Doživljanje mater v poporodnem obdobju - poskusna teorija

 POSKUSNA TEORIJA

O DOŽIVLJANJU MATER V POPORODNEM OBDOBJU IN UČINKI SODELOVANJA V SKUPINI SAMOPOMOČI

Sabina Lenarčič in Elizabeta Vicky Škofca

(po diplomski nalogi, 2007)

Skupina 1:  dopisna skupina samopomoči (4 mame)

Skupina 2:  neposredna pogovorna skupina samopomoči (4 mame)

A. DOŽIVLJANJE STISK V POPORODNEM OBDOBJU

1. ODNOSI

Izjave o odnosih z možem oziroma partnerjem izražajo predvsem  nerazumevanje s strani moža, medsebojne prepire in pomanjkanje podpore in pomoči (19 »Z možem sva si bila ves čas v laseh«, 162 » ... sva bila utrujena, pod stresom, zaskrbljena. Začela sva se prepirati.«)

Kaže, da je bila predvsem v skupini 1 čustvena napetost, otopelost ali prizadetost mamic neslišana, nerazumljena ali obsojana. Zaznamo lahko psevdodidaktične poskuse oz. oblikovanje začaranega kroga v psevdodidaktični niši. To so na videz razumni poskusi ljudi v niši, da bi na posameznika vplivali pozitivno (vzgojno), prispevajo pa k več istega. Npr. bolj se posameznik umika bolj pritiskajo nanj, ali bolj ko je odvisen, mazohističen, bolj vodijo, so
sadistični (Stritih, Možina, 2000).  (72 » ... mi reče: Saj si bila cel dan doma, kako to, da nisi imela časa?«)

Mamice iz II. skupine so navajale pomanjkanje časa 'za naju' in s tem povezano preizkušnjo partnerstva, skozi katero sta se prebijala kot starša. Časa za intimnosti in osebni pogovor je zmanjkovalo na račun podrejanja (obeh staršev) skrbi za otroka. (131 » .. .je začelo zmanjkovati časa 'za naju'«, 161 »Odnos s partnerjem je bil na veliki preizkušnji.«, 163 » ... sva to sploh še midva oz. kam je izginila vsa prijaznost, pozornost, nežnost.«, 181 » ... ves svoj čas sva posvečala otrokoma in pri tem pozabila na najino zvezo. «)

Čustvena in psihosocialna podpora mamicam v poporodnem obdobju je pomembna. Mamice to podporo v družinski ali prijateljski skupnosti dobijo ali pa ne. Tiste, ki v svoji novi vlogi niso dobile te podpore, so s svojimi stiskami in težavami ostajale neslišane, osamljene in zaprte vase. (13 »Če sem načela to temo, sem bila v moževih očeh živčna ... «, 15 »…trepljanja po rami 'saj bo minilo' ... «) Prej vpete v družbeno in družabno dogajanje in interakcije so se po porodu počutile izključene (18 » ... se počutim kot izgubljena puzzla«). Odnos do sebe se izraža kot izgubljanje identitete: 27 » ... samo še senca same sebe.« in kot neupoštevanje sebe: 45 » .. .in pozabi(m) sama nase«.

Nekaterim od teh potreb so zadostile z vključitvijo v skupino; za odnose med članicami je značilna povezanost, medsebojno razumevanje in podpora. (»Ko sem prebirala vaše izpovedi, sem čutila, kot da smo med seboj povezane ... zdi se mi, da vas poznam, da smo postale prijateljice, pa čeprav se nikoli nismo srečale ... skupaj bomo bolj močne in veliko hitreje reševale naše probleme.«) Ta pozitivna doživljanja se povezujejo v občutek vključenosti in pripadnosti skupini, o tem več piševa v kategoriji učinki sodelovanja skupini samopomoči.

