Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.
Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.
Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.
Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.
Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.
Prikaz objav z oznako kategorije. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako kategorije. Pokaži vse objave
sobota, 9. november 2019
petek, 13. marec 2015
Kvalitativno v socialni gerontologiji (3) - Qualitative research in social gerontology (3)
Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.
Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.
Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.
Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.
Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.
četrtek, 12. marec 2015
Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)
Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje, ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje, ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.
petek, 18. oktober 2013
Tematska analiza - Thematic analysis (4): izvor in ocena
Izvor. Moje internetno raziskovanje me je pripeljalo do odkritja domnevnega "očeta" tematske analize, moža, ki jo je opisal kot poseben postopek kvalitativne analize. Sam pravi, da TA ni posebna metoda ampak proces; a to se mi zdi nekakšno obračanje besed, saj slej ko prej obe ti besedi pomenita isto. Beseda "metoda" izvira iz grških besed "meta + hodos" in pomeni "po + pot" torej nekaj takega kot "hoditi po poti" in se že od antike uporablja za označevanje poti ali načinov početja česarkoli pač: spoznavanja, ravnanja itd. Beseda "proces" izvira iz latinskih besed "pro + cedere", kar pomeni "iti + naprej", torej "hoditi naprej", najbrž da po poti. Tudi v slovenščini vsebuje beseda "postopek" isto misel, da gre za stopanje po poti! Seveda sta kasneje ti besedi (metoda in proces) dobili različen pomen, a slej ko prej nam v našem primeru to razlikovanje ne pove dosti. Zame je TA pač metoda ali postopek kvalitativne analize.
Vrnimo se k profesorju. Wikipedija pravi, da je Richard Eleftherios Boyatzis (rojen 1946) ameriški organizacijski teoretik in profesor organizacijskega vedenja na Case Western Reserve University, znan predvsem po svoji raziskavi o "kompetentnem menedžerju". Mož je najprej študiral aeronavtiko in astronavtiko na MIT, kjer je diplomiral, potem pa prešel na Harvard, na socialno psihologijo, iz katere je magistriral in doktoriral in začel poklicno kariero kot psiholog.
Med drugim je sodeloval pri analizi motivacijskih predstav pri Testu tematske apercepcije (TAT), pri čemer je skupaj s psihologom D. A. Kolbom uporabljal tehnike, ki so jih razvili D. C. McClelland, J. W. Atkinson, J.Veroff. Začel je preučevati tematske metode interpretacije pri študiju osebnosti. Na misel, da bi gradivo kodirala, sta s Kolbom prišla pri raziskavi o samousmerjenih vedenjskih spremembah. Razvila sta tematske kode za analizo in nato interpretirala spise ljudi, ki so opisovali svojo sedanjo in zaželeno samopodobo. Potem je to metodo uporabil pri številnih drugih raziskavah na vseh vrstah gradiva. Kodiral je literaturo, tematsko analiziral misli, vedenje, interakcije, zapise individualnega in kolektivnega vedenja, politične govore; kategorije kognitivne kompleksnosti, intrapersonalnega fokusa, antecedensov in posledic uživanja alkohola, agresivnega vedenja, terapevtskih programov za alkoholike, kompetentnosti menedžerjev, organizacijske klime, razvoja kariere, načrtovanja, človeških virov itd.
Kot profesor organizacijskega vedenja (psihologije organizacije) je več let izvajal seminar o tematski analizi in na tej osnovi napisal knjigo o tem postopku (gl. vir).
Ocena. Ker mi je bila omenjena Boyatzisova knjiga nedosegljiva z izjemo nekaj odlomkov uvoda, svoje ocene ne morem utemeljiti; je zgolj ocena po prvem vtisu po pregledu nekaj člankov o raziskavah, kjer je bila uporabljena, in omenjenega uvoda. Predvsem moram poudariti, da se TA ne navezuje na metodo utemeljene teorije (UT); ni njeno nadaljevanje, dopolnitev, kritika ali kaj podobnega. Je od UT neodvisno prizadevanje, ki je daleč pod teoretsko ravnijo dela Glaserja in Straussa in tudi daleč od metodološke izčrpnosti in kompleksnosti UT. Je v bistvu zdravorazumski postopek klasificiranja različnih vrst kvalitativnega gradiva, pri čemer posameznim razredom klasifikacije pripišemo nazive ali kode in oblikujemo pojmovne hierarhije s temami in podtemami. (Zgledi v prejšnjih prispevkih.). To ne pomeni, da TA ni koristna in uporabna metoda, posebno za začetnika v kvalitativni analizi in za raziskovalca brez večjih teoretičnih pretenzij. Uporabna pa je tudi pri zahtevnejšem raziskovanju, saj sta kodiranje in oblikovanje pojmovnih hierarhij osnova vsake kvalitativne analize. Res je tudi, da je TA relativno neodvisna od epistemoloških smeri, saj postopek klasifikacije kot formalni postopek oblikovanja razredov po nekem kriteriju pač ni odvisen od vsebine klasificiranega gradiva ali ideologije klasifikatorja (od epistemologije pa so odvisni kriterij klasifikacije, število razredov, poimenovanje razredov ipd.).
Viri:
Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.
http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Boyatzis
Vrnimo se k profesorju. Wikipedija pravi, da je Richard Eleftherios Boyatzis (rojen 1946) ameriški organizacijski teoretik in profesor organizacijskega vedenja na Case Western Reserve University, znan predvsem po svoji raziskavi o "kompetentnem menedžerju". Mož je najprej študiral aeronavtiko in astronavtiko na MIT, kjer je diplomiral, potem pa prešel na Harvard, na socialno psihologijo, iz katere je magistriral in doktoriral in začel poklicno kariero kot psiholog.
Med drugim je sodeloval pri analizi motivacijskih predstav pri Testu tematske apercepcije (TAT), pri čemer je skupaj s psihologom D. A. Kolbom uporabljal tehnike, ki so jih razvili D. C. McClelland, J. W. Atkinson, J.Veroff. Začel je preučevati tematske metode interpretacije pri študiju osebnosti. Na misel, da bi gradivo kodirala, sta s Kolbom prišla pri raziskavi o samousmerjenih vedenjskih spremembah. Razvila sta tematske kode za analizo in nato interpretirala spise ljudi, ki so opisovali svojo sedanjo in zaželeno samopodobo. Potem je to metodo uporabil pri številnih drugih raziskavah na vseh vrstah gradiva. Kodiral je literaturo, tematsko analiziral misli, vedenje, interakcije, zapise individualnega in kolektivnega vedenja, politične govore; kategorije kognitivne kompleksnosti, intrapersonalnega fokusa, antecedensov in posledic uživanja alkohola, agresivnega vedenja, terapevtskih programov za alkoholike, kompetentnosti menedžerjev, organizacijske klime, razvoja kariere, načrtovanja, človeških virov itd.
Kot profesor organizacijskega vedenja (psihologije organizacije) je več let izvajal seminar o tematski analizi in na tej osnovi napisal knjigo o tem postopku (gl. vir).
Ocena. Ker mi je bila omenjena Boyatzisova knjiga nedosegljiva z izjemo nekaj odlomkov uvoda, svoje ocene ne morem utemeljiti; je zgolj ocena po prvem vtisu po pregledu nekaj člankov o raziskavah, kjer je bila uporabljena, in omenjenega uvoda. Predvsem moram poudariti, da se TA ne navezuje na metodo utemeljene teorije (UT); ni njeno nadaljevanje, dopolnitev, kritika ali kaj podobnega. Je od UT neodvisno prizadevanje, ki je daleč pod teoretsko ravnijo dela Glaserja in Straussa in tudi daleč od metodološke izčrpnosti in kompleksnosti UT. Je v bistvu zdravorazumski postopek klasificiranja različnih vrst kvalitativnega gradiva, pri čemer posameznim razredom klasifikacije pripišemo nazive ali kode in oblikujemo pojmovne hierarhije s temami in podtemami. (Zgledi v prejšnjih prispevkih.). To ne pomeni, da TA ni koristna in uporabna metoda, posebno za začetnika v kvalitativni analizi in za raziskovalca brez večjih teoretičnih pretenzij. Uporabna pa je tudi pri zahtevnejšem raziskovanju, saj sta kodiranje in oblikovanje pojmovnih hierarhij osnova vsake kvalitativne analize. Res je tudi, da je TA relativno neodvisna od epistemoloških smeri, saj postopek klasifikacije kot formalni postopek oblikovanja razredov po nekem kriteriju pač ni odvisen od vsebine klasificiranega gradiva ali ideologije klasifikatorja (od epistemologije pa so odvisni kriterij klasifikacije, število razredov, poimenovanje razredov ipd.).
Viri:
Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.
http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Boyatzis
četrtek, 17. oktober 2013
Tematska analiza - Thematic analysis (3): primeri
- TA komunikacije v diskusijskem forumu spletne skupine samopomoči pacientov s Parkinsonovo boleznijo. - Sodelavca univerze v Nottinghamu, Velika Britanija, sta analizirala 1013 sporočil v štirih spletnih forumih štirih spletnih skupin samopomoči (v Vel. Britaniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji; z od 1000 do 100.000 članov; ca 100 aktivnih na forum), od katerih najstarejša deluje od leta 1959, najmlajša pa od leta 2007; iz vsake skupine 250 vsebinsko povezanih naključno izbranih izmenjav sporočil, izmenjanih v obdobju od 2003-2010. Sporočila so analizirali s TA: jih kodirali in poiskali teme in podteme. Dobili so 6 večjih tem, 3 teme, ki opisujejo pozitivne učinke sodelovanja v forumu in 3 teme, ki opisujejo negativne učinke. Vsako temo so naslovili z značilno izjavo. Vrstijo se takole: 1. tema: "Kaj je tvoj problem, povej mi svojega in ti povem mojega". Podteme: forum je vir opore; v njem pride do izmenjave izkušenj; do izmenjave informacij. 2. tema: "Dobrodošel v deželi Parkijev". Podteme: nisem sam, veliko nas je; empatija, razumevanje; prijateljstvo. 3. tema: "Vedno je luč na koncu tunela". Podtemi: opogumljanje; vztrajanje in pozitivno mišljenje. - 4. tema: "Na trenutke je tu kot na pokopališču". Podteme: Ne odgovorijo mi; omejitve komuniciranja zaradi simptomov (tresenje); pomanjkanje osebnih informacij. 5. tema: "Čas je, da grem malo stran od računalnika". Podteme: odhodi; vse je samo online, ni živega stika; moteče spreminjanje ureditve spletne strani. 6. tema: "A sem kaj spregledal?" Podteme: ni neverbalnih znakov; različnost članov, nestrinjanje.
