Povedi, pojmi, kategorije, teme

Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.

Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako  je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.

Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.

Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.

Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.

Od kod do poskusne teorije - From codes to tentative theory

Kako uporabimo kode v razpravi, sprašuje kolegica. Ne uporabimo jih v razpravi ampak pri pisanju poskusne ali tentatativne teorije. To sta dve različni zadevi. Kot že povedano, z izrazom "poskusna teorija" označujemo končni rezultat kvalitativne raziskave. Teorijo te vrste imenujemo "poskusna" ali "tentativna", da bi jo razlikovali od "velike" teorije. Od te se razlikuje po tem, da si ne domišljamo, da je splošno veljavna, ampak upamo, da velja za neko povsem konkretno okolje, npr. za prakso, ki jo opravljajo študentke določene šole; za doživljanje bolnikov z določeno vrsto bolezni na določenem oddelku določene klinike; za doživljanje svojcev pacientov na določenem oddelku ipd. Ker tako teorijo lahko posplošujemo le na določeno omejeno okolje, jo imenujemo tudi "kontekstualna" ali "kontekstualno vezana" teorija. To pa ne pomeni, da ni tudi širše "uporabna", če bralec (uporabnik teorije) prepozna v njej tudi položaj, razmere in doživljanje ljudi v svojem okolju. Taki teoriji pravimo "poskusna" tudi zato, da bi poudarili, da se zavedamo, da je zgolj začasno besedilo, katerega trditve je treba preveriti v nadaljnjem raziskovanju.
V raziskovalnem poročilu, ki je oblikovano po shemi UPMRR (uvod, problem, metoda, rezultati, razprava), razprava sledi poskusni teoriji (=rezultatu). V razpravi se samokritično ozremo na svojo raziskavo in na poskusno teorijo; omenimo metodološke omejitve, drugačne možne razlage in predlagamo smeri nadaljnjega raziskovanja.
Kako uporabimo kode pri pisanju poskusne teorije? Kode so pojmi; koda je samo drug izraz za pojem. Posebno pomenljive kode ali kode, ki združujejo več drugih kod, imenujemo kategorije.
Pri analizi doživljanja praktikantke, je bila koda REFLEKSIJA PRAKSE taka pomembna in pomenljiva koda, to je kategorija. Kode in kategorije so zidaki poskusne teorije. Kode s svojimi definicijami so že deli, stavki, odstavki, točke poskusne teorije. Ko pišemo teorijo, jih samo uredimo v smiselna poglavja in jim dodamo vezno besedilo. Kodo definiramo tako, da navedemo konkretne izjave, iz katerih smo jo abstrahirali in nekaj veznega besedila, v katerem jasno izrazimo pomen kode. Ko v poskusni teoriji opisujemo določeno kodo, ne navedemo vseh izjav, na katere se nanaša, ampak samo najbolj značilno, to pa v premem govoru, tj. v narekovajih. Tako je besedilo poskusne teorije, ki vsebuje definicije kod in povezovalne stavke, posejano z dobesednimi izjavami. Tak način pisanja da besedilu plastičnost, živahnost in prepričljivost.