2. STISKA

Stiska je osebno doživljanje težave, zaradi česar posameznik bolj ali manj trpi. Kljub temu, da so si mamice med seboj različne in prihajajo iz različnih socialnih okolij, so imele njihove pripovedi skupno točko - stisko v poporodnem obdobju. Ta se je v opisih nanašala na ambivalentnost (01 »Bila sem srečna, vendar izgubljena.«; 02 »Otrok mi je dajal novo samozavest, pa vendar sem bila pobita«; 04 »Ob veselju me je spremljal zaporniški stil življenja«), na občutke izključenosti iz poprejšnjega družbenega življenja (03 »Nič se ni ujemalo, nikamor nisem pasala«; 18 » ... se počutim kot izgubljena puzzla«) in občutke ujetosti v rutino in podrejanja otroku (05 »Nisem več mogla početi stvari, ki sem jih hotela ali kadar sem jih hotela.«; 06 »Otrok mi je delal urnike«; 41 » ... mami pa se samo umije, ker je že zmanjkalo časa za kaj drugega ... «; 100 » ... otrok je tudi spal, ampak preden sem si jaz izmislila, kaj bom šla delat, se je že spet zbudila. «; 173 » ... dojenčica pa je imela čez dan tako nepredvidljiv urnik ... «) ter s tem povezanim občutkom izoliranosti in osamljenosti (12 »Na koga naj bi se takrat obrnila? Kdo bi me razumel?«; 52 »Sem sama s svojimi temačnimi mislimi«; 64 »V teh občutkih se počutim sama in zmedena«; 95 » ... bil je januar, čas viroz, niti lastni starši me niso prišli takoj obiskat ... «; 115 »Jaz pa sem imela ves čas občutek, da sem osamljena. «; 168 » ... sem se v prvih mesecih po porodu počutila zelo osamljeno ... «).
Opisovale so občutke nemoči, celo obupa (08 »Velikokrat sem bila nemočen boj«; 22 »Zapuščena in nemočna«; 98 » ... kot nora sem delala kroge po stanovanju, dojenčica tuli seveda ... «; 144 »Na trenutke sem bila na robu pameti in obupa.«), ena od mamic je izpovedala občasno? nasilno vedenje do otroka (145 »Včasih me je to pripeljalo že tako daleč,da sem ga grobo stisnila ali potisnila na posteljo in zavpila nanj.«) in pričakovane občutke izčrpanosti (44 »Zvečer padem utrujena v posteljo«; 47 »Dokler mami fizično in psihično ni pomagala«; 133 »Zvečer sem bila tako utrujena, da so me fizično bolele noge in občasno celo telo.«), katerim je, ob nenehni negi otroka in bremenu gospodinjstva (127 » ... ves čas razmetano stanovanje, saj nisem skoraj nič naredila doma. Povsod en sam nered, kupi nezlikanega perila ... «; 172 » ... obremenjevala sem se z nepospravljenim stanovanjem ... «), botrovalo predvsem pomanjkanje spanja in počitka (10 »Neprespane noči«; 11 »Dveurna hoja z jokajočim ubožcem«; 141 »Ponoči ni spal, po vsakem dojenju je jokal ... «; 143 »…nočno nespanje. Ponoči se je zbujal na 15 minut, morala sem ga dojiti, hraniti po steklenički in pestovati.«), ali (pa) premalo konkretne pomoči (67 »Sama sem bila za vse. Ne vem kako sem zmogla.«), (ne)vključevanja v skrb za otroka vedno 'odsotnih' partnerjev.

Nekatere so se ob 'samožrtvovanju' oziroma požrtvovalnosti v svoji novi vlogi mame, soočile s fizičnimi in/ali psihičnimi zdravstvenimi težavami (25 »Strah, tiščanje v prsih, tesnoba, razbijanje srca ... «; 68 »So bili trenutki, ko nisem vedela ali sem nora ali je to normalno. «; 102 »Imela sem tudi več težav z zdravjem, kot kdaj prej. «). Navajale so tudi občutke krivde, bodisi zaradi domnevno 'neprebujenega' materinskega čuta, bodisi zaradi nezmožnosti dojenja (147 »Ves čas sem imela občutek, da nisem dobra mama ... «), ter nizko samopodobo (21 »Sama sebi sem se zdela najbolj grda. «).