- Razvajanje ali zdravljenje: kvalitativna analiza uporabe komplementarne in alternativne medicine (KAM). - Sodelavci univerze Southampton v Vel. Britaniji so izvedli polstrukturirane intervjuje s 46 osebami (42 žensk, 4 moški, 2 osebi uporabljata po dve obliki KAM), ki so obiskovali klinike za aromaterapevtsko masažo (12 oseb), zeliščno zdravilstvo (3) homeopatijo (8), osteopatijo (13) ali refleksologijo (12); dve osebi sta obiskovali po dve terapiji in sta bili intervjuvani dvakrat. Z analizo so odkrili dve večji temi, ki kažeta na to, kakšen pomen pripisujejo uporabniki posameznim oblikam KAM: 1. KAM kot razvajanje in 2. KAM kot zdravljenje. Razvajanje je užitek in luksuz in ni namenjen lajšanju določenih zdravstvenih težav. Zdravljenje pa je namenjeno preprečevanju, lajšanju ali zdravljenju določenih bolezenskih težav. Druga tema se deli na dve podtemi: alternativno zdravljenje kroničnih benignih bolezni (artritis, ekcem, astma, glavobol) v primeru nezadovoljstva s konvencionalno medicino in komplementarno zdravljenje, če je bilo pojmovano kot dopolnilo konvencionalnemu zdravljenju (pri osteopatiji; hiropraktika).
Ta dva primera kažeta, da je tematska analiza sorazmerno preprost postopek klasifikacije gradiva (zapisov, izjav, opisov) brez večjih teoretičnih pretenzij.
Viri: Bishop, Felicity L., Yardley, Lucy, Lewith, George T. Treat or Treatment: A Qualitative Study Analyzing Patients' Use of Complementary and Alternative Medicine. American Journal of Public Health
98.9 (Sep 2008): 1700-5. Angelica Attard, Neil S. Coulson. A thematic analysis of patient communication in Parkinson’s disease online support group discussion forums. Computers in Human Behavior, Volume 28, Issue 2, March 2012, Pages 500–506. http://dx.doi.org/10.1016/j.chb.2011.10.022
98.9 (Sep 2008): 1700-5.Tematska analiza - Thematic analysis (2): teme
Braun in Clarke (2006) nadaljujeta svoj prikaz postopka tematske analize. V fazi kodiranja pripisujemo kode posameznim postavkam ali "izsečkom" gradiva, kaže da tako kot pri odprtem kodiranju pri metodi utemeljene teorije. Ko kodiramo vse gradivo, začnemo urejevati kode po temah. Teme seveda niso vnaprej dane (razen v primeru teoretske TA), ampak jih odkrivamo oziroma prepoznavamo v kodiranem gradivu. Teme so "vzorci", ki jih "zagledamo" v kodiranem gradivu. V bistvu gre za združbe sorodnih kod, ki jih ustrezno poimenujemo. Pri tem združevanju kod v teme si pomagamo z miselnimi vzorci ali podobnimi načini grafične ponazoritve, ki kažejo, kako se kode združujejo v teme nižjega reda in te v teme višjega reda.
Braun in Wilkinson (2003) sta proučevali žensko doživljanje "vagine" (dajem v narekovaj, ker gre za ameriško poimenovanje vulve) in sta si pri predstavitvi tem pomagali z grafičnim prikazom tem.
Začetna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):
Braun in Wilkinson (2003) sta proučevali žensko doživljanje "vagine" (dajem v narekovaj, ker gre za ameriško poimenovanje vulve) in sta si pri predstavitvi tem pomagali z grafičnim prikazom tem.
Začetna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):
Končna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):
Vidimo, da so tu teme pojmovane kot nekaj sredi med "močnimi" kategorijami in zgolj naslovi poglavij. Vidimo, da se začetna raznolikost kod in tem do konca (po vmesni redukciji, ki tu ni prikazana) skrči na dve ključni temi. Očitna je pojmovna hierarhija. Nazivi v pravokotnikih so kode, v ovalih pa teme.
Viri:
Braun, V., & Clarke, V. (2006). Using thematic analysis in psychology. Qualitative Research In Psychology, 3(2), 77-101. doi:10.1191/1478088706qp063oa
Braun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review. 5, 28-42.
Tematska analiza - Thematic analysis (1): splošni del
V zadnjih letih se pojavljajo objave o "tematski analizi" kot novi ali doslej spregledani metodi kvalitativne analize, tj. kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Na prvi pogled se zdi, da gre zgolj za ponavljanje osnovnega postopka ustvarjanja utemeljene teorije. Upoštevati moramo, da je od izida dela Glaserja in Straussa Odkrivanje utemeljene teorije minilo 45 let in da je to delo govorilo o ustvarjanju sociološke teorije. Upravičeno bi torej pričakovali osvežitve in modifikacije ob prenosu na druga področja, npr. v psihologijo. Je torej "tematska analiza" kaj novega? Upravičena se nam zdi pripomba, da je bila tematska analiza doslej široko uporabljana a "slabo omejena in redko priznana" metoda kvalitativne analize (Boyatzis, 1998; Roulston, 2001). Ob tem izhodiščno domnevamo, da je tematska analiza kvalitativna analiza po zgledu ustvarjanja utemeljene teorije, analiza, ki privede do odkritja tematskih področij, ali ki podrobneje opisuje posamezna tematska področja. Če se spomnim analiz, ki sem jih opravil, ali s katerimi sem se seznanil doslej, bi lahko dejal, da se je skoraj vsaka končala z opisom kategorij in odnosov med njimi po vsebinskih področjih. Ta vsebinska področja so - kot si mislim - teme; to so poglavja "poskusne teorije". "Tematska analiza" bi bila torej kvalitativna analiza, ki pripelje do poskusne teorije, ki se deli na poglavja ali "teme"; je opis določenega problemskega področja po podpodročjih ali temah. Na področju zdravstvene nege smo praktikantkino doživljanje prakse opisali po naslednjih podpoglavjih ali temah: čustveni odzivi, pridobljeno znanje, vrednotenje prakse, refleksija prakse, kritične točke, potek prakse, doživljanje socialne strukture. Poudarili smo, da so to "naslovi podpoglavij", da so to "teme" in ne kategorije. Kategorije so posebno pomembni analitično dobljeni pojmi. Take kategorije so npr. "refleksivna praksa", "kolegialna opora", "občutek kompetentnosti".
Je treba v tem pojmovanju kaj spremeniti? Kaj so "teme"? Kaj je "tematska analiza" po sodobnih opredelitvah? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, se držimo precej navajanega članka Virginije Braun in Victorije Clark (2006), ki sta na način tematske analize raziskovali vprašanje doživljanja estetsko-kirurških posegov v zunanje žensko spolovilo (ki ga Američani/ke napačno imenujejo "vagina" namesto "vulva").
Kaj je "tema", se sprašujeta. Tema "izraža pomemben vidik v podatkih, določeno raven strukturiranosti (pattern) ali pomena vrste (set) podatkov" (2006: 82). Poudarjata, da teme ne določimo ali izberemo na osnovi pogostosti pojavljanja nekih podatkov, ampak na osnovi relevantnosti glede na raziskovalni problem. Relevantnost, pomembnost ne prevalenca je kriterij odločitve, da se določen set podatkov nanaša na določeno temo, ali da v njem vidimo, odkrijemo določeno temo. Ob taki opredelitvi "teme" se pojavi vprašanje: so teme res zgolj naslovi poglavij in ne morda kategorije, vsebinski pojmi?
V nadaljevanju opredeljujeta vrste "tematske analize", npr. induktivno proti deduktivno-teoretični analizi, odkrivanje semantičnih (eksplicitno izraženih) tem proti odkrivanju latentnih tem z interpretacijo, realistično proti konstruktivistični tematski analizi.
Je treba v tem pojmovanju kaj spremeniti? Kaj so "teme"? Kaj je "tematska analiza" po sodobnih opredelitvah? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, se držimo precej navajanega članka Virginije Braun in Victorije Clark (2006), ki sta na način tematske analize raziskovali vprašanje doživljanja estetsko-kirurških posegov v zunanje žensko spolovilo (ki ga Američani/ke napačno imenujejo "vagina" namesto "vulva").
Kaj je "tema", se sprašujeta. Tema "izraža pomemben vidik v podatkih, določeno raven strukturiranosti (pattern) ali pomena vrste (set) podatkov" (2006: 82). Poudarjata, da teme ne določimo ali izberemo na osnovi pogostosti pojavljanja nekih podatkov, ampak na osnovi relevantnosti glede na raziskovalni problem. Relevantnost, pomembnost ne prevalenca je kriterij odločitve, da se določen set podatkov nanaša na določeno temo, ali da v njem vidimo, odkrijemo določeno temo. Ob taki opredelitvi "teme" se pojavi vprašanje: so teme res zgolj naslovi poglavij in ne morda kategorije, vsebinski pojmi?
V nadaljevanju opredeljujeta vrste "tematske analize", npr. induktivno proti deduktivno-teoretični analizi, odkrivanje semantičnih (eksplicitno izraženih) tem proti odkrivanju latentnih tem z interpretacijo, realistično proti konstruktivistični tematski analizi.