Ustavi se in zapiši (stop and memo) (3): pravila zapisovanja

To so izkustvena pravila, povzeta po Straussu (1987) na osnovi predlogov Barneya Glaserja (1978) in nekoliko prirejena za našo rabo. 
1. Zapise in podatke (prepise intervjujev, beležke opazovanj) shranjuj ločeno. Jasno se morajo ločiti  terenske beležke intervjuvarja ali opazovalca, oziroma raziskovalca v teh vlogah, od zapisov raziskovalca v vlogi analitika. V zapisih lahko uporabimo navedke iz terenskih beležk oziroma prepisov intervjujev kot ilustracijo kategorij ali izhodišča teoretičnih propozicij. Na zapisih naj bo jasno označeno, na katera empirična gradiva se nanašajo. Včasih se zgodi, da je ista empirična izjava indikator dveh različnih pojmov; v takem primeru je za drugi pojem bolje poiskati drugo ilustracijo. Če so analitični zapisi jasno ločeni od empiričnega gradiva, hkrati pa je v njih to gradivo uporabljeno v obliki navedkov, lahko poskusno teorijo pišemo direktno iz mozaika zapisov.
2. Vedno ko se vam med kodiranjem pojavi s tem povezana misel, jo zapišite, da se ne izgubi. Lahko naredite le kratko beležko, ki jo kasneje prepišete in dopolnite. Rezervirajte si čas za pregled zapisov in razmišljanje, to je, ustvarjanje novih zapisov. Upoštevajte svoj osebni ritem in se mu prilagodite.
3. Če se vam že nekaj časa ni pojavila kakšna misel, začnite pisati asociacije na kakšno kodo. Navadno potem pisanje steče. Prav tako lahko prenehate s pisanjem zapisa, če vam beseda ne teče več. Dobro se je nekoliko prisiliti k pisanju, a znati tudi popustiti, če ne gre in "dati času čas".
4. Zapise lahko kadar koli kasneje spremenite na osnovi novih uvidov. Pri tem si, če delate z računalnikom, stare verzije lahko shranite, ni pa nujno.
5. Naredite si seznam kod in ga dopolnjujte in od časa do časa preglejte z mislijo na povezave med njimi. Ko pišete zapise v kasnejših fazah raziskave, se vračajte k seznamu in pregledujte, zakaj ste kake kode opustili; ali so morda še relevantne, jih je mogoče kako vključiti v nova besedila.
6. Če so zapisi ob različnih kodah zelo podobni, jih primerjajte in bodisi ugotovite, po čem se kodi vendarle razlikujeta bodisi ugotovite, da se ne razlikujeta. Če ne ugotovite razlik, je ena koda odveč, saj ima očitno isti pomen kot druga.
7. Če se v empiričnem gradivu ali interpretaciji pojavijo odstopanja od nastajajoče teorije, jih z vso pozornostjo proučite. Morda je treba zbrati dodatno gradivo (izvesti nove intervjuje, ki bi osvetlili ta odstopanja), morda je interpretacija, ki odstopa, prenagljena in neutemeljena. V zapisu mora biti jasno razvidno, kaj je podatek in kaj domneva. Nejasnosti je treba razčistiti takoj, da ne bi trditev utemeljevali na domnevah in neosnovani intuiciji.
8. Zapisovanja ne končajte prehitro, ko se vam zdi, da se ugotovitve stekajo v določeno teorijo; zapišite pomisleke, ugovore, druge možne interpretacije. Vaše razmišljanje naj ostane odprto.
9. Zapisujete razmišljanje o pojmih in odnosih med pojmi ne o osebah. Na koncu bo nastala teorija, sestavljena iz bolj ali manj abstraktnih pojmov in izjav o njihovih odnosih, ne poročilo o tej ali oni osebi.
10. Če imate o kaki reči dve nasprotni ideji, ju zapišite ločeno. Jasno se morata razlikovati. Če ju opišete v istem zapisu, nastane zmešnjava.
11. Ko imate občutek, da ste izčrpali vse, kar je mogoče povedati o kaki kategoriji, jo označite z oznako "nasičeno" (saturirano).
12. Bodite prilagodljivi glede tehnik zapisovanja; upoštevajte svoja osebna nagnjenja glede oblike in načina zapisovanja.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Barney Glaser, 1978. Theoretical Sensitivity. Mill Valey, CA: Sociology Press.

