipd. Niso pa posebej omenjeni ODNOSI med pojmi. Tako da bi 'besedišče' lahko pomenilo vse besede, ki označujejo POJME in ODNOSE med njimi. ŠIRINA pa naj bi se nanašala samo na POJME. Teorija ne omenja, da poleg POJMOV obstajajo tudi KATEGORIJE, torej skupine sorodnih pojmov ali pojmi določenega področja. Kategorije naj bi bile torej pojmovna področja. Kdo jih določi? Učitelj? Ocena OBVLADANJA izraža učiteljev vtis o učenčevem razumevanju celote, torej gre za klasično številčno oceno izdelka. Obstaja tudi vprašanje poimenovanja analitičnih kategorij. Namesto RAZPONA, ki je neprijetno soroden ŠIRINI, bi lahko napisali kar BESEDIŠČE. Pri GLOBINI gre za večji ali manjši poudarek na določeni pojmovni kategoriji, kar kaže SMER ali TEŽIŠČE učenčevega zanimanja in znanja.
Za hitro oceno MOP se mi zdi povsem dovolj, če presodimo ŠTEVILO POJMOV in RAZUMEVANJE (VSEBINSKO USTREZNOST).
Očitno bo treba še razmisliti o tem, katere značilnosti MOP naj presojamo.
Viri:
Suh, Won-Joo (2010) 'Personal Meaning Mapping (PMM): A Qualitative Research Method for Museum Education.' Journal of Museum Education, 4 . pp. 61-82. - http://eprints.soas.ac.uk/8788/

Mreža osebnih pojmov (MOP)

"Mreža osebnih pojmov" ali kratko MOP je moj provizorični naziv za različico pojmovnih mrež (Personal Meaning Mapping, PMM), ki se opira bolj na konstruktivistično pedagoško teorijo kot na pozitivistično. Pojmovna mreža (PM) je za razliko od mreže osebnih pojmov (MOP) vizualna predstavitev "smiselnih odnosov med pojmi v obliki propozicij" (Novak & Gowin, 1984, p. 15), kot je zapisano v enem prejšnjih prispevkov. Pojmovanje navedenih avtorjev je bližje pojmovanju raziskovalcev, ki konstruirajo pojmovne modele in mreže, in ki se skušajo pri tem dosledno držati osnovnega načela, da je PM mreža, ki jo sestavljajo POJMI in POVEZAVE med njimi. Tudi meni je bližje tako dosledno pojmovanje. Tako pojmovanje pa je naletelo na kritiko s pedagoškega vidika (Falk, 2000), češ da temeljijo PM na pozitivističnem pristopu k pedagogiki in da zahtevajo predhodno usposabljanje, kar v realnih izobraževalnih situacijah ni vedno izvedljivo. 

Prvič. Pozitivistični pristop predpostavlja, da se morajo vsi učenci naučiti določene snovi do določene stopnje obvladanja. Ta pristop predpostavlja idealno, popolno pojmovno mrežo, "ekspertno mrežo", ki bi jo sestavili strokovnjaki določenega vsebinskega področja. Po konstruktivističnem pristopu pa ima vsak učenec svojo posebno pojmovno mrežo, mrežo osebnih pojmov s posebnimi povezavami, ki jo dopolnjuje na svoj poseben način. Povedano drugače: vsakdo ima drugačno predznanje, ki si ga je pridobil v drugačnih okoliščinah in s katerim so povezane drugačne izkušnje in doživetja. Drugače si pridobiva novo znanje in na drugih mestih z drugimi pojmi dopolnjuje izhodiščno kognitivno shemo. Pojmi so torej osebna stvar, pri vsakem človeku so povezani z drugačnimi doživljajskimi asociacijami in imajo drugačne čustvene konotacije. Tudi učni napredek je osebna stvar, tako po hitrosti kot po smeri napredovanja. Učitelj naj bi napredek presojal bolj glede na učenčevo izhodišče in manj glede na druge učence ali glede na izobraževalni standard.

