"Kvalitativni intervju" je abstraktni nadrejeni pojem več različnih vrst intervjujev, ki jim je skupna nestrukturirana ali manj strukturirana in nestandardizirana oblika izvajanja. Kaže, da nekateri pisci prav tekmujejo v naštevanju različnih vrst kvalitativnega intervjuja, tako da je zaželeno skrčiti deset ali več oblik, ki se pojavljajo v literaturi, na nekaj najvažnejših ali najpogostejših. Prej pa navedimo osnovne skupne značilnosti kvalitativnega intervjuja. Te so: spraševanje je ustno, individualno, neposredno iz oči v oči; sprašujemo o subjektivnem doživljanju; srečanje je enkratno ali večkratno; nestandardizirano. Komunikacija je neposredna, verbalna, komplementarna, asimetrična. Omogočena je metakomunikacija o pogovoru. Družbeni odnos je običajno umeten, z asimetrijo statusov raziskovalca in vprašanca; do pogova pride na pobudo raziskovalca; vprašani je običajno predstavnik širše kategorije; njegovo sodelovanje je prostovoljno. Namen intervjuja je razumeti problem ali položaj. Kot medosebni odnos je tak intervju kratkotrajen (lahko ponovljen), konvencionalen, funkcionalen in subjektivno doživet. Pomembna pojava pri izvajanju sta transfer in obramba jaza.
Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.
Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.
Prikaz objav z oznako študija primera. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako študija primera. Pokaži vse objave
sobota, 5. oktober 2019
četrtek, 26. september 2019
Simbolni interakcionizem
Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi.
Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije.
Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov.
1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije
2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.
Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene.
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem.
Šolska svetovalka: To je družinski problem.
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.
3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.
Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij):
Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije.
Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov.
1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije
2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.
Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene.
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem.
Šolska svetovalka: To je družinski problem.
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.
3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.
Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij):
Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.
Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.
četrtek, 30. april 2015
Kvalitativno v socialni gerontologiji (5) - Qualitative research in social gerontology (5)
Gerontološko problematiko bi lahko obravnavali v treh kategorijah: v kategoriji "normalne starosti" in prilagajanja nanjo; v kategoriji starosti, ki je bistveno prizadeta zaradi take ali drugačne patologije (telesna bolezen ali hendikepiranost, duševna bolezen ali odvisnost, odnosna patologija z zlorabo starega človeka) in v kategoriji starosti, ki je prizadeta zaradi družbeno-ekonomske situacije (vojna, tranzicija, revščina ipd.).
Alen Župan v nalogi Spremembe v socialnih odnosih starejših oseb v revščini na osnovi intervjuja z dvema starejšima moškima, ki obiskujeta javno kuhinjo, analizira stari osebi, ki sta pristali tako rekoč na dnu kategorije revnih. Vendar je očitno, da je pri enem od njiju osnovni vzrok drsenja navzdol alkoholizem, h kateremu je prispevala udeležba v vojni formaciji in katerega posledice agravira tranzicijska družbeno-ekonomska situacija, drugi pa je predvsem žrtev družbene tranzicije, lahko bi rekli "nedolžna žrtev" nespoštovanja pogodbe ali poslovnega kriminala. V prvem primeru alkoholizem, ki ni nujna posledica sodelovanja v vojni, povzroči izgubo državne službe, s tem dohodka razen skromne socialne pomoči, in razpad družine ter osebnostno propadanje. Ironično je edina pozitivna plat v življenju tako prizadetega človeka, zavest, da je uspešno branil domovino, ostanek ljubezni do žene, ki ga je zapustila, edini smiselni socialni stik in socialna mreža pa - poleg sosedov - druščina starih soborcev, zaradi katere je pristal v tem položaju. V drugem primeru je revščina posledica izgube službe zaradi propada in privatizacije državnega podjetja. Izpad dohodka ne omogoča investirati v registracijo poslovne dejavnosti, s katero se je v preteklosti že uspešno ukvarjal in ki bi ga verjetno spravila iz nezavidljivega položaja, ampak vodi v negativni začarani krog: ker nima denarja, ne more vzdrževati socialnih stikov in si s tem zapira možnosti novega zagona, se izolira, postaja depresiven. Temu se pridružuje dejstvo, da te dejavnosti nima komu predati. Pozitivno dejstvo v tem položaju je ohranjena funkcionalna družina. Ob vsem tem vidimo, da k revščini in njenemu nadaljevanju prispeva kombinacija dejavnikov (multipla kavzalnost). Opazimo, da sistemi družbene pomoči dokaj dobro delujejo in omogočajo preživetje.
Ivana Živoder - Ocena kakovosti življenja starejših oseb v primerjavi med zavodskim in zunajzavodskim bivanjem - je primerjala tri starejše osebe: ena živi v domu starejših, druga v lastnem domu, tretja v lastnem domu, poleg tega pa uporablja storitve Gerontološkega centra. Vse tri so se prilagodile na spremenjene pogoje po upokojitvi, kar je v skladu s teorijo homeostaze R. Cumminsa. Izražajo visoko stopnjo samoorganizacije (kar je v skladu s teorijo aktivnosti), tudi samozadostnost (uživanje v samoti) in so zadovoljne z življenjem v pokoju. Poročajo o izpolnjenem življenju, "bogastvu v skromnosti", občutku povezanosti z družino, zavesti o negotovosti v življenju. Pred kaotičnostjo sodobnega dogajanja v svetu se zavestno zapirajo v svoj mali svet. Ohranjajo optimističen, pozitiven pogled na življenje. Razlike glede na način bivanja (v domu, doma, doma in GC) so v skladu s pričakovanji glede na teorijo Granovetterja o šibkih in močnih vezeh (Ljudje, ki so močno povezani z družino, nimajo informacij o dogajanjih zunaj družine v primerjavi s samskimi). Tisti, ki živijo doma in uporabljajo storitve Gerontološkega centra, so bolje informirani o možnostih različnih pomoči in storitev za stare kot tisti, ki živijo doma in ne uporabljajo GC. Družina ščiti a hkrati zapira pred svetom.