Ustavi se in zapiši (stop and memo) (2): primeri zapisov

Strauss (1987, str. 109-129) poudarja pomen zapisov pri odkrivanju, razvijanju in formuliranju utemeljene teorije. Podobno kot mi razlikuje več vrst zapisov glede na njihovo funkcijo, posveča pa se, seveda, predvsem teoretičnim, tistim, ki vsebujejo misli o nastajajoči utemeljeni teoriji. K zapisom šteje tudi sorazmerno obsežna besedila, tudi besedila v pripravljalni fazi raziskave. Njegovo geslo je: "Ne čakaj, da se pojavi muza," kar pomeni, ne čakaj, da se bo pojavil genialni navdih, raje sproti zapisuj prebliske, misli, pomisleke, vprašanja. Opozarja tudi, da je raziskovalec ves čas v notranjem dialogu sam s seboj; če pa raziskavo izvaja skupina, se dialog razvija v skupini. V tem primeru so zapisi nujno sredstvo komuniciranja; postanejo sporočila v interni komunikaciji med člani tima. "Neprestan notranji dialog - kajti to, navsezadnje, pomeni misliti," pravi Strauss (str. 110).
Na osnovi izkušenj s študenti, ki niso vedeli, kako naj se lotijo raziskave, sem jim v zadnjem času začel svetovati, naj - potem ko so se odločili za določeno temo ali problem - na eni strani napišejo verjeten ali možen odgovor na problem, vnaprej, preden storijo kar koli drugega. Ta zapis ima funkcijo izhodiščnih ohlapnih hipotez, ki se v nadaljevanju preverjajo; poleg tega pa pomaga študentu, da se premakne z mrtve točke in mu da občutek, da o zadevi že nekaj ve. Zdaj sem odkril, da sta nekaj takega že pred davnim časom svetovala Becker in Geer (1960), z njima pa se strinja tudi Strauss. 
Primeri zapisov, ki jih navaja Strauss, so precej dolgi in jih tu ne morem navajati. Lahko jih samo povzamem. Nastajali so v raziskavi o vplivu tehnologije na delo v bolnišnicah.
Zapisal je uvodno razmišljanje s seznamom vprašanj, na katera želi v raziskavi odgovoriti. Sledi zapis, ki ima značaj razmišljanja o nevarnostih, tveganjih in njihovih možnih virih (naprave, bolnik, osebje, organizacija). Zapis o alarmnih sistemih na napravah, ki se uporabljajo pri zdravljenju (kdaj se sproži alarm; kaj se zgodi, če se zaradi napake ne sproži). Bežen zapis o skladiščenju naprav (ali so pri roki, ko jih potrebujejo). Obsežen zapis o načinih zagotavljanja udobja pacientom. Zapis o vlogi zakonca (svojca) in kako se njeno/njegovo delo s pacientom razlikuje od dela formalnega oskrbovalca. Pozornost raziskovalca je vzbudila hektična dejavnost ("busywork") žene v skrbi za bolnega moža, ko je morala urejati zadeve z zdravstvenim zavarovanjem - zapis o tem. 
Zapisi, ki jih navaja Strauss, so naslednjih vrst: začetni usmerjevalni zapis, preliminarna analiza kategorije, razmišljanje o vidiku ureditve oddelka, preblisk o neki kategoriji, zapis o pomenu kategorije za celotno teorijo, najava nove kategorije, odkritje novega pojava, vidika nege ipd. 
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Becker, H. and Geer, B. 1960. "Participant Observation: The Analysis of Qualitative Field Data." In: R. N. Adams and J. Preiss (eda.), Human Organization Research. Homewood Ill., Dorsey Press, pp. 267-89.