Kot najtežja preizkušnja se je izkazala hospitalizacija otroka zaradi bolezni, saj mame s tovrstno izkušnjo navajajo: 142 » ... so bili to najhujši dnevi v mojem življenju.«; 175 » To je bil najhujši teden v mojem življenju. «; 140 »Od takrat naprej so zame spomini prava nočna mora.«

Opazili sva razliko med skupinama v opisovanju stisk in sicer so mamice iz skupine I stiske opisovale doživeto, slikovito in izčrpno, medtem ko so mamice skupine II elemente stiske navajale bolj kot dejstva. Meniva, da je temu tako, ker so mamice skupine I ob zapisovanju svojih izkušenj prvič dobile priložnost, da na varen način izpostavijo 'tabuizirano' temno plat materinstva, mamice skupine II pa so na srečanjih imele večkrat priložnost spregovoriti o tem. Kaže, da je ravno to tudi razlog dolgotrajnejšega okrevanja (31 »Šlo je počasi, kakšen dan dva koraka naprej, naslednji dan že trije nazaj. «; 55 »Vem, da bom rabila še kar nekaj časa, da bom postala taka, kot sem včasih bila.«) in 'obsežnejšega' doživljanja stisk (36 » ... če bi hotela napisati vse te stvari. .. tale zvezek ne bi bil dovolj.«; 56 »Nisem napisala vsega, ker je preveč, pa bi bil verjetno zvezek premajhen. «) mamic, ki niso vključene v podporne skupine oz. skupine samopomoči.

3. IZRAŽENE POTREBE

Med analizo opisov doživljanja stisk, sva prepoznali izražene potrebe in sicer pri skupini I: predvsem potrebo po delitvi izkušenj in razumevanju - biti slišan in razumljen; (17 »Morala bi se udeležiti kakšnih srečanj z drugimi mamicami, ki točno vejo o čem govorim«; 38 » ... verjamem, da bi različna mnenja še bolj pomagala pri premagovanju ovir, ki jih imamo mamice.«; 57» ... bi bilo fajn, da bi bila kje kakšna posvetovalnica, kjer bi si mamice s podobnimi izkušnjami to lahko pripovedovale. «, 58 »Bilo bi lažje, saj bi se med sabo razumele, saj nekdo, ki ni imel teh težav, ne razume.«}, pri skupini II pa potrebo po druženju (117«Vesela sem bila tudi družbe patronažne sestre ... «; 119 »Vesela sem bila vsakega obiska«).

Razliko bi lahko utemeljili z dejstvom, da so mame iz skupine II ob srečevanju na skupini zadostile potrebo po razumevanju in izmenjavi izkušenj, mamice iz skupine I pa so bile, iz te perspektive, za to možnost prikrajšane. Prve so tako, kot socialna bitja, preprosto hrepenele po druženju, s čemer bi bile manj osamljene; osamljenost so namreč navajale kot element stiske.

4. STRATEGIJE OBVLADOVANJA STISKE

Vsaka sprememba je stresna, prilagoditev osebe na spremembo pa je odvisna od njenega načina odzivanja na stres. Materinstvo vključuje velike fizične, čustvene in socialne spremembe, mamice pa se nanje odzivajo in prilagajajo na različne načine; tem lažje, ko se čutijo ljubljene, dobivajo potrditve v svoji novi vlogi, so deležne psihosocialne pomoči in jim gre dobro, in tem težje ob pomanjkanju naštetega. Ob prilagajanju na spremembe opisujejo
različne občutke stiske, vsaka pa razvije svojstven način obvladovanja le te; od
samoprepričevanja, preusmerjanja pozornosti, iskanja zunanje pomoči in zdravljenja, ter ne nazadnje do 'bega'. Brez dvoma so na delu duševni obrambni mehanizmi.

(Po Skynnerju)  Zdravi načini odzivanja na stres vsebujejo potlačevanje, altruizem ipd (npr. samoprepričevanje: 09 »To je moj sin, prvič je na svetu, ima samo mene.«), za nevrotske je značilna izolacija ipd, (npr. preusmerjanje pozornosti: 35 »Se prisilim, da odženem temačne misli in razmišljam pozitivne stvari«), za nezrele načine odzivanja na stres pa iskanje krivca, paranoidne projekcije, hipohondrija ter pojav depresije, odvisnosti, psihosomatskih motenj
itd.

