Psihološki procesi v povezavi s športnimi poškodbami

 PSIHOLOŠKI PROCESI V POVEZAVI S ŠPORTNIMI POŠKODBAMI

Poskusna teorija 

Dejan Gašić 

Seminarska naloga, 2.letnik Psihologija, Univerza Sigmunda Freuda Ljubljana

 

TEORETIČNI UVOD

Čeprav se veliko ljudi ukvarja s telesno dejavnostjo zaradi koristi za zdravje, taka dejavnost ni brez tveganj. Eno od tveganj telesne dejavnosti je telesna poškodba. Običajno poškodovani športniki doživljajo vrsto psiholoških izzivov, ki se lahko med postopkom okrevanja razlikujejo. Johnston in Carroll (1998) sta na primer ugotovila, da so športniki v zgodnjih fazah rehabilitacije pogosto kazali frustracije in depresijo zaradi nenadnega pomanjkanja športne aktivnosti. Med prehodom v srednje faze svojih rehabilitacijskih programov so nekateri športniki doživeli apatijo, kar je lahko posledica pomanjkanja motivacije za dokončanje potrebnih rehabilitacijskih vaj ali znak nestrpnosti in želja po vrnitvi v šport. V eni od raziskav so poškodovani športniki  v celotnem procesu okrevanja doživeli različne psihosocialne izzive, vključno z zmanjšano samopodobo, frustracijo, jezo in strahom pred poškodbami. Pri razvoju faznega pristopa, so navedli, da je vsaka faza njihovega faznega pristopa povezana s posebnimi psihosocialnimi izzivi. Natančneje, med fazo reakcije na poškodbo športniki pogosto doživljajo tesnobo in negativne kognitivne ocene. V fazi reakcije na rehabilitacijo se poškodovani športniki lahko soočijo z motivacijskimi izzivi. Končno se lahko v fazi reakcije med povratkom na igro športniki srečujejo s pomisleki in strahovi ali samozavestjo glede možnosti ponovne škode (Tracey, 2003).  Rehabilitacija pri športnih poškodbah je očitno dinamičen in razvijajoč se proces, v katerem se psihični odzivi športnikov razlikujejo.

Modeli psihološkega odziva

Več različnih konceptualnih modelov ponuja referenčni okvir za razumevanje psihološkega odziva na športno poškodbo. Ti vključujejo predvsem modele stresa in modele  procesa žalovanja. Wiese in Weiss (1987) sta predstavila poenostavljeno ponazoritev osnovnega modela stresnega procesa, ki sta ga identificirala kot primeren model za razumevanje procesa športne poškodbe. Ta procesni model obravnava športno poškodbo kot stres, ki spodbuja kognitivne ocene. Te kognitivne ocene vplivajo na čustvene odzive, ki posledično vplivajo na vedenjske odzive.

V približno istem času je Gordon (1986) razpravljal o možnostih, da bi športniki po športni poškodbi lahko doživljali žalovanje. Na njegovo delo je vplivala Kübler-Ross (1985), ki je razvila petstopenjski  model žalovanja: zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo ter sprejemanje ali reorganizacijo. Gordon (1986) pa je tudi poudaril potrebo po preučitvi odziva na športne poškodbe iz kognitivno-vedenjskega pristopa.

Konceptualni model, ki je bil ustvarjen z induktivnim kvalitativnim teoretičnim pristopom na podlagi razgovora s sedmim športniki iz katerega je bil izpeljan štiri fazni model: poškodba, priznanje poškodbe, soočanje z vplivom poškodbe in doseganje fizičnega in psihosocialnega izida (Rose in Jevne, 1993). Temeljni postopek v tem modelu je bil "učenje lekcij" poškodbe, ki je bil podoben modelu prilagoditvenega procesa, ki sta ga identificirala Gavin in Taylor (1992). Ta model, ki izhaja tudi iz razgovorov s poškodovanimi športniki, je opisal faze prilagajanja atletskim poškodbam.

Model procesov kognitivne ocene in model procesov žalovanja pa se medsebojno ne izključujeta. Na primer, občutek izgube, ki prevladuje pri športnih poškodbah, je vrsta kognitivne ocene, ki vodi v čustva, ki so običajno povezana z žalovanjem. Tako se lahko k modelu procesov  žalovanja,  vključi širši stresni model. Integracijski model kaže, da ti dejavniki vplivajo na psihološki odziv, da se psihološki odziv lahko skozi čas spreminja in da je okrevanje - tako fizično kot psihično - rezultat tega procesa. (Wiese-Bjornstal idr., 1998)

Psihološki odzivi

Psihološki odzivi v integriranem modelu, ki prikazuje, kako se psihološke posledice športne poškodbe nanašajo na celotno izkušnjo poškodbe, je razdeljen na dve psihološki pod komponenti procesa okrevanja: kognitivna ocena in čustveni odziv.

Kognitivna ocena

Športniki ocenjujejo veliko stvari po poškodbi, kot na primer zaznavanje vzroka poškodbe, stanje okrevanja in razpoložljivost družbene podpore. Ocenjujejo tudi samo-obvladanje situacije v povezavi s športno poškodbo. Nekaj raziskav je ugotovilo, da so kognitivne ocene športnikov znatno povezane s skupnimi motnjami razpoloženja. Med kognitivnimi spoznavanji o poškodbah je bila najbolj preučena športnikova percepcija. V to kategorijo so vključene empirične študije o športnikovi samo-spoznani vrednosti, splošnih sposobnostih in specifičnih sposobnostih. Jedro integriranega modela (kar je skladno s psihološko literaturo o stresnem procesu)  podpira stališče, da so kognicije, na primer samo-zaznavanje, pomembne, ker vplivajo na čustvene in vedenjske odzive športnikov na poškodbe. Čeprav se definicije razlikujejo, je samo-zaznavanje pogled, ki ga človek ima o sebi. V literaturi o športnih poškodbah so bili preučeni splošni in posebni sestavni deli zaznavanja samih, kot so samopodoba, samozavest in samoefikasnost (Wiese-Bjornstal idr., 1998).

Samopodoba vključuje posameznikovo oceno lastne vrednosti. Pri raziskavah so bili uporabljeni različni instrumenti za merjenje samozavesti in samo-podobe po poškodbah. Ko sta Chan in Grossman (1988) uporabila globalno merilno orodje za  določitev sprememb samopodobe pri tekačih, sta ugotovila, da je bilo samospoštovanje bistveno nižje pri poškodovanih tekačih (tistih, ki ne morejo teči dva tedna) kot pa pri nepoškodovanih tekačih.

Čustveni odziv

Več raziskav je pokazalo  spremembo stanja razpoloženja  skozi določeno časovno obdobje tekom trajanja poškodbe. Študije, ki so preučevale trimesečni in šestmesečni interval po poškodbi, so opazile povišane ocene negativnega razpoloženja poškodovanih športnikov v prvem intervalu, v drugem in tretjem intervalu je nato prišlo do zmanjšanja in nato ponovno do povišanja med ocenjevanjem v četrtem časovnem obdobju (Morrey, 1997). Posamezni podatki o stanju razpoloženja so dokumentirali, da v različnih točkah rehabilitacijskega cikla prevladujejo določena negativna razpoloženja. Na primer v podatkih Morrey (1997) je eno negativno razpoloženje (dolgčas) pokazalo linearni upad skozi čas, drugo (frustracija) pa je pokazalo vzorce v obliki črke »U«. Pozitivno razpoloženje (optimizem) se je pokazalo v obliki »∩«.

 Razlika pri nihanju razpoloženja se pokaže med tekmovalnimi (profesionalnimi) športniki in rekreativnimi športniki. Slednji so bili manj podvrženi k frustraciji, depresiji in jezi Mogoče nujnost vrnitve k športu prispeva k temu (Shelbourne in Fouk, 1995).

Čeprav se večina poškodovanih športnikov dobro spopada s poškodbo in zahteva minimalno klinično psihološkega posredovanja, pa kar nekaj študij tudi poudarja, da znatno število (približno 10 do 20 odstotkov) poškodovanih športnikov doživlja ekstremne odzive, zlasti depresijo, pri kateri je priporočena klinično napotitev. Pri teh športnikih je precej zaskrbljujoče tudi to, da lahko pride do samomorilskega nagnjenja (Smith in Milliner, 1995).

Sociološki stresorji po poškodbi

Skupaj z osebnimi dejavniki lahko tudi situacijski dejavniki, kot so raven tekmovanja, čas v sezoni (npr. začetek ali konec sezone), igralni status (npr. redni proti rezervi iz klopi), vloga v ekipi, tudi lahko vplivajo na kognitivno oceno poškodovanih športnikov in čustveni odziv na poškodbo. Če športniki zaznajo, da je poškodba grožnja njihovemu položaju in stanju v moštvu ali njihovi zmožnosti tekmovanja na prihajajočih tekmovanjih, lahko ignorirajo zdravniške nasvete in fizično bolečino zaradi poškodbe ter sprejmejo "kulturo tveganja" (Nixon, 1994). V kulturi tveganja je sprejemanje in spodbujanje usposabljanja in tekmovanja zaradi poškodbe sprejemljivo in spodbujeno.

Faktorji športnega okolja

V študiji, ki je proučevala razloge, zakaj srednješolske gimnastičarke kljub poškodbi še naprej trenirajo in tekmujejo, so te poročale, da so starejši telovadci pogosteje trenirali s poškodbo, da bi ohranili položaj  v moštvu in trenutne ravni spretnosti. Končni cilj je bil, da bi lahko na koncu sezone tekmovali na državnem tekmovanju. Med temi telovadkami jih je 76% izjavilo, da se izogibajo zdravniku, zaradi strahu pred zdravniškimi "omejitvami", ki bi bile lahko določene kot sestavni del njihovega zdravljenja (Nippert, 2008).