Mateja Znika, Prilagoditev na upokojitev vitalnih starejših žensk v mestnem okolju obravnava naslednje teme: prehod v pokoj, odnos okolja do upokojenke, odnos do poklicnega dela, samopodoba, dejavnosti, še posebej nadaljevanje poklicne/strokovne dejavnosti, družabne dejavnosti, način življenja. V zvezi s prehodom v upokojenski stan se omenja priprava na upokojitev in njeni dve sestavini: načrtovanje izrabe časa in vrste dejavnosti ter čustveni ton pričakovanja na upokojitev, ki je lahko pozitiven ali negativen (radostno pričakovanje ali bojazen pred praznino). V zvezi z načrtovanjem časa je predvsem pomembno predvidevanje morebitnega delnega nadaljevanja poklicne dejavnosti (honorarna zaposlitev ali prostovoljstvo), posebno v primeru, ko človeka njegovno strokovno delo notranje izpolnjuje. Nasproti temu je situacija, ko poklicno delo človeka ne izpolnjuje. Upokojitev povzroči spremembe v življenju družine: član družine, ki je bil prej večji del dneva odsoten od doma, je zdaj prisoten, kar vodi do reorganizacije vlog in opravil, ki jo družina lahko brez težav sprejme, ali pa se v zvezi s tem pojavijo odnosne napetosti. Po upokojitvi se s staranjem spreminja tudi samopodoba: te spremembe so lahko bolj ali manj izrazite in na različnih področjih: telesne spremembe (splošna upočasnjenost, hitrejša utrujenost), osebnostne spremembe (večja modrost). Glede socialne mreže lahko zaznamo socialno ekspanzijo (širjenje socialne mreže, pogostejši stiki, poglobljeni stiki) ali pa, nasprotno, socialno redukcijo (umik v zasebnost, krčenje števila stikov, pogostosti stikov, globine odnosov) oziroma selektivno redukcijo (osredotočenje na manjše število kvalitetnih stikov). Podobno velja tudi za dejavnosti. Glede števila dejavnosti zaznamo lahko ekspanzijo ali redukcijo glede na prejšnje stanje. Glede vrste dejavnosti je možen pojav kompenzacije nekdanjega prikrajšanja (več branja, več kulturnih dejavnosti, pogostejša srečanja s prijatelji). Značilno občutje v odnosu do celote življenja po upokojitvi je lahko pozitivno (občutje svobode, sproščenosti, polnosti) ali pa negativno (občutje izločenosti, izgube, praznine).
Alen Župan v nalogi Spremembe v socialnih odnosih starejših oseb v revščini na osnovi intervjuja z dvema starejšima moškima, ki obiskujeta javno kuhinjo, analizira stari osebi, ki sta pristali tako rekoč na dnu kategorije revnih. Vendar je očitno, da je pri enem od njiju osnovni vzrok drsenja navzdol alkoholizem, h kateremu je prispevala udeležba v vojni formaciji in katerega posledice agravira tranzicijska družbeno-ekonomska situacija, drugi pa je predvsem žrtev družbene tranzicije, lahko bi rekli "nedolžna žrtev" nespoštovanja pogodbe ali poslovnega kriminala. V prvem primeru alkoholizem, ki ni nujna posledica sodelovanja v vojni, povzroči izgubo državne službe, s tem dohodka razen skromne socialne pomoči, in razpad družine ter osebnostno propadanje. Ironično je edina pozitivna plat v življenju tako prizadetega človeka, zavest, da je uspešno branil domovino, ostanek ljubezni do žene, ki ga je zapustila, edini smiselni socialni stik in socialna mreža pa - poleg sosedov - druščina starih soborcev, zaradi katere je pristal v tem položaju. V drugem primeru je revščina posledica izgube službe zaradi propada in privatizacije državnega podjetja. Izpad dohodka ne omogoča investirati v registracijo poslovne dejavnosti, s katero se je v preteklosti že uspešno ukvarjal in ki bi ga verjetno spravila iz nezavidljivega položaja, ampak vodi v negativni začarani krog: ker nima denarja, ne more vzdrževati socialnih stikov in si s tem zapira možnosti novega zagona, se izolira, postaja depresiven. Temu se pridružuje dejstvo, da te dejavnosti nima komu predati. Pozitivno dejstvo v tem položaju je ohranjena funkcionalna družina. Ob vsem tem vidimo, da k revščini in njenemu nadaljevanju prispeva kombinacija dejavnikov (multipla kavzalnost). Opazimo, da sistemi družbene pomoči dokaj dobro delujejo in omogočajo preživetje.
Ivana Živoder - Ocena kakovosti življenja starejših oseb v primerjavi med zavodskim in zunajzavodskim bivanjem - je primerjala tri starejše osebe: ena živi v domu starejših, druga v lastnem domu, tretja v lastnem domu, poleg tega pa uporablja storitve Gerontološkega centra. Vse tri so se prilagodile na spremenjene pogoje po upokojitvi, kar je v skladu s teorijo homeostaze R. Cumminsa. Izražajo visoko stopnjo samoorganizacije (kar je v skladu s teorijo aktivnosti), tudi samozadostnost (uživanje v samoti) in so zadovoljne z življenjem v pokoju. Poročajo o izpolnjenem življenju, "bogastvu v skromnosti", občutku povezanosti z družino, zavesti o negotovosti v življenju. Pred kaotičnostjo sodobnega dogajanja v svetu se zavestno zapirajo v svoj mali svet. Ohranjajo optimističen, pozitiven pogled na življenje. Razlike glede na način bivanja (v domu, doma, doma in GC) so v skladu s pričakovanji glede na teorijo Granovetterja o šibkih in močnih vezeh (Ljudje, ki so močno povezani z družino, nimajo informacij o dogajanjih zunaj družine v primerjavi s samskimi). Tisti, ki živijo doma in uporabljajo storitve Gerontološkega centra, so bolje informirani o možnostih različnih pomoči in storitev za stare kot tisti, ki živijo doma in ne uporabljajo GC. Družina ščiti a hkrati zapira pred svetom.