Mamice skušajo poiskati zunanjo pomoč, predvsem zaradi potrebe po delitvi izkušenj in razumevanja (biti razumljen), vendar so pri tem dokaj neuspešne zaradi pomanjkanja informacij o programih pomoči, ali zato, ker so jim ti zaradi subjektivnih razlogov nedostopni - čas, mobilnost. .. (17 »Morala bi se udeležiti kakih srečanj z drugimi mamicami, ki točno vejo o čem govorim.«; 37 »Takrat sem iskala pomoč (programe), vendar nisem našla ničesar. «; 65 »Ne poznam nobenega programa, ki bi se ukvarjal s stiskami mamic, kajti če bi
ga, bi ga z velikim veseljem obiskovala«).

Mamice, katerim se posledice stresa in stiske odražajo na fizičnem in psihičnem zdravju, poiščejo zdravniško pomoč: 29 » ... sem odšla k zdravniku, kjer mi je predpisala antidepresive«; 53 »Grem k zdravniku, kjer mi svetujejo in probajo pomagat.«     .

Za mamice iz skupine II, je, bolj kot našteto zgoraj, značilna »samopobuda, da pobegne« iz ujetosti v rutino in občutka utesnjenosti: 120 » ... sem ugotovila, daje zame rešitev le ta, da začnem spet hoditi okoli.«; 128 » ... zjutraj pa sem samo čakala, da greva ven iz stanovanja in se ne vrneva do večera.«; 122 »Napol v transu sem se sprehajala po trgovini ... in kar nekaj iskala, da sem si le podaljšala čas v trgovini.«

Morda se v teh dejanjih skriva večja asertivnost mamic skupine II.

5. STEREOTIPI, TABUJI IN OBČUTEK STIGMATIZIRANOSTI

Kaže, da je družbena norma 'dobre mame' zdrava požrtvovalnost in skrb za otroka, ter mati, ki je srečna in čuti, da je izpolnila poslanstvo s tem, ko je vsako dejanje podredila materinstvu. Odklon ima za posledico zaznamovanost, ki že sama po sebi vsebuje nekaj sramotnega. Govoriti o lastnem materinstvu in otrocih drugače kot s pozitivnimi čustvi je tabu. Teme, ki vključujejo poporodne stiske so nekako prepovedane, potrebno jih je preslišati ali kar najhitreje zaključiti s kakšno 'dobronamerno' frazo. Mamice, ki so spregovorile o svojih stiskah, še posebej pa tiste, ki so bile deležne terapije z zdravili, so se soočile s tako izkušnjo; stereotipe, tabuje in stigmo so občutile na lastni koži: 13 »Če sem načela to temo, sem bila v moževih očeh živčna. «; 14 »Nekateri pogledi so bili vprašujoči. «; 30 »Moja najtežja odločitev: jemanje tablet in sprejeti, da sem v depresiji. «; 70 »Najbolj me je pogre lo, ko mi je kakšna 'pametna' gospa rekla, da so tudi oni imeli otroke in so vse gor spravili«; 96 » znanci so govorili, da ni bonton hoditi v obiske dojenčku prve tri mesece ... «; 177 »direktor mi je jasno rekel, da se z materinstvom karierni tok ustavi.«

Mamice iz skupine I so pisale bolj o tem, kaj so občutile na lastni koži, mamice iz skupine II. pa so stereotipe, tabuje in stigmatizacijo prepoznavale širše (in tudi poimenovale): 79 »Upam, da se bo v bodoče res kaj spremenilo na tem področju, da bodo mamice lahko izmenjale izkušnje, da priznanje stisk ne bo 'tzabu'- tema.«; 108 »Še vedno prevladuje mnenje, da bi nam naša dva XX morala dati vse, kar potrebujemo za materinstvo in da če ni tako, da je nekaj narobe z nami. «; 182 » ... v naši družbi še vedno prevladuje močno idealizirana podoba mame, ki zmore poleg te vloge hkrati brezhibno opravljati še delo gospodinje, delavke ... in pri tem sije od sreče.«