Vpliv športnega društva

Nixon (1992) je domneval, da člani športnega društva prispevajo k razlagi, podpori mladoletnemu športniku in obvladovanju njegovega soočanja z bolečinami in poškodbami. Čeprav ti posamezniki običajno nudijo pozitivno podporo mladim športnikom, kadar se soočijo s poškodbo, lahko tudi te negativno spodbudijo, da nadaljujejo s treniranjem zaradi poškodb, ki temeljijo na njihovem vnaprej določenem prepričanju o bolečini in poškodbah.

Starši in trenerji

Starši in trenerji so posamezniki, na katere se mladi športniki po poškodbi najprej obrnejo na podporo in spodbudo. Občasno pa starši in trenerji dovoljujejo, da lastna že obstoječa prepričanja o bolečini in poškodbah vplivajo na odziv mladega športnika na poškodbe in vedenje. Pri starših elitnih mladostniških športnikov je edinstven finančni in družinski pritisk, To pogosto zahteva dodatno zaposlitev enega od staršev za plačilo stroškov treninga in tekmovanj. Če se poškodba zgodi, se lahko elitni športnik kljub poškodbi zaradi naložbe in žrtvovanja staršev počuti prisiljen nadaljevati trening kljub poškodbi. Ker so starši toliko vložili v otrokov športni uspeh, lahko pričakujejo, da bo njegov otrok treniral tudi zaradi poškodbe.

 Na podlagi družbenega pritiska  lahko trenerji prednost postavijo zmago kot pomembnejšo od športnikovega zdravja. Številni trenerji mladih športnikov imajo dvojno vlogo trenerja in zdravniškega svetovalca. Ta dvojna vloga lahko povzroči dodaten pritisk mladim športnikom, da se vrnejo v šport prej, kot je potrebno (Werger in Hogg, 1999).

Soigralci

Za številne športnike so soigralci njihovi najboljši prijatelji in služijo kot vir socialne podpore pri športu in zunaj njega. Ko so športniki poškodovani, so poročali, da se počutijo krive, frustrirane, odtujene, osamljene in žalostne, ker  nimajo vsakodnevnih družabnih stikov s soigralci. Vsi ti občutki lahko imajo vpliv na nadaljevanje treninga kljub poškodbi (Wrisberger in Fischer, 2005).

 

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE

Namen te študije je razviti poskusno teorijo psihosocialnih procesov, povezanih z razvojem in okrevanjem ob zmernih do hudih športnih poškodb. Raziskovalno vprašanje, ki  vodi našo preiskavo tega področja, je: "Kakšen je psihosocialni proces povezan z atletsko poškodbo?" Upati je, da bodo rezultati te študije pomagali športnikom, trenerjem in zdravstvenim delavcem, da bi se učinkoviteje ukvarjali s postopkom poškodb in olajšali razvoj spretnosti in strategij, s katerimi bi športnik lahko reševal psihosocialne posledice poškodbe.

 

METODA

Raziskovalno oblikovanje

Ker je bil naš cilj raziskati izkušnje poškodovanih športnikov, natančneje njihove psihosocialne odzive, ki se nanašajo na rehabilitacijo zaradi športnih poškodb, smo uporabili kvalitativno raziskovalno zasnovo. S tem pristopom smo se lahko osredotočili na subjektivne izkušnje udeležencev in interpretacije njihovih izkušenj s poškodbami in kot takšno razumeli izkušnjo poškodbe z osebnega vidika športnika, ne pa z naše lastne. Podatke udeleženca smo zbirali s strukturiranim intervjujem in podatke analizirali z uporabo poskusne teorije.

Udeleženci

V intervjuju je sodelovala ena oseba (moški, 23 let), ki se ukvarja s športnim plezanjem in si je 6 mesecev nazaj poškodoval roko (zlom zapestja).

uDeleženec	starost	spol	šport	poškodba
rok	23 let	Moški	Športni plezalec	Zlom zapestja

 

 Intervju

Okvir za intervju, uporabljen v tej študiji, je bil sprejet iz integriranega modela na podlagi teoretičnega pregleda literature. Kot je razvidno iz tabele v prilogi, je prvo poglavje vsebovalo splošna vprašanja o športniku in njegovem ozadju. Naslednja tri poglavja so se nanašala na kognitivne ocene športnikov (kako je športnik gledal na situacijo), čustvene odzive (kako se počuti zaradi poškodbe) in vedenjske odzive na poškodbo (kako je ukrepal in se odzval na stanje poškodbe) v različnih fazah rehabilitacije (začetne reakcije, reakcije med rehabilitacijo in reakcije, povezane s vrnitvijo v šport).

Postopek

 Intervjuvanca smo izbrali med poškodovanimi športniki Alpinističnega kluba Slovenj Gradec, ki so od te poškodbe že okrevali. Ko smo potencialnega udeleženca identificirali, je k njemu pristopil raziskovalec in mu  razložil naravo študije in pogoje sodelovanja. Dogovorili smo se za primeren kraj in čas poteka pogovora. Raziskovalec je udeleženca seznanil tudi s pravico, da ne odgovarja na vprašanja, če se mu zdijo neprijetna, in o njegovi pravici do odstopa od raziskave na kateri koli točki. Obveščen je bil tudi, da bodo za zagotovitev njegove zaupnosti v raziskavi uporabljeno izmišljeno ime. Nato je udeleženec moral izpolniti, podpisati in vrniti obrazec soglasja. Podal pa je tudi soglasje za uporabo naprave za snemanje intervjuja. (Celoten transkript je v prilogi 1).

Analiza podatkov

Podatke iz intervjuja smo  dobesedno prepisali. Narejen je bil celoten transkript intervjuja. Izvedena je bila interpretacijska analiza, ki je razkrila vzorce in razmerja, ko so bili analizirani podatki. Analiza je temeljila tudi na splošnem konceptu poskusne teorije. Podatki so bili analizirani glede na konsistentne ideje iz pregleda literature. Postopki so bili narejeni v treh fazah: 1. Odprto kodiranje; 2. Definicija kod; 3. Poskusna teorija (Celoten postopek je v prilogi 2).

 

UGOTOVITVE

Pred poškodbo

Za nekoga, ki se veliko ukvarja s športom, je jasno, da mu šport veliko pomeni in mu predstavlja del življenja. Tako je zanj zelo pomembno, da se s konkretnim športom precej časa ukvarja (»Enostavno povedano mi je plezanje del življenja. Ne predstavljam si nekod, da ne plezam več. To res zelo rad počnem«). Pri samem športu je pomembna tudi težavnost; da si za cilje zadaš težke projekte. Dva izmed smislov za šport sta preseganje sebe in vlaganje truda (»plezali kr težke projekte. No sej zato se tud gre tja. Da boš splezal neki težkega. Neki za kar se moraš kr namatrat«).

Poškodba

Ko se zgodi poškodba se sprva lahko zgodi, da se oseba ne zaveda situacije. Pride do šoka, ki se po navadi zgodi ob resnih poškodbah (»Tist trenutek ko se zgodi ti tk ni še čist najbolj jasno kaj se je zgodlo.«).

Vendar trenutek za tem se to tudi spremeni, ko se oseba lahko sama ali ob pomoči druge osebe zave, da je stvar resnejša. Kadar gre za osebo samo, je bolečina kot eden izmed glavnih indikatorjev, da gre za resen položaj. Spomin na dogodek je lahko nekako dobro izražen, čeprav je vmes prisoten tudi šok (»Men se je takrat tud zdelo čisto vse uredu. Mal čudn občutek v roki. Pol pa kr na enkrat taka čudna ostra bolečina. Sem bil samo o šit.. sem pogledo kolega pa mu reko o fak to ne vem če bo uredu).

Poškodba lahko postane neka točka, kjer pride do novega razmišljana. Oseba lahko takrat zaradi situacije, v kateri se je znašla, razvije neko novo mišljenje. Da bo v prihodnosti počela stvari drugače. Eden od aspektov, ki lahko v taki situaciji postane pomemben, je lahko zdravje. Tega ne gre več jemati za samoumevnega, treba je poskrbeti zanj. Ob takih situacijah lahko pride tudi do razmišljanja o času. Kako in zakaj ga v prihodnje izkoristit (»Recimo zdaj ko sem spet zdrav sem vesel da lahko spet normalno plezam«)

Takoj ko se zgodi ta dogodek, pride tudi do čustvene reakcije in premišljevanja, kaj vse bo ta dogodek privedel. Pojavijo se misli o tem, kako bo potekalo zdravljenje in ali bo uspešno in ali se lahko oseba vrne nazaj k tistemu, kar je počela in ali se lahko vrne na enak nivo, kot je bil pred samo poškodbo. Predvsem se pojavita negotovost in pa strah, ter zaskrbljenost. (»Bi reko neka stiska. Pa tisto ko ne veš kaj bo. Nek tak stah. Sej to mi je blo nekak najbolj v mislih takrat, ker sem zelo aktivn, pa zdaj neki cajta nebom mogo bit«)

Zavedanje stanja resnosti poškodbe

Kot smo prej videli, resnim poškodbam po navadi sledi šok. Opredelimo ga lahko kot 1. Šok, v katerem pride do tega, da se oseba ne zaveda resnosti dogodka, in deluje kot nekakšen obrambni mehanizem. Temu šoku sledi naslednji torej 2. šok, ki pa se od prvega razlikuje v tem, da do njega privede ravno zavedanje situacije, torej da gre za resno poškodbo. Nujno je razlikovati med njima. Temu drugemu spoznanju sledi zaskrbljenost (zaradi resnosti poškodbe) in potem iz tega strah, kaj bo. V tem trenutku obstaja nekakšna nevednost, kar pa zopet vodi do zaskrbljenosti in strahu. (»Pa tk bi reko da najprej ko se je zgodlo sm tk v nekem šoku bil niti ni zgledlo da je hudo. No ko so mi rekli da je operacija potrebna, je kr mal šok nastal. Pa skrb, celo strah«)

Podpora po poškodbi (rehabilitacija)

Po poškodbi, ko pride do stanja rehabilitacije, je pomemben faktor za lažje soočanje s poškodbo in tudi za napredek, podpora. Za njo je pomembno, da prihaja na različnih področjih:

-          Prijatelji/vrstniki

-          Športna ekipa

-          Športno društvo ali športni klub/zveza

-          Trener

-          Strokovno zdravstveno osebje

-          Starši/skrbniki/sorodniki

 Za to podporo  je pomembno, da je čustvena kot tudi informativna, slednja predvsem od strokovnega kadra; da ne prihaja ne nevednosti in s tem posledično zaskrbljenosti, kar lahko vodi v stisko (»… podporo kolegov. Pa tud trener mi je predlagal naj kr ohranjam kondicijo, Kolegi soplezalci to smo itak ena velka družina. Drugač pa tud sam klub, družina pa trener«).