Drugič, pojmovnim mrežam (PM) očitajo, da so za didaktično rabo prezahtevne, preveč sestavljene in prekomplicirane. Da bi jih lahko uporabljali pri vsakdanjem pouku, se morajo učenci prej usposobiti. 

Zaradi obeh teh razlogov so predlagali enostavnejšo in bolj individualizirano različico pojmovnih mrež, to so "mreže osebnih pojmov", ki so po mojem občutku nekje med miselnim vzorcem (MV) in pojmovno mrežo (PM).

Učenci izdelajo mrežo osebnih pojmov običajno PRED učno dejavnostjo in PO njej. Učitelj pozove učence, naj na list papirja na sredino napišejo pojem, ki ga on pove kot SPODBUDO za razmišljanje. Okrog tega pojma pa naj zapišejo vse pojme (besede), ki jim pridejo s tem v zvezi na pamet. Potem se z vsakim učencem posebej pogovori o tem, kar je napisal, in doda na shemo svoja dopolnila (z drugo barvo). Po učni dejavnosti učitelj spet pozove učence, naj dopolnijo svojo shemo (pišejo s tretjo barvo), nakar se ponovno pogovarja z vsakim posebej in dopolni njegov izdelek (s četrto barvo).

Možne so različne variante tega postopka (pisanje na tablo, magnetna tabla, uporaba samolepilnih lističev ipd.). Učenci si lahko sheme izmenjajo med seboj.

Te pojmovne sheme potem analiziramo, tako da primerjamo shemo PRED in shemo PO pri istem učencu, in/ali tako, da primerjamo sheme učencev med seboj.

O tem več prihodnjič.

Viri:

Suh, Won-Joo (2010) 'Personal Meaning Mapping (PMM): A Qualitative Research Method for Museum Education.' Journal of Museum Education, 4 . pp. 61-82. - http://eprints.soas.ac.uk/8788/
Falk, J.H. & Dierking, L.D. (2000). Learning from Museums: Visitor Experiences and the Making of Meaning. Walnut Creek, CA: AltaMira Press.

Pojmovne mreže pri evalvaciji

Pojmovne mreže so primerno sredstvo kvalitativne evalvacije učnega procesa. V ta namen učenci izdelajo pojmovno mrežo danega področja PRED učno dejavnostjo (samostojno učenje, učiteljeva razlaga, ogled, raziskovalno delo ipd.), lahko MED njo, in vsekakor PO njej. Primerjava pojmovne mreže pred učno dejavnostjo in po njej pokaže, kaj je učenec pridobil. Učenec lahko v pogovoru z učiteljem dopolnjuje svojo začetno pojmovno mrežo, ali pa učenci skupaj dopolnjujejo mrežo, ki je narisana na tabli.
Pri brskanju po mreži sem naletel na primer uporabe pojmovne mreže pri poučevanju in evalvaciji pouka (Elliot, A., 2009; gl. vire). Učenci 7. in 8. razreda (v JAR) so obiskali astronomski observatorij. Pred tem jim je učitelj dejal, naj narišejo pojmovno mrežo o VESOLJU, ZVEZDAH IN PLANETIH. Ta pojem naj bo v oblačku v središču mreže. Okrog tega naj razporedijo vse pojme, na katere se spomnijo, in naj jih smiselno povežejo. Kar je nastalo, je bolj podobno miselnemu vzorcu kot bolj strogo pojmovani pojmovni mreži. A kot sredstvo evalvacije je prav tako dobro.

Vidimo, da je uporabljenih več barv. Prvotno mrežo, pred obiskom observatorija, so učenci napisali z modro. Potem se je učitelj individualno pogovarjal z učenci. Med pogovorom in po njem je učitelj prvotno mrežo dopolnil oziroma vpisal pripombe na istem listu z drugo barvo (rdečo). Po obisku observatorija so mrežo ponovno dopolnili (sivo). Potem se je učitelj še enkrat pogovarjal z vsakim posebej in mrežo spet dopolnil (zeleno).