Nato opišeta postopek "tematske analize", ki se v bistvu pokriva s postopkom analize po metodi utemeljene teorije:
1. Seznanjanje s podatki: prepis gradiva, branje gradiva, beleženje začetnih idej
2. Ustvarjanje začetnih (začasnih) kod: kodiranje, združevanje podatkov iste kode
3. Iskanje tem: združevanje podatkov okrog iste možne teme
4. Pregled tem: preverjanje odnosa med kodami in temami; izdelava zemljevida tem
5. Definiranje in poimenovanje tem: izboljšanje opisa specifičnosti teme in celotne zgodbe, jasne definicije in nazivi tem
6. Pisanje poročila: izbor nazornih primerov, končna analiza izbranih izsečkov, povezava z literaturo, izdelava poročila.
Dozdeva se nam, da gre za poenostavljeno metodo "utemeljene teorije" in za nadomestitev "kategorij" s "temami", enačenje "tem" s "kategorijami". Ali to drži, bomo preverili na primerih.
Viri:
Braun V, Clarke V: Using thematic analysis in psychology. Qualitative research in psychology 3:77-101, 2006
Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.
Roulston, K. 2001. Data analysis and 'theorizing as ideology'. Qualitative Research, 1: 279-302
četrtek, 30. maj 2013
Tehnike kodiranja - Coding techniques
To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.
ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi. Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.
ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi. Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.
Od kod do poskusne teorije - From codes to tentative theory
Kako uporabimo kode v razpravi, sprašuje kolegica. Ne uporabimo jih v razpravi ampak pri pisanju poskusne ali tentatativne teorije. To sta dve različni zadevi. Kot že povedano, z izrazom "poskusna teorija" označujemo končni rezultat kvalitativne raziskave. Teorijo te vrste imenujemo "poskusna" ali "tentativna", da bi jo razlikovali od "velike" teorije. Od te se razlikuje po tem, da si ne domišljamo, da je splošno veljavna, ampak upamo, da velja za neko povsem konkretno okolje, npr. za prakso, ki jo opravljajo študentke določene šole; za doživljanje bolnikov z določeno vrsto bolezni na določenem oddelku določene klinike; za doživljanje svojcev pacientov na določenem oddelku ipd. Ker tako teorijo lahko posplošujemo le na določeno omejeno okolje, jo imenujemo tudi "kontekstualna" ali "kontekstualno vezana" teorija. To pa ne pomeni, da ni tudi širše "uporabna", če bralec (uporabnik teorije) prepozna v njej tudi položaj, razmere in doživljanje ljudi v svojem okolju. Taki teoriji pravimo "poskusna" tudi zato, da bi poudarili, da se zavedamo, da je zgolj začasno besedilo, katerega trditve je treba preveriti v nadaljnjem raziskovanju.
V raziskovalnem poročilu, ki je oblikovano po shemi UPMRR (uvod, problem, metoda, rezultati, razprava), razprava sledi poskusni teoriji (=rezultatu). V razpravi se samokritično ozremo na svojo raziskavo in na poskusno teorijo; omenimo metodološke omejitve, drugačne možne razlage in predlagamo smeri nadaljnjega raziskovanja.
Kako uporabimo kode pri pisanju poskusne teorije? Kode so pojmi; koda je samo drug izraz za pojem. Posebno pomenljive kode ali kode, ki združujejo več drugih kod, imenujemo kategorije.
Pri analizi doživljanja praktikantke, je bila koda REFLEKSIJA PRAKSE taka pomembna in pomenljiva koda, to je kategorija. Kode in kategorije so zidaki poskusne teorije. Kode s svojimi definicijami so že deli, stavki, odstavki, točke poskusne teorije. Ko pišemo teorijo, jih samo uredimo v smiselna poglavja in jim dodamo vezno besedilo. Kodo definiramo tako, da navedemo konkretne izjave, iz katerih smo jo abstrahirali in nekaj veznega besedila, v katerem jasno izrazimo pomen kode. Ko v poskusni teoriji opisujemo določeno kodo, ne navedemo vseh izjav, na katere se nanaša, ampak samo najbolj značilno, to pa v premem govoru, tj. v narekovajih. Tako je besedilo poskusne teorije, ki vsebuje definicije kod in povezovalne stavke, posejano z dobesednimi izjavami. Tak način pisanja da besedilu plastičnost, živahnost in prepričljivost.
V raziskovalnem poročilu, ki je oblikovano po shemi UPMRR (uvod, problem, metoda, rezultati, razprava), razprava sledi poskusni teoriji (=rezultatu). V razpravi se samokritično ozremo na svojo raziskavo in na poskusno teorijo; omenimo metodološke omejitve, drugačne možne razlage in predlagamo smeri nadaljnjega raziskovanja.
Kako uporabimo kode pri pisanju poskusne teorije? Kode so pojmi; koda je samo drug izraz za pojem. Posebno pomenljive kode ali kode, ki združujejo več drugih kod, imenujemo kategorije.
Pri analizi doživljanja praktikantke, je bila koda REFLEKSIJA PRAKSE taka pomembna in pomenljiva koda, to je kategorija. Kode in kategorije so zidaki poskusne teorije. Kode s svojimi definicijami so že deli, stavki, odstavki, točke poskusne teorije. Ko pišemo teorijo, jih samo uredimo v smiselna poglavja in jim dodamo vezno besedilo. Kodo definiramo tako, da navedemo konkretne izjave, iz katerih smo jo abstrahirali in nekaj veznega besedila, v katerem jasno izrazimo pomen kode. Ko v poskusni teoriji opisujemo določeno kodo, ne navedemo vseh izjav, na katere se nanaša, ampak samo najbolj značilno, to pa v premem govoru, tj. v narekovajih. Tako je besedilo poskusne teorije, ki vsebuje definicije kod in povezovalne stavke, posejano z dobesednimi izjavami. Tak način pisanja da besedilu plastičnost, živahnost in prepričljivost.
nedelja, 20. maj 2012
Samo en primer? Krasno.
V osnovnih besedilih o kvalitativnem raziskovanju (glej mojo internetno stran) in v prejšnjih sestavkih tega bloga sem poudaril, da v okviru kvalitativne raziskave izberemo enote proučevanja po drugem načelu kot v okviru kvantitativne raziskave. Pri slednji jih izberemo po načelu populacijske, statistične reprezentativnosti, ali, kar je isto, s slučajnostnim izborom. Sestavimo vzorec, ki predstavlja populacijo. V kvalitativni raziskavi pa jih izberemo po načelu teoretične relevantnosti. Izberemo enote, za katere domnevamo, da bomo pri njih dobili najbolj povedno gradivo, gradivo, ob katerem bomo lahko oblikovali nasičeno, razvejano, diferencirano in dovolj trdno povezano teorijo. Včasih je za to, da dobimo sorazmerno gosto, nasičeno teorijo, dovolj že en sam primer, en sam bogat intervju, en sam opis primera. To še posebej velja za študije primera, naj bo posameznika, skupine, skupnosti ali organizacije.
Ko sem študentom razlagal o izboru enot (pravzaprav ni ustrezno s tem v zvezi uporabljati besede 'vzorčenje', ki implicira statistično reprezentativnost ne teoretične relevantnosti), so običajno spraševali: Koliko enot pa naj bi imel tak vzorec? Odgovoril sem: Ne veliko, nekaj, deset, pet, tri - lahko tudi eno samo. Trideset, kolikor velja pri statističnem vzorčenju za mali vzorec, je v kvalitativni raziskavi že veliko, preveč. Dobimo neobvladljivo količino gradiva.
Spregledal sem, da so se pri tem, ko sem rekel, da je včasih dovolj že en sam primer, nekaterim zasvetile oči. Aja, a eden? Ja, en sam. Ta moja nepozornost se mi je kmalu maščevala. Na mizo sem dobil diplomsko nalogo, takorekoč za zadnji pregled pred velikim nastopom, s pripombo, da "nisem čisto sigurna, če je v redu. Ne vem, kako naj to skodiram." Ko sem zadevo pregledal, bilo je nekaj o izbiri partnerja, stereotipni temi 23-letnih študentk, sem videl, da težava ni v kodiranju. Kolegica je izvedla intervju s parom partnerjev, vse skupaj na eni gosto tipkani strani. Kakor koli sem obračal, nisem mogel videti ničesar teoretično relevantnega mimo običajnih stereotipov o razumevanju in ljubezni. V čem je bila težava? Preskopo gradivo. Ja saj ste rekli, da je dovolj en primer! - Ej, punca!
Bila pa je še druga težava. Če nas npr. zanima, kako partnerja doživljata sorazmerno veliko starostno razliko med njima, je dobro nekaj pozornosti posvetiti teoretični pripravi: na katerih dimenzijah lahko pričakujemo razlike zaradi starosti: lahko moti videz? Se pozna pri seksu? So interesi različni? So prijatelji kompatibilni? So razlike v statusu, uporabi moči? - Ja saj ste rekli, da pri kvalitativni raziskavi ne smemo postavljati hipotez in da variable šele iščemo! - Mislite pa lahko, hudiča! In delate!
Pa še res je, da je včasih dovolj že en sam primer. Pred kratkim mi je prišlo v roke poročilo, v katerem neka učiteljica opisuje svoje delo z učencem z avtizmom. Tudi na eni sami strani. Opisani sta dve časovno razmaknjeni epizodi. Opis je tak, da se je z analizo dalo prepoznati značilnosti metode. Nič usodnega, pa vendar koristno. Pa se spoznaj v tej čudni kvalitativni metodi!
Ko sem študentom razlagal o izboru enot (pravzaprav ni ustrezno s tem v zvezi uporabljati besede 'vzorčenje', ki implicira statistično reprezentativnost ne teoretične relevantnosti), so običajno spraševali: Koliko enot pa naj bi imel tak vzorec? Odgovoril sem: Ne veliko, nekaj, deset, pet, tri - lahko tudi eno samo. Trideset, kolikor velja pri statističnem vzorčenju za mali vzorec, je v kvalitativni raziskavi že veliko, preveč. Dobimo neobvladljivo količino gradiva.