Ustavi se in zapiši (stop and memo) (1): pomen zapisov

Lahko bi rekli tudi "postoj...", bi se lepše slišalo; po SSKJ pomeni "za krajši čas stati"; me moti, ker pomeni preveč dobesedno "stati na nogah", medtem ko potrebujemo tu izraz, ki bi pomenil, naj prekinemo, ne hoje, ampak dosedanje delo, to je, kodiranje, in si nekaj zapišemo. "Ustaviti se", "ustaviti delo, postopek", je bolje. Če "postojimo" pri delu, prej pomislimo na "predah". Tu pa ne gre za predah, ampak za prekinitev dotedanjega početja, da vrinemo nekaj novega.
To je eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejše postopkovno načelo kvalitativne analize: karkoli počneš, vedno bodi pripravljen zapisati misel, ki se ti je porodila. Preveč rade hitro pobegnejo in se lep čas ne vrnejo. 
Celia Orona (omenjena v enem prejšnjih zapisov, Orona 1997) je v različnih fazah raziskovanja izgube identitete pri demenci uporabljala zapise (memos) v različne namene. V začetku raziskave, si je na način prostega asociiranja zapisovala različne misli, ki so se ji porodile ob branju intervjujev ne oziraje se na slovnična pravila in obliko. Nato je zapisovala, da bi premagala zavrtost v mišljenju.  Včasih se je odločila za pisemsko obliko; kot da nekomu piše o tem, kar počne in o tem, da ji ne gre. Navideznega naslovnika je spraševala in si v njegovem imenu zastavljala vprašanja. Z zapisi je nato dokumentirala začetke konceptualizacije. Zapisovala si je posamezne epizode, ki so ji vzbudile pozornost med intervjuji in jih skušala osmisliti, povezati s cilji raziskave. "V moji pisarni so bili povsod raztreseni listki različnih oblik in velikosti, dokler jih nisem nekoč zmetala na kup v kotu svoje mize. Nato je nastopil trenutek, ko sem začutila, da bi jih bilo dobro prebrati. Zakopala sem se v listke in jih začela razporejati v različne kategorije..." (str. 178).
V svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... (1998) sem zapisal, da je dobro razlikovati tri kategorije zapisov glede na namen: operativne, kodirne in teoretične. V operativnih zapišemo, kaj je treba storiti (npr. katero literaturo pogledati, s kom izvesti intervju, koga konzultirati ipd.); kodirni zapisi so beležke, ki nastajajo ob kodiranju, nazivi pojmov, sheme odnosov med pojmi, dimenzionalne analize, definicije pojmov; slednji bi lahko sodili že med teoretične zapise, zapise, v katerih formuliramo stavke bodoče poskusne teorije. Predlagal sem tudi, da zapisov ne bi pisali na poljubne lističe, ampak z namenom boljše organizacije na vnaprej pripravljene obrazce, ki vsebujejo osnovne podatke o raziskavi, predvsem pa podatke, kot so datum zapisa in ime zapisovalca. 
Zanimivo je, da sem vse to pisal, preden mi je v roke prišla knjiga A. Straussa. Bil sem vesel, ko sem videl, da nisem zgrešil in da je tudi on, pionir utemeljene teorije, podobnih misli. O njegovem pojmovanju zapisovanja prihodnjič. 
Vir: Celia Orona, Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease. V: Anselm Strauss, Juliet Corbin, Grounded Theory in Practice. Sage, London 1997.

Definiranje pojmov

Je neka nejasnost v zvezi z definiranjem pojmov (kod). Strauss (1987) nikjer ne piše o definiranju pojmov (kod) kot posebnem opravilu. Dejansko pa navaja opise (definicije) pojmov (kod) na več mestih, predvsem v poglavju o selektivnem kodiranju, kjer navaja primere opisov kod, to je, po našem, definicij pojmov (str. 71-74) in takoj za tem v podpoglavju z naslovom "Uporaba kod pri pisanju za objavo" (str. 75-78). Sam pa sem -  takrat še nisem poznal omenjenega Straussovega dela - menil, da je logično, če poimenovanju pojmov (kodiranju) sledi definiranje teh pojmov. V knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje (Mesec 1998) sem v splošnem pregledu metode gradnje utemeljene teorije predvidel definiranje pojmov kot posebno opravilo, ki sledi kodiranju. Tako je tisto, kar je pri Straussu razdeljeno med dve podpoglavji (selektivno kodiranje in pisanje za objavo) na enem mestu. Definicije pojmov so zapisane tako, da so neposredno primerne za objavo v okviru končne poskusne teorije.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd. 
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71) 
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987. 

Ponazoritve mišljenja

V dosedanjem razmišljanju o miselnih vzorcih, pojmovnih mrežah in mrežah osebnih pojmov sem prišel do spoznanja, da so to prirejene oblike nadrejenega pojma grafičnih ponazoritev strukture pojmovnega (diskurzivnega) mišljenja ali krajše ponazoritve mišljenja (POMI), Representations of Thinking (ROT). Miselni vzorci so namenjeni zapisovanju (beleženju), urejanju zapiskov, nevezanemu razmišljanju v smislu 'deževanja idej' ('možganska nevihta') ipd. Pojmovne mreže so namenjene sintetiziranju spoznanj raziskovanja ali gradnji hipotetičnih raziskovalnih modelov. Mreže osebnih pojmov pa imajo predvsem didaktični namen izražanja osnovnih pojmovnih shem pri otrocih in spremljanju njihovega spreminjanja.
Svoja dosedanja spoznanja o strukturi tega področja sem strnil v naslednji miselni vzorec:

