Kvalitativno v socialni gerontologiji (5) - Qualitative research in social gerontology (5)

Gerontološko problematiko bi lahko obravnavali v treh kategorijah: v kategoriji "normalne starosti" in prilagajanja nanjo; v kategoriji starosti, ki je bistveno prizadeta zaradi take ali drugačne patologije (telesna bolezen ali hendikepiranost, duševna bolezen ali odvisnost, odnosna patologija z zlorabo starega človeka) in v kategoriji starosti, ki je prizadeta zaradi družbeno-ekonomske situacije (vojna, tranzicija, revščina ipd.).

Alen Župan v nalogi Spremembe v socialnih odnosih starejših oseb v revščini na osnovi intervjuja z dvema starejšima moškima, ki obiskujeta javno kuhinjo, analizira stari osebi, ki sta pristali tako rekoč na dnu kategorije revnih. Vendar je očitno, da je pri enem od njiju osnovni vzrok drsenja navzdol alkoholizem, h kateremu je prispevala udeležba v vojni formaciji in katerega posledice agravira tranzicijska družbeno-ekonomska situacija,  drugi pa je predvsem žrtev družbene tranzicije, lahko bi rekli "nedolžna žrtev" nespoštovanja pogodbe ali poslovnega kriminala. V prvem primeru alkoholizem, ki ni nujna posledica sodelovanja v vojni, povzroči izgubo državne službe, s tem dohodka razen skromne socialne pomoči, in razpad družine ter osebnostno propadanje. Ironično je edina pozitivna plat v življenju tako prizadetega človeka, zavest, da je uspešno branil domovino, ostanek ljubezni do žene, ki ga je zapustila, edini smiselni socialni stik in socialna mreža pa - poleg sosedov - druščina starih soborcev, zaradi katere je pristal v tem položaju. V drugem primeru je revščina posledica izgube službe zaradi propada in privatizacije državnega podjetja. Izpad dohodka ne omogoča investirati v registracijo poslovne dejavnosti, s katero se je v preteklosti že uspešno ukvarjal in ki bi ga verjetno spravila iz nezavidljivega položaja, ampak vodi v negativni začarani krog: ker nima denarja, ne more vzdrževati socialnih stikov in si s tem zapira možnosti novega zagona, se izolira, postaja depresiven. Temu se pridružuje dejstvo, da te dejavnosti nima komu predati. Pozitivno dejstvo v tem položaju je ohranjena funkcionalna družina. Ob vsem tem vidimo, da k revščini in njenemu nadaljevanju prispeva kombinacija dejavnikov (multipla kavzalnost). Opazimo, da sistemi družbene pomoči dokaj dobro delujejo in omogočajo preživetje.

Ivana Živoder - Ocena kakovosti življenja starejših oseb v primerjavi med zavodskim in zunajzavodskim bivanjem - je primerjala tri starejše osebe: ena živi v domu starejših, druga v lastnem domu, tretja v lastnem domu, poleg tega pa uporablja storitve Gerontološkega centra. Vse tri so se prilagodile na spremenjene pogoje po upokojitvi, kar je v skladu s teorijo homeostaze R. Cumminsa. Izražajo visoko stopnjo samoorganizacije (kar je v skladu s teorijo aktivnosti), tudi samozadostnost (uživanje v samoti) in so zadovoljne z življenjem v pokoju. Poročajo o izpolnjenem življenju, "bogastvu v skromnosti", občutku povezanosti z družino, zavesti o negotovosti v življenju. Pred kaotičnostjo sodobnega dogajanja v svetu se zavestno zapirajo v svoj mali svet. Ohranjajo optimističen, pozitiven pogled na življenje. Razlike glede na način bivanja (v domu, doma, doma in GC) so v skladu s pričakovanji glede na teorijo Granovetterja o šibkih in močnih vezeh (Ljudje, ki so močno povezani z družino, nimajo informacij o dogajanjih zunaj družine v primerjavi s samskimi). Tisti, ki živijo doma in uporabljajo storitve Gerontološkega centra, so bolje informirani o možnostih različnih pomoči in storitev za stare kot tisti, ki živijo doma in ne uporabljajo GC. Družina ščiti a hkrati zapira pred svetom.