Mateja Znika, Prilagoditev na upokojitev vitalnih starejših žensk v mestnem okolju obravnava naslednje teme: prehod v pokoj, odnos okolja do upokojenke, odnos do poklicnega dela, samopodoba, dejavnosti, še posebej nadaljevanje poklicne/strokovne dejavnosti, družabne dejavnosti, način življenja. V zvezi s prehodom v upokojenski stan se omenja priprava na upokojitev in njeni dve sestavini: načrtovanje izrabe časa in vrste dejavnosti ter čustveni ton pričakovanja na upokojitev, ki je lahko pozitiven ali negativen (radostno pričakovanje ali bojazen pred praznino). V zvezi z načrtovanjem časa je predvsem pomembno predvidevanje morebitnega delnega nadaljevanja poklicne dejavnosti (honorarna zaposlitev ali prostovoljstvo), posebno v primeru, ko človeka njegovno strokovno delo notranje izpolnjuje. Nasproti temu je situacija, ko poklicno delo človeka ne izpolnjuje. Upokojitev povzroči spremembe v življenju družine: član družine, ki je bil prej večji del dneva odsoten od doma, je zdaj prisoten, kar vodi do reorganizacije vlog in opravil, ki jo družina lahko brez težav sprejme, ali pa se v zvezi s tem pojavijo odnosne napetosti. Po upokojitvi se s staranjem spreminja tudi samopodoba: te spremembe so lahko bolj ali manj izrazite in na različnih področjih: telesne spremembe (splošna upočasnjenost, hitrejša utrujenost), osebnostne spremembe (večja modrost). Glede socialne mreže lahko zaznamo socialno ekspanzijo (širjenje socialne mreže, pogostejši stiki, poglobljeni stiki) ali pa, nasprotno, socialno redukcijo (umik v zasebnost, krčenje števila stikov, pogostosti stikov, globine odnosov) oziroma selektivno redukcijo (osredotočenje na manjše število kvalitetnih stikov). Podobno velja tudi za dejavnosti. Glede števila dejavnosti zaznamo lahko ekspanzijo ali redukcijo glede na prejšnje stanje. Glede vrste dejavnosti je možen pojav kompenzacije nekdanjega prikrajšanja (več branja, več kulturnih dejavnosti, pogostejša srečanja s prijatelji). Značilno občutje v odnosu do celote življenja po upokojitvi je lahko pozitivno (občutje svobode, sproščenosti, polnosti) ali pa negativno (občutje izločenosti, izgube, praznine).
Kvalitativno v socialni gerontologiji (4) - Qualitative research in social gerontology (4)
Mara Županić, Zadovoljstvo starejših ljudi s kakovostjo življenja in socialno oporo krajevne skupnosti. Teme: način opravljanja dnevnih dejavnosti, priljubljene dejavnosti, obvezne dejavnosti (delo), družbeno sodelovanje, zdravstveno stanje, zadovoljstvo z zdravstvenimi storitvami, materialni položaj, odnosi z družino, stališče do odhoda v dom. Starejši lahko potrebuje ali ne potrebuje pomoč drugega pri večjem ali manjšem številu dnevnih opravil telesne nege ali gospodinjskih opravil. Pomoč mu lahko nudijo drugi člani družine, sosedje, prijatelji ali pa institucije (patronaža). Dnevne dejavnosti bi lahko razdelili na pridobitno ali prostovoljno delo, delo kot obvezo znotraj družine (varovanje otrok ipd.) in neobvezna opravila in hobije (delo na vrtu). Opazimo težnjo, da s starostjo upadata zmožnost in pripravljenost za pridobitno delo ali dogovorjena, obvezna opravila znotraj družine; pride do opuščanja dela in obveznosti. Prav tako zaznamo nenaklonjenost sodelovanju v formalnih organizacijah civilne družbe, umik v zasebnost. Pri ocenjevanju kakovosti svojega življenja se ljudje primerjajo bolj s slabšimi možnostmi kot z boljšimi ("lahko bi bilo slabše") in so s svojim življenjem zadovoljni. Občutku, da si družini v breme, bi se želeli izogniti: smrt je boljša možnost kot biti v breme družini. Do sprememb svojega videza so stari lahko bolj ali manj ravnodušni; so bolje ali slabše sprijaznjeni z njimi. Glede zadovoljstva z zdravstvom opazimo nasprotje med zadovoljstvom z osebnim zdravnikom in nezadovoljstvom s sistemom. Glede odhoda v dom pa nekateri vidijo to kot realno in sprejemljivo zadnjo možnost, drugi pa nikakor ne želijo v dom, upajo, da jih bo oskrbovala družina in se pri tem sklicujejo na svoje "roditeljske" zasluge in pravice.
Sanja Zoranić, Kakovost življenja žensk v tretjem življenjskem obdobju in telesna dejavnost. - Po upokojitvi se marsikdo znajde v nekakšni praznini (limbo), počuti se izgubljenega, ker nima več prejšnjih obveznosti. Morda je njegov pogled uprt v preteklost in žaluje za nekdanjimi zaposlitvami in sodelavci. Potem pa spozna, da pokoj odpira nove možnosti, novo svobodo in nove izbire. Ena od teh novih možnosti je telesna dejavnost, ki je lahko bolj vsestranska in ji lahko namenimo več časa kot pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je ena od možnosti, da se telesna dejavnost zmanjša in vsebinsko omeji; druga možnost je, da človek nadaljuje s prejšnjo ravnijo telesne dejavnosti in tretja možnost, da se telesni dejavnosti bolj posveti, da ji nameni več časa, in da je telesno dejaven na več različnih načinov. Upoštevati pa moramo, da živimo v družbi, kjer še marsikje velja norma, naj starejši človek ne bo telesno dejaven, naj se ne napreza, naj raje počiva, saj si je to s preteklim delom zaslužil. To pričakovanje okolja lahko zavira pripravljenost starejših, da bi bili telesno dejavni. To verjetno v še večji meri velja za ženske kot za moške, saj se v nekaterih okoljih ženskam ni spodobilo ukvarjati se s športom. Ne preseneča, da ena od naših intervjuvank pravi, da bi se ukvarjala s tekom, a se boji, da bi jo obrekovali - to pomeni, da je telesna dejavnost negativno sankcionirana. Med telesnimi dejavnostmi starejših žensk se pojavljajo sprehodi, tudi daljši, kjer se telesna dejavnost lahko združuje z družabnostjo; dalje vrtnarjenje in poljedelstvo in - nekoliko nedoločno - bivanje zunaj, ki vključuje različna opravila zunaj hiše; in nazadnje tudi športne dejavnosti, kot je tek. Telesno dejavnost starejših žensk podpirajo njihove vrednote samostojnosti, neodvisnosti, koristnosti za družino, skrb za telesni videz, predvsem pa skrb za zdravje. Podpira jo tudi družina, če so odnosi dobri. Če podporni dejavniki prevladajo nad zaviralnimi, se lahko ženska posveča telesni dejavnosti in razvije se pozitivni začarani krog: s svojo dejavnostjo prispeva k vse boljši kondiciji, boljšemu zdravju in uspešnosti svoje dejavnosti (produktivnosti), kar jih motivira za nadaljevanje telesne dejavnosti. Ženske subjektivno doživljajo telesno dejavnost izrazito pozitivno in ji pripisujejo svoje dobro počutje, zdravje in mladostnost tudi v zelo poznih letih.