Spregledal sem, da so se pri tem, ko sem rekel, da je včasih dovolj že en sam primer, nekaterim zasvetile oči. Aja, a eden? Ja, en sam. Ta moja nepozornost se mi je kmalu maščevala. Na mizo sem dobil diplomsko nalogo, takorekoč za zadnji pregled pred velikim nastopom, s pripombo, da "nisem čisto sigurna, če je v redu. Ne vem, kako naj to skodiram." Ko sem zadevo pregledal, bilo je nekaj o izbiri partnerja, stereotipni temi 23-letnih študentk, sem videl, da težava ni v kodiranju. Kolegica je izvedla intervju s parom partnerjev, vse skupaj na eni gosto tipkani strani. Kakor koli sem obračal, nisem mogel videti ničesar teoretično relevantnega mimo običajnih stereotipov o razumevanju in ljubezni. V čem je bila težava? Preskopo gradivo. Ja saj ste rekli, da je dovolj en primer! - Ej, punca!
Bila pa je še druga težava. Če nas npr. zanima, kako partnerja doživljata sorazmerno veliko starostno razliko med njima, je dobro nekaj pozornosti posvetiti teoretični pripravi: na katerih dimenzijah lahko pričakujemo razlike zaradi starosti: lahko moti videz? Se pozna pri seksu? So interesi različni? So prijatelji kompatibilni? So razlike v statusu, uporabi moči? - Ja saj ste rekli, da pri kvalitativni raziskavi ne smemo postavljati hipotez in da variable šele iščemo! - Mislite pa lahko, hudiča! In delate!
Pa še res je, da je včasih dovolj že en sam primer. Pred kratkim mi je prišlo v roke poročilo, v katerem neka učiteljica opisuje svoje delo z učencem z avtizmom. Tudi na eni sami strani. Opisani sta dve časovno razmaknjeni epizodi. Opis je tak, da se je z analizo dalo prepoznati značilnosti metode. Nič usodnega, pa vendar koristno. Pa se spoznaj v tej čudni kvalitativni metodi!
ponedeljek, 9. april 2012
Ustavi se in zapiši (stop and memo) (3): pravila zapisovanja
To so izkustvena pravila, povzeta po Straussu (1987) na osnovi predlogov Barneya Glaserja (1978) in nekoliko prirejena za našo rabo.
1. Zapise in podatke (prepise intervjujev, beležke opazovanj) shranjuj ločeno. Jasno se morajo ločiti terenske beležke intervjuvarja ali opazovalca, oziroma raziskovalca v teh vlogah, od zapisov raziskovalca v vlogi analitika. V zapisih lahko uporabimo navedke iz terenskih beležk oziroma prepisov intervjujev kot ilustracijo kategorij ali izhodišča teoretičnih propozicij. Na zapisih naj bo jasno označeno, na katera empirična gradiva se nanašajo. Včasih se zgodi, da je ista empirična izjava indikator dveh različnih pojmov; v takem primeru je za drugi pojem bolje poiskati drugo ilustracijo. Če so analitični zapisi jasno ločeni od empiričnega gradiva, hkrati pa je v njih to gradivo uporabljeno v obliki navedkov, lahko poskusno teorijo pišemo direktno iz mozaika zapisov.
2. Vedno ko se vam med kodiranjem pojavi s tem povezana misel, jo zapišite, da se ne izgubi. Lahko naredite le kratko beležko, ki jo kasneje prepišete in dopolnite. Rezervirajte si čas za pregled zapisov in razmišljanje, to je, ustvarjanje novih zapisov. Upoštevajte svoj osebni ritem in se mu prilagodite.
3. Če se vam že nekaj časa ni pojavila kakšna misel, začnite pisati asociacije na kakšno kodo. Navadno potem pisanje steče. Prav tako lahko prenehate s pisanjem zapisa, če vam beseda ne teče več. Dobro se je nekoliko prisiliti k pisanju, a znati tudi popustiti, če ne gre in "dati času čas".
4. Zapise lahko kadar koli kasneje spremenite na osnovi novih uvidov. Pri tem si, če delate z računalnikom, stare verzije lahko shranite, ni pa nujno.
5. Naredite si seznam kod in ga dopolnjujte in od časa do časa preglejte z mislijo na povezave med njimi. Ko pišete zapise v kasnejših fazah raziskave, se vračajte k seznamu in pregledujte, zakaj ste kake kode opustili; ali so morda še relevantne, jih je mogoče kako vključiti v nova besedila.
6. Če so zapisi ob različnih kodah zelo podobni, jih primerjajte in bodisi ugotovite, po čem se kodi vendarle razlikujeta bodisi ugotovite, da se ne razlikujeta. Če ne ugotovite razlik, je ena koda odveč, saj ima očitno isti pomen kot druga.
7. Če se v empiričnem gradivu ali interpretaciji pojavijo odstopanja od nastajajoče teorije, jih z vso pozornostjo proučite. Morda je treba zbrati dodatno gradivo (izvesti nove intervjuje, ki bi osvetlili ta odstopanja), morda je interpretacija, ki odstopa, prenagljena in neutemeljena. V zapisu mora biti jasno razvidno, kaj je podatek in kaj domneva. Nejasnosti je treba razčistiti takoj, da ne bi trditev utemeljevali na domnevah in neosnovani intuiciji.
8. Zapisovanja ne končajte prehitro, ko se vam zdi, da se ugotovitve stekajo v določeno teorijo; zapišite pomisleke, ugovore, druge možne interpretacije. Vaše razmišljanje naj ostane odprto.
9. Zapisujete razmišljanje o pojmih in odnosih med pojmi ne o osebah. Na koncu bo nastala teorija, sestavljena iz bolj ali manj abstraktnih pojmov in izjav o njihovih odnosih, ne poročilo o tej ali oni osebi.
10. Če imate o kaki reči dve nasprotni ideji, ju zapišite ločeno. Jasno se morata razlikovati. Če ju opišete v istem zapisu, nastane zmešnjava.
11. Ko imate občutek, da ste izčrpali vse, kar je mogoče povedati o kaki kategoriji, jo označite z oznako "nasičeno" (saturirano).
12. Bodite prilagodljivi glede tehnik zapisovanja; upoštevajte svoja osebna nagnjenja glede oblike in načina zapisovanja.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Barney Glaser, 1978. Theoretical Sensitivity. Mill Valey, CA: Sociology Press.
1. Zapise in podatke (prepise intervjujev, beležke opazovanj) shranjuj ločeno. Jasno se morajo ločiti terenske beležke intervjuvarja ali opazovalca, oziroma raziskovalca v teh vlogah, od zapisov raziskovalca v vlogi analitika. V zapisih lahko uporabimo navedke iz terenskih beležk oziroma prepisov intervjujev kot ilustracijo kategorij ali izhodišča teoretičnih propozicij. Na zapisih naj bo jasno označeno, na katera empirična gradiva se nanašajo. Včasih se zgodi, da je ista empirična izjava indikator dveh različnih pojmov; v takem primeru je za drugi pojem bolje poiskati drugo ilustracijo. Če so analitični zapisi jasno ločeni od empiričnega gradiva, hkrati pa je v njih to gradivo uporabljeno v obliki navedkov, lahko poskusno teorijo pišemo direktno iz mozaika zapisov.
2. Vedno ko se vam med kodiranjem pojavi s tem povezana misel, jo zapišite, da se ne izgubi. Lahko naredite le kratko beležko, ki jo kasneje prepišete in dopolnite. Rezervirajte si čas za pregled zapisov in razmišljanje, to je, ustvarjanje novih zapisov. Upoštevajte svoj osebni ritem in se mu prilagodite.
3. Če se vam že nekaj časa ni pojavila kakšna misel, začnite pisati asociacije na kakšno kodo. Navadno potem pisanje steče. Prav tako lahko prenehate s pisanjem zapisa, če vam beseda ne teče več. Dobro se je nekoliko prisiliti k pisanju, a znati tudi popustiti, če ne gre in "dati času čas".
4. Zapise lahko kadar koli kasneje spremenite na osnovi novih uvidov. Pri tem si, če delate z računalnikom, stare verzije lahko shranite, ni pa nujno.
5. Naredite si seznam kod in ga dopolnjujte in od časa do časa preglejte z mislijo na povezave med njimi. Ko pišete zapise v kasnejših fazah raziskave, se vračajte k seznamu in pregledujte, zakaj ste kake kode opustili; ali so morda še relevantne, jih je mogoče kako vključiti v nova besedila.
6. Če so zapisi ob različnih kodah zelo podobni, jih primerjajte in bodisi ugotovite, po čem se kodi vendarle razlikujeta bodisi ugotovite, da se ne razlikujeta. Če ne ugotovite razlik, je ena koda odveč, saj ima očitno isti pomen kot druga.
7. Če se v empiričnem gradivu ali interpretaciji pojavijo odstopanja od nastajajoče teorije, jih z vso pozornostjo proučite. Morda je treba zbrati dodatno gradivo (izvesti nove intervjuje, ki bi osvetlili ta odstopanja), morda je interpretacija, ki odstopa, prenagljena in neutemeljena. V zapisu mora biti jasno razvidno, kaj je podatek in kaj domneva. Nejasnosti je treba razčistiti takoj, da ne bi trditev utemeljevali na domnevah in neosnovani intuiciji.
8. Zapisovanja ne končajte prehitro, ko se vam zdi, da se ugotovitve stekajo v določeno teorijo; zapišite pomisleke, ugovore, druge možne interpretacije. Vaše razmišljanje naj ostane odprto.
9. Zapisujete razmišljanje o pojmih in odnosih med pojmi ne o osebah. Na koncu bo nastala teorija, sestavljena iz bolj ali manj abstraktnih pojmov in izjav o njihovih odnosih, ne poročilo o tej ali oni osebi.
10. Če imate o kaki reči dve nasprotni ideji, ju zapišite ločeno. Jasno se morata razlikovati. Če ju opišete v istem zapisu, nastane zmešnjava.
11. Ko imate občutek, da ste izčrpali vse, kar je mogoče povedati o kaki kategoriji, jo označite z oznako "nasičeno" (saturirano).