 Vedenjski odzivi po poškodbi

Po poškodbi je lahko veliko vedenjskih odzivov,  ki lahko pripomorejo lažjemu prestajanju rehabilitacijskega procesa. Lahko jih razvrstimo takole: motivatorji - zunanji/notranji. Pri zunanjih gre za to, ki jih oseba dobi od drugih v obliki spodbude in informacij (zdravstveno osebje, prijatelji, športna društva itd.) Pri notranjih pa gre za tiste, ki lahko osebi pomagajo čez to krizo. To so lahko dejavnosti, ki niso povezane s športom in se tako aktivnost nadaljuje v obliki nekakšne premestitve (»Ja ena je bla vsekakor ta fizioterapija. Drugače pa ne vem poslušanje muzike, sprehod s psom. To da sem se umaknil, delal na sebi.«).

 Vrnitev po poškodbi in pritisk glede tekem

Kadar obstaja neka motivacija in cilj, da se oseba vrne po poškodbi nazaj, ima to lahko dve posledici: prva je ta, da ji je to v pomoč, druga pa, da jo to ovira. Tukaj je treba biti pozoren na čas, ki je potreben, da do tega pride. Ta čas mora biti skladen s samo poškodbo in stanjem celjenja. Če je motivacija prevelika in pritisk premočan, to lahko sproži prehitro intenziteto treningov, kar lahko nadalje sproži, da se poškodba poslabša oziroma pride do počasnejšega napredka. Za to je lahko odgovorna oseba sama ali pa okolica. (»Ne vem mogoče to da nisem miroval. Da bi kak dan mal pretiraval po želji da bo čimprej bolje«).

 Zaradi poškodbe lahko pride tudi do spremembe ciljev, ki so bili pred tem. Kot smo videli, lahko sama poškodba sproži neko novo mišljenje, kjer oseba razmisli o tem, kaj ji je najbolj pomembno in kako bo nadaljevala.

 

POVZETEK GLAVNIH UGOTOVITEV

Z  analizo vsebine smo ugotovili več različnih psiholoških in  psihosocialnih odzivih športnika na poškodbo v treh fazah rehabilitacije. Na splošno se je izkazalo, da so na kognitivno oceno in kasnejših čustvenih in vedenjskih odzivov vplivali štirje različni dogodki  (začetna reakcija na poškodbo, reakcije na poškodbo po diagnozi, reakcije na rehabilitacijo in reakcije za vrnitev v šport). Očitno je bilo tudi, da so na te reakcije vplivali osebni dejavniki (resnost poškodbe, stanje okrevanja, zaznan čas, da se vrne v šport) in zunanji dejavniki (prijatelji, soplezalci trener, družina, dejavniki športne medicine).

1. Faza: Odziv na poškodbo

Na splošno so bile na začetku kognitivne ocene poškodbe večinoma negativne. Te so vplivale na kasnejše čustvene odzive, ki so bili tudi na splošno negativni. Sprva je bil najpogostejši vedenjski odziv iskati socialno podporo družine in pomembnih drugih. Ko pa je bila poškodba tudi uradno diagnosticirana, lahko pride do o spremembe kognitivnih ocen in čustvenih odzivov.

Poškodba lahko postane neka točka, kjer pride do novega razmišljana. Oseba lahko takrat zaradi situacije, v kateri se je znašla, razvije neko novo mišljenje. Da bo v prihodnosti počela stvari drugače. Eden od aspektov, ki lahko v taki situaciji postane pomemben, je zdravje. Tega ne gre več jemati za samoumevnega, treba je poskrbeti zanj. Ob takih situacijah lahko pride tudi do razmišljanja o času. Kako in zakaj ga v prihodnje izkoristit (»Recimo zdaj ko sem spet zdrav, sem vesel da lahko spet normalno plezam«)

2. Faza: Reakcija na rehabilitacijo

Pri tej fazi prihaja do več različnih kognitivnih ocen, ki so se nanašale predvsem na razmišljanja o vprašanju rehabilitacijskega procesa. Prihaja do nihanja čustvenih odzivov, ki so vezani na sam potek rehabilitacije.  Športniki še naprej iščejo socialno podporo družine in pomembnih drugih. Vendar pa je med rehabilitacijo pomembna strokovna pomoč in informiranje stanja poškodbe s strani strokovnega zdravniškega kadra.

 Po poškodbi, ko pride do stanja rehabilitacije je pomemben faktor za lažje soočanje s poškodbo in tudi za sam napredek, podpora. Za njo je pomembno, da prihaja z različnih področij:

-          Prijatelji/vrstniki

-          Ekipa iz športa

-          Športno društvo ali športi klub/zveza

-          Trener

-          Strokovno zdravstveno osebje

-          Starši/skrbniki/sorodniki

Ta podpora naj bo čustvena in informativna, slednja predvsem od strokovnega kadra, da ne prihaja do nevednosti in s tem posledično zaskrbljenosti, kar lahko vodi v stisko (»podporo kolegov. Pa tud trener mi je predlagal naj kr ohranjam kondicijo Kolegi soplezalci to smo itak ena velka družina. Drugač pa tud sam klub, družina pa trener«).

3. Faza: Vrnitev k tekmovanju

Kadar obstaja neka motivacija in cilj, da se oseba vrne po poškodbi nazaj, ima to lahko dve posledici: prva je ta, da ji je to v pomoč, druga pa, da jo to ovira. Tukaj je treba biti pozoren na čas, ki je potreben, da do tega pride. Ta čas mora biti skladen s samo poškodbo in stanjem celjenja. Če je motivacija prevelika in pritisk premočan, to lahko sproži prehitro intenziteto treningov, kar lahko nadalje sproži, da se poškodba poslabša oziroma pride do počasnejšega napredka. Za to je lahko odgovorna oseba sama ali pa okolica, ki privede do tega (»… podporo kolegov. Pa tud trener mi je predlagal naj kr ohranjam kondicijo Kolegi soplezalci to smo itak ena velka družina. Drugač pa tud sam klub, družina pa trener«).

 Pri teh fazah je še potrebno izpostaviti, da je znotraj njih prihajalo do naslednjih elementov doživljanja:

Prepletanje vedenjskega in čustvenega odziva

Udeleženec v celotnem intervjuju pogosto opisuje pomembnost ohranjanja stvari v perspektivi. Spoznanja in kasnejše prepletanje teh spoznanj o čustvenem odzivu na poškodbo se je odražalo v optimističnem in prodorno pozitivnem pogledu na okrevanje po poškodbi. Spoznanja so bila razvrščena v štiri glavne teme, ki vključujejo notranje misli, težave glede poškodbe in rehabilitacije, pomisleke glede vrnitve k tekmovanju ter pogled v prihodnost. Del sprejemanja poškodbe je vključeval ponotranjenje in predelavo različnih čustev, vključno z "jezo", "žalostjo", "upanjem" in "strahom." Kot lahko to vidimo v »integracijskem modelu«, ki kaže, da ti dejavniki vplivajo na psihološki odziv, da se psihološki odziv lahko skozi čas spreminja in da je okrevanje - tako fizično kot psihično - rezultat tega procesa. (Wiese-Bjornstal idr., 1998).

Notranje misli in čustveni odzivi

Notranja spoznanja, kot so skrb in zaskrbljenost, čas izgube zaradi treninga in kaj je ta škoda pomenila za celotno sezono in sami treningi ter prihodnji načrti so čustveno vplivali, saj je intervjuvanec o poročal teh razmišljanjih, zaradi katerih je občutil »stisko«, »strah« in »žalost«. Poročal pa je tudi, da se je vmes stanje izboljšalo in nato kasneje poslabšalo, kar je razvidno tudi iz več raziskav, ki so pokazale  spremembo stanja razpoloženja skozi določeno časovno obdobje med trajanjem poškodbe (Morrey, 1997).

Skrbi glede poškodbe in rehabilitacije

Čeprav oseba skuša ostati pozitivna, se hkrati spopada s čustvenim vplivom svojih fizičnih omejitev. Tako lahko prevelika želja po tem, da se čimprej vrne nazaj, kot tudi pritisk od zunaj (trener, športna zveza), sproži pretiravanja pri rehabilitaciji. Kot je razvidno, lahko na podlagi družbenega pritiska, trenerji postavijo zmago kot pomembnejšo od športnikovega zdravja, kar povzroči dodaten pritisk mladim športnikom, da se vrnejo v šport prej, kot je potrebno (Werger in Hogg, 1999).