Mateja Znika, Prilagoditev na upokojitev vitalnih starejših žensk v mestnem okolju obravnava naslednje teme: prehod v pokoj, odnos okolja do upokojenke, odnos do poklicnega dela, samopodoba, dejavnosti, še posebej nadaljevanje poklicne/strokovne dejavnosti, družabne dejavnosti, način življenja. V zvezi s prehodom v upokojenski stan se omenja priprava na upokojitev in njeni dve sestavini: načrtovanje izrabe časa in vrste dejavnosti ter čustveni ton pričakovanja na upokojitev, ki je lahko pozitiven ali negativen (radostno pričakovanje ali bojazen pred praznino). V zvezi z načrtovanjem časa je predvsem pomembno predvidevanje morebitnega delnega nadaljevanja poklicne dejavnosti (honorarna zaposlitev ali prostovoljstvo), posebno v primeru, ko človeka njegovno strokovno delo notranje izpolnjuje. Nasproti temu je situacija, ko poklicno delo človeka ne izpolnjuje. Upokojitev povzroči spremembe v življenju družine: član družine, ki je bil prej večji del dneva odsoten od doma, je zdaj prisoten, kar vodi do reorganizacije vlog in opravil, ki jo družina lahko brez težav sprejme, ali pa se v zvezi s tem pojavijo odnosne napetosti. Po upokojitvi se s staranjem spreminja tudi samopodoba: te spremembe so lahko bolj ali manj izrazite in na različnih področjih: telesne spremembe (splošna upočasnjenost, hitrejša utrujenost), osebnostne spremembe (večja modrost). Glede socialne mreže lahko zaznamo socialno ekspanzijo (širjenje socialne mreže, pogostejši stiki, poglobljeni stiki) ali pa, nasprotno, socialno redukcijo (umik v zasebnost, krčenje števila stikov, pogostosti stikov, globine odnosov) oziroma selektivno redukcijo (osredotočenje na manjše število kvalitetnih stikov). Podobno velja tudi za dejavnosti. Glede števila dejavnosti zaznamo lahko ekspanzijo ali redukcijo glede na prejšnje stanje. Glede vrste dejavnosti je možen pojav kompenzacije nekdanjega prikrajšanja (več branja, več kulturnih dejavnosti, pogostejša srečanja s prijatelji). Značilno občutje v odnosu do celote življenja po upokojitvi je lahko pozitivno (občutje svobode, sproščenosti, polnosti) ali pa negativno (občutje izločenosti, izgube, praznine).

Kvalitativno v socialni gerontologiji (4) - Qualitative research in social gerontology (4)

Mara Županić, Zadovoljstvo starejših ljudi s kakovostjo življenja in socialno oporo krajevne skupnosti. Teme: način opravljanja dnevnih dejavnosti, priljubljene dejavnosti, obvezne dejavnosti (delo), družbeno sodelovanje, zdravstveno stanje, zadovoljstvo z zdravstvenimi storitvami, materialni položaj, odnosi z družino, stališče do odhoda v dom. Starejši lahko potrebuje ali ne potrebuje pomoč drugega pri večjem ali manjšem številu dnevnih opravil telesne nege ali gospodinjskih opravil. Pomoč mu lahko nudijo drugi člani družine, sosedje, prijatelji ali pa institucije (patronaža). Dnevne dejavnosti bi lahko razdelili na pridobitno ali prostovoljno delo,  delo kot obvezo znotraj družine (varovanje otrok ipd.) in neobvezna opravila in hobije (delo na vrtu). Opazimo težnjo, da s starostjo upadata zmožnost in pripravljenost za pridobitno delo ali dogovorjena, obvezna opravila znotraj družine; pride do opuščanja dela in obveznosti. Prav tako zaznamo nenaklonjenost sodelovanju v formalnih organizacijah civilne družbe, umik v zasebnost. Pri ocenjevanju kakovosti svojega življenja se ljudje primerjajo bolj s slabšimi možnostmi kot z boljšimi ("lahko bi bilo slabše") in so s svojim življenjem zadovoljni. Občutku, da si družini v breme, bi se želeli izogniti: smrt je boljša možnost kot biti v breme družini. Do sprememb svojega videza so stari lahko bolj ali manj ravnodušni; so bolje ali slabše sprijaznjeni z njimi. Glede zadovoljstva z zdravstvom opazimo nasprotje med zadovoljstvom z osebnim zdravnikom in nezadovoljstvom s sistemom. Glede odhoda v dom pa nekateri vidijo to kot realno in sprejemljivo zadnjo možnost, drugi pa nikakor ne želijo v dom, upajo, da jih bo oskrbovala družina in se pri tem sklicujejo na svoje "roditeljske" zasluge in pravice.

