NAUKI ZGODOVINOPISJA ZA KVALITATIVNO METODO

Zgodovinopisje in kvalitativna metoda sta si podobna v več ozirih. Zgodovinopisju ne gre samo za naštevanje dejstev, ampak skuša ugotoviti "barvo" zgodovinskih obdobij, izraziti bistveno značilnost obdobja ali osnovni koncept. Pogled na posamezna obdobja se s časom spreminja; ni dokončne resnice. Tako tudi kvalitativna raziskava izraža različne poglede na isto dogajanje ne "dokončne resnice". Tako kot skuša zgodovinar rekonstruirati kako dogajanje, skušamo tudi v kvalitativni raziskavi rekonstruirati celoto in jo "oživiti". Pri oblikovanju poskusnih teorij sta kakor pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov pomembni intuicija in imaginacija. Obe vrsti raziskovalcev iščeta stične točke med svojim osebnim doživljanjem in materijo, ki jo analizirata.

Ne vem, kako da sem sinoči segel po mehko vezani knjigi z zelenkastim ovitkom iz zbirke Studia Humanitatis - Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek (Ljubljana 1985) in odprl poglavje Micheletovi srednji veki (strani 23-52) - morda zato, da bi si odpočil od branja nemščine. Tam je knjiga stala neprebrana, pravzaprav nedotaknjena; niti prelistal je nisem bil, ali pač, pre- - kako se reče temu dejanju, ko knjigo med prsti narahlo upogneš in s palcem pridržuješ in hkrati pustiš listom, da brzijo od zadaj naprej ali od spredaj nazaj, da ti delajo veter kot pahljača? Pustil sem jo za prihodnost. In sinoči je ta prihodnost prišla - po 35 letih. Kakor da je včeraj. 

Michelet (a ima ta človek kakšno ime, zaman iščem*; velikani imajo samo eno ime, naj bo rojstno ime ali priimek ali nadimek ali psevdonim: Jezus, Napoleon, Tito) je bil, kot razberem, pač zgodovinar, ki je v 19. stol. napisal Zgodovino Francije, v kateri se je posebej posvečal srednjemu veku. Posvečal na svojski način. Njegova zgodovina "sodi na videz v njegov najbolj literaren in najmanj 'znanstven' del." Bil je "oživljalec" zgodovine (Le Goff).

Prva stvar, ki je zame zanimiva, saj se ujema z mojo težnjo, da zgodovine ne bi videl samo kot zaporedje dogodkov, ampak da bi v njej prepoznal zakonitosti. Kot gimnazijec in študent sem menil, da te zakonitosti povzema historični materializem, marksizem, kot znana zgodovinska obdobja, ki se končajo z brezrazredno družbo. Že takrat sem slišal, da je prof. Mirko Avsenak, oče moje sošolke Marije, učil, da ima vsako zgodovinsko obdobje svojo "barvo" in da je namen zgodovine, da odkrije to "barvo". Tako nekako. Zdaj bi rekel, da mi je všeč tisto zgodovinopisje, ki skuša obdobja ali sklope dogodkov, dogajanj, "opojmiti", konceptualizirati; ki se ne zadovolji z naštevanjem zaporedij in sklepanjem o vzrokih in posledicah linearno, ampak, ki oblikuje pojme, "barve" obdobij. Ker ta članek ni pisan z zanimanjem za zgodovino, se bom odpovedal navajanju primerov.

Druga zanimivost je, da je Michelet povsem "zakonito" s časom spremenil svoj pogled na srednji vek: najprej je bil to "lepi srednji vek", nato "mračni srednji vek", da bi se nato spet vrnil k svojim izhodiščnim občutjem te dobe. Le Goff je našel pri njem štiri različne, tudi nasprotne poglede na isto obdobje. Pogled na zgodovinska obdobja se torej celo pri istem zgodovinarju "zakonito" spreminja; ni dokončne resnice. Človek ima pravico spremeniti svoj nazor, si oporekati. Na pogled na preteklost vedno vpliva tudi pogled na sedanjost in obratno: pojmovanje preteklosti vpliva na videnje sedanjosti. Michelet je - po Le Goffu - "hkrati bral dve zgodovini, minulo zgodovino in sodobno zgodovino." (38) "Michelet je bolj kakor kdorkoli bral in pisal zgodovino preteklosti v luči zgodovine sedanjosti." (27) Te ugotovitve nas sproščajo pri ustvarjanju naših teorij. Te nikoli niso "zadnja in edina resnica". Drugi jih bodo prebrali, komentirali, dopolnili, kritizirali. Znanost je kolektivna dejavnost. Naj nas drugačni nazori, glasovi drugih, ne ovirajo, ampak spodbujajo. Stanje znanosti je nepopolno.

Tretja misel je povezana z vlogo teorije pri kvalitativnem raziskovanju (tudi o odnosu med kvantitativno in kvalitativno metodo ima Le Goff nekaj misli - v nadaljevanju). Kvalitativna metoda se med drugim odlikuje prav po tem, da je tesneje povezana s teoretiziranjem, saj se vsaka analiza gradiva zaključi s "poskusno teorijo". Če je zgodovinarju dovoljeno, da "oživlja" zgodovino, naj bo tudi nam dovoljeno, da oživimo lokaliteto, osebo, posameznika, odnose; da vnesemo v "opojmljenje" gradiva nekaj svoje imaginacije. "... za Micheleta je dokument, še zlasti pa arhivski dokument zgolj odskočna deska za domišljijo, sprožilec za vizijo." (24) Dokument je "poetiški spodbujevalec" (24) Tako daleč nam ni treba iti. Dosegli naj bi "srečno ravnovesje, plodno sodelovanje, med pravilno uporabljeno dokumentacijo in dobro utemeljeno imaginacijo." Zgodovinar ima "pravico do imaginacije". Dodajamo: tudi družboslovec in psiholog. V kvalitativni raziskavi skušamo na osnovi empiričnih drobcev, izjav, opazovanj rekonstruirati celoto, "oživiti" osebo, situacijo, ugotoviti pomen, jo izraziti s pojmom. Zgodovinar Michelet je, slikovito izraženo, "iztrgal mrliče grobovom, da bi jih 'prebudil', 'oživil'." Le Goff ga imenuje oživljavec. 

Četrtič. Prednost kvalitativnega raziskovanja je v generiranju teorij, ne toliko v njihovem preverjanju. Pri tem ima pomembno vlogo tudi intuicija. Ta zaničevana in zapostavljena "metoda" zasluži obzirnejšo in pazljivejšo obravnavo, lahko bi rekli rehabilitacijo. Prvega vtisa, prvega vzgiba ne gre zametavati. "Na zgodovinarja učinkuje moč vzdušja /v arhivu/..." "... se začenja z ustvarjalnim učinkovanjem svetega prostora v arhivskem depoju, še preden je besedilo prebrano." (24)

Peta vzporednica je povezana s pojmovanjem, da je raziskovalec raziskovalni instrument. To pomeni, da raziskovalec opiše svoje doživljanje ob raziskovanju. Ta opis se uporabi pri konceptualizaciji poskusne teorije. Drugače rečeno: empatija ni prepovedana. Zgodovinar Michelet je "iz Zgodovine Francije naredil avtobiografijo" (Le Goff, 51). Sam je zapisal: "Intimna metoda: poenostavljati, biografirati zgodovino, kakor da gre za človeka, zame." Le Goff dodaja: "Kakor je Flaubert dejal: Madame Bovary sem jaz...", tako naj bi kvalitativni raziskovalec prepoznal stične točke med gradivom, recimo med izjavami intervjuvanke, in svojim doživljanjem, samim sabo. To pomeni, da hkrati "vnaša sebe" v gradivo in se istočasno distancira od Drugega, razlikuje svoje doživljanje in doživljanje intervjuvanke.

* ... in najdem v franc. wikipediji: Jules Michelet, roj. 21. avg. 1798 v Parizu, umrl 9. feb. 1874 v Hyèresu; Glavno delo: Histoire de France (dela I in II [do 1270], 1833 ; del III [do smrti Karla V], 1837; del IV [za vlade Karla VI], 1840 ; del V [Karl VII], 1841del VI [“Louis XI in Téméraire”], 1844) 

Povedi, pojmi, kategorije, teme

Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.

Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako  je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.

Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.

Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.

Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.