Mirjana Telebuh, Vključenost v družabne dejavnosti in zadovoljstvo starih ljudi. - Teme: vrsta družabnih dejavnosti, razlika med vključenostjo pred in po upokojitvi, vključenost, ovire vključevanju, družabne dejavnosti in kakovost življenja. Starejši ženski, ki sta bili intervjuvani, navajata različne dejavnosti, ki naj bi sodile med družabne dejavnosti: izlete, potovanja, kulturne dejavnosti, sodelovanje v cerkvi v civilno-družbenih organizacijah, pa vse do preproste družabnosti ob kavi. V primerjavi z življenjem pred upokojitvijo je družabno življenje po upokojitvi lahko pestrejše zaradi večje svobode in več časa, lahko pa manj pestro, predvsem zaradi izgube zakonca, slabega zdravja ipd. Tudi na tem področju bi lahko oblikovali podoben model odnosov med pojmi kot v primeru telesne dejavnosti. K podpornim in pospeševalnim dejavnikom družbenega udejstvovanja sodijo: veljavno družbeno vrednotenje družabnosti kot nečesa pozitivnega, vrednota vključevanja in prispevanja h kakovosti življenja v svojem okolju, kot tudi vzpodbudno stališče družine. Zaviralni dejavniki so: slabo zdravstveno stanje oziroma oslabelost (utrujenost), šibko materialno stanje, dolžnostne zaposlitve v družini (varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo), strah družine pred poškodbami (npr. na izletih). Če pospeševalni dejavniki prevladajo in se stareši človek vključuje v družabne dejavnosti, to prispeva k njegovemu občutku vključenosti in pripadnosti, krepi se njegova socialna oporna mreža, prispeva k informiranosti in splošni razgledanosti - skratka, k večji kakovosti življenja. Če prevladajo zaviralni dejavniki, se star človek vse bolj izolira, kar povzroča pri njem občutke osamljenosti, izključenosti, odvečnosti. Ima pa tudi realno manj informacijske, emocionalne in stvarne opore v svojem okolju.
Melita Sajko, Dobrobit starejših oseb v medgeneracijskem stiku z mladostnicami-prostovoljkami. - Teme: pomembni dogodki v življenju starih, doživljanje bivanja v domu, doživljanje mladih, motivacija za sodelovanje s prostovoljkami. Starejši stanovalki doma doživljata veliko razliko med starimi in mladimi, ki izvirajo iz drugih družbenih okoliščin (ni vojne, revščine) in drugačne, bolj dopustljive vzgoje. Mladi naj bi bili bolj sproščeni, polni življenja, veseli, svobodnejši a vseeno vljudni; po drugi strani pa tudi pretirano razpuščeni, nespoštljivi, nevzgojeni. Sodelovanje s prostovoljkami je prijetno in koristno. Prostovoljke nudijo stvarno, emocionalno in informacijsko pomoč: starejšim berejo, jim povečujejo tekste v računalniku, da jih lažje sami berejo, se pogovarjajo o prebranem; seznanjajo jih z novo tehnologijo; preženejo dolgčas, vnašajo vedrino in prijetno razpoloženje v skupino. V stiku z njimi se starke počutijo mlajše. Pomoč je recipročna: stanovalke doma učijo mlade ročnih del, jim posredujejo življenjske moralne nauke, modrosti in usmeritve.
Sanja Zoranić, Kakovost življenja žensk v tretjem življenjskem obdobju in telesna dejavnost. - Po upokojitvi se marsikdo znajde v nekakšni praznini (limbo), počuti se izgubljenega, ker nima več prejšnjih obveznosti. Morda je njegov pogled uprt v preteklost in žaluje za nekdanjimi zaposlitvami in sodelavci. Potem pa spozna, da pokoj odpira nove možnosti, novo svobodo in nove izbire. Ena od teh novih možnosti je telesna dejavnost, ki je lahko bolj vsestranska in ji lahko namenimo več časa kot pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je ena od možnosti, da se telesna dejavnost zmanjša in vsebinsko omeji; druga možnost je, da človek nadaljuje s prejšnjo ravnijo telesne dejavnosti in tretja možnost, da se telesni dejavnosti bolj posveti, da ji nameni več časa, in da je telesno dejaven na več različnih načinov. Upoštevati pa moramo, da živimo v družbi, kjer še marsikje velja norma, naj starejši človek ne bo telesno dejaven, naj se ne napreza, naj raje počiva, saj si je to s preteklim delom zaslužil. To pričakovanje okolja lahko zavira pripravljenost starejših, da bi bili telesno dejavni. To verjetno v še večji meri velja za ženske kot za moške, saj se v nekaterih okoljih ženskam ni spodobilo ukvarjati se s športom. Ne preseneča, da ena od naših intervjuvank pravi, da bi se ukvarjala s tekom, a se boji, da bi jo obrekovali - to pomeni, da je telesna dejavnost negativno sankcionirana. Med telesnimi dejavnostmi starejših žensk se pojavljajo sprehodi, tudi daljši, kjer se telesna dejavnost lahko združuje z družabnostjo; dalje vrtnarjenje in poljedelstvo in - nekoliko nedoločno - bivanje zunaj, ki vključuje različna opravila zunaj hiše; in nazadnje tudi športne dejavnosti, kot je tek. Telesno dejavnost starejših žensk podpirajo njihove vrednote samostojnosti, neodvisnosti, koristnosti za družino, skrb za telesni videz, predvsem pa skrb za zdravje. Podpira jo tudi družina, če so odnosi dobri. Če podporni dejavniki prevladajo nad zaviralnimi, se lahko ženska posveča telesni dejavnosti in razvije se pozitivni začarani krog: s svojo dejavnostjo prispeva k vse boljši kondiciji, boljšemu zdravju in uspešnosti svoje dejavnosti (produktivnosti), kar jih motivira za nadaljevanje telesne dejavnosti. Ženske subjektivno doživljajo telesno dejavnost izrazito pozitivno in ji pripisujejo svoje dobro počutje, zdravje in mladostnost tudi v zelo poznih letih.