Sanja Zoranić, Kakovost življenja žensk v tretjem življenjskem obdobju in telesna dejavnost. - Po upokojitvi se marsikdo znajde v nekakšni praznini (limbo), počuti se izgubljenega, ker nima več prejšnjih obveznosti. Morda je njegov pogled uprt v preteklost in žaluje za nekdanjimi zaposlitvami in sodelavci. Potem pa spozna, da pokoj odpira nove možnosti, novo svobodo in nove izbire. Ena od teh novih možnosti je telesna dejavnost, ki je lahko bolj vsestranska in ji lahko namenimo več časa kot pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je ena od možnosti, da se telesna dejavnost zmanjša in vsebinsko omeji; druga možnost je, da človek nadaljuje s prejšnjo ravnijo telesne dejavnosti in tretja možnost, da se telesni dejavnosti bolj posveti, da ji nameni več časa, in da je telesno dejaven na več različnih načinov. Upoštevati pa moramo, da živimo v družbi, kjer še marsikje velja norma, naj starejši človek ne bo telesno dejaven, naj se ne napreza, naj raje počiva, saj si je to s preteklim delom zaslužil. To pričakovanje okolja lahko zavira pripravljenost starejših, da bi bili telesno dejavni. To verjetno v še večji meri velja za ženske kot za moške, saj se v nekaterih okoljih ženskam ni spodobilo ukvarjati se s športom. Ne preseneča, da ena od naših intervjuvank pravi, da bi se ukvarjala s tekom, a se boji, da bi jo obrekovali - to pomeni, da je telesna dejavnost negativno sankcionirana. Med telesnimi dejavnostmi starejših žensk se pojavljajo sprehodi, tudi daljši, kjer se telesna dejavnost lahko združuje z družabnostjo; dalje vrtnarjenje in poljedelstvo in - nekoliko nedoločno - bivanje zunaj, ki vključuje različna opravila zunaj hiše; in nazadnje tudi športne dejavnosti, kot je tek. Telesno dejavnost starejših žensk podpirajo njihove vrednote samostojnosti, neodvisnosti, koristnosti za družino, skrb za telesni videz, predvsem pa skrb za zdravje. Podpira jo tudi družina, če so odnosi dobri. Če podporni dejavniki prevladajo nad zaviralnimi, se lahko ženska posveča telesni dejavnosti in razvije se pozitivni začarani krog: s svojo dejavnostjo prispeva k vse boljši kondiciji, boljšemu zdravju in uspešnosti svoje dejavnosti (produktivnosti), kar jih motivira za nadaljevanje telesne dejavnosti. Ženske subjektivno doživljajo telesno dejavnost izrazito pozitivno in ji pripisujejo svoje dobro počutje, zdravje in mladostnost tudi v zelo poznih letih.

Mirjana Telebuh, Vključenost v družabne dejavnosti in zadovoljstvo starih ljudi. - Teme: vrsta družabnih dejavnosti, razlika med vključenostjo pred in po upokojitvi, vključenost, ovire vključevanju, družabne dejavnosti in kakovost življenja. Starejši ženski, ki sta bili intervjuvani, navajata različne dejavnosti, ki naj bi sodile med družabne dejavnosti: izlete, potovanja, kulturne dejavnosti, sodelovanje v cerkvi v civilno-družbenih organizacijah, pa vse do preproste družabnosti ob kavi. V primerjavi z življenjem pred upokojitvijo je družabno življenje po upokojitvi lahko pestrejše zaradi večje svobode in več časa, lahko pa manj pestro, predvsem zaradi izgube zakonca, slabega zdravja ipd. Tudi na tem področju bi lahko oblikovali podoben model odnosov med pojmi kot v primeru telesne dejavnosti. K podpornim in pospeševalnim dejavnikom družbenega udejstvovanja sodijo: veljavno družbeno vrednotenje družabnosti kot nečesa pozitivnega, vrednota vključevanja in prispevanja h kakovosti življenja v svojem okolju, kot tudi vzpodbudno stališče družine. Zaviralni dejavniki so: slabo zdravstveno stanje oziroma oslabelost (utrujenost), šibko materialno stanje, dolžnostne zaposlitve v družini (varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo), strah družine pred poškodbami (npr. na izletih). Če pospeševalni dejavniki prevladajo in se stareši človek vključuje v družabne dejavnosti, to prispeva k njegovemu občutku vključenosti in pripadnosti, krepi se njegova socialna oporna mreža, prispeva k informiranosti in splošni razgledanosti - skratka, k večji kakovosti življenja. Če prevladajo zaviralni dejavniki, se star človek vse bolj izolira, kar povzroča pri njem občutke osamljenosti, izključenosti, odvečnosti. Ima pa tudi realno manj informacijske, emocionalne in stvarne opore v svojem okolju.