Prizemljena teorija

Preden preberete ta zapis, je dobro prebrati zapis izpred desetih let, kjer prav tako razpravljam o tem, kako v slovenščini poimenovati "grounded theory" Glaserja in Straussa, to je, kako se odločiti med izrazi "pritlehna", "prizemljena", "utemeljena", "utemeljitvena" teorija. Vsi ti izrazi so bili že uporabljeni v pisanju o tej teoriji (Utemeljena - utemeljitvena - induktivna teorija? 31.10.2010)

V zadnjem času sem vse bolj naklonjen izrazu "prizemljena teorija" iz razlogov, ki govorijo v prid temu izrazu, in iz razlogov, ki zavračajo konkurenčne izraze. Ta izraz je povsem ustrezen prevod izraza "grounded", saj označuje nekaj, kar je "pri tleh" ("ground"), a ni slabšalen. Je v skladu s pojmovanjem "grounded theory" kot induktivne teorije srednjega (ali kratkega) dosega, blizu realnim, na zemlji stoječim entitetam. Drugi izrazi so manj primerni: "pritlehen" označuje moralno nizkotnost. "Utemeljena" naj bi bila vsaka teorija, "velika" in "mala", "prizemljena" in "v oblakih"; ta izraz ne pomeni nič specifičnega. Še bolj čuden je izraz "utemeljitvena"; to pomeni, ki se nanaša na utemeljitev, kar je lastnost utemeljitve ali utemeljevanja. Zapleteno, nespecifično in nejasno. Najbolj ustrezen izraz bi bil "induktivna teorija", a ta izraz bi bila lahko uporabila že Glaser in Strauss, pa ga nista; z razlogom - ker ne poudarja, da gre za teorijo, ki nastaja, tako rekoč raste iz tal, iz zemlje.

Naj to terminološko razpravo dopolnim še z opisom te teorije.

Prizemljena teorija je teorija, ki jo ustvarimo induktivno iz podatkov s postopnim abstrahiranjem in oblikovanjem pojmov in empiričnih postavk (izjav, opazovalnih zapisov, stavkov). Pojem "grounded theory" sta ustvarila Glaser in Strauss, da bi poudarila, da gre za teorijo, ki je ustvarjena induktivno, iz empiričnih podatkov, v nasprotju s "teorijami iz naslanjača" (armchair theory) in "velikimi teorijami", kakršne so teorije klasikov v družboslovju (Marx, Weber, Parsons itd.). Prizemljene teorije so dvakrat prizemljene: ustvarjene so induktivno iz podatkov; nanašajo se na konkretna "mikro" okolja, konkretne skupine, organizacije, institucije in omejujejo svojo veljavnost na okolja, za katera so ustvarjene ("teorije srednjega dosega"). Prevladovanje "velikih" teorij je namreč vodilo do tega, da so raziskovalci pretežno preverjali hipoteze, izvedene iz teh teorij, premalo pozornosti pa so posvečali ustvarjanju novih teorij. Prizemljene teorije, prilagojene konkretnim okoljem, tudi bolje pojasnjujejo dogajanje v teh okoljih kot pojasnitve, ki bi jih deducirali iz "velikih" teorij, namenjenih pojasnjevanju velikih družbeno-zgodovinskih celot.

Sestavine prizemljene teorije so: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe). Pojme ustvarimo iz empiričnih postavk tako, da s stalnim primerjanjem abstrahiramo skupne značilnosti več postavk. S primerjanjem pojmov z abstrahiranjem bistvenih skupnih značilnosti ustvarimo kategorije. S povezovanjem kategorij in/ali pojmov v pojmovne mreže ali strukture ugotavljamo zveze med njimi, ki jih opišemo (besedno izrazimo) v obliki opisnih stavkov ali propozicij.

Pri poučevanju kvalitativne metodologije sem svetoval, naj končni izdelek (rezultat) kvalitativne raziskave imenujemo "poskusna teorija". Da ne bi prišlo do nejasnosti in zmede, naj pojasnim. "Poskusna teorija" je "prizemljena teorija". Prizemljena je po načinu svojega nastanka, poskusna pa po provizoričnosti, začasnosti in negotovosti svoje veljavnosti. Ko pravimo, da je poskusna, hočemo reči, da je naša formulacija začasna in da upamo, da jo bodo naslednje raziskave utrdile. Tako poimenovanje ublaži zahtevo, naj formuliramo teorijo, kajti pod "teorijo" občajno pojmujemo nekaj zelo izdelanega, pomembnega in univerzalnega, čemur navadni smrtniki nismo kos. Mi bi pa radi navadne smrtnike naučili izražati svoje teorije, posebno še tiste, ki nastanejo iz resnega raziskovalnega prizadevanja.

Tematska analiza - Thematic analysis (4): izvor in ocena

Izvor. Moje internetno raziskovanje me je pripeljalo do odkritja domnevnega "očeta" tematske analize, moža, ki jo je opisal kot poseben postopek kvalitativne analize. Sam pravi, da TA ni posebna metoda ampak proces; a to se mi zdi nekakšno obračanje besed, saj slej ko prej obe ti besedi pomenita isto. Beseda "metoda" izvira iz grških besed "meta + hodos" in pomeni "po + pot" torej nekaj takega kot "hoditi po poti" in se že od antike uporablja za označevanje poti ali načinov početja česarkoli pač: spoznavanja, ravnanja itd. Beseda "proces" izvira iz latinskih besed "pro + cedere", kar pomeni "iti + naprej", torej "hoditi naprej", najbrž da po poti. Tudi v slovenščini vsebuje beseda "postopek" isto misel, da gre za stopanje po poti! Seveda sta kasneje ti besedi (metoda in proces) dobili različen pomen, a slej ko prej nam v našem primeru to razlikovanje ne pove dosti. Zame je TA pač metoda ali postopek kvalitativne analize.
Vrnimo se k profesorju. Wikipedija pravi, da je Richard Eleftherios Boyatzis (rojen 1946) ameriški organizacijski teoretik in profesor organizacijskega vedenja na Case Western Reserve University, znan predvsem po svoji raziskavi o "kompetentnem menedžerju". Mož je najprej študiral aeronavtiko in astronavtiko na MIT, kjer je diplomiral, potem pa prešel na Harvard, na socialno psihologijo, iz katere je magistriral in doktoriral in začel poklicno kariero kot psiholog.
Med drugim je sodeloval pri analizi motivacijskih predstav pri Testu tematske apercepcije (TAT), pri čemer je skupaj s psihologom D. A. Kolbom uporabljal tehnike, ki so jih razvili D. C. McClelland, J. W. Atkinson, J.Veroff. Začel je preučevati tematske metode interpretacije pri študiju osebnosti. Na misel, da bi gradivo kodirala, sta s Kolbom prišla pri raziskavi o samousmerjenih vedenjskih spremembah. Razvila sta tematske kode za analizo in nato interpretirala spise ljudi, ki so opisovali svojo sedanjo in zaželeno samopodobo. Potem je to metodo uporabil pri številnih drugih raziskavah na vseh vrstah gradiva. Kodiral je literaturo, tematsko analiziral misli, vedenje, interakcije, zapise individualnega in kolektivnega vedenja, politične govore; kategorije kognitivne kompleksnosti, intrapersonalnega fokusa, antecedensov in posledic uživanja alkohola, agresivnega vedenja, terapevtskih programov za alkoholike, kompetentnosti menedžerjev, organizacijske klime, razvoja kariere, načrtovanja, človeških virov itd.
Kot profesor organizacijskega vedenja (psihologije organizacije) je več let izvajal seminar o tematski analizi in na tej osnovi napisal knjigo o tem postopku (gl. vir).
Ocena. Ker mi je bila omenjena Boyatzisova knjiga nedosegljiva z izjemo nekaj odlomkov uvoda, svoje ocene ne morem utemeljiti; je zgolj ocena po prvem vtisu po pregledu nekaj člankov o raziskavah, kjer je bila uporabljena, in omenjenega uvoda. Predvsem moram poudariti, da se TA ne navezuje na metodo utemeljene teorije (UT); ni njeno nadaljevanje, dopolnitev, kritika ali kaj podobnega. Je od UT neodvisno prizadevanje, ki je daleč pod teoretsko ravnijo dela Glaserja in Straussa in tudi daleč od metodološke izčrpnosti in kompleksnosti UT. Je v bistvu zdravorazumski postopek klasificiranja različnih vrst kvalitativnega gradiva, pri čemer posameznim razredom klasifikacije pripišemo nazive ali kode in oblikujemo pojmovne hierarhije s temami in podtemami. (Zgledi v prejšnjih prispevkih.). To ne pomeni, da TA ni koristna in uporabna metoda, posebno za začetnika v kvalitativni analizi in za raziskovalca brez večjih teoretičnih pretenzij. Uporabna pa je tudi pri zahtevnejšem raziskovanju, saj sta kodiranje in oblikovanje pojmovnih hierarhij osnova vsake kvalitativne analize. Res je tudi, da je TA relativno neodvisna od epistemoloških smeri, saj postopek klasifikacije kot formalni postopek oblikovanja razredov po nekem kriteriju pač ni odvisen od vsebine klasificiranega gradiva ali ideologije klasifikatorja (od epistemologije pa so odvisni kriterij klasifikacije, število razredov, poimenovanje razredov ipd.).