SKLEP IN PREDLOGI

Pred izvedbo tega projekta je bilo veliko empiričnih raziskovalnih podatkov o psihosocialnih  in psiholoških procesih, povezanih z športno poškodbo. Ta preiskava se je osredotočila na čustveni odziv na poškodbo in rehabilitacijski proces, tako da se je osredotočila na komponento čustvenega odziva v modelu psihološke reakcije na atletske poškodbe in rehabilitacijo, ki sta ga razvila Wiese-Bjornstal idr. (1998). Uporaba intervjuja za razgovor je omogočila zbiranje poglobljenih podatkov udeleženca o njegovem čustvenem odzivu med postopkom okrevanja. Kvalitativno zbiranje podatkov v treh fazah velja za eno od prednosti te raziskave.

Upoštevati je treba nekaj omejitev študije. Prva omejitev je pristranskost raziskovalca. Čeprav sem skušal natančno predstaviti izkušnje športnika s pomočjo intervjuja, lahko interpretacije vključujejo mojo pristranskost kot raziskovalca. Druga omejitev je bila izbira le treh faz zbiranja podatkov. Številna druga mesta za zbiranje podatkov bi bilo mogoče dodati, da bi bolj poglobljeno razumeli postopek rehabilitacije. Tretja omejitev je bila dejstvo, da je bil preiskovan le en udeleženec. To nas usmerja v prihodnje raziskave. Pri nadaljnjih raziskavah bi moralo biti vključeno tudi preučevanje čustvenega odziva poškodovanih športnikov na različnih stopnjah udeležbe, od mladih do starejših športnikov in od rekreacijske do profesionalne ravni. Poleg tega bi bilo mogoče preučiti čustveno stanje tudi na daljši rok po poškodbi. Razširiti je treba tudi različne vrste poškodb, ki imajo različne posledice (dolgotrajne, kratkotrajne) in vrste športa (posamezniki, skupinski športi).

Literatura

Chan, C. S., & Grossman, H. Y. (1988). Psychological Effects of Running Loss on Consistent Runners. Perceptual and Motor Skills, 66(3), 875–883. doi: 10.2466/pms.1988.66.3.875

Johnston LH, Carroll D. The context of emotional responses to athletic injury: a qualitative analysis. J Sport Rehabil. 1998;7(3):206–220

Gavin, J.. & Taylor,  M. (1992, October). Psychosocial recoven, from athletic  injury:  A process model with implications for rehabilitation. Paper presented at the annual meeting of the Association for the Advancement of Applied Sport Psychology, Colorado Springs, CO

Glaser, B. G., & Strauss, A. L. (1967). The discovery of grounded theory: Strategies for qualitativeresearch. New York: Aldine

Gordon, S. (1986). Sport psychology and the injured athlete: A cognitive-behavioral approach to injury response injury rehabilitation. Sport Science Periodical on Research and Technology in Sport. March, 1-10.

Kübler-Ross Elisabeth. (1985). On death and dying. Enfield, N.S.W.: Royal Blind Society.

Morrey. M.A. (1997). A longitudinal examination of emotional response. cognitive coping, and physical recovery among athletes undergoing anterior cruciare ligament reconstructive surgery. Unpublished doctoral dissertation, University of Minnesota. Minneapolis.

Nippert, A. H., & Smith, A. M. (2008). Psychologic Stress Related to Injury and Impact on Sport Performance. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America, 19(2), 399–418. doi:10.1016/j.pmr.2007.12.003 

Nixon HL. A social network analysis of influences on athletes to play with pain and injury.Journal of Sport and Social Issues 1992;16:127–35.

Nixon, H. L. (1994). Coaches’ Views of Risk, Pain, and Injury in Sport, with Special Reference to Gender Differences. Sociology of Sport Journal, 11(1), 79–87. doi: 10.1123/ssj.11.1.79

Rose, J. M., & Jevne, R. F. (1993). Psychosocial processes associated with athletic injuries. The Sport Psychologist, 7(3), 309–328.

Shelboume. K.D., & Foulk. D.A. (1995). Timing of surgery in acute anterior cruciate ligament tears on the return of quadriceps muscle strength after reconstruction using an autogenous patellar graft. The American Journal of Spons Medicine. 23, 686-689. Shelboume. K.D., & Foulk.   D.A. (1995). Timing of surgery in acute  anterior  cruciate ligament tears on the return of quadriceps muscle strength after reconstruction using an autogenous patellar  graft. The American Journal of Spons Medicine. 23, 686-689.

Smith.  A.M., & Milliner, E.K. (1994). Injured athletes and the risk of suicide. Journal of Athletic  Training, 29, 337-341.

Tracey J. The emotional response to the injury and rehabilitation process. J Appl Sport Psychol. 2003;15(4):279–293

Weiss, M. R., & Troxel, R. K. (1986). Psychology of the injured athlete. Athletic Training, 21, 104-109..

Wiese-Bjornstal, D. M., Smith, A. M., Shaffer, S. M., & Morrey, M. A. (1998). An integrated model of response to sport injury: Psychological and sociological dynamics. Journal of Applied Sport Psychology, 10(1), 46–69. doi: 10.1080/10413209808406377

Wrisberg CA, Fisher LA. Staying connected to teammates during rehabilitation. AthleticTherapy Today 2005;10(2):62–3.

Vergeer I, Hogg JM. Coaches’ decision policies about the participation of injured athletes incompetition. The Sport Psychologist 1999;13:42–56

PRILOGE 

PRILOGA 1 – INTERVJU

Ozadje

1. Bi mi lahko povedali kaj o sebi?

Seveda ime mi je Rok(tukaj smo uporabili izmišljeno ime)* star sem 23 let obiskujem strojno tehnično šolo. Že od malega plezam. Mislim da neki od tretjega/četrtega razreda. Enostavno povedano mi je plezanje del življenja. Ne predstavljam si nekod da ne plezam več. To res zelo rad počnem                                                                                                              

2. Ali bi mi lahko povedali o svojem življenju pred poškodbo?

Pa ja u bistvu to kar sem povedo že. Mislim sej ta poškodba mi je dala kr mislit. Zdaj razmišljam o tem da mi je pomembno ves čas izkoristit to kar rad delam. Recimo zdaj ko sem spet zdrav sem vesel da lahko spet normalno plezam. Ne vem prej sem mel kr velko… kr velko cajta sem porabo za treninge, ko smo meli kake tekme. Zdaj pa nekod gledam da več plezam pa manj treniram.

3. Bi mi lahko povedali o času, ko ste se poškodovali?

Ja bli smo v Nemčiji v Frankenjuri (ogromno naravno plezališče)** pa smo plezali kr težke projekte. No sej zato se tud gre tja. Da boš splezal neki težkega. Neki za kar se moraš kr namatrat. Ja men je blo kr fajn gr. Pol pa tretji dan katastrofa. Tk čist brez veze je prišlo do poškodbe. Tist trenutek ko se zgodi ti tk ni še čist najbolj jasno kaj se je zgodlo. Sam se spomnem da me je kolega vprašal, ko me je videl res grdo past, če je vse v redo. Men se je takrat tud zdelo čisto vse uredu. Mal čudn občutek v roki. Pol pa kr na enkrat taka čudna ostra bolečina. Sem bil samo o šit… sem pogledo kolega pa mu reko o fak to nevem če bo uredu. Se spomnem da je reko uuu to pa grdo zlgeda. No pol sm pa šel gor pri njih k zdravniku in so me sam v bolnico spravli pa operirali… po treh dneh sem že bil na letalu za slovenijo

Kognitivni in čustveni odzivi

4. Opišite svoje začetne misli in čustva po poškodbi.

Ja najprej sem pomisil kako dolgo sedaj ne bom mogo plezat. Bi reko neka stiska. Pa tisto ko ne veš kaj bo. Nek tak stah. Sej to mi je blo nekak najbolj v mislih takrat, ker sem zelo aktivn, pa zdaj neki cajta nebom mogo bit

5. Kako so se te misli in čustva spremenila, ko ste izvedeli za resnost in vpliv poškodbe?

No sej to sm kr hitr zvedo ko sem prišel v bolnico in na slikanje in so mi rekli da je potrebna operacija. Pa tk bi reko da najprej ko se je zgodlo sm tk v nekem šoku bil niti ni zgledlo da je hudo. Sam prvo res pomisliš na to kar rad delaš, da tega ne bos mogo več. Pa se vse projekte ko sm meu planirane. Nekod veš da jih bos mogo prestavit. No ko so mi rekli da je operacija potrebna je kr mal šok nastal. Pa skrb, celo strah. Po operaciji mi je zdravnik povedal da je rehabilitacija nekje do treh mesecev. Torej najmanj tri mesece brez plezanja. Pa to potem pomeni še kr neki časa po tem čisto počasi nazaj z treningi. Ja to mi je kr malo vse dol padlo. Tk za trenutek samo. Potem pa si rečeš: no bomo tud to preživeli. 