Melita Sajko, Dobrobit starejših oseb v medgeneracijskem stiku z mladostnicami-prostovoljkami. - Teme:  pomembni dogodki v življenju starih, doživljanje bivanja v domu, doživljanje mladih, motivacija za sodelovanje s prostovoljkami. Starejši stanovalki doma doživljata veliko razliko med starimi in mladimi, ki izvirajo iz drugih družbenih okoliščin (ni vojne, revščine) in drugačne, bolj dopustljive vzgoje. Mladi naj bi bili bolj sproščeni, polni življenja, veseli, svobodnejši a vseeno vljudni; po drugi strani pa tudi pretirano razpuščeni, nespoštljivi, nevzgojeni. Sodelovanje s prostovoljkami je prijetno in koristno. Prostovoljke nudijo stvarno, emocionalno in informacijsko pomoč: starejšim berejo, jim povečujejo tekste v računalniku, da jih lažje sami berejo, se pogovarjajo o prebranem; seznanjajo jih z novo tehnologijo; preženejo dolgčas, vnašajo vedrino in prijetno razpoloženje v skupino. V stiku z njimi se starke počutijo mlajše. Pomoč je recipročna: stanovalke doma učijo mlade ročnih del, jim posredujejo življenjske moralne nauke, modrosti in usmeritve.                                                                                                                    

Kvalitativno v socialni gerontologiji (3) - Qualitative research in social gerontology (3)

Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.

Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.

Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)

Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje,  ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.

Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology

Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.

Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.

Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.

Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (2)

Nadaljujem z opombami k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas v poglavju Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012). V tem poglavju je navedeno, da se je "v osemdesetih letih uporaba kvalitativnih metod razširila na druge slovenske ustanove" (poleg ISF), med drugimi je omenjena tudi nekdanja Višja šola za socialno delo (VŠSD). Naj navedem raziskave, ki so bile izvedene v okviru te ustanove, še posebej se mi zdi to smiselno zato, ker se neposredno navezujejo na omenjeni pionirski projekt socialnoterapevtskih kolonij za otroke. V letih 1980 in 1981 sta bili na VŠSD izvedeni raziskavi Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok in Prostovoljno socialno delo. Nosilec obeh je bil Bernard Stritih. Pri prvi je sodelovalo še devet, pri drugi pa poleg nosilca še šest drugih sodelavcev, učiteljev VŠSD. (Iz zapisa v COBISSU pri raziskavi Prostovoljno socialno delo to ni razvidno, zapis je pomanjkljiv; natančnejši so podatki v Pregledu raziskovalnega dela 1969-2010, ki ga je izdala Fakulteta za socialno delo.) Po omenjenem Pregledu povzemam povzetke obeh raziskav.


Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. "Raziskava je konceptualno in metodološko nadaljevanje akcijskoraziskovalnih projektov o prostovoljnem preventivnem in terapevtskem delu z mladino (izvedenih v okviru Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) ... V empiričnem delu sta opisani dve akciji: delo v okviru taborniške organizacije v mestnem predelu in osnovni šoli in delo z otroki na igralnih površinah v mestni krajevni skupnosti. ... (v poročilu o delu s taborniki) "so na podlagi dnevniških zapiskov opazovanja z udeležbo opisane značilnosti krajevne taborniške enote pred prihodom skupine strokovnjakov in prostovoljcev in skupinsko dinamične zančilnosti priprav na letno taborjenje. Poročilo o igralnih dejavnostih v krajevni skupnosti vpelje opis družbenega konteksta, vrednot, ki usmerjajo tako delo in možnosti iniciativnih skupin občanov v obstoječem družbenem sistemu. Sledijo opis in analiza igralnih dejavnosti otrok in študentov v okviru njihove študijske prakse in opis vloge socialnega delavca v osnovni šoli." (Kunič, 2011: str. 33)