Viri:
Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.
http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Boyatzis

Tematska analiza - Thematic analysis (3): primeri

- TA komunikacije v diskusijskem forumu spletne skupine samopomoči pacientov s Parkinsonovo boleznijo. - Sodelavca univerze v Nottinghamu, Velika Britanija, sta analizirala 1013 sporočil v štirih spletnih forumih štirih spletnih skupin samopomoči (v Vel. Britaniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji; z od 1000 do 100.000 članov; ca 100 aktivnih na forum), od katerih najstarejša deluje od leta 1959, najmlajša pa od leta 2007; iz vsake skupine 250 vsebinsko povezanih naključno izbranih izmenjav sporočil, izmenjanih v obdobju od 2003-2010. Sporočila so analizirali s TA: jih kodirali in poiskali teme in podteme. Dobili so 6 večjih tem, 3 teme, ki opisujejo pozitivne učinke sodelovanja v forumu in 3 teme, ki opisujejo negativne učinke. Vsako temo so naslovili z značilno izjavo. Vrstijo se takole: 1. tema: "Kaj je tvoj problem, povej mi svojega in ti povem mojega". Podteme: forum je vir opore; v njem pride do izmenjave izkušenj; do izmenjave informacij. 2. tema: "Dobrodošel v deželi Parkijev". Podteme: nisem sam, veliko nas je; empatija, razumevanje; prijateljstvo. 3. tema: "Vedno je luč na koncu tunela". Podtemi: opogumljanje; vztrajanje in pozitivno mišljenje. - 4. tema: "Na trenutke je tu kot na pokopališču". Podteme: Ne odgovorijo mi; omejitve komuniciranja zaradi simptomov (tresenje); pomanjkanje osebnih informacij. 5. tema: "Čas je, da grem malo stran od računalnika". Podteme: odhodi; vse je samo online, ni živega stika; moteče spreminjanje ureditve spletne strani. 6. tema: "A sem kaj spregledal?" Podteme: ni neverbalnih znakov; različnost članov, nestrinjanje. 

- Razvajanje ali zdravljenje: kvalitativna analiza uporabe komplementarne in alternativne medicine (KAM). - Sodelavci univerze Southampton v Vel. Britaniji so izvedli polstrukturirane intervjuje s 46 osebami (42 žensk, 4 moški, 2 osebi uporabljata po dve obliki KAM), ki so obiskovali klinike za aromaterapevtsko masažo (12 oseb), zeliščno zdravilstvo (3) homeopatijo (8), osteopatijo (13) ali refleksologijo (12); dve osebi sta obiskovali po dve terapiji in sta bili intervjuvani dvakrat.

Z analizo so odkrili dve večji temi, ki kažeta na to, kakšen pomen pripisujejo uporabniki posameznim oblikam KAM: 1. KAM kot razvajanje in 2. KAM kot zdravljenje. Razvajanje je užitek in luksuz in ni namenjen lajšanju določenih zdravstvenih težav. Zdravljenje pa je namenjeno preprečevanju, lajšanju ali zdravljenju določenih bolezenskih težav. Druga tema se deli na dve podtemi: alternativno zdravljenje kroničnih benignih bolezni (artritis, ekcem, astma, glavobol) v primeru nezadovoljstva s konvencionalno medicino in komplementarno zdravljenje, če je bilo pojmovano kot dopolnilo konvencionalnemu zdravljenju (pri osteopatiji; hiropraktika).

Ta dva primera kažeta, da je tematska analiza sorazmerno preprost postopek klasifikacije gradiva (zapisov, izjav, opisov) brez večjih teoretičnih pretenzij.

Viri:

Bishop, Felicity L., Yardley, Lucy, Lewith, George T. Treat or Treatment: A Qualitative Study Analyzing Patients' Use of Complementary and Alternative Medicine. American Journal of Public Health98.9 (Sep 2008): 1700-5.

Angelica Attard, Neil S. Coulson. A thematic analysis of patient communication in Parkinson’s disease online support group discussion forums. Computers in Human Behavior, Volume 28, Issue 2, March 2012, Pages 500–506. http://dx.doi.org/10.1016/j.chb.2011.10.022

Tematska analiza - Thematic analysis (2): teme

Braun in Clarke (2006) nadaljujeta svoj prikaz postopka tematske analize. V fazi kodiranja pripisujemo kode posameznim postavkam ali "izsečkom" gradiva, kaže da tako kot pri odprtem kodiranju pri metodi utemeljene teorije. Ko kodiramo vse gradivo, začnemo urejevati kode po temah. Teme seveda niso vnaprej dane (razen v primeru teoretske TA), ampak jih odkrivamo oziroma prepoznavamo v kodiranem gradivu. Teme so "vzorci", ki jih "zagledamo" v kodiranem gradivu. V bistvu gre za združbe sorodnih kod, ki jih ustrezno poimenujemo. Pri tem združevanju kod v teme si pomagamo z miselnimi vzorci ali podobnimi načini grafične ponazoritve, ki kažejo, kako se kode združujejo v teme nižjega reda in te v teme višjega reda.
Braun in Wilkinson (2003) sta proučevali žensko doživljanje "vagine" (dajem v narekovaj, ker gre za ameriško poimenovanje vulve) in sta si pri predstavitvi tem pomagali z grafičnim prikazom tem.

Začetna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Končna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Vidimo, da so tu teme pojmovane kot nekaj sredi med "močnimi" kategorijami in zgolj naslovi poglavij. Vidimo, da se začetna raznolikost kod in tem do konca (po vmesni redukciji, ki tu ni prikazana) skrči na dve ključni temi. Očitna je pojmovna hierarhija. Nazivi v pravokotnikih so kode, v ovalih pa teme.

Viri:

Braun, V., & Clarke, V. (2006). Using thematic analysis in psychology. Qualitative Research In Psychology, 3(2), 77-101. doi:10.1191/1478088706qp063oa

Braun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review. 5, 28-42.

Tematska analiza - Thematic analysis (1): splošni del

V zadnjih letih se pojavljajo objave o "tematski analizi" kot novi ali doslej spregledani metodi kvalitativne analize, tj. kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Na prvi pogled se zdi, da gre zgolj za ponavljanje osnovnega postopka ustvarjanja utemeljene teorije. Upoštevati moramo, da je od izida dela Glaserja in Straussa Odkrivanje utemeljene teorije minilo 45 let in da je to delo govorilo o ustvarjanju sociološke teorije. Upravičeno bi torej pričakovali osvežitve in modifikacije ob prenosu na druga področja, npr. v psihologijo. Je torej "tematska analiza" kaj novega? Upravičena se nam zdi pripomba, da je bila tematska analiza doslej široko uporabljana a "slabo omejena in redko priznana" metoda kvalitativne analize (Boyatzis, 1998; Roulston, 2001). Ob tem izhodiščno domnevamo, da je tematska analiza kvalitativna analiza po zgledu ustvarjanja utemeljene teorije, analiza, ki privede do odkritja tematskih področij, ali ki podrobneje opisuje posamezna tematska področja. Če se spomnim analiz, ki sem jih opravil, ali s katerimi sem se seznanil doslej, bi lahko dejal, da se je skoraj vsaka končala z opisom kategorij in odnosov med njimi po vsebinskih področjih. Ta vsebinska področja so - kot si mislim - teme; to so poglavja "poskusne teorije". "Tematska analiza" bi bila torej kvalitativna analiza, ki pripelje do poskusne teorije, ki se deli na poglavja ali "teme"; je opis določenega problemskega področja po podpodročjih ali temah. Na področju zdravstvene nege smo praktikantkino doživljanje prakse opisali po naslednjih podpoglavjih ali temah: čustveni odzivi, pridobljeno znanje, vrednotenje prakse, refleksija prakse, kritične točke, potek prakse, doživljanje socialne strukture. Poudarili smo, da so to "naslovi podpoglavij", da so to "teme" in ne kategorije. Kategorije so posebno pomembni analitično dobljeni pojmi. Take kategorije so npr. "refleksivna praksa", "kolegialna opora", "občutek kompetentnosti".

Je treba v tem pojmovanju kaj spremeniti? Kaj so "teme"? Kaj je "tematska analiza" po sodobnih opredelitvah? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, se držimo precej navajanega članka Virginije Braun in Victorije Clark (2006), ki sta na način tematske analize raziskovali vprašanje doživljanja estetsko-kirurških posegov v zunanje žensko spolovilo (ki ga Američani/ke napačno imenujejo "vagina" namesto "vulva").