6. Bi lahko pojasnili, kako je na vas vplivala vaša poškodba?

Malo ti da mislit. Zavedaš se da je nase telo krhko in da ob napačnih odločitvah oziroma neprevidnosti lahko pride do posledic. Da je treba bit previden pa pazit

7. Kako se vam zdi, da ste se spopadali s svojo poškodbo?

Ja men se zdi da kr uredu. Velko podpore je blo vsekakor. Vsi kolegi so me kr podprli. To mi je ogromno pomenilo. So pa bla vsekakor nihanja. Na začetku si malo jezen, pa razočaran potem spet to mal upade, dobiš zagon na koncu se mi je zdelo da mi je spet malo vse upadlo. Ampak na splošno pa zelo uredu

8. Kako se počutiš zaradi svoje poškodbe sedaj?

Ja zdaj je odlično. Mislim ko gledam za nazaj sem zelo srečn da je to za mano. Sem pa veliko izgubil vmes, ko nisem mogo plezat pa met treningov. Tk da tud še danes nisem tam kjer sem bil pred poškodbo, ampak gre počasi naprej. Tak da gr pridno treniram da bom tam kjer sem bil pred poškodbo

9. Kaj je po vaših lastnih besedah ​​najbolj zahteven vidik poškodbe?

Hmm hmmm… po mojem ta neka nevednost. Pa operacija. Ko sem zato slišal. To me je  blo kr mal strah, ker je moja prva bla takrat. Tisto da ne veš kaj bo iz vsega tega in ali bo sploh tako kot mora biti oziroma če bo tako kot je bilo pred poškodbo

10. Mi lahko poveste, kako ste se spopadli ali kako se spopadate s tem?

Ja poleg tega da sem mel res fajn podporo kolegov. Pa tud trener mi je predlagal naj kr ohranjam kondicijo še naprej pa mi poslal neke vaje za core(trebušne vaje)*** pa vse tist s čimer nebom obremenjeval roke. Tak da to me kr nekod držalo po konci. Da sem se vsaj z nečim ukvarjal. Da se nisem samo smilo sam sebi

Vedenjski odzivi

11. Ali mi lahko poveste o posebnih metodah ali tehnikah, s katerimi ste se spopadali s svojo poškodbo?

Ja ena je bla vsekakor ta fizioterapija. Zelo simpatična fizioterapevtka. Bla je zelo pozitivna in me je res preganjala. To mi je nekako kr dalo upanje. Drugač pa ne vem poslušanje muzike, sprehod s psom. To da sem se umaknil, delal na sebi. Ne vem odločo sem se da bom izkoristo cajt kr najboljše možno in počel tist kar drugač ne bi mogo. Ampak misli so ble pa kr precej usmerjene na to kdaj bom lahko spet plezal

12. Kdo ste se poškodovali, na koga ste se obrnili po podporo?

Ja nekako se mi ni blo treba obrnit na podporo (smeh) Je kr sama prišla od vse povsod. Kolegi soplezalci to smo itak ena velka družina. Mislim itak mamo skoz te neke svoje fore pa se hecamo. Tak da to je blo kr v velko pomoč. Drugač pa tud sam klub, družina pa trener.

13. Bi mi lahko povedali o svojih izkušnjah s to podporo mogoče še družina in trener?

Ja je blo tud no ata mogoč edino ko pravi da je to nevarn šport da bi blo boljše da se ne ukvarjam s tem. Pa da mi je ta poškodba dober znak, da je res nevarno. Tu bi si vsekakor želel mal več podpore. Drugač pa mama me precej podpira, vsekakor pa se je zelo ustrašla, ko sem bil operiran. Ampak se mi tako zdi da so kolegi nekako najbolj podprli to. Trener je sicer bil precej jezen, ker nam tekmovalcem odsvetujejo plezanje v skalah. Tak da je blo kr neki negodovanja s te strani. Pa tk so mi dali vso podporo da rehabilitacija čimprej steče pa da se čimprej vrnem nazaj. In da morm tudi ta čas izkoristit pa trenirat pa seveda pazit da ne pride še do slabše poškodbe

14. Bi mi lahko povedali o svoji izkušnji rehabilitacije?

Ja vredu je blo. Res mi je bla tista fizioterapija všeč. Ko je bil se pogovor zraven. To mi je nekako res pomagalo. Pa tud za ostali, strokovni kader, nimam pripomb. Se mi zdi da je v tem cajtu važno to da dobiš čim več informacij. Tista nevednost ubija

15. Kakšen je bil napredek?

Zmeren… mislim želje so takrat res čimprej, da se vrneš nazaj. Pa tud zveza pa klub si to želita tako da je potem blo kr velik narejeno v tej smeri. 

16. Ali mi lahko poveste kaj konkretnega, za kar menite, da je pomagalo pri okrevanju?

Pa jaz mislim polega vsega tega kar je naredil zdravnik v Nemčiji in potem vsa ta fizioterapija, je vsekakor podpora. To da veš da nisi sam v tem. Res mi je gledano za nazaj to veliko pomenilo. Da to ti drugi stojijo ob strani in ti omogočijo. Pa tud ta pritisk da se čimprej vrneš. Notranja in zunanja motivacija

17. Ali mi lahko na podoben način rečete kaj konkretnega, za katerega menite, da je oviralo vaše okrevanje?

Ne vem mogoče to da nisem miroval. Da bi kak dan mal pretiraval po želji da bo čimprej bolje

Pripravljenost za vrnitev na tekmo

19. Povejte mi o svojih ciljih (življenje in šport) po poškodbe.

Ja zaenkrat se cilji niso kaj spremenili. Še vedno nadaljujem z plezanjem. Še vedno si želim tekmovati. Čeprav mogoče več plezati v naravni skali. Kar se ostalih stvari tiče pa tud bolj al manj ostaja isto. Faks, prijatelji to je to (smeh)

20. Kakšni so vaši cilji, ko se vrnete k tekmovanju?

Ja vsekakor trdo delat še naprej. Poiskat tiste šibke točke in se čimbolj fizično in psihično pripravti na tekme. Ko bo enkrat ta nivo dosežen da bom lahko konkuriral na tekmah. Seveda pa mi je trenutno cilj se čimprej vrniti na ta nivo

21. Kako motivirani ste sedaj, da se vrnete tekmovati?

Ja precej motiviran sem. Čeprav bolj ko to bi rekle da sem motiviran da pridem sedaj na nivo na katerem sem bil in da od tukaj naprej potem nadaljujem še dalje, torej da se že izboljšam.

22 Kako lahko to izkušnjo uporabite v življenju in na tekmah?

Ja ena od vsekakor pozitivnih izkušenj je ta da sem spoznal koliko ti pomeni prijateljstvo v takem trenutko. Druga je recimo to da ne glede na vse če najdeš neko notranjo moč katero pa podirajo še drugi da lahko prideš ven iz vsake situacije. Ta šport je meni zelo pomembn in res uživam v tem. Je pa tud zdaj po poškodbi vidim tud možnost tega in je treba biti še posebej previden. Ampak ko ti neki res velko pomeni si pripravljen tvegat to. Se zavedaš da to obstaja in da si ti sam tisti, ki lahko naredi največ kar lahko. Pa ko se to zgodi, da je nekako normalno da se slabo počutiš zaradi tega, da te ta situacija iztiri. Ampak da se na koncu ne predaš in se skupaj z podporo z drugimi vrneš nazaj

 OPOMBE:

 *Zaradi zaupnsti podatkov smo si izmislili ime

**Dodano s strani spraševalca

***Treniranje trebušnega predela

  PRILOGA 2 – SHEME KODIRANJA

1. Faza

ODPRTO KODIRANJE

OZADJE

1. Bi mi lahko povedali kaj o sebi?

Enostavno povedano mi je plezanje del življenja. Ne predstavljam si nekod da ne plezam več. To res zelo rad počnem

ZADOVOLJSTVO S SVOJIM ŠPORTOM (DA/NE)

KOMENTAR: Pri vprašanju o sebi pove da se ukvarja s športom kateri ji veliko pomeni. Plezanje (šport) mu predstavlja: del življenja, to zelo rad počne, ne predstavlja si da tega več ne počne. Kaže se da mu je ta šport zelo pomembne. Ne izvemo pa zakaj mu je tako pomemben. To bi lahko izvedli v nadaljnjem intervjuju   

2. Ali bi mi lahko povedali o svojem življenju pred poškodbo?

Mislim sej ta poškodba mi je dala kr mislit.

SPROŽITEV RAZMIŠLJANJA (SE SPROŽI/ SE NE SPROŽI)

KOMENTAR: Poškodba postane neka točka, kjer se sproži neko novo razmišljanje

 Zdaj razmišljam o tem da mi je pomembno ves čas izkoristit to kar rad delam.

NOVO RAZMIŠLJANJE (PRIDE/NEPRIDE)

KOMENTAR: Novo razmišljanje gre v smeri časa, kjer se čas porabi za tisto kar rad počne. Pri tem pa se kaže tudi pomembnost zdravja

 Recimo zdaj ko sem spet zdrav sem vesel da lahko spet normalno plezam.

ZDRAVJE (POMEMBNO/NEPOMEMBNO)

KOMENTAR:  zavedanje pomembnosti zdravja

 Zdaj pa nekod gledam da več plezam pa manj treniram. 

PORABA ČASA (POMEMBNO/NEPOMEMBNO)

KOMENTAR: čas porabiti za tisto kar radi počnemo

 3. Bi mi lahko povedali o času, ko ste se poškodovali?

plezali kr težke projekte. No sej zato se tud gre tja. Da boš splezal neki težkega. Neki za kar se moraš kr namatrat.

TEŽAVNOST ŠPORTA (LAHKA/SREDNJA/TEŽKA)

KOMENTAR: pomembna je težavnost zaradi preseganja meje v športu

 Tist trenutek ko se zgodi ti tk ni še čist najbolj jasno kaj se je zgodlo.

ZMEDA (DA/NE)

KOMENTAR: ne zaveda se takoj situacije in kaj se je zgodilo

 Sam se spomnem da me je kolega vprašal, ko me je videl res grdo past, če je vse vredo.

Se spomnem da je reko uuu to pa grdo zlgeda.

SPOMIN DOGODKA (DA/NE)

KOMENTAR: spomni se prijateljevega vprašanja, če je z njim vse v redu in da je prijatelj pokomentiral njegovo poškodbo. Njemu pa se takrat zdi da je ni tako hudo, kar se vidi v naslednjem stavku, ki je sledil

 Men se je takrat tud zdelo čisto vse uredu. Mal čudn občutek v roki. Pol pa kr na enkrat taka čudna ostra bolečina. Sem bil samo o šit.. sem pogledo kolega pa mu reko o fak to nevem če bo uredu.