Meni se gornja mreža sicer ne zdi dober primer pojmovne mreže, je bolj miselni vzorec, vendar služi svojemu namenu, saj omogoča učencu in učitelju slediti dopolnjevanje znanja o osrednjem pojmu vesolja, zvezd in planetov.

Iz pričujočega primera je razvidno, da so pojmovne mreže učencev zelo individualne. Pedagoška teorija, na kateri temelji ta primer, namreč sodi, da znanje ni nekaj objektivnega, kar bi morali vsi osvojiti na enak način v enaki obliki, ampak da vsak učenec novo znanje povezuje s povsem svojskim obstoječim znanjem. Zato te pojmovne mreže imenujejo "Pojmovne mreže osebnega pomena" (personal meaning map, Falk, 2003); morda bi bil primernejši naziv "Osebna pojmovna mreža" ali "Mreža osebnih pojmov"(MOP).

Viri:

Lelliott, A. (2009). Using Personal Meaning Mapping to gather data on school visits. In Vavoula, G., Pachler, N. & Kukulska-Hulme, A. (Eds) Research Methods in Mobile and Informal Learning. Peter Lang: Oxford 205-220. ISBN 978-3-03911-832-8

http://search.incredimail.com/?q=+using+personal+meaning+mapping+lelliott+ppt&lang=english&cid=1&source=012051320237

http://wiredspace.wits.ac.za/bitstream/handle/10539/4482/Lelliott%20paper%20sent%20pdf.txt?sequence=1 
Falk, J. H. (2003). Personal meaning mapping. In G. Caban, C. Scott, J. H. Falk & L.

Pojmovne mreže

Pojmovne mreže so raziskovalna in didaktična tehnika. Prav na področju vzgoje in izobraževanja so lahko hkrati oboje, tehnika raziskovanja in učenja oziroma poučevanja, naj jih uporabljajo učenci ali učitelji. Tako pa je v načelu tudi na drugih področjih, le da je včasih ta ali oni namen od obeh bolj poudarjen. Raziskovalci so to tehniko najbrž uporabljali od nekdaj za ponazarjanje zvez med pojmi, kot 'uradna' tehnika pa je bila objavljena sorazmerno pozno (Novak & Gowin, 1984; Novak, 1998). Pojmovna mreža je vizualna predstavitev "smiselnih odnosov med pojmi v obliki propozicij" (Novak & Gowin, 1984, p. 15). Propozicije so stavki, ki vsebujejo najmanj dva pojma, ki ju povezujejo besede, s katerimi opisujemo odnos med njima, npr. "SONČNO OBSEVANJE povzroča IZHLAPEVANJE VODE". Ta odnos lahko grafično ponazorimo:

V gornjem primeru trdimo, da gre za vzročno posledični odnos. Pojma pa sta lahko povezana na ta način, da iz enega nastane drugo:

Posebna vrsta pojmovnih mrež so hierarhične pojmovne mreže, ki prikazujejo odnos med nadrejenimi in podrejenimi pojmi, npr.:

Hierarhične pojmovne mreže so priporočljive, saj pomagajo pri razvijanju sposobnosti abstrahiranja, tvorjenja pojmov in vnašajo red v množico pojmov.

Pojme ponazarjamo z liki, kot so krogi, elipse, pravokotniki, kvadrati, 'oblački' ali drugi liki; odnose med njimi pa z ravnimi ali ukrivljenimi črtami, puščicami in podobno. Za oboje lahko uporabimo različne barve. Pojme lahko pišemo na samolepilne lističe ali pa, pri mlajših otrocih, uporabimo sličice predmetov. Sploh se zaradi boljšega razlikovanja in pomnjenja pojmov in odnosov ravnamo po nasvetih, ki veljajo za oblikovanje miselnih vzorcev. 

