Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology

Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.

Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.

Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.

Samo en primer? Krasno.

V osnovnih besedilih o kvalitativnem raziskovanju (glej mojo internetno stran) in v prejšnjih sestavkih tega bloga sem poudaril, da v okviru kvalitativne raziskave izberemo enote proučevanja po drugem načelu kot v okviru kvantitativne raziskave. Pri slednji jih izberemo po načelu populacijske, statistične reprezentativnosti, ali, kar je isto, s slučajnostnim izborom. Sestavimo vzorec, ki predstavlja populacijo. V kvalitativni raziskavi pa jih izberemo po načelu teoretične relevantnosti. Izberemo enote, za katere domnevamo, da bomo pri njih dobili najbolj povedno gradivo, gradivo, ob katerem bomo lahko oblikovali nasičeno, razvejano, diferencirano in dovolj trdno povezano teorijo. Včasih je za to, da dobimo sorazmerno gosto, nasičeno teorijo, dovolj že en sam primer, en sam bogat intervju, en sam opis primera. To še posebej velja za študije primera, naj bo posameznika, skupine, skupnosti ali organizacije. 
Ko sem študentom razlagal o izboru enot (pravzaprav ni ustrezno s tem v zvezi uporabljati besede 'vzorčenje', ki implicira statistično reprezentativnost ne teoretične relevantnosti), so  običajno spraševali: Koliko enot pa naj bi imel tak vzorec? Odgovoril sem: Ne veliko, nekaj, deset, pet, tri - lahko tudi eno samo. Trideset, kolikor velja pri statističnem vzorčenju za mali vzorec, je v kvalitativni raziskavi že veliko, preveč. Dobimo neobvladljivo količino gradiva.
Spregledal sem, da so se pri tem, ko sem rekel, da je včasih dovolj že en sam primer, nekaterim zasvetile oči. Aja, a eden? Ja, en sam. Ta moja nepozornost se mi je kmalu maščevala. Na mizo sem dobil diplomsko nalogo, takorekoč za zadnji pregled pred velikim nastopom, s pripombo, da "nisem čisto sigurna, če je v redu. Ne vem, kako naj to skodiram." Ko sem zadevo pregledal, bilo je nekaj o izbiri partnerja, stereotipni temi 23-letnih študentk, sem videl, da težava ni v kodiranju. Kolegica je izvedla intervju s parom partnerjev, vse skupaj na eni gosto tipkani strani. Kakor koli sem obračal, nisem mogel videti ničesar teoretično relevantnega mimo običajnih stereotipov o razumevanju in ljubezni. V čem je bila težava? Preskopo gradivo. Ja saj ste rekli, da je dovolj en primer! - Ej, punca!  
Bila pa je še druga težava. Če nas npr. zanima, kako partnerja doživljata sorazmerno veliko starostno razliko med njima, je dobro nekaj pozornosti posvetiti teoretični pripravi: na katerih dimenzijah lahko pričakujemo razlike zaradi starosti: lahko moti videz? Se pozna pri seksu? So interesi različni? So prijatelji kompatibilni? So razlike v statusu, uporabi moči? - Ja saj ste rekli, da pri kvalitativni raziskavi ne smemo postavljati hipotez in da variable šele iščemo! - Mislite pa lahko, hudiča! In delate!
Pa še res je, da je včasih dovolj že en sam primer. Pred kratkim mi je prišlo v roke poročilo, v katerem neka učiteljica opisuje svoje delo z učencem z avtizmom. Tudi na eni sami strani. Opisani sta dve časovno razmaknjeni epizodi. Opis je tak, da se je z analizo dalo prepoznati značilnosti metode. Nič usodnega, pa vendar koristno. Pa se spoznaj v tej čudni kvalitativni metodi!

Mačistični diskurz o spolnosti

Kot primer diskurza, ki ga kritiki/kritičarke navajajo kot dominantni diskurz v naši kulturi, navajamo diskurz o spolnosti. Ta diskurz vključuje govor o moškem spolnem nagonu; o ženski kot zapeljivki moških; o moških-slabičih; o terapevtskem zapeljevanju; o incestu med očetom in hčerko; o spolni svobodi; o enakosti. Diskurz gre takole:

- Ženska vzbudi spolni nagon moškega; njegov nagon je naraven in nepopustljiv, zato ga mora moški zadovoljiti in je pri tem nujno agresiven; ženska je naravni objekt spolnega nagona moškega.

- Primer Dore (Freud). Dora se je pritoževala, da jo očetov prijatelj zapeljuje. Freud interpretira zadevo kot nevrozo, ki se je pojavila, ker so bile vzbujene njene potlačene spolne želje, in skuša to mnenje vsiliti Dori, ki nato zapusti terapijo. Freud je predpostavljal, da bi se morala čutiti vzradoščena, da so se ji vzbudile potlačene spolne želje, in počaščena, da jo je zapeljeval imeniten moški, ne pa da ji je bilo to neljubo vsiljevanje.

- Slabič je moški, ki ga ne zanima nadvladovanje žensk in tekmovanje z drugimi moškimi. Seks mora vsebovati značilnosti lova, zasledovanja in zapeljevanja, sicer ni razburljiv in uspešen.

- Bostonsko pesnico in lepotico Anne Sexton je zapeljal terapevt. To se je razkrilo, ko je njena hčerka dala materinemu biografu na rapolago trakove s posnetki seans. Časopisje se je razpisalo o tem, da je ona s to 'izdajo' kršila etične norme in spodkopala zaupanje pacientov v terapevte. Pri tem pa skoraj niso omenjali spolne zlorabe, ki jo je zagrešil trapevt.

- Incest očeta s hčerko se interpretira kot po svoje opravičljiva  posledica dejstva, da oče ni našel zadovoljitve pri ženi. Pri dečkih, ki so jih zlorabili moški, se omenja kot najhujše to, da so bili na ta način postavljeni v položaj ženske, kar ogroža njihov razvoj v 'prave' moške.

- Spolna svoboda se interpretira kot svoboden dostop do spolnosti za moškega in kot dolžnost ženske, da mu ustreže. Ženska nima pravice, da bi se čutila prevarano ali prizadeto zaradi nezvestobe moškega. Nezvestoba moškega se tolerira, nezvesta ženska pa je ozačena kot neodgovorna žena in mati.

- Spolna neenakost se minimizira. Primeri neenakosti naj bi bili naključni, manj pomembni, delni, ali pa trdijo, da je neenakost  naravna.

Kritiki oziroma kritičarke pravijo, da je ta diskurz dominanten, ko je v tej obliki morda zgolj mačističen, omejen na eno skrajnost moškega kontinuuma. Sama kritika tega diskurza pa je prav v tem, da ga ima za dominantnega, da se torej bori z mlini na veter, tudi sama zgolj - feministični diskurz. Mar se danes ženske ne pritožujejo čez poženščenje moških? So zaslepljene z dominantnim diskurzom? Ali pa te pritožbe fabricirajo moški, da bi lahko še naprej zatirali ženske?
Vir: Hare-Mustin, Rachel. 1994. Diskurse im verspiegeltem Raum: Eine postmoderne Analyse der Therapie, Familiendynamik, 19, 1994, 3: 205-232. - Komentar B.M.