12. Bodite prilagodljivi glede tehnik zapisovanja; upoštevajte svoja osebna nagnjenja glede oblike in načina zapisovanja.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Barney Glaser, 1978. Theoretical Sensitivity. Mill Valey, CA: Sociology Press.
petek, 6. april 2012
Ustavi se in zapiši (stop and memo) (2): primeri zapisov
Strauss (1987, str. 109-129) poudarja pomen zapisov pri odkrivanju, razvijanju in formuliranju utemeljene teorije. Podobno kot mi razlikuje več vrst zapisov glede na njihovo funkcijo, posveča pa se, seveda, predvsem teoretičnim, tistim, ki vsebujejo misli o nastajajoči utemeljeni teoriji. K zapisom šteje tudi sorazmerno obsežna besedila, tudi besedila v pripravljalni fazi raziskave. Njegovo geslo je: "Ne čakaj, da se pojavi muza," kar pomeni, ne čakaj, da se bo pojavil genialni navdih, raje sproti zapisuj prebliske, misli, pomisleke, vprašanja. Opozarja tudi, da je raziskovalec ves čas v notranjem dialogu sam s seboj; če pa raziskavo izvaja skupina, se dialog razvija v skupini. V tem primeru so zapisi nujno sredstvo komuniciranja; postanejo sporočila v interni komunikaciji med člani tima. "Neprestan notranji dialog - kajti to, navsezadnje, pomeni misliti," pravi Strauss (str. 110).
Na osnovi izkušenj s študenti, ki niso vedeli, kako naj se lotijo raziskave, sem jim v zadnjem času začel svetovati, naj - potem ko so se odločili za določeno temo ali problem - na eni strani napišejo verjeten ali možen odgovor na problem, vnaprej, preden storijo kar koli drugega. Ta zapis ima funkcijo izhodiščnih ohlapnih hipotez, ki se v nadaljevanju preverjajo; poleg tega pa pomaga študentu, da se premakne z mrtve točke in mu da občutek, da o zadevi že nekaj ve. Zdaj sem odkril, da sta nekaj takega že pred davnim časom svetovala Becker in Geer (1960), z njima pa se strinja tudi Strauss.
Primeri zapisov, ki jih navaja Strauss, so precej dolgi in jih tu ne morem navajati. Lahko jih samo povzamem. Nastajali so v raziskavi o vplivu tehnologije na delo v bolnišnicah.
Zapisal je uvodno razmišljanje s seznamom vprašanj, na katera želi v raziskavi odgovoriti. Sledi zapis, ki ima značaj razmišljanja o nevarnostih, tveganjih in njihovih možnih virih (naprave, bolnik, osebje, organizacija). Zapis o alarmnih sistemih na napravah, ki se uporabljajo pri zdravljenju (kdaj se sproži alarm; kaj se zgodi, če se zaradi napake ne sproži). Bežen zapis o skladiščenju naprav (ali so pri roki, ko jih potrebujejo). Obsežen zapis o načinih zagotavljanja udobja pacientom. Zapis o vlogi zakonca (svojca) in kako se njeno/njegovo delo s pacientom razlikuje od dela formalnega oskrbovalca. Pozornost raziskovalca je vzbudila hektična dejavnost ("busywork") žene v skrbi za bolnega moža, ko je morala urejati zadeve z zdravstvenim zavarovanjem - zapis o tem.
Zapisi, ki jih navaja Strauss, so naslednjih vrst: začetni usmerjevalni zapis, preliminarna analiza kategorije, razmišljanje o vidiku ureditve oddelka, preblisk o neki kategoriji, zapis o pomenu kategorije za celotno teorijo, najava nove kategorije, odkritje novega pojava, vidika nege ipd.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Becker, H. and Geer, B. 1960. "Participant Observation: The Analysis of Qualitative Field Data." In: R. N. Adams and J. Preiss (eda.), Human Organization Research. Homewood Ill., Dorsey Press, pp. 267-89.
Na osnovi izkušenj s študenti, ki niso vedeli, kako naj se lotijo raziskave, sem jim v zadnjem času začel svetovati, naj - potem ko so se odločili za določeno temo ali problem - na eni strani napišejo verjeten ali možen odgovor na problem, vnaprej, preden storijo kar koli drugega. Ta zapis ima funkcijo izhodiščnih ohlapnih hipotez, ki se v nadaljevanju preverjajo; poleg tega pa pomaga študentu, da se premakne z mrtve točke in mu da občutek, da o zadevi že nekaj ve. Zdaj sem odkril, da sta nekaj takega že pred davnim časom svetovala Becker in Geer (1960), z njima pa se strinja tudi Strauss.
Primeri zapisov, ki jih navaja Strauss, so precej dolgi in jih tu ne morem navajati. Lahko jih samo povzamem. Nastajali so v raziskavi o vplivu tehnologije na delo v bolnišnicah.
Zapisal je uvodno razmišljanje s seznamom vprašanj, na katera želi v raziskavi odgovoriti. Sledi zapis, ki ima značaj razmišljanja o nevarnostih, tveganjih in njihovih možnih virih (naprave, bolnik, osebje, organizacija). Zapis o alarmnih sistemih na napravah, ki se uporabljajo pri zdravljenju (kdaj se sproži alarm; kaj se zgodi, če se zaradi napake ne sproži). Bežen zapis o skladiščenju naprav (ali so pri roki, ko jih potrebujejo). Obsežen zapis o načinih zagotavljanja udobja pacientom. Zapis o vlogi zakonca (svojca) in kako se njeno/njegovo delo s pacientom razlikuje od dela formalnega oskrbovalca. Pozornost raziskovalca je vzbudila hektična dejavnost ("busywork") žene v skrbi za bolnega moža, ko je morala urejati zadeve z zdravstvenim zavarovanjem - zapis o tem.
Zapisi, ki jih navaja Strauss, so naslednjih vrst: začetni usmerjevalni zapis, preliminarna analiza kategorije, razmišljanje o vidiku ureditve oddelka, preblisk o neki kategoriji, zapis o pomenu kategorije za celotno teorijo, najava nove kategorije, odkritje novega pojava, vidika nege ipd.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Becker, H. and Geer, B. 1960. "Participant Observation: The Analysis of Qualitative Field Data." In: R. N. Adams and J. Preiss (eda.), Human Organization Research. Homewood Ill., Dorsey Press, pp. 267-89.
četrtek, 5. april 2012
Ustavi se in zapiši (stop and memo) (1): pomen zapisov
Lahko bi rekli tudi "postoj...", bi se lepše slišalo; po SSKJ pomeni "za krajši čas stati"; me moti, ker pomeni preveč dobesedno "stati na nogah", medtem ko potrebujemo tu izraz, ki bi pomenil, naj prekinemo, ne hoje, ampak dosedanje delo, to je, kodiranje, in si nekaj zapišemo. "Ustaviti se", "ustaviti delo, postopek", je bolje. Če "postojimo" pri delu, prej pomislimo na "predah". Tu pa ne gre za predah, ampak za prekinitev dotedanjega početja, da vrinemo nekaj novega.
To je eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejše postopkovno načelo kvalitativne analize: karkoli počneš, vedno bodi pripravljen zapisati misel, ki se ti je porodila. Preveč rade hitro pobegnejo in se lep čas ne vrnejo.
Celia Orona (omenjena v enem prejšnjih zapisov, Orona 1997) je v različnih fazah raziskovanja izgube identitete pri demenci uporabljala zapise (memos) v različne namene. V začetku raziskave, si je na način prostega asociiranja zapisovala različne misli, ki so se ji porodile ob branju intervjujev ne oziraje se na slovnična pravila in obliko. Nato je zapisovala, da bi premagala zavrtost v mišljenju. Včasih se je odločila za pisemsko obliko; kot da nekomu piše o tem, kar počne in o tem, da ji ne gre. Navideznega naslovnika je spraševala in si v njegovem imenu zastavljala vprašanja. Z zapisi je nato dokumentirala začetke konceptualizacije. Zapisovala si je posamezne epizode, ki so ji vzbudile pozornost med intervjuji in jih skušala osmisliti, povezati s cilji raziskave. "V moji pisarni so bili povsod raztreseni listki različnih oblik in velikosti, dokler jih nisem nekoč zmetala na kup v kotu svoje mize. Nato je nastopil trenutek, ko sem začutila, da bi jih bilo dobro prebrati. Zakopala sem se v listke in jih začela razporejati v različne kategorije..." (str. 178).
V svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... (1998) sem zapisal, da je dobro razlikovati tri kategorije zapisov glede na namen: operativne, kodirne in teoretične. V operativnih zapišemo, kaj je treba storiti (npr. katero literaturo pogledati, s kom izvesti intervju, koga konzultirati ipd.); kodirni zapisi so beležke, ki nastajajo ob kodiranju, nazivi pojmov, sheme odnosov med pojmi, dimenzionalne analize, definicije pojmov; slednji bi lahko sodili že med teoretične zapise, zapise, v katerih formuliramo stavke bodoče poskusne teorije. Predlagal sem tudi, da zapisov ne bi pisali na poljubne lističe, ampak z namenom boljše organizacije na vnaprej pripravljene obrazce, ki vsebujejo osnovne podatke o raziskavi, predvsem pa podatke, kot so datum zapisa in ime zapisovalca.
Zanimivo je, da sem vse to pisal, preden mi je v roke prišla knjiga A. Straussa. Bil sem vesel, ko sem videl, da nisem zgrešil in da je tudi on, pionir utemeljene teorije, podobnih misli. O njegovem pojmovanju zapisovanja prihodnjič.
Vir: Celia Orona, Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease. V: Anselm Strauss, Juliet Corbin, Grounded Theory in Practice. Sage, London 1997.
To je eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejše postopkovno načelo kvalitativne analize: karkoli počneš, vedno bodi pripravljen zapisati misel, ki se ti je porodila. Preveč rade hitro pobegnejo in se lep čas ne vrnejo.