Mirjana Telebuh, Vključenost v družabne dejavnosti in zadovoljstvo starih ljudi. - Teme: vrsta družabnih dejavnosti, razlika med vključenostjo pred in po upokojitvi, vključenost, ovire vključevanju, družabne dejavnosti in kakovost življenja. Starejši ženski, ki sta bili intervjuvani, navajata različne dejavnosti, ki naj bi sodile med družabne dejavnosti: izlete, potovanja, kulturne dejavnosti, sodelovanje v cerkvi v civilno-družbenih organizacijah, pa vse do preproste družabnosti ob kavi. V primerjavi z življenjem pred upokojitvijo je družabno življenje po upokojitvi lahko pestrejše zaradi večje svobode in več časa, lahko pa manj pestro, predvsem zaradi izgube zakonca, slabega zdravja ipd. Tudi na tem področju bi lahko oblikovali podoben model odnosov med pojmi kot v primeru telesne dejavnosti. K podpornim in pospeševalnim dejavnikom družbenega udejstvovanja sodijo: veljavno družbeno vrednotenje družabnosti kot nečesa pozitivnega, vrednota vključevanja in prispevanja h kakovosti življenja v svojem okolju, kot tudi vzpodbudno stališče družine. Zaviralni dejavniki so: slabo zdravstveno stanje oziroma oslabelost (utrujenost), šibko materialno stanje, dolžnostne zaposlitve v družini (varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo), strah družine pred poškodbami (npr. na izletih). Če pospeševalni dejavniki prevladajo in se stareši človek vključuje v družabne dejavnosti, to prispeva k njegovemu občutku vključenosti in pripadnosti, krepi se njegova socialna oporna mreža, prispeva k informiranosti in splošni razgledanosti - skratka, k večji kakovosti življenja. Če prevladajo zaviralni dejavniki, se star človek vse bolj izolira, kar povzroča pri njem občutke osamljenosti, izključenosti, odvečnosti. Ima pa tudi realno manj informacijske, emocionalne in stvarne opore v svojem okolju.
Melita Sajko, Dobrobit starejših oseb v medgeneracijskem stiku z mladostnicami-prostovoljkami. - Teme: pomembni dogodki v življenju starih, doživljanje bivanja v domu, doživljanje mladih, motivacija za sodelovanje s prostovoljkami. Starejši stanovalki doma doživljata veliko razliko med starimi in mladimi, ki izvirajo iz drugih družbenih okoliščin (ni vojne, revščine) in drugačne, bolj dopustljive vzgoje. Mladi naj bi bili bolj sproščeni, polni življenja, veseli, svobodnejši a vseeno vljudni; po drugi strani pa tudi pretirano razpuščeni, nespoštljivi, nevzgojeni. Sodelovanje s prostovoljkami je prijetno in koristno. Prostovoljke nudijo stvarno, emocionalno in informacijsko pomoč: starejšim berejo, jim povečujejo tekste v računalniku, da jih lažje sami berejo, se pogovarjajo o prebranem; seznanjajo jih z novo tehnologijo; preženejo dolgčas, vnašajo vedrino in prijetno razpoloženje v skupino. V stiku z njimi se starke počutijo mlajše. Pomoč je recipročna: stanovalke doma učijo mlade ročnih del, jim posredujejo življenjske moralne nauke, modrosti in usmeritve.
petek, 13. marec 2015
Kvalitativno v socialni gerontologiji (3) - Qualitative research in social gerontology (3)
Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.
Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.
Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.
Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.
Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.
četrtek, 12. marec 2015
Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)
Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje, ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje, ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.
petek, 22. februar 2013
Poskusna teorija: Sožitje med generacijami - A tentative theory: The coexistence between generations
Naj nadaljujem razmišljanje o prejšnjem primeru. Ne da bi na dolgo in široko razlagal postopek, se mi zdi, da bi lahko na osnovi intervjuja z vnukom, navedenega v seminarski nalogi, oblikoval naslednjo poskusno teorijo:
SOŽITJE TREH GENERACIJ V ISTI HIŠI
MED AVTONOMIJO IN HETERONOMIJO
(med samostojnostjo in nadzorom)
V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so bile v glavnem prevladane posledice 2. svetovne vojne in so se življenjske razmere izboljšale, si je veliko družin zgradilo svoje družinske hiše. Kot bi prenašali vzorce snovanja kmečkih gospodarstev, so ne le na podeželju ampak tudi v mestih in predmestjih gradili sorazmerno velike, večnadstropne družinske hiše, namenjene skupnemu bivanju več generacij. Nekaj časa je potem kazalo, da se mlajše generacije odseljujejo na svoje, v velikih hišah pa ostajajo samo stari lastniki (to je ponekod problem še danes). Zaradi gospodarske krize pa sedaj poteka tudi obraten proces: mlajše družine, ki so se bile že odselile od starih, se vračajo, in hiše, zgrajene za več generacij, se ponovno polnijo. Tako je vse več primerov, ko v isti hiši živi več generacij od starih staršev preko družin njihovih otrok do družin vnukov.
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšno je njihovo sožitje. Verjetno obstaja več vzorcev sožitja, ki zapolnjujejo kontinuum od skrajne distanciranosti, ko so med družinami samo najnujnejši stiki (ali konflikti), do skrajne familiarnosti, ko več družin živi v sožitju kot velika družina, večgeneracijska, sicer notranje členjena a vendar tesno prepletena in povezana družinska skupnost. Večina takih večgeneracijskih družinskih ureditev je verjetno na sredi med tema skrajnostma.
To pomeni, da se v njih spopadajo na eni strani težnje po večji povezanosti, na drugi pa težnje po manjši povezanosti oziroma po večji distanciranosti. Ti težnji sta prisotni tako v odnosih med družinami kot v odnosih znotraj družin. Poglejmo najprej, kako je to v odnosih med družinami. Vnuk s partnerko teži k osamosvojitvi ("definitivno si vsak želi živeti sam v svojem gospodinjstvu"; "itak si vsak želi na svoje"...; "želel bi iti na svoje, da bi lahko imel družino", tj. otroka; bivanje v skupni hiši "se mi ne zdi perspektivno"). Po drugi strani si stara zakonca želita večje povezanosti, kar dojema tudi vnuk ("mogoče sta kdaj malo osamljena"; "babi je bolj družabna"; "mislim, da je vse bolj povezano s pozornostjo in pomanjkanjem družabnosti"). Starejši, posebno babice, skušajo na različne načine pomagati mlajšim (kuhajo, pospravljajo), ali pa si izprosijo različne usluge mlajših ("babi mi da telefon za napolnit"). To gre včasih tako daleč, da skušajo stari povezanost zagotoviti ali povečati na načine, ki mlade motijo ("ko je babi hodila stikat k nama in nama 'pospravljat'..."). Zdi se, kot da babica, posebno, če je upokojena, pogosteje odigra vlogo povezovalke družine. V odnosih znotraj družine so tudi nekateri bolj povezovalni, drugi pa bolj distancirani (vnuk ugotavlja, da se "dedi bolj ukvarja sam s sabo"). Vse to prispeva k dinamiki v večgeneracijskem sožitju.