Kaj je "tema", se sprašujeta. Tema "izraža pomemben vidik v podatkih, določeno raven strukturiranosti (pattern) ali pomena vrste (set) podatkov" (2006: 82). Poudarjata, da teme ne določimo ali izberemo na osnovi pogostosti pojavljanja nekih podatkov, ampak na osnovi relevantnosti glede na raziskovalni problem. Relevantnost, pomembnost ne prevalenca je kriterij odločitve, da se določen set podatkov nanaša na določeno temo, ali da v njem vidimo, odkrijemo določeno temo. Ob taki opredelitvi "teme" se pojavi vprašanje: so teme res zgolj naslovi poglavij in ne morda kategorije, vsebinski pojmi?
V nadaljevanju opredeljujeta vrste "tematske analize", npr. induktivno proti deduktivno-teoretični analizi, odkrivanje semantičnih (eksplicitno izraženih) tem proti odkrivanju latentnih tem z interpretacijo, realistično proti konstruktivistični tematski analizi.

Nato opišeta postopek "tematske analize", ki se v bistvu pokriva s postopkom analize po metodi utemeljene teorije:

1. Seznanjanje s podatki: prepis gradiva, branje gradiva, beleženje začetnih idej

2. Ustvarjanje začetnih (začasnih) kod: kodiranje, združevanje podatkov iste kode

3. Iskanje tem: združevanje podatkov okrog iste možne teme

4. Pregled tem: preverjanje odnosa med kodami in temami; izdelava zemljevida tem

5. Definiranje in poimenovanje tem: izboljšanje opisa specifičnosti teme in celotne zgodbe, jasne definicije in nazivi tem

6. Pisanje poročila: izbor nazornih primerov, končna analiza izbranih izsečkov, povezava z literaturo, izdelava poročila.

Dozdeva se nam, da gre za poenostavljeno metodo "utemeljene teorije" in za nadomestitev "kategorij" s "temami", enačenje "tem" s "kategorijami". Ali to drži, bomo preverili na primerih.

Viri:

Braun V, Clarke V: Using thematic analysis in psychology. Qualitative research in psychology 3:77-101, 2006

Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.

Roulston, K. 2001. Data analysis and 'theorizing as ideology'. Qualitative Research, 1: 279-302

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Kode, kodiranje - kako naj se tega lotim - Codes, coding - how to manage this

"Kako najdemo kode", sprašuje kolegica. Če bi vprašala, kje jih najdemo, bi pikro odgovoril: v glavi. Enako piker odgovor na vprašanje "kako jih najdem", bi bil: tako, da pobrskamo v glavi. Naj bom resen in potrpežljiv.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.

Stereotipi o starosti in zaposlovanje - Stereotypes about elderly and employment

Nadaljujem s predstavljanjem izpitnih nalog iz Metodologije na magistrskem študiju socialne gerontologije, ECM. Intervju je izvedla Lidija Breznik, na njegovi osnovi sem po kodiranju izjav napisal poskusno teorijo.

POSKUSNA TEORIJA 

O STAROSTNIH STEREOTIPIH, DISKRIMINACIJI IN ZAPOSLOVANJU

Ko govorimo o stereotipnem dojemanju starosti, običajno mislimo na stereotipe, ki jih imajo drugi o starih ljudeh. Kako pa gledajo na stereotipe o starosti stari ljudje sami? Domnevamo lahko, da ti stereotipe o njih sicer poznajo, da pa so nagnjeni k temu, da negativne stereotipe zavračajo, pozitivne pa sprejemajo. Kakšen je torej pogled "od znotraj"?

Nekaj vpogleda v to smo dobili na osnovi intervjuja s 56-letno visoko izobraženo žensko, ki je trenutno brezposelna in išče zaposlitev. 56-letnica sicer nedvomno sodi v kategorijo starejših delavk, ni pa še presegla 65 let, ki so zaradi ureditve upokojevanja pri nas nekakšen mejnik, nad katerim naj bi človek veljal za starega.

Najprej poglejmo razliko (ali sorodnost) med pogledom od zunaj in pogledom od znotraj ali pogledom ocenjevalca in ocenjevanega samega, razliko med STEREOTIPOM in SAMOPODOBO starejšega človeka (ki lahko vključuje tudi dele stereotipa). Stereotipno sliko sestavlja nekaj "nalepk", lastnosti, ki naj bi bile tipične za stare. Stereotipi o starosti so pozitivni in negativni. K pozitivnim sodijo prepričanja, da so stari izkušeni, modri. Kot delavci so odgovorni, zanesljivi, disciplinirani, strokovno izkušeni, poznajo delovanje organizacije ipd. K negativnim značilnostim stereotipa sodijo prepričanja, da so stari nazadnjaški, pozabljivi, togi (neprilagodljivi), pasivni, osamljeni, bolni in le čakajo na smrt. Kot delavci so manj storilni, več odsotni, težje se naučijo novih veščin, težje se prilagajo spremembam delovnega procesa in tehnološkim novostim.

Ko soočimo te stereotipe z doživljanjem starih, nas preseneti dejstvo, da se stari ne počutijo stare ("Nisem iztrošena, nisem stara. Sem nekje na sredini. Nisem niti prizadeta, če mi kdo reče, da sem stara, ker se tako ne počutim."). To občutje je sicer odvisno od naraščajoče starosti in prizadetosti, vendar je presenetljivo splošno. Ko govorijo o sebi, starejši bolj poudarjajo celoto svoje osebe in življenja kot kak poseben vidik. Poudarjajo svojo življenjsko izkušenost in zrelost, pregled nad življenjem in sprejemanje njegovih prijetnih in manj prijetnih plati ("Sem izkušena, odgovorna, zrela oseba ... imam nadzor nad sabo in svojim življenjem"). S tem poudarijo širše sprejemanje življenja, prilagodljivost v nekem globljem pomenu kot zgolj prilagajanje na tehnološke spremembe ("Znam se prilagoditi tudi npr. monotonemu delu, ker pač mora biti opravljeno.") Slednja trditev razodeva tudi zrel odnos do življenja, v katerem niso samo prijetnosti ampak tudi manj prijetne dolžnosti, ki pa jih je treba opraviti.

Če starejšega človeka neposredno vprašamo za mnenje o starostnih stereotipih, tako pozitivnih kot negativnih, bo nekatere potrdil, druge pa zanikal. Navsezadnje stereotipi niso izmišljotine ampak nastanejo na osnovi neupravičenega in pretiranega posploševanja resnično opaženih značilnosti. Tako bo verjetno potrdil tiste vidike stereotipa, ki so v skladu z njegovo samopodobo, torej lastnosti, za katere meni, da jih ima tudi sam, npr. da so starejši delavci izkušeni, strokovno podkovani, zanesljivi, pripadni ("Strinjam se, da smo izkušeni; da imamo razvite vrednote, kot so pripadnost, odgovornost, zanesljivost ..."). Nasprotno bo zavrnil tiste vidike, ki jih tudi pri sebi ne opaža: da niso motivirani za delo in izpopolnjevanje, da so veliko odsotni z dela ("... se ne strinjam, da nimajo motivacije ter primerne izobrazbe ... da se ne želijo strokovno usposabljati ... da so preveč odsotni..."). Sprejema pa tiste negativne vidike stereotipa, ki jih opaža tudi pri sebi: nepoznavanje sodobnih pripomočkov, neznanje jezikov ipd. ("Se pa strinjam, da ne obvladamo tujih jezikov in da je prisotno pomanjkanje veščin za nove tehnologije"). Tu torej opazimo posploševanje iz svojega primera na druge oziroma ocenjevanje stereotipa na osnovi svojih lastnosti.

Kako so stereotipi povezani z diskriminacijo, posebej z diskriminacijo pri zaposlovanju? So starejši delavci diskriminirani? Izvedeni intervju odkriva več vidikov diskriminacije. Razlikujemo lahko več vrst diskriminacije glede na to, kdo ima moč odločanja, moč, da diskriminira. Diskriminirajo lahko mlajši starejše; starejši ene vrste starejše druge vrste ("Moja mama je npr. na vprašanje, ali bi šla v dom za upokojence ... odgovorila, da se z onimi v domu res ne bo družila"); diskriminira lahko "družba", neopredeljeni in posplošeni "drugi", množica, npr. stranke, uporabniki storitev ("Moja starejša kolegica na sprejemnem okencu je ugotovila, da ima manj dela kot mlajša, ker se stranke običajno postavijo v vrsto mlajše"); diskriminira delodajalec, ki izbira med prijavljenimi za razpisano delovno mesto.