program FreeMind
Osnovne tri kategorije si sledijo v smeri urnega kazalca gleda na to, kakšno STROGOST MIŠLJENJA ali LOGIČNO STROGOST zahtevajo. 1. MISELNI VZORCI so najmanj stroga, najbolj odprta in igriva oblika predstavljanja mišljenja, uporabna za najrazličnejše namene. 2. MREŽE OSEBNIH POJMOV so nekoliko strožje, saj so vezane na učni proces v šoli ali zunajšolski situaciji in jih učenci sestavljajo, zavedajoč se, da se od njih pričakuje izkazovanje znanja in pridobivanja znanja, poleg tega pa jih učitelj korigira. 3. Logično najstrožja in najbolj dosledna reprezentacija so POJMOVNE MREŽE. Pri njihovi konstrukciji se dosledno držimo pravila, da predstavljamo pojme, to je raziskovalne koncepte, in odnose med njimi. Ti diagrami so logično najbolj 'čisti'.

Pojmovne mreže pri evalvaciji

Pojmovne mreže so primerno sredstvo kvalitativne evalvacije učnega procesa. V ta namen učenci izdelajo pojmovno mrežo danega področja PRED učno dejavnostjo (samostojno učenje, učiteljeva razlaga, ogled, raziskovalno delo ipd.), lahko MED njo, in vsekakor PO njej. Primerjava pojmovne mreže pred učno dejavnostjo in po njej pokaže, kaj je učenec pridobil. Učenec lahko v pogovoru z učiteljem dopolnjuje svojo začetno pojmovno mrežo, ali pa učenci skupaj dopolnjujejo mrežo, ki je narisana na tabli.
Pri brskanju po mreži sem naletel na primer uporabe pojmovne mreže pri poučevanju in evalvaciji pouka (Elliot, A., 2009; gl. vire). Učenci 7. in 8. razreda (v JAR) so obiskali astronomski observatorij. Pred tem jim je učitelj dejal, naj narišejo pojmovno mrežo o VESOLJU, ZVEZDAH IN PLANETIH. Ta pojem naj bo v oblačku v središču mreže. Okrog tega naj razporedijo vse pojme, na katere se spomnijo, in naj jih smiselno povežejo. Kar je nastalo, je bolj podobno miselnemu vzorcu kot bolj strogo pojmovani pojmovni mreži. A kot sredstvo evalvacije je prav tako dobro.

Vidimo, da je uporabljenih več barv. Prvotno mrežo, pred obiskom observatorija, so učenci napisali z modro. Potem se je učitelj individualno pogovarjal z učenci. Med pogovorom in po njem je učitelj prvotno mrežo dopolnil oziroma vpisal pripombe na istem listu z drugo barvo (rdečo). Po obisku observatorija so mrežo ponovno dopolnili (sivo). Potem se je učitelj še enkrat pogovarjal z vsakim posebej in mrežo spet dopolnil (zeleno).

Meni se gornja mreža sicer ne zdi dober primer pojmovne mreže, je bolj miselni vzorec, vendar služi svojemu namenu, saj omogoča učencu in učitelju slediti dopolnjevanje znanja o osrednjem pojmu vesolja, zvezd in planetov.

Iz pričujočega primera je razvidno, da so pojmovne mreže učencev zelo individualne. Pedagoška teorija, na kateri temelji ta primer, namreč sodi, da znanje ni nekaj objektivnega, kar bi morali vsi osvojiti na enak način v enaki obliki, ampak da vsak učenec novo znanje povezuje s povsem svojskim obstoječim znanjem. Zato te pojmovne mreže imenujejo "Pojmovne mreže osebnega pomena" (personal meaning map, Falk, 2003); morda bi bil primernejši naziv "Osebna pojmovna mreža" ali "Mreža osebnih pojmov"(MOP).

Viri:

Lelliott, A. (2009). Using Personal Meaning Mapping to gather data on school visits. In Vavoula, G., Pachler, N. & Kukulska-Hulme, A. (Eds) Research Methods in Mobile and Informal Learning. Peter Lang: Oxford 205-220. ISBN 978-3-03911-832-8

http://search.incredimail.com/?q=+using+personal+meaning+mapping+lelliott+ppt&lang=english&cid=1&source=012051320237

http://wiredspace.wits.ac.za/bitstream/handle/10539/4482/Lelliott%20paper%20sent%20pdf.txt?sequence=1 
Falk, J. H. (2003). Personal meaning mapping. In G. Caban, C. Scott, J. H. Falk & L.