Poseben vidik so statusne razlike, ki izvirajo iz starostnih razlik. Stari starši se težko sprijaznijo, da so odrasli ne samo njihovi otroci ampak tudi vnuki; da je vnuk mlad (ali ne več prav mlad) odrasli. Nekdanje statusne razlike, ki so nastale zaradi starostnih razlik, se z odraščanjem otrok in vnukov zmanjšajo. Stari so relativno vse bližje vnukom, tj. vse nižje; vnuki vse višje. To izgubljanje statusa je boleče. Naravno je, da skušajo stari starši to nekako nadoknaditi. Njihov trdno, tudi pravno zagotovljen status, je lastništvo hiše. Ponekod stari vse do smrti ne odstopijo, ali ne odprodajo hiše ali njenega dela potomcem. Drugod pa svoj status nekdanjega lastnika oziroma tistega, ki je hišo zgradil ("onadva sta to hišo zgradila, to je njuno življenje, jaz to razumem"), uveljavljajo z nadzorom nad dogajanjem v hiši ali okoli nje. Včasih se ta nadzor omejuje na zadeve, povezane z ureditvijo hiše in njene okolice (gradbeni posegi ipd.), včasih pa
skušajo nadzirati opravila drugih v hiši ali okoli nje, skrbijo za hišni red, ali pa neposredno posegajo v njihovo stanovanje (opisan je primer, ko je babica v odsotnosti vnuka in njegove partnerke stikala po njunem stanovanju - katerega lastnica je še vedno ona - in brez njune vednosti ali dovoljenja 'pospravljala'). Tak pristop vodi do konflikta in nasprotnih potez, kjer se izkaže, da zna mlada generacija bistro a žal včasih tudi nespoštljivo in za starega ponižujoče zavarovati svojo avtonomijo (v opisanem primeru je vnuk babici dokazal, da je v njuni odsotnosti vstopila v njuno stanovanje, tako da je vrata prelepil s selotejpom in ga našel pretrganega).
Seveda je tu poleg uveljavljanja statusa in moči ("komandiranje") prisotna tudi skrb za domnevno "nedoraslega" vnuka oziroma sina ali zapoznela pedagogika ("mislim, da me hočeta mami in oči še vedno imeti pod nadzorom"; "me kar morajo vprašati, če sem zaklenil, da naj pazim, ko grem kam z avtom in podobno").
Imamo torej na eni strani pri mladih željo po samostojnosti, po "iti na svoje", na drugi pa pri starih strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo hkrati s težnjo po podrejanju, patroniziranju mlajših, po vkalupljanju v njihove stare kolesnice. Če je ta težnja po nadzoru in patroniziranju premočna, stari nehote in v nasprotju s svojimi željami, odženejo mlade stran.
Povezanost treh generacij se lahko zagotavlja na več različnih načinov. V danem primeru je v ospredju poskus povezovanja z nadzorom s strani najstarejše generacije, tj. z vsiljevanjem njunih predstav o redu, medsebojnih vlogah in načinu sožitja. Nekoliko bolj v ozadju je pristop srednje generacije, ki predlaga skupni pogovor kot sredstvo povezovanja in dela na odnosih. Najmlajša generacija nastopa s svojo ustrežljivostjo, pripravljenostjo pomagati in razumnim, ne prenapetim zadržanjem ob sporih.
Povezanost treh generacij se lahko zagotavlja na več različnih načinov. V danem primeru je v ospredju poskus povezovanja z nadzorom s strani najstarejše generacije, tj. z vsiljevanjem njunih predstav o redu, medsebojnih vlogah in načinu sožitja. Nekoliko bolj v ozadju je pristop srednje generacije, ki predlaga skupni pogovor kot sredstvo povezovanja in dela na odnosih. Najmlajša generacija nastopa s svojo ustrežljivostjo, pripravljenostjo pomagati in razumnim, ne prenapetim zadržanjem ob sporih.
Kako večgeneracijska navidezna velika družina ureja te napetosti? Kako uspejo ne samo preživeti skupaj ampak živeti kakovostno življenje, morda bolj kakovostno in človeško polno, kot bi bilo njihovo življenje, če bi živeli ločeno od stari staršev? Načini so verjetno zelo različni, a iz analiziranega primera lahko povzamemo nekatere med njimi.
Kaže, da je koristno, da se v začetku, ko pride do položaja, ko se odločijo za skupno bivanje, določijo jasne meje med generacijskimi družinami ("takrat smo se zmenili vse okrog položnic in stvari, ki jih onadva pričakujeta od naju"). Ko se kasneje pojavijo težave, je osnovno sredstvo pogovor vseh prizadetih ("...sta mi rekla, da se bomo vsedli in pogovorili"). Ves čas je dobro tudi, da se ima človek v oblasti, da nadzoruje svoje ravnanje in deluje premišljeno ("Sam pa poskušam ohranjati zdravo mejo razuma..."), tako da ravna konstruktivno, vendar se ne pusti podrejati in ne dovoli poseganja znotraj svojih meja tolerance ("...se jim nekako ne poskušam pustiti, po drugi strani pa jim povem, kaj me moti"). Ob vsem tem pomaga poleg čustvene navezanosti tudi povsem realističen račun pozitivnih in negativnih plati skupnega življenja ("vsaka stvar ima svoje prednosti in svoje slabosti"; "še ena prednost je, da me sedaj babica pričaka s kosilom, kadar jo pokličem"; "sem raje med svojimi kot pa v bloku med neznanci. S svojimi se lahko pogovorim, ker smo družina...").