Prostovoljno socialno delo. Tudi ta raziskava je po samorazumevanju raziskovalcev nadaljevanje raziskav o socialnoterapevtskem delu z otroki (Terapevtska kolonija na Rakitni, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok). Njen namen je bil razviti metodične postopke in organizacijske modele prostovoljnega dela z otroki v različnih družbenih okoljih. Raziskovalno poročilo vsebuje poročila o delu s taborniki v okviru OŠ Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju in taborniškem odredu Črni mrav v Ljubljani, in delo z otroki v prostem času v osnovni šoli in krajevni skupnosti Urške Zatler v Ljubljani in teoretsko refleksijo tega dela. ... Uporabljeni so bili pristop akcijskega raziskovanja in kvalitativne metode raziskovanja, kot so opazovanje z udeležbo, analiza dnevnikov, analiza organizacijskih dokumentov ... individualni in skupinski pogovori z otroki, prostovoljnimi sodelavci in drugimi udeleženci. ... Raziskava je prispevala spoznanja, uporabna za usmerjanje pomoči s socialnim delom sploh, za skupnostno socialno delo in skupinsko socialno delo pri delu z otroki in mladino v vsakdanjih okoljih v prostem času." (Kunič 2011: str. 37) 


Navedel sem samo dve raziskavi, ki se neposredno navezujeta na rakitniško, ne pa tudi nadaljnjih. Temeljitejši zgodovinski pregled (vsaj za obdobje, ko so bile kvalitativne raziskave še redke) bi moral vsekakor vključiti raziskave Vita Flakerja začenši z raziskavo Mladinske delovne akcije med krizo in perspektivo (1985) pa vse do njegovih raziskav na področju duševnega zdravja in odvisnosti, pri katerih so pomembna tudi dela njegovih sodelavcev (Vera Grebenc). Flaker je prispeval tudi teoretična dela o kvalitativni metodologiji, npr. Kontekstualne metode v socialnem delu (2004). Omembe vredna je tudi disertacija Mojce Urek o biografski metodi (branjena na FDV!).

Iz tega dopolnila izhaja metodološki pomislek ob obravnavanem zgodovinskem pregledu in priporočilo za sestavljanje zgodovinskih pregledov te vrste v prihodnje.  1. Težava se začne s pojmom "družboslovno raziskovanje". Če ga ne definiramo, se nam lahko zgodi, da registriramo in podrobneje opišemo predvsem sociološke raziskave, druge, ki niso sociološke, so pa "družboslovne", pa omenimo ali pa tudi ne, glede na to, kaj se nam zdi bolj "družboslovno". S področja socialnega dela tako ni omenjena nobena konkretna raziskava, so pa omenjene raziskave s področja kriminologije in andragogike. 2. Kaj je v dani raziskavi "družboslovno", bi lahko definirali tako, da bi določili raziskovalne institucije, ki sodijo na to področje (lahko pa tudi posameznike!), potem pa sistematično pregledali baze podatkov o njihovih raziskavah in/ali objavah. To danes, ko obstajajo baze podatkov (COBISS  in druge) in pregledi raziskovalne dejavnosti, ni tako težko. 3. Ob omembi Matije Goloba sem obžaloval, da ga ni več med nami. Bil je živahen in zanimiv pripovedovalec, ki bi svoje delo osvetlil bolje, kot ga zmorejo črke na papirju. Zgodovinar naj bi se ne ognil živih prič. "Ustna zgodovina" je danes 'in'.
Viri:
Kunič, Lidija (ured.). Pregled raziskovalnega dela 1969- 2010. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011.
STRITIH, Bernard, ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, Gabi, KUNIČ, Lidija, FLAKER, Vito, KAVAR-VIDMAR, Andreja, MESEC, Blaž, MILOŠEVIČ-ARNOLD, Vida, RAPOŠA-TAJNŠEK, Pavla, STOPAJNIK, Franc. Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani, 1980. 259 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 9858816] 
STRITIH, Bernard. PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO. Ljubljana: RSS, 1981. 276 str. [COBISS.SI-ID 10096896] 

Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (1)

Poglavje Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012) je informativen pregled razvoja in stanja kvalitativnega raziskovanja v Sloveniji. Ne more pa nadomestiti sistematičnega raziskovanja uveljavljanja te metodologije na različnih strokovnih področjih "družboslovja". Za spodbudo naj prispevam samo nekaj opomb k temu poročilu.