Pojmovne mreže

Pojmovne mreže so raziskovalna in didaktična tehnika. Prav na področju vzgoje in izobraževanja so lahko hkrati oboje, tehnika raziskovanja in učenja oziroma poučevanja, naj jih uporabljajo učenci ali učitelji. Tako pa je v načelu tudi na drugih področjih, le da je včasih ta ali oni namen od obeh bolj poudarjen. Raziskovalci so to tehniko najbrž uporabljali od nekdaj za ponazarjanje zvez med pojmi, kot 'uradna' tehnika pa je bila objavljena sorazmerno pozno (Novak & Gowin, 1984; Novak, 1998). Pojmovna mreža je vizualna predstavitev "smiselnih odnosov med pojmi v obliki propozicij" (Novak & Gowin, 1984, p. 15). Propozicije so stavki, ki vsebujejo najmanj dva pojma, ki ju povezujejo besede, s katerimi opisujemo odnos med njima, npr. "SONČNO OBSEVANJE povzroča IZHLAPEVANJE VODE". Ta odnos lahko grafično ponazorimo:

V gornjem primeru trdimo, da gre za vzročno posledični odnos. Pojma pa sta lahko povezana na ta način, da iz enega nastane drugo:

Posebna vrsta pojmovnih mrež so hierarhične pojmovne mreže, ki prikazujejo odnos med nadrejenimi in podrejenimi pojmi, npr.:

Hierarhične pojmovne mreže so priporočljive, saj pomagajo pri razvijanju sposobnosti abstrahiranja, tvorjenja pojmov in vnašajo red v množico pojmov.

Pojme ponazarjamo z liki, kot so krogi, elipse, pravokotniki, kvadrati, 'oblački' ali drugi liki; odnose med njimi pa z ravnimi ali ukrivljenimi črtami, puščicami in podobno. Za oboje lahko uporabimo različne barve. Pojme lahko pišemo na samolepilne lističe ali pa, pri mlajših otrocih, uporabimo sličice predmetov. Sploh se zaradi boljšega razlikovanja in pomnjenja pojmov in odnosov ravnamo po nasvetih, ki veljajo za oblikovanje miselnih vzorcev. 

Če izdelujejo pojmovne mreže, učenci bolje vidijo, kateri pojmi so pomembni in kakšni so odnosi med njimi. Izdelajo si nekakšne kognitivne zemljevide, tako da lažje vidijo celoto. Z njimi nazorno povzamejo, kar so se naučili. Učitelj opazi, česa niso razumeli, kaj jim ni jasno, kje so nesporazumi. Če učenci izdelajo pojmovno mrežo nekega področja pred učiteljevo razlago ali drugo učno dejavnostjo, bolje usmerijo svojo pozornost. Učitelj pa lažje oceni, kaj so v učnem procesu pridobili glede na to, kaj so vedeli prej. S pojmovnimi mrežami učenci naredijo drugim viden proces mišljenja, ki sicer poteka v njihovih glavah in ga drugi ne vidijo. Tako se omogoči in izboljša komunikacija med učenci in sodelovalno učenje.

Že v vrtcu lahko na primeren način navajamo otroke, da si ponazorijo npr. proces kuhanja preproste jedi, ustvarjanja lepljenke. S pojmovno mrežo lahko ponazorimo, da nam krava daje mleko, iz mleka pa izdelujemo jogurt, maslo in sir. Seveda pa so pojmovne mreže, ki jih ustvarjajo raziskovalci, lahko mnogo bolj zapletene.

Viri:
Slovenski internetni:

http://www.zrss.si/pdf/060711110633_pojmovne_mreze_lea_nemec.pdf (pri pouku geografije)
http://www2.pef.uni-lj.si/kemija/upload10_11/1_predavanje__DID_NAR_POJMI.pdf (trije slajdi v obsežnejši PP-predstavitvi )
Drugi:
Novak, Joseph D. (1998). Learning, creating, and using knowledge: Concept maps as facilitative tools in schools and corporations. Mahwah, NJ: Erlbaum.
Novak, Joseph D., & Cañas, Alberto J. (2006). The theory underlying concept maps and how to construct them(Technical report IHMC CmapTools 2006-01). Pensacola: Florida Institute for Human and Machine Cognition (IHMC). Retrieved October 22, 2005, fromhttp://cmap.ihmc.us/Publications/ResearchPapers/TheoryUnderlyingConceptMaps.pdf
Novak, Joseph D., & Gowin, D. Bob. (1984). Learning how to learn. Cambridge: Cambridge University Press.
http://ecrp.uiuc.edu/v8n2/birbili.html 
http://www.columbia.k12.mo.us/she/cncptmap.html