Če izdelujejo pojmovne mreže, učenci bolje vidijo, kateri pojmi so pomembni in kakšni so odnosi med njimi. Izdelajo si nekakšne kognitivne zemljevide, tako da lažje vidijo celoto. Z njimi nazorno povzamejo, kar so se naučili. Učitelj opazi, česa niso razumeli, kaj jim ni jasno, kje so nesporazumi. Če učenci izdelajo pojmovno mrežo nekega področja pred učiteljevo razlago ali drugo učno dejavnostjo, bolje usmerijo svojo pozornost. Učitelj pa lažje oceni, kaj so v učnem procesu pridobili glede na to, kaj so vedeli prej. S pojmovnimi mrežami učenci naredijo drugim viden proces mišljenja, ki sicer poteka v njihovih glavah in ga drugi ne vidijo. Tako se omogoči in izboljša komunikacija med učenci in sodelovalno učenje.

Že v vrtcu lahko na primeren način navajamo otroke, da si ponazorijo npr. proces kuhanja preproste jedi, ustvarjanja lepljenke. S pojmovno mrežo lahko ponazorimo, da nam krava daje mleko, iz mleka pa izdelujemo jogurt, maslo in sir. Seveda pa so pojmovne mreže, ki jih ustvarjajo raziskovalci, lahko mnogo bolj zapletene.

Viri:
Slovenski internetni:

http://www.zrss.si/pdf/060711110633_pojmovne_mreze_lea_nemec.pdf (pri pouku geografije)
http://www2.pef.uni-lj.si/kemija/upload10_11/1_predavanje__DID_NAR_POJMI.pdf (trije slajdi v obsežnejši PP-predstavitvi )
Drugi:
Novak, Joseph D. (1998). Learning, creating, and using knowledge: Concept maps as facilitative tools in schools and corporations. Mahwah, NJ: Erlbaum.
Novak, Joseph D., & Cañas, Alberto J. (2006). The theory underlying concept maps and how to construct them(Technical report IHMC CmapTools 2006-01). Pensacola: Florida Institute for Human and Machine Cognition (IHMC). Retrieved October 22, 2005, fromhttp://cmap.ihmc.us/Publications/ResearchPapers/TheoryUnderlyingConceptMaps.pdf
Novak, Joseph D., & Gowin, D. Bob. (1984). Learning how to learn. Cambridge: Cambridge University Press.
http://ecrp.uiuc.edu/v8n2/birbili.html 
http://www.columbia.k12.mo.us/she/cncptmap.html

V.R.I.S.K.

Prej sem predstavil didaktično tehniko, ki se v angleščini imenuje KWL, slovenili pa bi jo lahko z VRU:
V - že VEM
R - RAD bi vedel
U - ugotovil sem, spoznal sem, naučil sem se.
Ta kratica ni preveč blagoglasna in sama po sebi nič ne pomeni.
Možgančki so mi potem delali naprej in mi pridelali idejo, da bi lahko to tehniko z njeno kratico vred preoblikovali v V.R.I.S.K.
V - že VEM (kaj vse o tej reči že vem)
R - RAD bi vedel (kaj bi o tem še rad zvedel)
I  - ISKAL bom (takole, po teh virih, na teh koncih - način raziskovanja)
S - SPOZNAL sem (ugotovil sem, naučil sem se te nove reči)
K - KAJ me še zanima (o tej reči)
Znameniti formular, ki ga ponujajo po netu, bi bil tedaj videti takole:

V	R	I	S	K
Kaj že VEŠ o tem?	Kaj bi RAD izvedel?	Kako boš ISKAL odgovore?	Kaj si SPOZNAL, se naučil?	KAJ te še zanima o tem?

In ko bo vse izpolnjeno, bomo VRISKALI od veselja.

Kvalitativna tehnika VRU

Tehnika VRU je bila prvotno predlagana kot uvajalna didaktična tehnika, s katero strukturirano vodimo proces spoznavanja pri učencih. Učenci najprej povejo ali napišejo, kaj o določenem področju že vejo (V). Nato povejo, kaj bi o področju radi (R) zvedeli. Po učni aktivnosti, samostojnem branju, učiteljevi razlagi, ogledu, poskusu, raziskavi pa povedo, kaj so novega ugotovili (U) ali spoznali.