Celia Orona (omenjena v enem prejšnjih zapisov, Orona 1997) je v različnih fazah raziskovanja izgube identitete pri demenci uporabljala zapise (memos) v različne namene. V začetku raziskave, si je na način prostega asociiranja zapisovala različne misli, ki so se ji porodile ob branju intervjujev ne oziraje se na slovnična pravila in obliko. Nato je zapisovala, da bi premagala zavrtost v mišljenju. Včasih se je odločila za pisemsko obliko; kot da nekomu piše o tem, kar počne in o tem, da ji ne gre. Navideznega naslovnika je spraševala in si v njegovem imenu zastavljala vprašanja. Z zapisi je nato dokumentirala začetke konceptualizacije. Zapisovala si je posamezne epizode, ki so ji vzbudile pozornost med intervjuji in jih skušala osmisliti, povezati s cilji raziskave. "V moji pisarni so bili povsod raztreseni listki različnih oblik in velikosti, dokler jih nisem nekoč zmetala na kup v kotu svoje mize. Nato je nastopil trenutek, ko sem začutila, da bi jih bilo dobro prebrati. Zakopala sem se v listke in jih začela razporejati v različne kategorije..." (str. 178).
V svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... (1998) sem zapisal, da je dobro razlikovati tri kategorije zapisov glede na namen: operativne, kodirne in teoretične. V operativnih zapišemo, kaj je treba storiti (npr. katero literaturo pogledati, s kom izvesti intervju, koga konzultirati ipd.); kodirni zapisi so beležke, ki nastajajo ob kodiranju, nazivi pojmov, sheme odnosov med pojmi, dimenzionalne analize, definicije pojmov; slednji bi lahko sodili že med teoretične zapise, zapise, v katerih formuliramo stavke bodoče poskusne teorije. Predlagal sem tudi, da zapisov ne bi pisali na poljubne lističe, ampak z namenom boljše organizacije na vnaprej pripravljene obrazce, ki vsebujejo osnovne podatke o raziskavi, predvsem pa podatke, kot so datum zapisa in ime zapisovalca.
Zanimivo je, da sem vse to pisal, preden mi je v roke prišla knjiga A. Straussa. Bil sem vesel, ko sem videl, da nisem zgrešil in da je tudi on, pionir utemeljene teorije, podobnih misli. O njegovem pojmovanju zapisovanja prihodnjič.
Vir: Celia Orona, Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease. V: Anselm Strauss, Juliet Corbin, Grounded Theory in Practice. Sage, London 1997.
sreda, 4. april 2012
Definiranje pojmov
Je neka nejasnost v zvezi z definiranjem pojmov (kod). Strauss (1987) nikjer ne piše o definiranju pojmov (kod) kot posebnem opravilu. Dejansko pa navaja opise (definicije) pojmov (kod) na več mestih, predvsem v poglavju o selektivnem kodiranju, kjer navaja primere opisov kod, to je, po našem, definicij pojmov (str. 71-74) in takoj za tem v podpoglavju z naslovom "Uporaba kod pri pisanju za objavo" (str. 75-78). Sam pa sem - takrat še nisem poznal omenjenega Straussovega dela - menil, da je logično, če poimenovanju pojmov (kodiranju) sledi definiranje teh pojmov. V knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje (Mesec 1998) sem v splošnem pregledu metode gradnje utemeljene teorije predvidel definiranje pojmov kot posebno opravilo, ki sledi kodiranju. Tako je tisto, kar je pri Straussu razdeljeno med dve podpoglavji (selektivno kodiranje in pisanje za objavo) na enem mestu. Definicije pojmov so zapisane tako, da so neposredno primerne za objavo v okviru končne poskusne teorije.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd.
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71)
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd.
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71)
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
torek, 3. april 2012
Selektivno kodiranje (selective coding)
Selektivno kodiranje sledi tematskemu, odprtemu in osnemu kodiranju. Včasih mine med prejšnjimi fazami in to kar precej časa, da se v raziskovalcu oblikuje misel, kaj je osrednja kategorija njegove raziskave. Spraševal sem se, zakaj je Strauss ta postopek imenoval "selektivno" ali "izbirno" kodiranje. Mislim si, da zato, ker je pri njem ključno to, da sledi odločitvi o tem, kaj je osrednja kategorija raziskave oziroma izboru ključne kategorije. V nadaljnjem postopku raziskovalec sistematično poveže podrejene kategorije (pojme) ali podkategorije s to nadrejeno kategorijo. Nekatere teh podkategorij je odkril že prej, zdaj pa se sistematično in kolikor mogoče izčrpno trudi odkriti še druge (Strauss, str. 69).
Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.
Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano.
Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.
Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano.
Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
ponedeljek, 2. april 2012
Obrazec kodiranja (kodirna paradigma)
Obrazec kodiranja, kodirna paradigma (coding paradigm) je miselni pripomoček kodiranja, ki ga sestavljajo postavke ali vprašanja, ki si jih zastavimo z namenom, da bi čim bolj izčrpno ugotovili možne pomene ali vidike določenega pojma oziroma kategorije. Po Straussu sestavljajo ta obrazec POGOJI, POSLEDICE, INTERAKCIJE in STRATEGIJE. Na te vidike mislimo ves čas kodiranja, predvsem pa v okviru osnega kodiranja, ko se vrtimo okrog določene kategorije in skušamo najti njene različne pomene in opisati njene različne vidike. Vprašamo se:
- POGOJ česa je ta kategorija? Ali pa: Pod katerimi pogoji se ta kategorija pojavi? Primer: Pogoj česa je nadzor ali spremljanje varnosti pacienta? Možen odgovor: Je pogoj USPEŠNEGA zdravljenja. Pod katerimi pogoji se pojavi nadzor varnosti? Odgovor: je stalen, vendar intenziviran, če se oceni, da je TVEGANJE za bolnika veliko. Kaj vpliva na boljši ali slabši nadzor? Možni odgovori: USPOSOBLJENOST sestre, delovna OBREMENJENOST, ZAHTEVNOST primera, KAKOVOST naprav, ORGANIZACIJA dela ipd.
- Kaj so POSLEDICE te kategorije? Primer: Kaj so posledice pomanjkljivega nadzora varnosti? Kaj so posledice pretirano skrbnega nadzora? Kakšne so meje tolerance pri nadzoru varnosti? Možni odgovori: MOTNJE v zdravljenju, POSLABŠANJE bolezni, poslabšanje medsebojnih odnosov ipd.
- S katerimi drugimi kategorijami je dana kategorija v INTERAKCIJI? Primer: S katerimi drugimi kategorijami je v interakciji kategorija nadzora varnosti? Možni odgovori: s kategorijo OBREMENJENOSTI pri delu, s kategorijo MEDSEBOJNIH ODNOSOV v skupini; izvajalec nadzora je v interakciji Z BOLNIKOM, nadrejenim, sodelavci itd.
- Kakšne STRATEGIJE vključuje dana kategorija; kakšne strategije uporabljajo nosilci dane kategorije? Primer: Kakšne strategije uporabljajo izvajalci nadzora varnosti? Možen odgovor: definirajo KRITIČNE TOČKE in PRIORITETE (npr. enakomeren tok infuzije) in to nadzorujejo neprestano (na minuto, 3 minute ipd.).
Vidimo, da so nas ta vprašanja opozorila na celo vrsto novih vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko raziskujemo NADZOR VARNOSTI BOLNIKA. Strauss poudari dvoje: (1) ni dovolj, da ob posameznih izjavah na robu pripišemo kode, kar pomeni, da v izjavi (postavki) 'prepoznamo' indikator nekega pojma ali kategorije; pomisliti moramo na druge pojme, ki so povezani s to kategorijo; (2) pri razmišljanju o teh drugih pojmih se opiramo na kodirni obrazec, ki olajša in usmerja naše razmišljanje. Ta obrazec neprestano uporabljamo, tako da se vsadi v um kot aide memoire, spominski pripomoček.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
- POGOJ česa je ta kategorija? Ali pa: Pod katerimi pogoji se ta kategorija pojavi? Primer: Pogoj česa je nadzor ali spremljanje varnosti pacienta? Možen odgovor: Je pogoj USPEŠNEGA zdravljenja. Pod katerimi pogoji se pojavi nadzor varnosti? Odgovor: je stalen, vendar intenziviran, če se oceni, da je TVEGANJE za bolnika veliko. Kaj vpliva na boljši ali slabši nadzor? Možni odgovori: USPOSOBLJENOST sestre, delovna OBREMENJENOST, ZAHTEVNOST primera, KAKOVOST naprav, ORGANIZACIJA dela ipd.
- Kaj so POSLEDICE te kategorije? Primer: Kaj so posledice pomanjkljivega nadzora varnosti? Kaj so posledice pretirano skrbnega nadzora? Kakšne so meje tolerance pri nadzoru varnosti? Možni odgovori: MOTNJE v zdravljenju, POSLABŠANJE bolezni, poslabšanje medsebojnih odnosov ipd.
- S katerimi drugimi kategorijami je dana kategorija v INTERAKCIJI? Primer: S katerimi drugimi kategorijami je v interakciji kategorija nadzora varnosti? Možni odgovori: s kategorijo OBREMENJENOSTI pri delu, s kategorijo MEDSEBOJNIH ODNOSOV v skupini; izvajalec nadzora je v interakciji Z BOLNIKOM, nadrejenim, sodelavci itd.
- Kakšne STRATEGIJE vključuje dana kategorija; kakšne strategije uporabljajo nosilci dane kategorije? Primer: Kakšne strategije uporabljajo izvajalci nadzora varnosti? Možen odgovor: definirajo KRITIČNE TOČKE in PRIORITETE (npr. enakomeren tok infuzije) in to nadzorujejo neprestano (na minuto, 3 minute ipd.).