Diskriminacija je dalje lahko odkrita ali prikrita (indirektna). Zaradi družbeno-političnega obsojanja diskriminacije sploh, se manj srečujemo z njenimi odkritimi oblikami, vse pogosteje pa se pojavlja v prikritih oblikah. V razpisih za prosta delovna mesta, se pojavljajo pogoji ali izražajo pričakovanja, za katera je precej verjetno, da jih starejši ne izpolnjujejo oziroma jim ne ustrezajo ("Znanje dveh jezikov za delovno mesto, kjer to ni potrebno, znano pa je, da starejši delavci ne poznajo jezikov...; opis: mlad, energičen, ambiciozen delovni kolektiv - ali ni nakazano, da iščejo enakega sodelavca...").

Poseben (morda odločilen) problem pri zaposlovanju starejših delavcev pa niso značilnosti, ki so po stereotipni predstavi lastnosti starih, ampak dejstvo, da so starejši delavci dražji, ker je zaradi upoštevanja delovne dobe v plači njihova plača višja kot mlajšega delavca na enakem delovnem mestu. Zato bi bilo zgrešeno diskriminacijo na tej osnovi pripisati samo vplivu starostnih stereotipov. Gre za preprost račun stroškov brez kake psihologije. Psihologija (in sociologija) pa se pojavljata, ko je treba to diskriminacijo upravičiti, jo "prodati" prizadetemu kandidatu in javnosti. Tu se pojavljajo  tehnike "pojasnjevanja" in "prepričevanja": "... ko se na razgovoru delodajalec z mano pogovarja o moji bodoči pokojnini in o tem, ali ni boljše za mene, da sem na Zavodu za zaposlovanje, kot pa da delam; ali pa mi pojasnjuje, kako dolga delovna doba vpliva na višino moje plače." Stereotipna pojmovanja pridejo prav pri upravičevanju diskriminacije iz ekonomskih razlogov.

In tako pridemo do osnovnega paradoksa zaposlovanja starejših. Čim bolj skušamo starejše zaščititi ali pravično poplačati z dodatkom na delovno dobo in morda drugimi obremenitvami delodajalcev iz naslova delovnega staža ali starosti, tem bolj otežujemo njihovo zaposlovanje in s tem ogrožamo njihovo socialno varnost. In tem več možnosti dajemo mladim, ki se tudi težko zaposlujejo. Izhod? "Splošno pa menim, da ni glavni problem v starosti iskalcev dela" in stereotipih ali diskriminaciji, "ampak v tem, da je delovnih mest na razpolago premalo in da je močno prisoten klientelizem."
Vir:
Lidija Breznik, Vpliv stereotipov na zaposlovanje starejših. Seminarska naloga. Magistrski študij socialne gerontologije, Alma mater europea, ECM. Maribor-Ljubljana, 2013.

Poskusna teorija: Sožitje med generacijami - A tentative theory: The coexistence between generations

Naj nadaljujem razmišljanje o prejšnjem primeru. Ne da bi na dolgo in široko razlagal postopek, se mi zdi, da bi lahko na osnovi intervjuja z vnukom, navedenega v seminarski nalogi, oblikoval naslednjo poskusno teorijo:

SOŽITJE TREH GENERACIJ V ISTI HIŠI

MED AVTONOMIJO IN HETERONOMIJO

(med samostojnostjo in nadzorom)

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so bile v glavnem prevladane posledice 2. svetovne vojne in so se življenjske razmere izboljšale, si je veliko družin zgradilo svoje družinske hiše. Kot bi prenašali vzorce snovanja kmečkih gospodarstev, so ne le na podeželju ampak tudi v mestih in predmestjih gradili sorazmerno velike, večnadstropne družinske hiše, namenjene skupnemu bivanju več generacij. Nekaj časa je potem kazalo, da se mlajše generacije odseljujejo na svoje, v velikih hišah pa ostajajo samo stari lastniki (to je ponekod problem še danes). Zaradi gospodarske krize pa sedaj poteka tudi obraten proces: mlajše družine, ki so se bile že odselile od starih, se vračajo, in hiše, zgrajene za več generacij, se ponovno polnijo. Tako je vse več primerov, ko v isti hiši živi več generacij od starih staršev preko družin njihovih otrok do družin vnukov.

Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšno je njihovo sožitje. Verjetno obstaja več vzorcev sožitja, ki zapolnjujejo kontinuum od skrajne distanciranosti, ko so med družinami samo najnujnejši stiki (ali konflikti), do skrajne familiarnosti, ko več družin živi v sožitju kot velika družina, večgeneracijska, sicer notranje členjena a vendar tesno prepletena in povezana družinska skupnost. Večina takih večgeneracijskih družinskih ureditev je verjetno na sredi med tema skrajnostma.

To pomeni, da se v njih spopadajo na eni strani težnje po večji povezanosti, na drugi pa težnje po manjši povezanosti oziroma po večji distanciranosti. Ti težnji sta prisotni tako v odnosih med družinami kot v odnosih znotraj družin. Poglejmo najprej, kako je to v odnosih med družinami. Vnuk s partnerko teži k osamosvojitvi ("definitivno si vsak želi živeti sam v svojem gospodinjstvu"; "itak si vsak želi na svoje"...; "želel bi iti na svoje, da bi lahko imel družino", tj. otroka; bivanje v skupni hiši "se mi ne zdi perspektivno"). Po drugi strani si stara zakonca želita večje povezanosti, kar dojema tudi vnuk ("mogoče sta kdaj malo osamljena"; "babi je bolj družabna"; "mislim, da je vse bolj povezano s pozornostjo in pomanjkanjem družabnosti"). Starejši, posebno babice, skušajo na različne načine pomagati mlajšim (kuhajo, pospravljajo), ali pa si izprosijo različne usluge mlajših ("babi mi da telefon za napolnit"). To gre včasih tako daleč, da skušajo stari povezanost zagotoviti ali povečati na načine, ki mlade motijo ("ko je babi hodila stikat k nama in nama 'pospravljat'..."). Zdi se, kot da babica, posebno, če je upokojena, pogosteje odigra vlogo povezovalke družine. V odnosih znotraj družine so tudi nekateri bolj povezovalni, drugi pa bolj distancirani (vnuk ugotavlja, da se "dedi bolj ukvarja sam s sabo"). Vse to prispeva k dinamiki v večgeneracijskem sožitju.

Poseben vidik so statusne razlike, ki izvirajo iz starostnih razlik. Stari starši se težko sprijaznijo, da so odrasli ne samo njihovi otroci ampak tudi vnuki; da je vnuk mlad (ali ne več prav mlad) odrasli. Nekdanje statusne razlike, ki so nastale zaradi starostnih razlik, se z odraščanjem otrok in vnukov zmanjšajo. Stari so relativno vse bližje vnukom, tj. vse nižje; vnuki vse višje. To izgubljanje statusa je boleče. Naravno je, da skušajo stari starši to nekako nadoknaditi. Njihov trdno, tudi pravno zagotovljen status, je lastništvo hiše. Ponekod stari vse do smrti ne odstopijo, ali ne odprodajo hiše ali njenega dela potomcem. Drugod pa svoj status nekdanjega lastnika oziroma tistega, ki je hišo zgradil ("onadva sta to hišo zgradila, to je njuno življenje, jaz to razumem"), uveljavljajo z nadzorom nad dogajanjem v hiši ali okoli nje. Včasih se ta nadzor omejuje na zadeve, povezane z ureditvijo hiše in njene okolice (gradbeni posegi ipd.), včasih pa 

skušajo nadzirati opravila drugih v hiši ali okoli nje, skrbijo za hišni red, ali pa neposredno posegajo v njihovo stanovanje (opisan je primer, ko je babica v odsotnosti vnuka in njegove partnerke stikala po njunem stanovanju - katerega lastnica je še vedno ona - in brez njune vednosti ali dovoljenja 'pospravljala'). Tak pristop vodi do konflikta in nasprotnih potez, kjer se izkaže, da zna mlada generacija bistro a žal včasih tudi nespoštljivo in za starega ponižujoče zavarovati svojo avtonomijo (v opisanem primeru je vnuk babici dokazal, da je v njuni odsotnosti vstopila v njuno stanovanje, tako da je vrata prelepil s selotejpom in ga našel pretrganega). 

Seveda je tu poleg uveljavljanja statusa in moči ("komandiranje") prisotna tudi skrb za domnevno "nedoraslega" vnuka oziroma sina ali zapoznela pedagogika ("mislim, da me hočeta mami in oči še vedno imeti pod nadzorom"; "me kar morajo vprašati, če sem zaklenil, da naj pazim, ko grem kam z avtom in podobno").

Imamo torej na eni strani pri mladih željo po samostojnosti, po "iti na svoje", na drugi pa pri starih strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo hkrati s težnjo po podrejanju, patroniziranju mlajših, po vkalupljanju v njihove stare kolesnice. Če je ta težnja po nadzoru in patroniziranju premočna, stari nehote in v nasprotju s svojimi željami, odženejo mlade stran. 