Matija Golob. S področja kvalitativne metodologije je v COBISSU ena sam članek tega sociologa, ki je deloval na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, isc. izvirni znanstveni članek v Teoriji in praksi (1972, letn. 9, št. 5, str. 822-836), Neposredno opazovanje z udeležbo (v družboslovju podeželja). Odlomek iz tega članka, v katerem obravnava vprašanje vstopa raziskovalca v raziskovano polje in akceptiranja s strani opazovanih, sem navedel v svojih skriptih Opazovanje (1987) pri predmetu Raziskovanje v socialnem delu še na nekdanji Višji šoli za socialne delavce. Golob se je vaščanom, katerih kooperativne odnose je raziskoval, približal in ustvaril zaupljiv odnos tako, da je sodeloval pri njihovih poljskih opravilih. Tako je dosegel, da so ga prenehali imeti za 'špiclja' od policije ali davkarije. (Ironija je v tem, da je bil v resnici miličnik, preden je postal sociolog.) Njegovi inštitutski kolegi so se mu zategadelj posmehovali,  češ da se znanstveniku ne spodobi, da pobira krompir. Raziskavo o kooperativnih odnosih je izvajal več let, prvo poročilo nosi letnico 1967, zadnje pa 1970. Golob je na osnovi francoskih virov razvil - če se prav spomnim njegovega pripovedovanja - samostojen postopek kodiranja. Njegova raziskovalna poročila so v COBISSU navedena pod Nerazporejeno gradivo. Njegovo v glavnem prezrto delo bi bilo vredno podrobneje raziskati in ovrednotiti prav z vidika razvoja kvalitativne metodologije pri nas.

Rakitniški koloniji. V članku beremo, da "so prvi uporabili kvalitativne metode raziskovanja na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je bil tudi izpeljan prvi veliki raziskovalni projekt Preventivno prostovoljno terapevtsko socialno delo z otroki, ki je temeljil samo na kvalitativni metodologiji." (16-17)  Mislim, da bomo to brez pridržkov upravičeno trdili, ko bomo raziskali in ovrednotili delo Matije Goloba, ki je uporabljal opazovanje z udeležbo in sistem kodiranja kvalitativnega gradiva. Verjetno se bo izkazalo za nesporno, da je Frane Adam prvi v našem prostoru predstavil kvalitativno metodologijo kot vejo metodologije, historično, epistemološko in občemetodološko kot kritiko pozitivistične paradigme v svoji disertaciji in uvodu v raziskovanje v omenjeni koloniji. Verjetno pa je kvalitativne metode pred tem, ne da bi jih pojmoval kot del korpusa nove paradigme, nasprotne pozitivistični, uporabil vsaj že Matija Golob. Veljalo pa bi pregledati tudi dela na področju sociologije lokalnih skupnosti (Mlinar). (Ob tem vprašanju zgodovine se izkaže, da sta tehnična (metodična) in epistemološka raven sorazmerno avtonomni in da so kvalitativne metode in tehnike uporabljali neodvisno od interpretativne paradigme, ki jo ne povsem korektno enačijo s pojmom "kvalitativna".

V svoji doktorski disertaciji (1990) sem skušal prikazati in ovrednotiti socialnoterapevtske kolonije v sedemdesetih letih kot akcijskoraziskovalne skupnostnopsihološke projekte. (Disertacija ni bila objavljena, njen empirični del je bil objavljen v obliki skript (gl. vire)  najdete pa ga tudi na moji spletni strani pod naslovom Od Rakitne do Ploščadi.) 