V literaturi v angleščini je ta tehnika predstavljeno pod nazivom tehnika 'KWL' – K-know, W-want to know, L-learned.

S pomočjo te tehnike si učenci skupaj z učiteljem ustvarijo jasen pregled nad procesom učenja od inventure začetnega znanja, preko zastavljanja vprašanj, do tega, kaj so v vmesnem pedagoškem procesu novega spoznali oziroma pridobili.

To tehniko lahko uporabimo tako, da na tabli z navpičnimi črtami razdelimo površino na tri polja. Na vrhu prvega napišemo KAJ VEM (ali samo VEM oziroma V, potem ko so učenci že navajeni te tehnike), na vrhu drugega KAJ BI RAD ZVEDEL (RAD ali R) in na vrhu tretjega KAJ SEM UGOTOVIL (UGOTOVIL ali U) (ali KAJ SEM SPOZNAL). Učenci potem drug za drugim odgovorijo na ta vprašanja, mi pa zapisujemo njihove odgovore na tablo. Lahko pa si učenci tako razpredelnico narišejo na liste, tako da vsak zase odgovori na ta vprašanja.

V	R	U
KAJ ŽE VEM	RAD BI ZVEDEL	UGOTOVIL SEM

Iz te osnovne tehnike so izpeljali dopolnjene tehnike. Prva med izpeljanimi tehnikami je tehnika VRKU. Med stolpca R in U so vrnili stolpec K – KAKO bom prišel do odgovorov na svoja vprašanja. Druga med izpeljankami je tehnika VRUŠ (Š – kaj bi ŠE rad vedel), tretja pa  kombinacija VRKUŠ. Očitno je, da lahko sami dodajamo še druge rubrike. Vendar se tako izgubi osnovna prednost te tehnike, to je njena preprostost.

Ta tehnika je primerna tudi kot tehnika kvalitativnega raziskovanja v pedagogiki, predvsem pri kvalitativni evalvaciji pedagoške prakse na vseh stopnjah poučevanja, saj nam da podatke o napredku učencev pa tudi podatke o načinu njihovega razmišljanja in raziskovanja.  
Vir: http://olc.spsd.sk.ca/DE/PD/instr/strats/kwl/
http://www.readwritethink.org/files/resources/printouts/KWL%20Chart.pdf