Definiranje pojmov (2)

Ker naj bi nas kvalitativna analiza gradiva pripeljala do poskusne teorije kot svojega zaključka, je priporočljivo, da empiričnim definicijam, kot smo jih opisali v prejšnjem prispevku, dodamo nekaj 'mesa', da jih izrazimo kot slovarske definicije, to je v stavkih, ki izražajo tudi kontekst. Te stavke bomo kasneje sestavili v poskusno teorijo. Prejšnji zgled bi morda takole nadaljevali (čeprav zvenijo te definicije kot objektivne trditve, vemo, da izražajo le stališče uporabnikov, pacientov, ki so sodelovali v intervjujih):

OSAMLJENOST: Uporabnik v psihiatrični bolnišnici ne more spoznati pravih prijateljev, pač pa ostaja, s kupom

problemov in težav, bolj ko ne osamljen in zaprt vase.

KONCENTRACIJA RAZLIČNE PROBLEMATIKE: Vsak posameznik, ki se znajde na psihiatriji s seboj prinese cel kup problemov, težav in stisk, ki jih, ker se znajde v problemsko močno obremenjeni sredini, raje zadrži zase in premleva v sebi.

STRAH PRED REAKCIJO DRUŽBE: Uporabnike psihiatrije navadno pesti močan strah pred negativnimi odzivi družbe - bojijo se, kaj bodo ljudje o njih govorili, strah jih je stigme, posmehovanja in ponižanja.

UPORABITI INTELIGENCO ALI PROPASTI: Če kot pacient psihiatrične bolnišnice ravnaš inteligentno, preudarno in pametno, lahko to obrnes sebi v prid in narediš nekaj zase. V primeru uporabe sile in agresije pa lahko sledi le regresija in propad.

OBČUTEK STIGMATIZIRANOSTI: Eden od uporabnikov se nikdar ni počutil kakorkoli stigmatiziranega in odrinjenega. Psihiatrična izkušnja mu ni nikdar "zastrupila" življenja do te mere, da bi se zaradi nje počutil manjvrednega, slabšega od drugih. To verjetno ni splošna izkušnja.

ODLOČANJE V ROKAH PSIHIATROV (HETERONOMNO ODLOČANJE): O tem kdo je nor", v psihiatrični bolnišnici odloča psihiater, ki se mu ni moč zoperstaviti, ali mu glede njegovih domnev in ugotovitev ugovarjati. Uporabnikom ob tem preostanejo druge strategije izražanja svojega mnenja in kritike - npr. pisanje pesmi.

PREPUŠČENOST SAMEMU SEBI: Uporabniki se, če nimajo sorodnikov ali drugih, ki bi jim bili blizu, po odpustitvi iz bolnišnice lahko znajdejo v hudih eksistenčnih težavah. Mnogi so prepuščeni samim sebi in odvisni od

lastne iznajdljivosti.

PRISILA IN KONTROLA: Bolnišnični sistem je tog, poln kontrole in prisiljevanja.

OSKRBA: Oskrba in hrana, ki jo nudijo uporabnikom v psihiatrični bolnišnici, je na pohvalnem

nivoju - primerljivem celo s hotelskimi standardi.

ANONIMNOST: Uporabniki morajo z vstopom v psihiatrično bolnišnico sprejeti "vlogo številke", kar že vnaprej

izključuje pristno delo s posameznikom, saj ta (v veliki meri) "ne obstaja več".

OMEJENA SVOBODA: Možnosti uporabnikov v bolnišnici so okrnjene in omejene. Čeprav so odrasli Ijudje, osebje kontrolira in nadzoruje skorajda vsak njihov korak.