STANJE TAKRAT (DOBRO/SLABO)

OBČUTEK BOLEČINE (DA/NE)

ZAVEDANJE STANJA (DA/NE)

KOMENTAR: Takoj ob poškodbi zaradi šoka in preden začuti bolečino ne zaveda resnosti položaja. Ko bolečino začuti kot ostro se nekako zaveda resnosti in da nekaj ni uredu, kar potem sporoči prijatelju

 KOGNITIVNI IN ČUSTVENI ODZIVI

 4. Opišite svoje začetne misli in čustva po poškodbi.

Ja najprej sem pomislil kako dolgo sedaj ne bom mogo plezat.

ZASKRBLJENOST (DA/NE)

KOMENTAR: zaskrbljenost glede športa kako dolgo bo odsoten

 Bi reko neka stiska. Pa tisto ko ne veš kaj bo. Nek tak strah. Sej to mi je blo nekak najbolj v mislih takrat, ker sem zelo aktivn, pa zdaj neki cajta nebom mogo bit

ČUSTVA/OBČUTKI:

-STISKA (DA/NE)

-NEGOTOVOST (DA/NE)

-STRAH (DA/NE)

-ŽALOST (DA/NE)

-ZASKRBLJENOST (DA/NE)

KOMENTAR: pojavi se stiska zaradi negotovosti. Prišlo je do neke spremembe, do sedaj je bil aktiven, sedaj pa se je pojavil neki dvom glede tega, kdaj bo to lahko spet počel. To za seboj potegne tudi žalost in strah

 5. Kako so se te misli in čustva spremenila, ko ste izvedeli za resnost in vpliv poškodbe?

Pa tk bi reko da najprej ko se je zgodlo sm tk v nekem šoku bil niti ni zgledlo da je hudo.

No ko so mi rekli da je operacija potrebna je kr mal šok nastal. Pa skrb, celo strah

ČISTVA/OBČUTKI:

-1. ŠOK (DA/NE)

-2. ŠOK (DA/NE)

ZAKRBLJENOST (DA/NE)

STRAH (DA/NE)

KOMENTAR: pri taki situaciji pride do nekakšnega stanja šoka, ko situacija ne izgleda tako resna. Ni še čisto jasno kaj se je zgodilo. V tem primeru potem pride še do drugega šoka, ko se zave da je situacija resna (potrebna je operacija). Torej razlika med dvema šokoma. En je obrambni, ki se zgodi takoj po poškodbi in se ne zave stanja resnosti. Drugi pa je zaradi tega ko se zave resnosti (potrebna operacija) potrebno je razlikovati med njima. Ta drugi potem privede nadalje do zaskrbljenosti in strahu

 Sam prvo res pomisliš na to kar rad delaš, da tega ne bos mogo več. Pa se vse projekte ko sm meu planirane.

ZASKRBLJENOST (DA/NE)

KOMETAR: Zaskrbljenost da se s športom neki časa ne bo mogel ukvarjati

 Ja to mi je kr malo vse dol padlo. Tk za trenutek samo. Potem pa si rečeš: no bomo tud to preživeli.

ČUSTVA/OBČUTKI

-OBUP (DA/NE)

-UPANJE (DA/NE)

KOMENTAR: Zaradi zavedanja, da neki časa ne bo mogel se ukvarjati s športom, ga spravi v nekakšen obup, ko pravi da mu je vse dol padlo (nanašanje na razpoloženje). Vendar omeni da to traja samo trenutek, da si potem reče da bo vse uredu in da bo tudi to dal skozi.

 6. Bi lahko pojasnili, kako je na vas vplivala vaša poškodba?

Malo ti da mislit. Zavedaš se da je nase telo krhko in da ob napačnih odločitvah oziroma neprevidnosti lahko pride do posledic. Da je treba bit previden pa pazit

SPREMEBA MISLITI (DA/NE)

SKRB (DA/NE)

PREVIDNOST (POTRBNA/NEPOTREBNA)

KOMENTAR: dogodek mu da misliti. Potrebna je večja skrb za naslednjič. Potrebno je postati previden

 7. Kako se vam zdi, da ste se spopadali s svojo poškodbo?

Ja men se zdi da kr uredu. Velko podpore je blo vsekakor. Vsi kolegi so me kr podprli. To mi je ogromno pomenilo.

PODPORA (JE/NI)

KOMETAR: spopadanje je bilo lažje zaradi podpore prijateljev

 So pa bla vsekakor nihanja. Na začetku si malo jezen, pa razočaran potem spet to mal upade, dobiš zagon na koncu se mi je zdelo da mi je spet malo vse upadlo. Ampak na splošno pa zelo uredu

ČUSTVA/OBČUTKI

-JEZA (DA/NE)

-RAZOČARANJE (DA/NE)

-ZAGON (DA/NE)

-UPAD OBČUTJA (DA/NE)

KOMENTAR: prihaja do nihanja razpoloženja: najprej sta jeza in razočaranje potem pride do zagona in na koncu upade.

 8. Kako se počutiš zaradi svoje poškodbe sedaj?

Ja zdaj je odlično. Mislim ko gledam za nazaj sem zelo srečn da je to za mano.

Tk da tud še danes nisem tam kjer sem bil pred poškodbo, ampak gre počasi naprej.

ČUSTVA/OBČUTKI

-ODLIČNO POČUTJE (DA/NE)

-SREČEN (DA/NE)

KOMETAR: Trenutno stanje je odlično. Gledano za nazaj je stanje zelo dobro. Narejena primerjava za nazaj. Pojavi se bistvena razlika in počasi gre na bolje

 Sem pa veliko izgubil vmes, ko nisem mogo plezat pa met treningov.

Tak da kr pridno treniram da bom tam kjer sem bil pred poškodbo

TRENING (LAHKO/NE MORE)
KOMENTAR: sedaj lahko že trenira. Torej bo lahko nazaj na tistem nivoju ko je bil preden se je zgodila poškodba

 9. Kaj je po vaših lastnih besedah ​​najbolj zahteven vidik poškodbe?

Po mojem ta neka nevednost

To me je  blo kr mal strah, ker je moja prva bla takrat. 

Tisto da ne veš kaj bo iz vsega tega in ali bo sploh tako kot mora biti oziroma če bo tako kot je bilo pred poškodbo

NEVEDNOST (PRISOTNA/NEPRISOTNA)

ČUSTVA/OBČUTKI:

-STRAH

-ZASKRBLJENOST

KOMENTAR: Tukaj je tudi omenjena nevednost kako bo postopek potekal, ponovno povezano s strahom in zaskrbljenostjo.

 10. Mi lahko poveste, kako ste se spopadli ali kako se spopadate s tem?

podporo kolegov.

Pa tud trener mi je predlagal naj kr ohranjam kondicijo

Tak da to me kr nekod držalo po konci. Da sem se vsaj z nečim ukvarjal. Da se nisem samo smilo sam sebi

PODPORA (JE/NI)

PODPORA (TRENER/KOLEGI)

AKTIVNOST MED POŠKODBO (DA/NE)

SAMOPOLIJEVANJE (DA/NE)

KOMENTAR: Tukaj je poleg podpore kolegov omenjena tudi podpora trenerja. Pomembno je tudi da je aktiven med poškodbo, s tem preprečuje da bi se smili samemu sebi.

 VEDENJSKI ODZIVI

11. Ali mi lahko poveste o posebnih metodah ali tehnikah, s katerimi ste se spopadali s svojo poškodbo?

Ja ena je bla vsekakor ta fizioterapija. Zelo simpatična fizioterapevtka. Bla je zelo pozitivna in me je res preganjala. To mi je nekako kr dalo upanje.

Drugač pa ne vem poslušanje muzike, sprehod s psom.

To da sem se umaknil, delal na sebi.

Ne vem odločo sem se da bom izkoristo cajt kr najboljše možno in počel tist kar drugač ne bi mogo.

FIZIOTERAPIJA (SPODBUDA- MOTIVACIJA/SAMO TLESNO)

UPANJE (JE/NI)

AKTIVNOSTI (DA/NE)

KOMENTAR: dobil je spodbudo pri rehabilitaciji. Motivacija s strani fizioterapevtke. To mu je dajalo upanje. Sam pa je poskrbel na tak način, da je poslušal glasbo, se sprehajal in izkoristil čas. Torej bil je aktiven kljub poškodbi.

 Ampak misli so ble pa kr precej usmerjene na to kdaj bom lahko spet plezal

USMERJENOST MISLI (PRETEKLOST/SEDANJOST/PRIHODNOST)

KOMENTAR: Misli so usmerjene v prihodnost k ponovnemu plezanju

 12. Kdo ste se poškodovali, na koga ste se obrnili po podporo?

Je kr sama prišla od vse povsod.

Kolegi soplezalci to smo itak ena velka družina.

Drugač pa tud sam klub, družina pa trener.

PODPORA (JE/NI)

PODPORA (TRENER/KOLEGI/DRUŽINA/KLUB)

KOMENTAR: Podpora je prišla iz vseh strani.

 13. Bi mi lahko povedali o svojih izkušnjah s to podporo mogoče še družina in trener?

ata mogoč edino ko pravi da je to nevarn šport da bi blo boljše da se ne ukvarjam s tem.

Tu bi si vsekakor želel mal več podpore.

Drugač pa mama me precej podpira

Ampak se mi tako zdi da so kolegi nekako najbolj podprli to.