Povezanost treh generacij se lahko zagotavlja na več različnih načinov. V danem primeru je v ospredju poskus povezovanja z nadzorom s strani najstarejše generacije, tj. z vsiljevanjem njunih predstav o redu, medsebojnih vlogah in načinu sožitja. Nekoliko bolj v ozadju je pristop srednje generacije, ki predlaga skupni pogovor kot sredstvo povezovanja in dela na odnosih. Najmlajša generacija nastopa s svojo ustrežljivostjo, pripravljenostjo pomagati in razumnim, ne prenapetim zadržanjem ob sporih.

Kako večgeneracijska navidezna velika družina ureja te napetosti? Kako uspejo ne samo preživeti skupaj ampak živeti kakovostno življenje, morda bolj kakovostno in človeško polno, kot bi bilo njihovo življenje, če bi živeli ločeno od stari staršev? Načini so verjetno zelo različni, a iz analiziranega primera lahko povzamemo nekatere med njimi.

Kaže, da je koristno, da se v začetku, ko pride do položaja, ko se odločijo za skupno bivanje, določijo jasne meje med generacijskimi družinami ("takrat smo se zmenili vse okrog položnic in stvari, ki jih onadva pričakujeta od naju"). Ko se kasneje pojavijo težave, je osnovno sredstvo pogovor vseh prizadetih ("...sta mi rekla, da se bomo vsedli in pogovorili"). Ves čas je dobro tudi, da se ima človek v oblasti, da nadzoruje svoje ravnanje in deluje premišljeno ("Sam pa poskušam ohranjati zdravo mejo razuma..."), tako da ravna konstruktivno, vendar se ne pusti podrejati in ne dovoli poseganja znotraj svojih meja tolerance ("...se jim nekako ne poskušam pustiti, po drugi strani pa jim povem, kaj me moti"). Ob vsem tem pomaga poleg čustvene navezanosti tudi povsem realističen račun pozitivnih in negativnih plati skupnega življenja ("vsaka stvar ima svoje prednosti in svoje slabosti"; "še ena prednost je, da me sedaj babica pričaka s kosilom, kadar jo pokličem"; "sem raje med svojimi kot pa v bloku med neznanci. S svojimi se lahko pogovorim, ker smo družina...").

Analizirani primer je razkril del dinamike večgeneracijske družine, ki poteka med spoštovanjem avtonomije delnih družin, povezovalnimi prizadevanji članov, obojestransko pomočjo, konstruktivnim reševanjem konfliktov in skupnimi dogodki.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (7): utemeljena teorija - Note to the book Qualitative... (7): The grounded theory

Prav vesel sem bil sestavka Matica Kavčiča Utemeljena teorija: kratek vpogled v epistemološka izhodišča in predstavitev t. i. Grounded Theory. To je kar nujno besedilo za vse, ki pri nas pri analizi kvalitativnega gradiva uporabljamo postopek(ke?) utemeljene teorije po Glaserju in Straussu. Takoj ko sem to zapisal, bi moral že upoštevati Kavčičevo opozorilo, da "... ne gre zgolj za metodo v ožjem pomenu, še manj samo za vrsto analize kvalitativnih podatkov ali tehniko zbiranja podatkov, pač pa za celosten raziskovalni znanstveno-spoznavni pristop" (str. 163). Poleg omenjenega bi za ta prikaz izbral še tri poudarke. 1) Pri tem pristopu gre za gradnjo teorije, vendar se to oblikovanje teorije ne opira samo na indukcijo, temveč se v njem pojavljata prav tako tudi dedukcija in verifikacija. Gre torej za polnokrvno oblikovanje teorije, ne zgolj za nekakšno induktivno pripravljanje teorije za kasnejšo dedukcijo, operacionalizacijo in verifikacijo, ki naj bi bila po pričakovanju kvantitativna. 2) Ob vprašanju, kakšno vlogo ima pri oblikovanju UT "predznanje" ali predrazumevanje, tj. poznavanje drugih teorij, je prišlo, tako Kavčič, do spora med Glaserjem in Straussom; prvi je zastopal bolj strogo stališče, da mora raziskovalec suspendirati predznanje in se brez vseh "predsodkov" odpreti gradivu, drugi pa je "teoretsko predznanje označil celo kot dobrodošlo" (str. 166). S tem v zvezi imam nekaj izkušenj, saj sem eno od kvalitativnih analiz izvedel ob navezavi na teorijo Straussa in Corbinove o uravnavanju življenja s kronično boleznijo (Mesec, 2001). Lahko rečem, da sta oba pristopa možna in lahko plodna. Velja tudi, da tudi v primeru, ko izhajamo iz povsem določne teorije kot konceptualnega okvira, ostaja še vedno dovolj prostora za odkrivanje pojavov, ki jih teorija ne predvideva. 3) Poudarek, da je epistemološko izhodišče UT v ameriškem pragmatizmu, nas opozarja na "konstruktivistično" naravo UT in na pomemben kriterij njene verifikacije, to je praktično uporabnost v kontekstu (kontekstih), kjer je nastala.

Naj se v nadaljevanju zadržim pri terminološkem vprašanju. Vesel sem, da se tudi Kavčič nagiba k prevajanju "grounded theory" z "utemeljena teorija", čeprav še vedno raje previdno uporablja kar kratico po angleškem izrazu, torej "GT" spričo prav plodovite zbirke novih poimenovanj. Imam slab občutek, da sem zmedo povzročil jaz. 

Moj glavni pomislek proti izrazu "utemeljena teorija" je bil, da ta izraz ne označuje ničesar specifičnega; vsaka teorija naj bi bila utemeljena.

Teorija, za katero se zavzemata Glaser in Strauss, naj ne bi bila torej nič posebnega, kar pa je v protislovju z njuno pozicijo, ki je prav v tem, da se zavzemata za drugačno razvijanje teorije, za poseben način, ne preko preverjanja dedukcij iz abstraktne teorije ali izmišljenih predpostavk.

Moj argument temelji pravzaprav na nerazlikovalni vsakdanji rabi izraza "utemeljen", "utemeljena teorija", rabi, ki enači in zamenjuje izraza "utemeljen" in "preverjen". Ko rečem "vsaka teorija naj bi bila utemeljena", hočem pravzaprav reči, naj bi bila vsaka teorija "preverjena". Avtorja utemeljene teorije pa uvajata dosledno razlikovanje med izrazoma "utemeljen" (grounded) in "preverjen" (verified). Nastopata proti prevladujočemu preverjanju teorij ob zanemarjanju njihovega utemeljevanja oziroma razvijanja z utemeljevanjem.

Moj "argument" pomeni pravzaprav, da skušam popravljati avtorja, namesto da bi pač v prevodu prevzel njun izraz. Isti argument velja namreč tudi v angleščini; tudi v angleščini naj bi bila v vsakdanjem pomenu besede vsaka teorija "grounded". Čemu sta torej avtorja izbrala ta izraz, če je dvoumen? Izbrala sta ga pač, njegovi dvoumnosti (v vsakdanjem govoru) navkljub, saj sta mu z vsem svojim delom dala dovolj določen poseben pomen.

"Prepričana sva, da je odkrivanje teorije iz podatkov - kar imenujeva utemeljena teorija - ena od pomembnih nalog, pred katerimi je današnja sociologija..." (Glaser/Strauss, 1967, str. 1)

Mislim, da moramo kar vztrajati pri izrazu "utemeljena teorija" in ga uporabljati v njegovem specifičnem pomenu "utemeljene teorije po Glaserju in Straussu". Naj ponovim argument. Ne velja, da naj bi bila vsaka teorija utemeljena; vsaka teorija mora biti preverjena. Utemeljena pa je, če je generirana po postopku oblikovanja utemeljene teorije po Glaserju in Straussu.