Vidimo, da so nas ta vprašanja opozorila na celo vrsto novih vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko raziskujemo NADZOR VARNOSTI BOLNIKA. Strauss poudari dvoje: (1) ni dovolj, da ob posameznih izjavah na robu pripišemo kode, kar pomeni, da v izjavi (postavki) 'prepoznamo' indikator nekega pojma ali kategorije; pomisliti moramo na druge pojme, ki so povezani s to kategorijo; (2) pri razmišljanju o teh drugih pojmih se opiramo na kodirni obrazec, ki olajša in usmerja naše razmišljanje. Ta obrazec neprestano uporabljamo, tako da se vsadi v um kot aide memoire, spominski pripomoček.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
četrtek, 29. marec 2012
Osno (aksialno) kodiranje
Odprto kodiranje nam je dalo pojme različnih ravni abstraktnosti, med njimi tudi posebno "močne" ali povedne pojme, to je, kategorije. Seveda ne vemo vnaprej, kateri pojmi so kategorije; glede tega ni nobenega mehaničnega pravila. Nekateri pojmi nam pač več povedo; se izkažejo za bolj uporabne za nadaljnjo gradnjo teorije. Tem pojmom se v nadaljevanju analize posvetimo bolj podrobno. To storimo z osnim kodiranjem. Pri osnem kodiranju se "vrtimo" okrog pojma-kategorije in iščemo njegove značilnosti. Prispodoba osnega kodiranje je vrtenje kolesa okrog osi. Os je pojem, napere (špice) pa povezujejo ta osrednji pojem z različnimi njegovimi značilnostmi.
A. Strauss (str. 64-68) razlikuje tri postopke osnega kodiranja: (1) iskanje značilnosti kategorije oziroma dimenzij kategorije, (2) postavljanje in preverjanje domnev (hipotez) o pogojih, posledicah, interakcijah in strategijah, ki so povezane s pojavom, ki ga označuje določena kategorija; (3) iskanje odnosov (relacij) dane kategorije z drugimi kategorijami.
(1) Iskanje dimenzij kategorije. V raziskavi "Scenariji preživetja" smo za kategorijo "zaznavanje (družbene) krize" našli naslednje dimenzije: trajanje krize (kako dolgo človek že občuti krizo), stopnjevanje krize (narašča, upada, stagnira), obseg krize (število potreb, ki jih ogrozi), globina krize (število potreb, ki se jim oseba odreče). - K tej točki, ali pa morda k samostojni, spada odkrivanje vrst ali podtipov kategorije. Strauss, ki je raziskoval delo sestre za intenzivno kardiološko rehabilitacijo, je pri osnem kodiranju kategorije "spremljanje (monitoring) klinične varnosti" ("monitoring" bi morda bolje prevedli z "opazovanje" ali "nadzor") odkril med drugim naslednje podkategorije: tehnično spremljanje, spremljanje (nadzor) spremljevalca, spremljanje (nadzor) z vizualno primerjavo s standardom, spremljanje (nadzor) čustvenega dela, stalno "lebdeče" spremljanje, spremljanje (nadzor) bolnikovega vedenja, spremljanje trajektorije (krivulje) poteka bolezni itd.
(2) Pogoji, posledice, interakcije, strategije. Pri "spremljanju (monitoring) klinične varnosti" se vprašamo: pod kakšnimi pogoji, v kakšnem primeru, bi intenzivirali spremljanje ali nadzor pacientove varnosti? Kateri pogoji nakazujejo povečano tveganje in potrebo po intenzivnejšem spremljanju? Kakšno je tveganje; kakšne so možne posledice pomanjkljivega spremljanja? "Pogoji, posledice, interakcije, strategije" so sestavine Straussove "kodirne paradigme", obrazca za iskanje primernih kod, to je, pojmov, ki se povezujejo z dano kategorijo.
(3) Odnosi z drugimi kategorijami. "Spremljanje (nadzor) klinične varnosti" se povezuje z drugimi vrstami zdravstvenih opravil ali nege: opravičevanje napak pri nadzoru, ocenjevanje tveganja, zagotavljanje varnosti, zagotavljanje udobja, spremljanje delovanja naprav, čustveno delo. Povezuje se z drugo "močno" kategorijo, to je, "trajektorija" ali potek bolezni: faze bolezni, prelomnice, odločitve, kratkoročne in dolgoročne naloge.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
A. Strauss (str. 64-68) razlikuje tri postopke osnega kodiranja: (1) iskanje značilnosti kategorije oziroma dimenzij kategorije, (2) postavljanje in preverjanje domnev (hipotez) o pogojih, posledicah, interakcijah in strategijah, ki so povezane s pojavom, ki ga označuje določena kategorija; (3) iskanje odnosov (relacij) dane kategorije z drugimi kategorijami.
(1) Iskanje dimenzij kategorije. V raziskavi "Scenariji preživetja" smo za kategorijo "zaznavanje (družbene) krize" našli naslednje dimenzije: trajanje krize (kako dolgo človek že občuti krizo), stopnjevanje krize (narašča, upada, stagnira), obseg krize (število potreb, ki jih ogrozi), globina krize (število potreb, ki se jim oseba odreče). - K tej točki, ali pa morda k samostojni, spada odkrivanje vrst ali podtipov kategorije. Strauss, ki je raziskoval delo sestre za intenzivno kardiološko rehabilitacijo, je pri osnem kodiranju kategorije "spremljanje (monitoring) klinične varnosti" ("monitoring" bi morda bolje prevedli z "opazovanje" ali "nadzor") odkril med drugim naslednje podkategorije: tehnično spremljanje, spremljanje (nadzor) spremljevalca, spremljanje (nadzor) z vizualno primerjavo s standardom, spremljanje (nadzor) čustvenega dela, stalno "lebdeče" spremljanje, spremljanje (nadzor) bolnikovega vedenja, spremljanje trajektorije (krivulje) poteka bolezni itd.
(2) Pogoji, posledice, interakcije, strategije. Pri "spremljanju (monitoring) klinične varnosti" se vprašamo: pod kakšnimi pogoji, v kakšnem primeru, bi intenzivirali spremljanje ali nadzor pacientove varnosti? Kateri pogoji nakazujejo povečano tveganje in potrebo po intenzivnejšem spremljanju? Kakšno je tveganje; kakšne so možne posledice pomanjkljivega spremljanja? "Pogoji, posledice, interakcije, strategije" so sestavine Straussove "kodirne paradigme", obrazca za iskanje primernih kod, to je, pojmov, ki se povezujejo z dano kategorijo.
(3) Odnosi z drugimi kategorijami. "Spremljanje (nadzor) klinične varnosti" se povezuje z drugimi vrstami zdravstvenih opravil ali nege: opravičevanje napak pri nadzoru, ocenjevanje tveganja, zagotavljanje varnosti, zagotavljanje udobja, spremljanje delovanja naprav, čustveno delo. Povezuje se z drugo "močno" kategorijo, to je, "trajektorija" ali potek bolezni: faze bolezni, prelomnice, odločitve, kratkoročne in dolgoročne naloge.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
sobota, 24. marec 2012
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (3)
"Eksistencialne koordinate" ... "preuredijo čas in parametre identitete z refleksijo posameznega dogodka, ki kristalizira določen proces". Tako zapleteno in učenjakarsko, ne preveč posrečeno, piše C. Orona. Primerneje bi bilo reči, da gre za preobrat v doživljanju in razmišljanju oskrbovalca, za točko kristalizacije - zanimivo je, da Strauss in Corbinova prav ta izraz uporabita v raziskavi o urejanju vsakdanjega življenja s kronično boleznijo. "Prelomnica" - bi lepo ponašili. Taka prelomnica je nedvomno trenutek, ko prizadeti ne prepozna več svojega zakonca, otroka.
Drug tak abstrakten pojem so "spomini, ki imajo posledice" (memories of consequence). Tudi tu bi sam drugače poimenoval ravnanja, na katera misli avtorica. Gre za skupno spominjanje, s katerim skušajo svojci ohraniti identiteto prizadetega. Primernejša koda bi torej bila "ohranjanje identitete s spominjanjem". Za domače je boleče, ko vidijo, da se svojec nič več ne spomni skupnih dogodkov, ki so bili pomembni za oblikovanje njihove identitete, kot otrok, zakoncev ipd. Odmiranje identitete je tako do določene mere recipročen proces, ki prizadene tudi oskrbovalce. Zato se poslužujejo različnih načinov skupnega spominjanja: skupno pregledovanje albumov družinskih fotografij, skupnih potovanj, praznovanj. Ena od oskrbovalk pripoveduje:
"Peljala sem jo ven, veste, v kino. Ali pa sem ji brala ... in ona se je vrnila, pa spet izgubila, pa spet vrnila ... In potem me je poljubila in rekla: Oh, kako si dobra - kar je bilo skoraj tako kot nekoč. Prej je vedno tako storila."
Ni videti, da bi se prizadeti sam zavedal pomena teh obredov, pomembni so predvsem za oskrbovalce. Tem se v takih trenutkih zazdi, da je svojec tak kot nekoč, da je vse tako, kot je bilo. Na ta način ohranjajo občutek "normalnosti", hkrati pa se jim zdi, da je tak dogodek nekaj posebnega. Potem pa pride trenutek, ko oskrbovalec spozna, da prizadetemu svojcu tudi to ne pomaga več, da bi se česa spomnil. Ne pride do srečnega trenutka, ko bi se spomnila oba in oba to vedela - ne pride do "vzajemne validacije" spomina.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Drug tak abstrakten pojem so "spomini, ki imajo posledice" (memories of consequence). Tudi tu bi sam drugače poimenoval ravnanja, na katera misli avtorica. Gre za skupno spominjanje, s katerim skušajo svojci ohraniti identiteto prizadetega. Primernejša koda bi torej bila "ohranjanje identitete s spominjanjem". Za domače je boleče, ko vidijo, da se svojec nič več ne spomni skupnih dogodkov, ki so bili pomembni za oblikovanje njihove identitete, kot otrok, zakoncev ipd. Odmiranje identitete je tako do določene mere recipročen proces, ki prizadene tudi oskrbovalce. Zato se poslužujejo različnih načinov skupnega spominjanja: skupno pregledovanje albumov družinskih fotografij, skupnih potovanj, praznovanj. Ena od oskrbovalk pripoveduje:
"Peljala sem jo ven, veste, v kino. Ali pa sem ji brala ... in ona se je vrnila, pa spet izgubila, pa spet vrnila ... In potem me je poljubila in rekla: Oh, kako si dobra - kar je bilo skoraj tako kot nekoč. Prej je vedno tako storila."