Analizirani primer je razkril del dinamike večgeneracijske družine, ki poteka med spoštovanjem avtonomije delnih družin, povezovalnimi prizadevanji članov, obojestransko pomočjo, konstruktivnim reševanjem konfliktov in skupnimi dogodki.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.
Analizirani primer je razkril del dinamike večgeneracijske družine, ki poteka med spoštovanjem avtonomije delnih družin, povezovalnimi prizadevanji članov, obojestransko pomočjo, konstruktivnim reševanjem konfliktov in skupnimi dogodki.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.
Stereotipi in sožitje generacij - Stereotypes and coexistence of generations
Prikaz posameznih prispevkov v knjigi Od zamisli do raziskovalnega poročila, ki sem ga bil napovedal, bom malo preložil. Pred mano so namreč seminarske naloge slušateljev magistrskega študija Socialne gerontologije na ECM, ki so me ob dolžnostnem pregledovanju pritegnile in sem pomislil, da bi se ob njih lahko česa naučili.
Prva naloga z naslovom Generacijsko zaznavanje stereotipov obravnava primer sobivanja treh generacij v isti hiši. Najbolje, da najprej povzamem opis položaja. Po navadah Slovencev v prejšnjem stoletju so starši v 70. letih zgradili hišo s tremi etažami "za vse večne čase". Nekaj časa pa je potem kazalo, da bosta stara dva ostala v hiši sama (kot se je zgodilo v mnogih družinah), saj so hoteli potomci na svoje. Potem pa je kriza prispevala svoje in trenutno si delijo hišo tri generacije: v pritličju sta stara starša (babica 78 in dedek 75), v prvem nadstropju, ki je tudi v lasti starih staršev, živi vnuk (25) s partnerko (25), v drugem nadstropju pa v lastnem stanovanju hči (47) z možem (48). Najmlajša dva imata dva prostora, spalnico in dnevni prostor s kuhinjskim kotom, kopalnico pa uporabljata skupaj s starima.
Kako je zastavljen problem raziskave? "Ali in kako stereotipi in konfliktne situacije vplivajo na odnose mlajših oseb do starejših oseb?" Predstavljen je intervju z vnukom, ki je odgovarjal na 5 odprtih vprašanj, med njimi na vprašanje "Ali zaznate problem, povezan s katerim od stereotipov?" in "Ali sami kdaj občutite, da imajo stari starši do vas predsodke...?" Vnuk je med drugim odgovoril, da stereotipi so, vendar "naša dva nista nič pozabljiva", sta pa vsak po svoje "nazadnjaška"; mogoče kdaj "osamljena"; zdi se, da bi želela več "pozornosti" in "družabnosti". A vse to navaja bolj v povezavi z njunimi medosebnimi odnosi kot pa, da bi bili to njegovi stereotipi. V vsem ostalem intervjuju, ki obsega tipkano stran in pol, pa govori o njihovih odnosih v zvezi z babičino pretirano težnjo po nadzorovanju vnuka s partnerko v stanovanju, ki je last starih staršev.
Imam vtis, da je tema o stereotipih nekako umetno vsiljena ali nalepljena na situacijo, v kateri ima obroben pomen.
Kako sem se odzval na opis družinske situacije? Rekel sem si: poglej, poglej, kako zanimivo, tri generacije, tri družine pod isto streho, le kako živijo skupaj? In to bi bil moral biti problem raziskave: kako vzdržujejo skupno življenje, kako rešujejo spore; kakšne težave se pojavijo, kako jih obvladajo; kaj imajo skupnega? Pravi problem raziskave je "skupno življenje treh generacij v isti hiši" ali še natančneje "upravljanje skupnega življenja treh generacij v isti hiši" (v sodobni slovenski družbi). Se spomnite Straussa in Corbinove raziskave o "upravljanju (menedžment) življenja s kronično boleznijo"?
Raziskava se nadaljuje bolj v smeri iskanja praktičnih rešitev dane družinske situacije kot v smeri raziskovalnih posplošitev. Zaključi se z nasveti, ki so praktično verjetno povsem primerni (dogovorili naj bi se o razdelitvi prostorov, o ureditvi kopalnice v pritličju, finančnem prispevku mlajših pri preureditvi ipd.), kaj se iz tega primera lahko naučimo o drugih podobnih pa ne zvemo. V kvalitativni študiji primera izhajamo iz načela, da posamezen primer kaže neko splošno značilnost. Raziskujemo ga prav zato, da bi v posameznem z domiselnim abstrahiranjem odkrili posebno in/ali obče.
Prihodnjič se bom še malo trudil, da bi v tem primeru odkril kaj takega.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.
Prva naloga z naslovom Generacijsko zaznavanje stereotipov obravnava primer sobivanja treh generacij v isti hiši. Najbolje, da najprej povzamem opis položaja. Po navadah Slovencev v prejšnjem stoletju so starši v 70. letih zgradili hišo s tremi etažami "za vse večne čase". Nekaj časa pa je potem kazalo, da bosta stara dva ostala v hiši sama (kot se je zgodilo v mnogih družinah), saj so hoteli potomci na svoje. Potem pa je kriza prispevala svoje in trenutno si delijo hišo tri generacije: v pritličju sta stara starša (babica 78 in dedek 75), v prvem nadstropju, ki je tudi v lasti starih staršev, živi vnuk (25) s partnerko (25), v drugem nadstropju pa v lastnem stanovanju hči (47) z možem (48). Najmlajša dva imata dva prostora, spalnico in dnevni prostor s kuhinjskim kotom, kopalnico pa uporabljata skupaj s starima.
Kako je zastavljen problem raziskave? "Ali in kako stereotipi in konfliktne situacije vplivajo na odnose mlajših oseb do starejših oseb?" Predstavljen je intervju z vnukom, ki je odgovarjal na 5 odprtih vprašanj, med njimi na vprašanje "Ali zaznate problem, povezan s katerim od stereotipov?" in "Ali sami kdaj občutite, da imajo stari starši do vas predsodke...?" Vnuk je med drugim odgovoril, da stereotipi so, vendar "naša dva nista nič pozabljiva", sta pa vsak po svoje "nazadnjaška"; mogoče kdaj "osamljena"; zdi se, da bi želela več "pozornosti" in "družabnosti". A vse to navaja bolj v povezavi z njunimi medosebnimi odnosi kot pa, da bi bili to njegovi stereotipi. V vsem ostalem intervjuju, ki obsega tipkano stran in pol, pa govori o njihovih odnosih v zvezi z babičino pretirano težnjo po nadzorovanju vnuka s partnerko v stanovanju, ki je last starih staršev.