Viri:
Barney G. Glaser / Anselm L. Strauss. 1967. The Discovery of Grounded Theory: Strategies for Qualitative Research. New York: Aldine de Gruyter.
Matic Kavčič. 2012. Utemeljena teorija: kratek vpogled v epistemološka izhodišča in predstavitev t. i. Grounded Theory. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Blaž Mesec, Sanja Kaube. 2001. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni: poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo 40 (2001), 2-4: 159-180.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (6): računalniški programi - Notes to the book Qualitative (6): computer programs

Sestavek Urše Lamut z naslovom Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti (na straneh 123-162 zbornika Kvalitativno raziskovanje...) je več kot to, kar napoveduje naslov. V prvem podpoglavju z naslovom "Različni pristopi k analizi kvalitativnega gradiva" navaja najprej Milesa in Hubermana, ki ločita tri pristope pri analizi kvalitativnih podatkov: interpretivisičnega (npr. fenomenološko interpretacijo, interakcionistično interpretacijo), socialnoantropološko raziskovanje in  sodelovalno raziskovanje, ki je sinonim za akcijsko raziskovanje ali njegova različica. V okviru interpretivističnega raziskovanja razlikujeta prej omenjena avtorja hermenevtično (pomen besedila) in semiotično raziskovanje (pomen simbolov). V nadaljevanju avtorica zgolj informativno omenja še druge delitve in vrste analize, kot so: vsebinska analiza pogostosti pojavljanja posameznih kategorij v besedilu, dalje, "pregledna mreža" (repertory grid), metoda kognitivnega vzorca, kvalitativna analiza vsebine, utemeljitvena analiza itd. 
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut,  2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno. 

Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)

Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Kombinacija teoretičnega in reprezentativnega vzorčenja

V okviru kvalitativne raziskave vzorčimo teoretično. To pomeni, da izbiramo primere glede na njihov potencialni teoretični pomen, pomen pri gradnji utemeljene induktivne teorije. Lahko izbiramo tipične primere, raje pa kontrastne, ali primere, za katere domnevamo, da bodo dali podatke, ki bodo osvetlili kak teoretično pomemben vidik.
Ne belimo si glave, kako zagotoviti statistično reprezentativnost; primerov ne izbiramo na način slučajnostnega vzorčenja. V raziskavi o učencih z učnimi težavami, ki smo jo na kratko prikazali v prejšnjem zapisu (Bohinc, 2011), pa so izvedli kombinacijo reprezentativnega in teoretičnega (kvalitativnega) vzorčenja. 
K sodelovanju pri raziskavi so najprej povabili vse osnovne šole na področju R Slovenije. To pomeni, da so želeli ugotovitve posploševati na to populacijo, ali vsaj da bi bilo ob ustreznem nadaljnjem poteku vzorčenja sestaviti vzorec, ki bi omogočal statistično posploševanje. To je osnovna težnja reprezentativega vzorčenja. Na to vabilo se seveda niso odzvale vse šole; ni podatka, koliko se jih je odzvalo. V vsakem primeru gre za prostovoljni pristanek na sodelovanje. To pa pomeni, da je vzorec samoizbran; kar dalje pomeni, da ni reprezentativen oziroma, da je tem bolj pristranski, čim manj šol je pristalo na sodelovanje. V nadaljevanju postopka vzorčenja se spet skuša uveljaviti težnja po reprezentativnosti. Šole, ki so se odzvale, so razdelili po regijah. Poleg ljubljanske regije so upoštevali še sedem drugih slovenskih statističnih regij, torej skupaj osem od 12 statističnih regij. V drugem koraku so torej težili k stratificiranemu (slojevitemu) vzorcu, v katerem bi bili zastopani dve tretjini regij. V vsaki od izbranih regij so izbrali po dve šoli. Niso jih izbrali slučajnostno ampak po dveh vsebinskih kriterijih: izbrali so šole, ki so že sodelovale z temi raziskovalnimi ustanovami in katerih predstavniki so se udeležili seminarjev na raziskovano temo. To pomeni, da so izbrali šole, ki so pokazale interes, zanimanje za sodelovanje. Tak izbor je seveda pristranski. Nič hudega. 
Kako naj ocenimo to vzorčenje; kaj se lahko počne s takim vzorcem?
Poglejmo najprej, kako bi v danem primeru lahko potekalo reprezentativno vzorčenje.
Populacijo vseh OŠ v RS bi razdelili po statističnih regijah (12). Nato bi imeli dve možnosti:  (1) da upoštevamo vse regije (popis regij), ali (2) da izmed vseh regij na slučajnosten ali sistematičen način izberemo manjše število regij (recimo vsako drugo ali vsako tretjo). V naslednjem koraku bi iz regij, upoštevanih ali izbranih v prejšnjem koraku izbrali določeno število šol. Če smo v prejšnjem koraku upoštevali vse regije, bi bilo smotrno iz vsake regije izbrati določeno število šol bodisi slučajnostno (sistematično vsako peto, deseto npr.) bodisi tako, da bi jih najprej razdelili po slojih (velikosti npr.) in sestavili stratificiran vzorec. Če smo v prejšnjem koraku izbrali le nekaj regij, bi - teoretično - v izbranih regijah lahko upoštevali vse šole, ali pa bi na slučajnosten način izbrali manjše število šol. V izbranih šolah bi potem iz populacije učencev z učnimi težavami izbrali učence za raziskavo. Imamo več možnosti: da populacijo učencev z UT razdelimo po razrednih stopnjah in iz vsake stopnje izberemo nekaj učencev na slučajnosten način; ali pa omejimo populacijo na manjše število razrednih stopenj, morda celo na eno samo in bodisi izberemo učence na slučajnosten način, bodisi upoštevamo vse na tej razredni stopnji. Izbirati moramo najprej regije, nato šole, nato učence - vse slučajnostno (sistematično, stratificirano). Kar komplicirano, kajne? Tako bi dobili reprezentativen vzorec slovenskih učencev z UT. Ugotovitve na tem vzorcu bi lahko posplošili na vse slovenske učence z UT.
To ni bil namen raziskave, ki jo navajamo. Njen namen je bil priti do ugotovitev o tem, kako izvajati IDPP - izvirne delovne projekte pomoči učencem z UT.  Namen je bil priti do spoznanj, kako to organizirati, kaj se dogaja z vpletenimi, kako to doživljajo, kakšne spremembe se pojavijo pri udeleženih. Spoznati so želeli mehanizem, če naj se grobo izrazim. Ni jih zanimalo, ali je ta mehanizem univerzalen; zanimalo jih je, kako so v tem in onem primeru povezana njegova kolesca. Bili bi zadovoljni že, če bi proučili en sam tak primer izvirnega delovnega projekta pomoči učencu  z učnimi težavami. A dodatni primeri prinesejo širši vpogled v različne poteke. In pri tem so morda razlike med takimi in drugačnimi šolami, med Štajerci in Ljubljančani, na primer. Morda. Proučujemo jih ne zato, da bi lahko posplošili na celo Slovenijo, ampak da bi odkrili različice, čim več različic, čim bolj pomembne različice delovanja osnovnega modela pomoči, ki se imenuje IDPP.
Zato ta čudna kombinacija, ki se zdi protislovna in imamo ob njej občutek, da so si raziskovalke same sebi skakale v lase in metale polena pod noge. Nič napačna ni, če vemo, da niso hotele statistično posploševati ampak doseči teoretično nasičenost, ki ji je določena razpršitev opazovanj v prid.
Čisto malo pa je v igri tudi prizadevanje za legitimizacijo projekta. Pri nas tako težko razumejo, da ni treba, da bi popisali celo Slovenijo, da bi prišli do česa pomembnega. 
In jim je - tistim, ki težko razumejo - všeč, če je več regij in več šol itd. Odrasli imajo radi številke, bi rekel pisatelj Malega princa. 
Vir: Lea Šugman Bohinc (ured.), Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2011.

Akcijska raziskava o učnih težavah

Pred mano je obsežno, lično in skrbno urejeno poročilo o akcijski raziskavi o delu z učenci z učnimi težavami naših avtoric pretežno s Fakultete za socialno delo (Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc (ured.), Ksenija Bregar Golobič (MŠŠ), Nina Mešl, Ines Kvaternik, Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Beata Akerman). To je vzorna akcijska raziskava na področju socialnega dela in pedagogike. K njej se bom še vračal, zdaj naj samo v grobih potezah povzamem, kako je potekala.