PODPORA (JE/NI)

PODPORA (TRENER/KOLEGI/DRUŽINA/KLUB)

KOMENTAR: Podpora je prišla iz vseh strani. Oče sicer ne podpira toliko samega športa, ker se mu zdi nevaren. Tukaj je izražena želja da bi prišlo do več podpore

Trener je sicer bil precej jezen, ker nam tekmovalcem odsvetujejo plezanje v skalah.

podporo da rehabilitacija čimprej steče pa da se čimprej vrnem nazaj. In da morm tudi ta čas izkoristit pa trenirat pa seveda pazit da ne pride še do slabše poškodbe

POMEN TEKEM (DA/NE)

VRNITEV PO POŠKODBI (HITRO/POČASI)

KOMENTAR: Trenerji odsvetujejo plezanje v naravnih plezališčih. Vsekakor so usmerjeni na tekme, ki potekajo na umetnih stenah. Klubu in trenerju je pomembno da se čimprej vrni k tekmovanju

 14. Bi mi lahko povedali o svoji izkušnji rehabilitacije?

Res mi je bla tista fizioterapija všeč. Ko je bil se pogovor zraven.

Se mi zdi da je v tem cajtu važno to da dobiš čim več informacij.

Tista nevednost ubija

FIZIOTERAPIJA (SPODBUDA- MOTIVACIJA/SAMO TLESNO)

INFORMIRANOST (DA/NE)

NEVEDNOST (DOBRA/SLABA)

KOMENTAR: dobil je spodbudo pri rehabilitaciji. Motivacija s strani fizioterapevtke. To mu je dajalo upanje. Pomembno je da ne ostane v nevednosti, da dobi informacije o stanju

 15. Kakšen je bil napredek?

Zmeren… mislim želje so takrat res čimprej, da se vrneš nazaj. Pa tud zveza pa klub si to želita tako da je potem blo kr velik narejeno v tej smeri.

POMEN TEKEM (DA/NE)

VRNITEV PO POŠKODBI (HITRO/POČASI)

KOMENTAR: Klubu in trenerju je pomembno da se čimprej vrne k tekmovanju

 16. Ali mi lahko poveste kaj konkretnega, za kar menite, da je pomagalo pri okrevanju?

zdravnik v Nemčiji

fizioterapija, je vsekakor podpora.

To da veš da nisi sam v tem. Da to ti drugi stojijo ob strani in ti omogočijo.

Pa tud ta pritisk da se čimprej vrneš. Notranja in zunanja motivacija

MOTIVATORJI(DA/NE)

MOTIVATORJI(OSEBJE/SVOJCI/SAM)

VRSTE MOTIVATORJEV(NOTRANJI/ZUNJANI)

VRNITEV NAZAJ(PRITISK/NI PRITISKA)

KOMENTAR: Pri okrevanju so pomembni motivatorji, tako zunanji kot notranji, da pride do okrevanja, pomemben je tudi poudarek na pritisk da se čimprej vrne nazaj k tekmovanju

 17. Ali mi lahko na podoben način rečete kaj konkretnega, za katerega menite, da je oviralo vaše okrevanje?

Ne vem mogoče to da nisem miroval. Da bi kak dan mal pretiraval po želji da bo čimprej bolje

VRNITEV NAZAJ(PRITISK/NI PRITISKA)

VRNITEV NAZAJ(ŽELJA/NI ŽELJE)

NAPREDEK (OMEJEN/NE OMEJEN)

KOMENTAR: Prevelika želja po tem da se vrne nazaj kot posledica tega da trenira preveč in upočasni napredek pri zdravljenju poškodbe

 PRIPRAVLJENOST ZA VRNITEV NA TEKMO

19. Povejte mi o svojih ciljih (življenje in šport) po poškodbe.

Ja zaenkrat se cilji niso kaj spremenili. Še vedno nadaljujem z plezanjem. Še vedno si želim tekmovati. Čeprav mogoče več plezati v naravni skali.

CILJ PO POŠKODBI (SPREMENJEN/NESPREMENJEN/DELONO SPREMENJEN)

KOMENTAR: Cilji so še vedno ostali nespremenjeni  glede plezanja oziroma delno spremenjen o izbiri plezališča naravna/umetna, kjer se kaže želja po plezanju v naravnem plezališči

 20. Kakšni so vaši cilji, ko se vrnete k tekmovanju?

Ja vsekakor trdo delat še naprej. Poiskat tiste šibke točke in se čimbolj fizično in psihično pripraviti na tekme.

CILJ PO POŠKODBI (SPREMENJEN/NESPREMENJEN/DELONO SPREMENJEN)

KOMENTAR: Cilji so še vedno ostali nespremenjeni  

21. Kako motivirani ste sedaj, da se vrnete tekmovati?

Ja precej motiviran sem. Čeprav bolj ko to bi rekle da sem motiviran da pridem sedaj na nivo na katerem sem bil in da od tukaj naprej potem nadaljujem še dalje, torej da se že izboljšam.

MOTIVACIJA (DA/NE)

KOMENTAR: Motivacija obstaja

22 Kako lahko to izkušnjo uporabite v življenju in na tekmah?

Ja ena od vsekakor pozitivnih izkušenj je ta da sem spoznal koliko ti pomeni prijateljstvo v takem trenutko.

Druga je recimo to da ne glede na vse če najdeš neko notranjo moč katero pa podirajo še drugi da lahko prideš ven iz vsake situacije.

Ampak da se na koncu ne predaš in se skupaj z podporo z drugimi vrneš nazaj

UPORABA IZKUŠNJE(DA/NE)

IZKUŠNJA (OKOLICA/SAM)

PODPORA (OKOLICA/SAM)

KOMENTAR: Oseba se vsekakor naučila nekaj o poškodbi in pridobila izkušnjo glede tega. Ta izkušnja je povezana s tem da se lahko zanese na prijatelje kot na sebe na svojo notranjo moč.

 2. Faza

DEFINICIJA KOD

PRED POŠKODBO

ZADOVOLJSTVO S SVOJIM ŠPORTOM (DA)

Pri vprašanju o sebi pove da se ukvarja s športom kateri ji veliko pomeni. Plezanje (šport) mu predstavlja: del življenja, to zelo rad počne, ne predstavlja si da tega več ne počne. Kaže se da mu je ta šport zelo pomembne. Ne izvemo pa zakaj mu je tako pomemben. To bi lahko izvedli v nadaljnjem intervjuju   »Enostavno povedano mi je plezanje del življenja. Ne predstavljam si nekod da ne plezam več. To res zelo rad počnem«

 TEŽAVNOST ŠPORTA (TEŽKA)

Pomembna je težavnost zaradi preseganja meje v športu »plezali kr težke projekte. No sej zato se tud gre tja. Da boš splezal neki težkega. Neki za kar se moraš kr namatrat.«

 POŠKODBA

NASPLOŠNO SE SPROŽI

SPROŽITEV RAZMIŠLJANJA (SE SPROŽI)

Poškodba postane neka točka, kjer se sproži neko novo razmišljanje »Mislim sej ta poškodba mi je dala kr mislit.«

ZDRAVJE (POMEMBNO/NEPOMEMBNO)

zavedanje pomembnosti zdravja »Recimo zdaj ko sem spet zdrav sem vesel da lahko spet normalno plezam.«

 PORABA ČASA (POMEMBNO/NEPOMEMBNO)

čas porabiti za tisto kar radi počnemo »Zdaj pa nekod gledam da več plezam pa manj treniram.« 

 TAKOJ PRI POŠKODBI SE SPROŽI

ZMEDA (DA)

ne zaveda se takoj situacije in kaj se je zgodilo »Tist trenutek ko se zgodi ti tk ni še čist najbolj jasno kaj se je zgodlo.«

 SPOMIN DOGODKA (DA)

Spomni se prijateljevega vprašanja, če je z njim vse v redu in da je prijatelj pokomentiral njegovo poškodbo. Njemu pa se takrat zdi da je ni tako hudo, kar se vidi v naslednjem stavku, ki je sledil »Sam se spomnem da me je kolega vprašal, ko me je videl res grdo past, če je vse vredo.

Se spomnem da je reko uuu to pa grdo zlgeda.«

 STANJE TAKRAT (SLABO)

OBČUTEK BOLEČINE (DA)

ZAVEDANJE STANJA (DA)

Takoj ob poškodbi zaradi šoka in preden začuti bolečino ne zaveda resnosti položaja. Ko bolečino začuti kot ostro se nekako zaveda resnosti in da nekaj ni uredu, kar potem sporoči prijatelju »Men se je takrat tud zdelo čisto vse uredu. Mal čudn občutek v roki. Pol pa kr na enkrat taka čudna ostra bolečina. Sem bil samo o šit.. sem pogledo kolega pa mu reko o fak to nevem če bo uredu.«

 ČUSTVA (PRISOTNA)

-STISKA (DA)

-NEGOTOVOST (DA)

-STRAH (DA/)

-ŽALOST (DA/)

-ZASKRBLJENOST (DA/)

Pojavi se stiska zaradi negotovosti. Prišlo je do neke spremebne, do sedaj je bil aktiven, sedaj pa se je pojavil neki dvom glede tega, kdaj bo to lahko spet počel. To za seboj potegne tudi žalost in strah »Bi reko neka stiska. Pa tisto ko ne veš kaj bo. Nek tak stah. Sej to mi je blo nekak najbolj v mislih takrat, ker sem zelo aktivn, pa zdaj neki cajta nebom mogo bit«

 ZAVEDANJE STANJA RESNOSTI POŠKODBE

ČISTVA/OBČUTKI:

-1. ŠOK (DA/)

-2. ŠOK (DA/)

ZAKRBLJENOST (DA/)

STRAH (DA/)

pri taki situaciji pride do nekakšnega stanja šoka, ko situacija ne izgleda tako resna. Ni še čisto jasno kaj se je zgodilo. V tem primeru potem pride še do drugega šoka, ko se »Pa tk bi reko da najprej ko se je zgodlo sm tk v nekem šoku bil niti ni zgledlo da je hudo.