Vir: Alenka Grošičar, Stanovanjska skupina za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami, Seminarska naloga. VŠSD Ljubljana, 1999.
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/raziskovalne-naloge-studentov

Definiranje pojmov (1)

Veseli december zahteva svoje žrtve - najbrž na moji in na vaši strani. Ga bomo že nekako prebrodili. Hočem reči: nisem pozabil na vas. - Ko smo govorili o analizi kvalitativnega gradiva po metodi utemeljene teorije, smo zelo bežno omenili definiranje pojmov kot korak v analizi. Obnovimo si spomin. Prepis intervjuja najprej kodiramo, nato kode uredimo v smiselne kategorije, pojme in kategorije nato definiramo, na koncu pa vse skupaj sestavimo v sistematičen red in povežemo v zgodbo - poskusno teorijo. Kot zgled prve faze, kodiranja, sem navedel izsek iz seminarske naloge o članih stanovanjske skupine ljudi, ki so se bili zdravili v psihiatrični bolnišnici. Iz njihovih pripovedi je avtorica (gl. vir) izdelala teorijo o razliki med bivanjem v bolnišnici in v stanovanjski skupini, katere bistvo je razlika med heteronomnim (od zunaj vsiljenim) in avtonomnim (po stanovalcih samih oblikovanim) redom.
Prvi korak analize je - potem ko smo zapis intervjuja razčlenili na enote - prosto ali odprto kodiranje, to je pripisovanje pojmov izjavam, po vrsti ob besedilu. To smo si ogledali.
Drugi korak je urejanje kod (pojmov) v širše celote (kategorije), pri čemer pod pojmi še vedno pišemo prvotne izjave. Te izjave so pravzaprav empirična definicija pojmov. Za vsak pojem vemo na osnovi izjav, ki jih vključuje, kaj pomeni v okviru te raziskave. V računalniških programih kvalitativne obdelave so pojmi definirani na ta način. Če kliknemo določen pojem (kodo) in nato 'definiraj', se izpišejo izjave, ki smo jih kodirali s tem pojmom. Zgled:
OSAMLJENOST
- V Polju ne moreš spoznati prijateljev

KONCENTRACIJA RAZLIČNE PROBLEMATIKE

- tam so Ijudje z različnimi problemi...

STRAH PRED REAKCIJO DRUŽBE

- ... bojijo se, kaj bodo rekli Ijudje, bojijo se stigme, posmehovanja in ponižanja...

UPORABITI INTELIGENCO ALI PROPASTI

- V Polju moreš uporabiti IQ - sile nobene, drugače propadeš.

- Tisti, ki je v bolnici, če je inteligenten postane diplomat, če ne gre pa v dom za stare.

ODSOTNOST OBČUTKA STIGMATIZIRANOSTI

- Nikoli se nisem počutil stigmatiziranega...

ODLOČANJE V ROKAH PSIHIATROV

- O tem, kdo je nor odloča bog - on pa ima takšno šibo, da "na psihiatrovo rit pase".

- ... vedno se ne moreš strinjati s psihiatrom - včasih ti "dokurči", napišeš pesem in vse skupaj

      skritiziraš...

- Psihiater večkrat reagira napačno, če mu direktno poveš, kako je s tabo...

PREPUŠČENOST SAMEMU SEBI

- V bolnici te zadržijo 2,3 mesece, nato pa mars gremo in znajdi se kot ves in znas...

  ... če ne najdes nič, gres lahko v dom za stare ali k prijateljem, čejih imas...

PRISIILA IN KONTROLA

- V bolnici ne trpijo lenuhov - delajo po principu: delaj in moli!

- Tam ne bi mogel dolgo zdržati. preveč je prisiljevanja...

- V bolnici je glede reda in discipline sama prisila.

DOBRA OSKRBA

- Imajo pa dobro - hotelsko oskrbo...

- ... hotelsko hrano - po želji, tudi za vegeterijance...

ANONIMNOST, NEOSEBNOST

- Nismo le številke kot v bolnici.  

OMEJENA SVOBODA

- V bolnici tudi ni bilo toliko svobode...

- V bolnici je vzpostavljena večja kontrola - težko narediŠ kaj mimo osebja...

Vir: Alenka Grošičar, Stanovanjska skupina za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami, Seminarska naloga. VŠSD Ljubljana, 1999.
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/raziskovalne-naloge-studentov