V okviru projekta Strokovne podlage za nadaljnji razvoj in uresničevanje Koncepta dela "Učne težave v osnovni šoli", ki je v letih 2008-2011 potekal v okviru Univerze v Ljubljani (financiran s strani MŠŠ in Evropskega socialnega sklada), je bilo izvedenih več podprojektov, med njimi tudi akcijska raziskava Soustvarjanje učenja in pomoči zgoraj omenjenih avtoric (sodelovala je tudi Liljana Rihter). 
V raziskavo so vključili devet osnovnih šol po Sloveniji. V vsaki šoli so izbrali dva učenca z učnimi težavami in vsakega od njiju vključili v posebno projektno skupino, ki so jo poleg učenca sestavljali učenčevi starši (eden ali oba), učiteljice (učiteljice predmetov, pri katerih je imel učenec težave, razredničarka, učiteljice za individualno učno pomoč) in svetovalna delavka (ena ali dve). Raziskovalke so se v to skupino vključevale ob svojih obiskih. Vsako šolo so obiskale petkrat. Ob vsakem obisku so izvedle najprej supervizijsko srečanje s šolskimi strokovnimi delavkami, nato sta sledili dve zaporedni srečanji s skupino vsakega od dveh učencev, tj. štiri srečanja; skupaj torej pet časovno porazdeljenih srečanj. Ob vseh srečanjih so raziskovalke zapisovale svoja opažanja in refleksije s pomočjo vnaprej pripravljenih obrazcev. Beležile so celoten proces dela v skupini okrog učenca po vnaprej opredeljenih kategorijah (npr. viri moči, dejavniki tveganja, dogovor o sodelovanju, preverjanje doseganja ciljev, opredelitev težave in želenih izidov, načrt pomoči in dogovori za naprej ipd.). Izpolnjevale so obrazec za spremljanje supervizijskega dela (udejanjanje dogovorov, udejanjanje koncepta delovnega odnosa v razredu, viri moči, dejavniki tveganja, koncept delovnega odnosa ipd.). Vrsta obrazcev je bila namenjena evalvaciji dela in so bili uporabljeni v treh časovnih točkah: na začetku projekta za oceno pričakovanj (vključno z osebnimi cilji, cilji glede učenca z učnimi težavami, dobrimi izkušnjami), na sredini projekta za oceno zadovoljstva sodelujočih in ob zaključku (ocene vloge vsakega člana, načina dela, napredka učenca). Na sredini projekta in na koncu so opravile intervju z učencem z učnimi težavami in ga spraševale o tem, v kolikšni meri se počuti slišanega in upoštevanega v svojem razredu.
Zbrane opise in druge podatke so analizirale kvalitativno po metodi utemeljene torije in za vsakega učenca posebej oblikovale "poskusno teorijo", na koncu pa vse povezale v sklepno združeno teorijo ali  "metateorijo", kot jo nekoliko neustrezno imenujejo.
V tem kratkem prikazu poteka akcijske raziskave smo se doslej izognili navajajanju ključnega izraza za skupino, ki je obdajala učenca z učnimi težavami in za celotno njeno dejavnost. Vsaka od teh skupin, ki vključuje učenca in je namenjena reševanju njegovih težav, je izvirni delovni projekt pomoči učencu ali kratko IDPP. To ni leporečje. Izvirni pomeni, da se pri vsakem učencu odvija posebej; da je za vsakega učenca drugačen, ker se prilagaja njegovi situaciji; da je v okviru istih splošnih načel pri vsakem drugače konkretiziran. Delovni pomeni, da ima konkretne storilnostne cilje in da se v njegovem okviru neprestano definirajo koraki k uresničitvi teh ciljev. Namen projekta je pomoč učencu in njegovemu okolju pri obvladanju težave, ki je v dobri meri videna kot odnosna, ne kot nekaj, kar je locirano v učencu; ne kot nekaj, kar bi izviralo iz njegovih osebnostnih lastnosti. Sicer pa več o teoriji, na kateri vse to temelji v posebnem sestavku.
Ali je bila to akcijska raziskava? Vsekakor. Gre za kompleksno akcijsko raziskavo, sestavljeno iz več delnih akcijskih raziskav akcijskoraziskovalnih skupin. Zadosti vsem osnovnim pogojem take raziskave. 1. Pri raziskavi so sodelovali člani organizacije (strokovni delavci, starši, učenci) ob pomoči zunanjih svetovalcev in raziskovalcev; vsi skupaj so sestavljali osnovne akcijskoraziskovalne skupine. 2. Oboji so sodelovali tako pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejanj kot pri raziskovalnih opravilih. 3. Pri vodenju skupin so upoštevali zakonitosti in načela skupinske dinamike, kar se je izrazilo v poglobitvi medsebojnega zaupanja med člani skupin. 4. V okviru projektov so si dejavno prizadevali spremeniti ravnanje sodelujočih, predvsem doseči konkretno izboljšanje pri učencih; to delo je vključevalo načrtovanje, izvajanje načrtov in evalvacijo.
Naj dodamo in poudarimo, da je ta akcijska raziskava imela tako praktične učinke na sodelujoče, v prvi vrsti učence, prinesla pa je tudi dragocene raziskovalne ugotovitve za usmerjanje nadaljnjega dela z učenci z učnimi težavami. Proizvedla je izjemno kakovostno raziskovalno poročilo.
Ta raziskava je tudi zgled povezovanja akcijskega raziskovanja in kvalitativne analize.
Vir: Lea Šugman Bohinc (ured.), Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2011.

Ustavi se in zapiši (stop and memo) (3): pravila zapisovanja

To so izkustvena pravila, povzeta po Straussu (1987) na osnovi predlogov Barneya Glaserja (1978) in nekoliko prirejena za našo rabo. 
1. Zapise in podatke (prepise intervjujev, beležke opazovanj) shranjuj ločeno. Jasno se morajo ločiti  terenske beležke intervjuvarja ali opazovalca, oziroma raziskovalca v teh vlogah, od zapisov raziskovalca v vlogi analitika. V zapisih lahko uporabimo navedke iz terenskih beležk oziroma prepisov intervjujev kot ilustracijo kategorij ali izhodišča teoretičnih propozicij. Na zapisih naj bo jasno označeno, na katera empirična gradiva se nanašajo. Včasih se zgodi, da je ista empirična izjava indikator dveh različnih pojmov; v takem primeru je za drugi pojem bolje poiskati drugo ilustracijo. Če so analitični zapisi jasno ločeni od empiričnega gradiva, hkrati pa je v njih to gradivo uporabljeno v obliki navedkov, lahko poskusno teorijo pišemo direktno iz mozaika zapisov.
2. Vedno ko se vam med kodiranjem pojavi s tem povezana misel, jo zapišite, da se ne izgubi. Lahko naredite le kratko beležko, ki jo kasneje prepišete in dopolnite. Rezervirajte si čas za pregled zapisov in razmišljanje, to je, ustvarjanje novih zapisov. Upoštevajte svoj osebni ritem in se mu prilagodite.
3. Če se vam že nekaj časa ni pojavila kakšna misel, začnite pisati asociacije na kakšno kodo. Navadno potem pisanje steče. Prav tako lahko prenehate s pisanjem zapisa, če vam beseda ne teče več. Dobro se je nekoliko prisiliti k pisanju, a znati tudi popustiti, če ne gre in "dati času čas".
4. Zapise lahko kadar koli kasneje spremenite na osnovi novih uvidov. Pri tem si, če delate z računalnikom, stare verzije lahko shranite, ni pa nujno.
5. Naredite si seznam kod in ga dopolnjujte in od časa do časa preglejte z mislijo na povezave med njimi. Ko pišete zapise v kasnejših fazah raziskave, se vračajte k seznamu in pregledujte, zakaj ste kake kode opustili; ali so morda še relevantne, jih je mogoče kako vključiti v nova besedila.
6. Če so zapisi ob različnih kodah zelo podobni, jih primerjajte in bodisi ugotovite, po čem se kodi vendarle razlikujeta bodisi ugotovite, da se ne razlikujeta. Če ne ugotovite razlik, je ena koda odveč, saj ima očitno isti pomen kot druga.
7. Če se v empiričnem gradivu ali interpretaciji pojavijo odstopanja od nastajajoče teorije, jih z vso pozornostjo proučite. Morda je treba zbrati dodatno gradivo (izvesti nove intervjuje, ki bi osvetlili ta odstopanja), morda je interpretacija, ki odstopa, prenagljena in neutemeljena. V zapisu mora biti jasno razvidno, kaj je podatek in kaj domneva. Nejasnosti je treba razčistiti takoj, da ne bi trditev utemeljevali na domnevah in neosnovani intuiciji.
8. Zapisovanja ne končajte prehitro, ko se vam zdi, da se ugotovitve stekajo v določeno teorijo; zapišite pomisleke, ugovore, druge možne interpretacije. Vaše razmišljanje naj ostane odprto.
9. Zapisujete razmišljanje o pojmih in odnosih med pojmi ne o osebah. Na koncu bo nastala teorija, sestavljena iz bolj ali manj abstraktnih pojmov in izjav o njihovih odnosih, ne poročilo o tej ali oni osebi.
10. Če imate o kaki reči dve nasprotni ideji, ju zapišite ločeno. Jasno se morata razlikovati. Če ju opišete v istem zapisu, nastane zmešnjava.
11. Ko imate občutek, da ste izčrpali vse, kar je mogoče povedati o kaki kategoriji, jo označite z oznako "nasičeno" (saturirano).
12. Bodite prilagodljivi glede tehnik zapisovanja; upoštevajte svoja osebna nagnjenja glede oblike in načina zapisovanja.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Barney Glaser, 1978. Theoretical Sensitivity. Mill Valey, CA: Sociology Press.