Imam vtis, da je tema o stereotipih nekako umetno vsiljena ali nalepljena na situacijo, v kateri ima obroben pomen.
Kako sem se odzval na opis družinske situacije? Rekel sem si: poglej, poglej, kako zanimivo, tri generacije, tri družine pod isto streho, le kako živijo skupaj? In to bi bil moral biti problem raziskave: kako vzdržujejo skupno življenje, kako rešujejo spore; kakšne težave se pojavijo, kako jih obvladajo; kaj imajo skupnega? Pravi problem raziskave je "skupno življenje treh generacij v isti hiši" ali še natančneje "upravljanje skupnega življenja treh generacij v isti hiši" (v sodobni slovenski družbi). Se spomnite Straussa in Corbinove raziskave o "upravljanju (menedžment) življenja s kronično boleznijo"?
Raziskava se nadaljuje bolj v smeri iskanja praktičnih rešitev dane družinske situacije kot v smeri raziskovalnih posplošitev. Zaključi se z nasveti, ki so praktično verjetno povsem primerni (dogovorili naj bi se o razdelitvi prostorov, o ureditvi kopalnice v pritličju, finančnem prispevku mlajših pri preureditvi ipd.), kaj se iz tega primera lahko naučimo o drugih podobnih pa ne zvemo. V kvalitativni študiji primera izhajamo iz načela, da posamezen primer kaže neko splošno značilnost. Raziskujemo ga prav zato, da bi v posameznem z domiselnim abstrahiranjem odkrili posebno in/ali obče.
Prihodnjič se bom še malo trudil, da bi v tem primeru odkril kaj takega.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.
sobota, 29. december 2012
Študija primera in akcijska raziskava
Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobni oziroma ali se dopolnjujeta?
Kakšen je odnos med tema dvema metodama? Vprašanje je sitno, ker ne vidim, kakšen naj bi bil njegov pomen. Naj poskusim.
Konkretna akcijska raziskava je lahko predmet raziskovanja; v tem primeru bi bila to študija enega primera akcijske raziskave - metodološka raziskava poteka akcijske raziskave bodisi z namenom, da se poučimo, kako poteka akcijska raziskava, ali pa z namenom evalvacije, to je, da ocenimo, ali je konkretna raziskava res akcijska in kako dobro ustreza kriterijem akcijske raziskave. Nedavno tega sem tu predstavil akcijsko raziskavo o učencih z učnimi težavami. Vprašal sem se, ali je bila to v resnici akcijska raziskava. Na osnovi njenega opisa sem sklenil, da je bila zgledna akcijska raziskava. Lahko pa se ne bi zadovoljil z opisom, ampak bi se lotil podrobnega raziskovanja, kako je bila izvedena. V tem primeru bi bila to študija primera konkretne akcijske raziskave o učencih z učnimi težavami.
Katerakoli akcijska raziskava lahko vključuje eno ali več študij posameznih primerov. V omenjenem primeru bi lahko delo z vsakim od obravnavanih učencev z učnimi težavami izvedli kot študijo primera, to delo proučili in opisali posebej. Tedaj bi bila akcijska raziskava sestavljena iz niza študij primerov in obravnavanja teh raziskavic v akcijskoraziskovalni skupini.
V študiji primera je "primer" lahko posameznik, skupina (in interakcija v njej) ali skupnost oziroma organizacija kot celota v svojem delovanju, torej tudi delo akcijskoraziskovalne skupine. V akcijski raziskavi lahko uporabimo različne metode zbiranja empiričnega gradiva, med njimi tudi študijo primera.
To so bili primeri, ko ena metoda vključuje drugo. Ali sta študija primera in akcijska raziskava neodvisni metodi? Če v obliki študije primera analizirate učne navade konkretnega učenca, ni treba, da bi bilo to kakor koli povezano s kako akcijsko raziskavo. Nasprotno pa je akcijska raziskava vedno samoraziskava delovanja konkretne skupine med delovanjem in situ. Je torej hkrati tudi študija primera.
Kakšen je odnos med tema dvema metodama? Vprašanje je sitno, ker ne vidim, kakšen naj bi bil njegov pomen. Naj poskusim.
Konkretna akcijska raziskava je lahko predmet raziskovanja; v tem primeru bi bila to študija enega primera akcijske raziskave - metodološka raziskava poteka akcijske raziskave bodisi z namenom, da se poučimo, kako poteka akcijska raziskava, ali pa z namenom evalvacije, to je, da ocenimo, ali je konkretna raziskava res akcijska in kako dobro ustreza kriterijem akcijske raziskave. Nedavno tega sem tu predstavil akcijsko raziskavo o učencih z učnimi težavami. Vprašal sem se, ali je bila to v resnici akcijska raziskava. Na osnovi njenega opisa sem sklenil, da je bila zgledna akcijska raziskava. Lahko pa se ne bi zadovoljil z opisom, ampak bi se lotil podrobnega raziskovanja, kako je bila izvedena. V tem primeru bi bila to študija primera konkretne akcijske raziskave o učencih z učnimi težavami.
Katerakoli akcijska raziskava lahko vključuje eno ali več študij posameznih primerov. V omenjenem primeru bi lahko delo z vsakim od obravnavanih učencev z učnimi težavami izvedli kot študijo primera, to delo proučili in opisali posebej. Tedaj bi bila akcijska raziskava sestavljena iz niza študij primerov in obravnavanja teh raziskavic v akcijskoraziskovalni skupini.
V študiji primera je "primer" lahko posameznik, skupina (in interakcija v njej) ali skupnost oziroma organizacija kot celota v svojem delovanju, torej tudi delo akcijskoraziskovalne skupine. V akcijski raziskavi lahko uporabimo različne metode zbiranja empiričnega gradiva, med njimi tudi študijo primera.
To so bili primeri, ko ena metoda vključuje drugo. Ali sta študija primera in akcijska raziskava neodvisni metodi? Če v obliki študije primera analizirate učne navade konkretnega učenca, ni treba, da bi bilo to kakor koli povezano s kako akcijsko raziskavo. Nasprotno pa je akcijska raziskava vedno samoraziskava delovanja konkretne skupine med delovanjem in situ. Je torej hkrati tudi študija primera.
Naročite se na:
Objave (Atom)