Kvalitativno raziskovanje na študiju za bolonjski magisterij VŠZNJ

V tednu od 8. do 13. 11. 2010 je za slušatelje bolonjskega magistrskega študija zdravstvene nege na VŠZNJ potekal seminar iz raziskovanja. 12 udeleženk in 1 udeleženec so izmenoma poslušali teme kvantitativnega in kvalitativnega raziskovanja. Kvantitativni del je izvajala doc. dr. Joca Zurc, kvalitativnega pa izr. prof. dr. Blaž Mesec. V kvalitativnem delu so bila predavanja popestrena z vajami in razpravo. 
Tako se je prvi dan po ne prav kratkem pozdravnem nagovoru, v katerem je predavatelj opisal svojo pot do kvalitativnega raziskovanja, začel s predstavitvijo udeležencev, ki so nato opisali vsak svoje delovno mesto, da bi v nadaljevanju lažje povezovali teorijo in primere s svojo vsakdanjo prakso, pa tudi, da bi predavatelj, ki se je predstavil kot laik v stroki zdravstvene nege, dobil osnovni vpogled v raznolikost nalog in opravil medicinskih sester. Sledilo je predavanje Uvod v kvalitativno raziskovanje v zdravstveni negi z nekaj razprave. Po tem so slušatelji izpolnjevali vprašalnik z vrsto ocenjevalnih lestvic, katerih namen je bil ugotoviti, katera področja raziskovanja jih bolj zanimajo, raziskovanje problemov pacientov, sester ali nege. (Ugotovitve so v blogih Zanimanje za različna področja raziskovanja v zdravstveni negi 1 in 2). Ta 'test' so udeleženci tudi takoj provizorično obdelali, kar pomeni, da jih je zanimalo, kaj jih zanima.
Drugi dan je predavatelj začel z opombami k razpravi prejšnjega dne in se razgovoril o randomizaciji (pojem kvantitativne metodologije) ter o razlikovanju medicinsko-tehničnega in odnosnega vidika nege, ter neposrednega in posrednega dela v zdravstveni negi (gl. blog z ustreznim naslovom). Nato so se udeleženci poskusili v kodiranju intervjuja študentke o doživljanju klinične prakse in si ogledali zgled tega kodiranja na PP-predstavitvi. Sledil je še en poskus kodiranja, isc. kodiranje intervjuja z moškim, ki mu je bila operativno narejena kolostoma ('Stomist'), da bi slušatelji bolj s pridom sprejeli teorijo  Straussa in Corbinove o življenju s kronično boleznijo in poročilo o raziskavi med 'stomisti' na PP-predstavitvi. Že precej utrujeni so nežno odklonili previdno prošnjo predavatelja, da bi opisali primere dela s pacienti, pri katerih so se odločali po prosti presoji in se niso držali navodil. O tem so se raje prosto razgovorili. Ugotovili smo, da se seveda pojavljajo take situacije, ko sestra ukrepa po svoje, celo v nasprotju z rutino ali izrecnimi pravili. Pri tem se opira na izkušnje, 'občutek' in 'intuicijo'. Po dolgoletni praksi ji včasih kar samo zanese korak k postelji bolnika, pa se izkaže, da je res ravno tedaj potreboval pomoč; da ne omenimo, kako je sestra čisto proti navodilom privezala bolnika, za katerega je presodila, da bi bil lahko sebi nevaren, in se je izkazalo, da je ravnala prav. Temu pogovoru je sledila PP-predstavitev angleške raziskave o tem, na osnovi kakšnih podatkov se sestre odločajo. Tudi v tej raziskavi so udeleženke poudarile, da se opirajo predvsem na izkušnje (gl. blog Avtonomija stroke).
Tretji 'kvalitativni' dan se je slušateljem že poznala petkova utrujenost po napornem delovnem tednu službe in seminarja. Pred seboj pa so imeli še zahtevno temo o kriterijih kakovosti kvalitativnega raziskovanja, ki naj bi jo povrhu tega spremljali brez ustreznega predznanja o kriterijih kakovosti kvantitativnega raziskovanja. Zato je bilo treba najprej na kratko spregovoriti o metričnih karakteristikah, da bi potem poudarili razlike pri kriterijih kvalitativnega raziskovanja. Sledila je okvirna predstavitev etnografije kot kvalitativnega pristopa. PP-predstavitvi je bil dodan zgled etnografske raziskave o tem, kako mladostniki v bolnišnici uporabljajo prostor in kako si ustvarjajo svoje avtonomne individualne življenjske prostore v okviru heteronomnih, 'objektivnih' ali 'vsiljenih' prostorov. Sledil je še zadnji zgled kvalitativne raziskave, izvedene v Vel. Britaniji, o doživljanju svojcev pacientov, ki so so bili v okviru terapije po aterosklerotičnem miokardnem infarktu (AMI) podvrženi hipotermiji, da bi se preprečile komplikacije zaradi asfiksije. V teh primerih je namreč psihološki stres svojcev posebno hud, saj se zavedajo, da je življenje njihovega bližnjega na nitki. Da bi o tem povedal celotno zgodbo, je predavatelj na koncu prebral še opis doživljanja pacienta z AMI v umetni komi izpod peresa pacienta samega. Koma je psihično zelo aktivno stanje. Čeprav se pacient v vsakdanjem pomenu besede ne zaveda okolja, sprejema dražljaje iz okolja in jih preobrazi v zelo pestre blodnje, v katerih potekajo višji psihični procesi, na svojski način.