No ko so mi rekli da je operacija potrebna je kr mal šok nastal. Pa skrb, celo strah«

 ZASKRBLJENOST (DA)

Zaskrbljenost da se s športom neki časa ne bo mogle ukvarjati »Sam prvo res pomisliš na to kar rad delaš, da tega ne bos mogo več. Pa se vse projekte ko sm meu planirane.«

 PODPORA PO POŠKODBI (REHABILITACIJA)

PODPORA (JE)

PODPORA (KOLEGI)

AKTIVNOST MED POŠKODBO (DA)

SAMOPOLIJEVANJE (NE)

PODPORA (TRENER/KOLEGI/DRUŽINA/KLUB)

Tukaj je poleg podpore kolegov omenjena tudi podpora trenerja. Pomembno je tudi da je aktiven med poškodbo, s tem preprečuje da bi se smili samemu sebi. »podporo kolegov.

Pa tud trener mi je predlagal naj kr ohranjam kondicijo

Tak da to me kr nekod držalo po konci. Da sem se vsaj z nečim ukvarjal. Da se nisem samo smilo sam sebi« Podpora je prišla iz vseh strani. »Je kr sama prišla od vse povsod.

Kolegi soplezalci to smo itak ena velka družina.

Drugač pa tud sam klub, družina pa trener.«

 VEDENJSKI ODZIVI PO POŠKODBI

FIZIOTERAPIJA (SPODBUDA- MOTIVACIJA IN TELESNO)

UPANJE (JE)

AKTIVNOSTI (DA)

dobil je spodbudo pri rehabilitaciji. Motivacija s strani fizioterapevtke. To mu je dajalo upanje. Sam pa je poskrbel na tak način, da je poslušal glasbo, se sprehajal in izkoristil čas. Torej bil je aktiven kljub poškodbi. »Ja ena je bla vsekakor ta fizioterapija. Zelo simpatična fizioterapevtka. Bla je zelo pozitivna in me je res preganjala. To mi je nekako kr dalo upanje.

Drugač pa ne vem poslušanje muzike, sprehod s psom.

To da sem se umaknil, delal na sebi.

Ne vem odločo sem se da bom izkoristo cajt kr najboljše možno in počel tist kar drugač ne bi mogo.«

 VRNITEV PO POŠKODBI IN PRISTSK GLEDE TEKEM

CILJ PO POŠKODBI (DELONO SPREMENJEN)

KOMENTAR: Cilji so še vedno ostali nespremenjeni »Ja vsekakor trdo delat še naprej. Poiskat tiste šibke točke in se čimbolj fizično in psihično pripravti na tekme.«

 MOTIVACIJA (DA)

Motivacija obstaja  Ja precej motiviran sem. Čeprav bolj ko to bi rekle da sem motiviran da pridem sedaj na nivo na katerem sem bil in da od tukaj naprej potem nadaljujem še dalje, torej da se že izboljšam.

 VRNITEV NAZAJ(PRITISK)

VRNITEV NAZAJ(ŽELJA)

NAPREDEK (OMEJEN)

KOMENTAR: Prevelika želja po tem da se vrne nazaj kot posledica tega da trenira preveč in upočasni napredek pri zdravljenju poškodbe »Ne vem mogoče to da nisem miroval. Da bi kak dan mal pretiraval po želji da bo čimprej bolje«

 3.Faza

POSKUSNA TEORIJA

 PRED POŠKODBO

 Za nekoga, ki se veliko ukvarja s športom je pomembno da mu veliko pomeni in mu predstavlja del življenja. Tako je zanj zelo pomembno da se z njim precej časa ukvarja (»Enostavno povedano mi je plezanje del življenja. Ne predstavljam si nekod da ne plezam več. To res zelo rad počnem«). Pri samem športu je pomembna tudi težavanost. Da si za cilje zadaš težke projekte. Dva izmed smislov za šport sta preseganje sebe in vlaganje truda (»plezali kr težke projekte. No sej zato se tud gre tja. Da boš splezal neki težkega. Neki za kar se moraš kr namatrat«).

 POŠKODBA

 Ko se zgodi poškodba se sprva lahko zgodi da se oseba ne zaveda situacije. Pride do tistega šoka, ki se po navadi zgodi ob resnih poškodbah (»Tist trenutek ko se zgodi ti tk ni še čist najbolj jasno kaj se je zgodlo.«).

Vendar trenutek za tem se to tudi spremeni, ko se oseba lahko sama ali ob pomoči druge osebe zave da je stvar resnejša. Kadar gre za osebo samo je bolečina kot eden izmed glavnih indikatorjev, da gre za resen položaj. Spomin na dogodek je lahko nekako dobro izražen, čeprav je vmes prisoten tudi šok (»Men se je takrat tud zdelo čisto vse uredu. Mal čudn občutek v roki. Pol pa kr na enkrat taka čudna ostra bolečina. Sem bil samo o šit.. sem pogledo kolega pa mu reko o fak to ne vem če bo uredu)

 Poškodba lahko postane neka točka, kjer pride do novega razmišljana. Oseba lahko takrat zaradi situacije v kateri se je znašla, razvije neko novo mišljenje. Da bo v prihodnosti počela stvari drugače. Eden od aspektov, ki lahko v taki situaciji postane pomemben je lahko zdravje. Tega ne gre več jemati za samoumevnega, treba je poskrbeti zanj. Ob takih situacijah lahko pride tudi do razmišljanja o času. Kako in zakaj ga v prihodnje izkoristit (»Recimo zdaj ko sem spet zdrav sem vesel da lahko spet normalno plezam«)

 Takoj ko se zgodi ta dogodek pride tudi do čustvene reakcije in premišljevanja, kaj vse bo ta dogodek privedel. Pojavijo se misli o tem kako bo potekalo zdravljenje in ali bo uspešno in ali se lahko oseba vrne nazaj k tistemu kar je počela in ali se lahko vrne na enak nivo, kot je bil pred samo poškodbo. Predvsem se pojavi ta negotovost in pa strah, ter zaskrbljenost. (»Bi reko neka stiska. Pa tisto ko ne veš kaj bo. Nek tak stah. Sej to mi je blo nekak najbolj v mislih takrat, ker sem zelo aktivn, pa zdaj neki cajta nebom mogo bit«)

 ZAVEDANJE STANJA RESNOSTI POŠKODBE

 Kot smo prej videli resnim poškodbam po navadi sledi šok. Opredelimo ga lahko kot 1.šok v katerem pride do tega da se oseba ne zaveda resnosti dogodka in deluje, kot nekakšen obrambni mehanizem. Temu šoku sledi naslednji torej 2.šok, ki pa se od prvega razlikuje v tem, da do njega privede ravno zavedanje situacije. Torej da gre za resno poškodbo. Nujno je razlikovati med njima. Temu drugemu potem sledi zaskrbljenost (zaradi resnosti poškodbe) in potem iz tega strah, kaj bo. V tem trenutku obstaja nekakšna nevednost, kar pa zopet vodi do zaskrbljenosti in strahu. (»Pa tk bi reko da najprej ko se je zgodlo sm tk v nekem šoku bil niti ni zgledlo da je hudo. No ko so mi rekli da je operacija potrebna je kr mal šok nastal. Pa skrb, celo strah«)

 PODPORA PO POŠKODBI (REHABILITACIJA)

 Po poškodbi, ko pride do stanja rehabilitacije je pomemben faktor, za lažje soočanje s poškodbo in tudi za sam napredek, podpora. Za njo je pomembno da prihaja na različnih področjih:

-          Prijatelji/vrstniki

-          Ekipa iz športa

-          Športno društvo ali športi klub/zveza

-          Trener

-          Strokovno zdravstveno osebje

-          Starši/skrbniki/sorodniki

 Za to podporo  je pomembno da je čustvena, kot tudi informativna, slednja predvsem od strokovnega kadra, da ne prihaja ne nevednosti in s tem posledično zaskrbljenosti, kar lahko vodi v stisko. (»podporo kolegov. Pa tud trener mi je predlagal naj kr ohranjam kondicijo Kolegi soplezalci to smo itak ena velka družina. Drugač pa tud sam klub, družina pa trener.«)

 VEDENJSKI ODZIVI PO POŠKODBI

 Po poškodbi je lahko veliko vedenjskih odzivov, ki lahko pripomorejo lažjemu prestajanju rehabilitacijskega procesa. Lahko jih damo v skupino: motivatorji (zunanji/notranji) Pri zunanjih gre zate, ki jih oseba dobi od drugih v obliki spodbude in informacij (zdravstveno osebje, prijatelji, športna društva…) Pri notranjih pa gre za tiste, ki lahko osebi pomagajo čez to krizo. To so lahko dejavnosti, ki niso povezane s športom in se tako aktivnost nadaljuje, nekakšna premestitev. (»Ja ena je bla vsekakor ta fizioterapija. Drugače pa ne vem poslušanje muzike, sprehod s psom. To da sem se umaknil, delal na sebi.«)

 VRNITEV PO POŠKODBI IN PRISTSK GLEDE TEKEM

 Kadar obstaja neka motivacija in cilj da se oseba vrne po poškodbi nazaj ima to lahko dve posledici in sicer prva je ta da ji je to v pomoč, druga pa da jo to ovira. Tukaj je treba biti pozoren na čas, ki je potreben da do tega pride. Ta čas mora biti skladane s samo poškodbo in stanjem celjenja. Če je motivacija prevelika in pritisk premočan, to lahko sproži prehitro intenziteto treningov, kar lahko nadalje sproži, da se poškodba poslabša oziroma pride do počasnejšega napredka. Za to je lahko odgovorna oseba sama ali pa okolica, ki privede do tega

Ne vem mogoče to da nisem miroval. Da bi kak dan mal pretiraval po želji da bo čimprej bolje«

 Zaradi poškodbe lahko pride tudi do spremembe ciljev, ki so bili pred tem, kot smo videli lahko sama poškodba sproži neko novo mišljenje, kjer oseba razmisli o tem kaj ji je najbolj pomembno in kako bo nadaljevala.