Rakitniški koloniji sta bili leta 1975 in 1976. Raziskovalno poročilo (1977) se nanaša na prvo kolonijo (1975), v drugi (1976) ni bilo raziskovalnih dejanj, tako da velja, da sta bili dve koloniji, ne pa tudi, da je bila raziskava ponovljena. V svoji oceni raziskovalnega vidika kolonije pišem:

"Vsekakor je treba poudariti, da je primarna empirična evidenca, na kateri temelje poročila o posameznih vidikih kolonije v raziskovalnem poročilu, dokaj nesistematična. K primarni evidenci sodijo: odlomek iz dnevnika, nekaj anekdotskih zapisov pogovorov z otroki, zapis dveh intervjujev (s pedagoškim vodjem in enim vzgojiteljem), kratki sestavki, v katerih so vzgojitelji opisali poglede na svoje delo ali svoje doživljanje, rezultati ankete med vzgojitelji o motivih za sodelovanje in ne dosti več. Ni sistematično vodenih dnevnikov, zapisnikov sestankov ali transkripcij posnetkov sestankov, intervjujev in podobnega, ni izpolnjenih in priloženih opazovalnih shem in druge dokumentacije. Drugo kategorijo sestavljajo analize posameznih vidikov kolonijskega življenja, kot na primer esej Okolje: protiokolje (Baskar, Fišer), ali Srečanje motečih z motenimi (Podmenik) in podobni. Teh analiz ne moremo imeti za primarno empirično evidenco, ampak so to že posplošitve, ki temelje na taki evidenci. Žal pa evidenca, na kateri temelje, ni prezentirana na sistematičen način. Kolonija je očitno sprostila veliko ustvarjalne energije tudi pri sodelujočih študentih, ki so prispevali tehtne analize; toda v celoti so analize (ki so lahko točne) v metodološkotehničnem pogledu slabo empirično utemeljene in prezentirane, tako da ni omogočeno preverjanje sklepov iz primarnega gradiva neodvisnim ocenjevalcem. To velja tudi za posplošitve, ki tičejo procesnih faz, odnosov z okoljem in druge, kjer nam ne ostane drugega, kot da verjamemo piscem na besedo. Sodimo, da uporabe kvalitativne metodologije ne smemo enačiti z esejističnim in impresionističnim posredovanjem opažanj, pomešanih z mnenji in z zanemarjanjem strogosti in sistematičnosti prezentiranja empirične evidence in njene sistematične analize. To pa je šibka stran metodologije v prvi in naslednjih terapevtskih kolonijah."
Ta ugotovitev me je spodbudila k iskanju načinov, metod in tehnik za empirično utemeljevanje teorij, ki sem jih potem nekaj opisal v svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje..."
Viri:
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/akcijsko-raziskovanje/od-rakitne-do-ploscadi---akcijske-raziskave-socialnoterapevtskega-dela-z-otroki
MESEC, Blaž. Od Rakitne do Ploščadi : akcijskoraziskovalni projekti prostovoljnega socialnoterapevtskega dela z otroki in mladino v Sloveniji od 1975 do 1980, (Prispevki k zgodovini socialnega dela v Sloveniji). Ljubljana: UL, Fakulteta za socialno delo, 2006. 163 str. [COBISS.SI-ID 2631013] 
MESEC, Blaž. Raziskovanje v socialnem delu : II. del : opazovanje : 1. zvezek, (Skripta). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1987. [COBISS.SI-ID 2799205] 

Uveljavitev kvalitativne metode: pogled od spodaj

V uvodu v novi zbornik Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi (Adam, ured. 2012) urednik najprej ugotavlja, da so se kvalitativne metode v zadnjih 20 letih uveljavile, kar pomeni, da so si pridobile status znanstveno verodostojnih metod ("... je res težko najti nekoga, ki bi odkrito zanikal znanstveni status kvalitativnih metod"), ki se samorefleksivno zavedajo svoje falsifiabilnosti in da se je hkrati razširila njihova uporaba v družboslovnih in humanističnih vedah pa tudi zunaj njih, v naravoslovju, zlasti v medicini (ki ima poleg naravoslovnega tudi psiho-socialni vidik). Urednik pripisuje to paradigmatskem epistemološkem obratu od pozitivizma k postpozitivizmu in spremembam v družbenem statusu znanosti (funkciji, strukturi, vrednotenju): v odnosu med akademsko in 'postakademsko' znanostjo, med pojmovanjem teorije in prakse, v refleksiji relevantnosti teorije za prakso, v upoštevanju 'laičnega' znanja, participaciji 'laikov' v raziskavah itd.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse  to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.