Ni videti, da bi se prizadeti sam zavedal pomena teh obredov, pomembni so predvsem za oskrbovalce. Tem se v takih trenutkih zazdi, da je svojec tak kot nekoč, da je vse tako, kot je bilo. Na ta način ohranjajo občutek "normalnosti", hkrati pa se jim zdi, da je tak dogodek nekaj posebnega. Potem pa pride trenutek, ko oskrbovalec spozna, da prizadetemu svojcu tudi to ne pomaga več, da bi se česa spomnil. Ne pride do srečnega trenutka, ko bi se spomnila oba in oba to vedela - ne pride do "vzajemne validacije" spomina.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
petek, 23. marec 2012
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (2)
Celia Orona opisuje, kako je vrstico za vrstico kodirala zapise intervjujev. "Čeprav je kodiranje včasih vznemirljivo, posebno v trenutkih, ko se ti kaj posveti, ko kaj odkriješ, je vendarle dolgočasno in vzame veliko časa. Vendar pa je nujno." Najprej je vrstico za vrstico kodirala, da je dobila prvi vtis o gradivu, nato pa se je vrnila na začetek in kodirala počasi in premišljeno, da bi preverila prve vtise in da bi oblikovala bolj abstraktne pojme. V naslednjem primeru so kode podčrtane besede v izjavah svojcev:
To se je dogajalo v tistem času, ko nihče ne gre ven na dvorišče...
V začetku...
Kasneje je bilo še mnogo hujše.
Kdo pa je pred enajstimi leti sploh slišal za Alzheimerjevo bolezen.
Vse bolj je postajal odvisen od mene.
Prej ni bil nikoli tak.
Vedno je imela rada kavo.
Celo, ko imaš prost dan, vedno gledaš na uro.
V vseh teh izjavah je omenjen čas. Ko je šla drugič skozi kode, je pripisala bolj abstraktno kodo "časovnost" (temporalnost) - z drugo barvo, da se je razlikovala od prejšnjih, manj abstraktnih. Pojem časovnosti je potem postal eden osrednjih pojmov njene disertacije, ki jo je naslovila ČASOVNOST IN IZGUBA IDENTITETE. Vse se je vrtelo okrog primerjave med tem, kakšen je bil človek prej in kakšen potem.
Ob tem sem se spomnil raziskave, ki sva jo opravila s kolegico Sanjo Kaube o ljudeh, ki so jim po operaciji debelega črevesa naredili stomo in vstavili vrečko za iztrebljanje. Tudi tu se je v vseh intervjujih pojavljala časovna dimenzija. Govorili so stanju pred operacijo in po njej in opisovali celotno svoje življenje, kar je pomenilo, da je imel ta poseg zanje bistven eksistencialni pomen.
Eden drugih pojmov Celie Orona je pojem: "zgodnja znamenja bolezni" ali "vznemirljiva znamenja". Žena opisuje: "Nenadoma ga ni več zanimala glasba, ki je bila prej pomemben del njegovega življenja. Vedela sem, da je nekaj narobe." Raziskovalka je take izjave kodirala s kodo "vznemirljiva znamenja" in jo definirala kot "nenavadna vedenja, ki so povzročila nelagodje svojca-oskrbovalca." Ob tem je postala pozorna na izjave, s katerimi so bolniki sami pojasnjevali svoja dejanja ("Veliko dela imam in nimam časa") ali pa so si jih pojasnjevali njihovi svojci ("Najbrž ima težave pri prilagajanju na upokojitev"). Ko so ženo sosedje spraševali, kako to, da njen mož tako počasi, zamišljeno hodi, je pojasnjevala, da je imel neko operacijo na stopalu, kar je bilo res, ni pa bil to resnični vzrok njegove upočasnjenosti. Nadaljnje slabšanje stanja je pokazalo, da so bila ta pojasnjevanja ali opravičevanja napačna. Raziskovalka jih je poimenovala "napačna pripisovanja" (misattributions). Vprašala se je, kakšno funkcijo imajo, zakaj se pojavljajo. S temi pojasnili so se svojci pomirili. Zdelo se je, da prizadeti svojec še vedno tudi sam razmišlja in si razumno pojasnjuje svoje nenavadno vedenje. Prav tako so oni sami našli razumna pojasnila v trenutnih življenjskih okoliščinah. Skupni imenovalec teh neustreznih opravičevanj je raziskovalka videla v težnji svojcev po "normalizaciji". Hoteli so reči, da spremembe, ki jih vidijo pri svojcih, niso nič nenormalnega; da so v okviru vsakdanjih razpoloženjskih odklonov. To je prav tako "močan" pojem, ki nam pomaga k uvidu v dogajanje. Za tem pa je prišel trenutek, ko oskrbovalec ni mogel več zanikati, da je s svojcem nekaj narobe. Svojec je prevečkrat in prehudo prekoračil okvire svojega običajnega vedenja in svoje identitete - postajal je preveč drugačen. "Vedela sem, da je nekaj narobe." Nekaj je bilo treba ukreniti, poiskati razlago, pomoč. To je točka "mobilizacije". Začne se pot skozi zdravstveni sistem, kar privede do "diagnoze" (tedaj je neki zdravnik postavil napačno diagnozo "sifilis"). Svojec je dobil nalepko; vzrok njegove spremembe je pojasnjen, vedenje je na neki način upravičeno, legitimno - "legitimiranje vedenja". Sledi "zmanjšanje negotovosti". Oskrbovalec zagleda preteklost in prihodnost, svojo in svojca, zagleda svojo in njegovo identiteto v drugi luči. Pride do "rekonstrukcije eksistencialnih koordinat".
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
To se je dogajalo v tistem času, ko nihče ne gre ven na dvorišče...
V začetku...
Kasneje je bilo še mnogo hujše.
Kdo pa je pred enajstimi leti sploh slišal za Alzheimerjevo bolezen.
Vse bolj je postajal odvisen od mene.
Prej ni bil nikoli tak.
Vedno je imela rada kavo.
Celo, ko imaš prost dan, vedno gledaš na uro.
V vseh teh izjavah je omenjen čas. Ko je šla drugič skozi kode, je pripisala bolj abstraktno kodo "časovnost" (temporalnost) - z drugo barvo, da se je razlikovala od prejšnjih, manj abstraktnih. Pojem časovnosti je potem postal eden osrednjih pojmov njene disertacije, ki jo je naslovila ČASOVNOST IN IZGUBA IDENTITETE. Vse se je vrtelo okrog primerjave med tem, kakšen je bil človek prej in kakšen potem.
Ob tem sem se spomnil raziskave, ki sva jo opravila s kolegico Sanjo Kaube o ljudeh, ki so jim po operaciji debelega črevesa naredili stomo in vstavili vrečko za iztrebljanje. Tudi tu se je v vseh intervjujih pojavljala časovna dimenzija. Govorili so stanju pred operacijo in po njej in opisovali celotno svoje življenje, kar je pomenilo, da je imel ta poseg zanje bistven eksistencialni pomen.
Eden drugih pojmov Celie Orona je pojem: "zgodnja znamenja bolezni" ali "vznemirljiva znamenja". Žena opisuje: "Nenadoma ga ni več zanimala glasba, ki je bila prej pomemben del njegovega življenja. Vedela sem, da je nekaj narobe." Raziskovalka je take izjave kodirala s kodo "vznemirljiva znamenja" in jo definirala kot "nenavadna vedenja, ki so povzročila nelagodje svojca-oskrbovalca." Ob tem je postala pozorna na izjave, s katerimi so bolniki sami pojasnjevali svoja dejanja ("Veliko dela imam in nimam časa") ali pa so si jih pojasnjevali njihovi svojci ("Najbrž ima težave pri prilagajanju na upokojitev"). Ko so ženo sosedje spraševali, kako to, da njen mož tako počasi, zamišljeno hodi, je pojasnjevala, da je imel neko operacijo na stopalu, kar je bilo res, ni pa bil to resnični vzrok njegove upočasnjenosti. Nadaljnje slabšanje stanja je pokazalo, da so bila ta pojasnjevanja ali opravičevanja napačna. Raziskovalka jih je poimenovala "napačna pripisovanja" (misattributions). Vprašala se je, kakšno funkcijo imajo, zakaj se pojavljajo. S temi pojasnili so se svojci pomirili. Zdelo se je, da prizadeti svojec še vedno tudi sam razmišlja in si razumno pojasnjuje svoje nenavadno vedenje. Prav tako so oni sami našli razumna pojasnila v trenutnih življenjskih okoliščinah. Skupni imenovalec teh neustreznih opravičevanj je raziskovalka videla v težnji svojcev po "normalizaciji". Hoteli so reči, da spremembe, ki jih vidijo pri svojcih, niso nič nenormalnega; da so v okviru vsakdanjih razpoloženjskih odklonov. To je prav tako "močan" pojem, ki nam pomaga k uvidu v dogajanje. Za tem pa je prišel trenutek, ko oskrbovalec ni mogel več zanikati, da je s svojcem nekaj narobe. Svojec je prevečkrat in prehudo prekoračil okvire svojega običajnega vedenja in svoje identitete - postajal je preveč drugačen. "Vedela sem, da je nekaj narobe." Nekaj je bilo treba ukreniti, poiskati razlago, pomoč. To je točka "mobilizacije". Začne se pot skozi zdravstveni sistem, kar privede do "diagnoze" (tedaj je neki zdravnik postavil napačno diagnozo "sifilis"). Svojec je dobil nalepko; vzrok njegove spremembe je pojasnjen, vedenje je na neki način upravičeno, legitimno - "legitimiranje vedenja". Sledi "zmanjšanje negotovosti". Oskrbovalec zagleda preteklost in prihodnost, svojo in svojca, zagleda svojo in njegovo identiteto v drugi luči. Pride do "rekonstrukcije eksistencialnih koordinat".
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Naročite se na:
Objave (Atom)