6. ASERTIVNOST

Analiza izpovedi nama je razkrila, da so si mamice tako iz skupine I, kot iz skupine II, želele pomoči oz. vključevanje partnerja in drugih v skrb za otroka, vendar so za to tudi poskrbele le mame iz skupine II - zanjo rekle in jo dobile: 104 » ... mu rečem, naj ZDAJ vzame otroka in adaptirano mleko in zgine iz stanovanja. «; 151 » ... predaja nočnega dežurstva možu, saj je on veliko lažje uspaval dojenčka ... «; 155 » ... varstvo in pripravo hrane za malega je prevzela moja mama ... « Konkretna pomoč jih je razbremenila in zmanjšala stisko: 125 » ... babica mi je po navadi skuhala, vsak se je malo ukvarjal s Tajo in tako so dnevi zame spet postajali lepši.«; 156 » ... meni ni več treba neprestano razmišljati, kaj bom kuhala in koliko je pojedel.« Navajale so, da so jim olajšanje prinesli tudi pogovori z najbližjimi: 126 »Imela sem veliko srečo, da so bile istočasno na porodniški še tri moje prijateljice, s katerimi sem se precej videvala, klepetala, delila misli, občutke in izkušnje. «; 159 » ... so mi v najtežjih trenutkih zelo pomagali pogovori z najbližjimi.« Nekatere med njimi so tudi konkretno poskrbele za sebe: 148 »Ko sem prenehala dojiti ... sem si privoščila mini počitnice. «; 150 » ... ugotovila sem, kako veliko lahko včasih pomeni nekaj ur, ki jih posvetiš sebi.«

Ob dejstvu, da so se te mamice vključile v skupino samopomoči  kmalu po porodu in so se tudi relativno redno udeleževale srečanj ter glede na njihove izjave, lahko rečeva, da je ta izražena asertivnost rezultat 'dela na sebi', izmenjave izkušenj in podpore med njimi, ter nasvetov vodje skupine.

7. RAZMIŠLJANJA O MATERINSTVU, OSVEŠČANJU IN DRUŽBENI VLOGI

Kategorijo sva namenili izjavam mamic skupine II, ki so kot že omenjeno, sposobne prepoznavati stereotipe o materinstvu in s tem povezano tabuizacijo in stigmatizacijo, ter so sorazmerno asertivne v primerjavi s skupino I. Izrazile so mnenja, da je potrebno več osveščanja o senčnih plateh materinstva, ter da je za materinstvo, kot »nekaj najbolj odgovornega v življenju« (178) premalo izobraževanja. (107 »Za najbolj enostavne poklice že obstajajo izobraževanja, ki so vsa bolj dolga od tistih par ur starševske šole pred porodom«!) Mamice ugotavljajo, da se kljub znanju in informiranosti s tega področja, stiskam ni mogoče popolnoma izogniti (167 »Kljub vsemu znanju in informacijam nisem imuna na stres…«) in da je potrebno podeliti izkušnje med sebi enakimi in se iz njih učiti; torej da so skupine za samopomoč zelo dobrodošle in potrebne (110 »…namesto da bi izkušnje uporabile, da bi preprečile novo krizo…«; 111 »je pomembno, da težave ne pozabimo, ampak se iz njih učimo in dovolimo še drugim, da bi se iz tega učili…«) V nekaterih izjavah prepoznavava družbeno kritiko, da je prave podpore mamicam premalo (183 »Prave, resnične podpore mamam pa je zelo malo…«; 105 »Samo za materinstvo ne obstajajo sindikati.«).

8. ZAKLJUČEK PORODNIŠKEGA DOPUSTA

V iskanju ravnovesja med socialnimi vlogami mame, gospodinje, zaposlene in skrbjo zase ob vsem tem, se predvsem v času zaključevanja porodniškega dopusta mnoge srečujejo z občutki slabe vesti in dvomom ali bodo vse to zmogle. (63 »In ko sem se počasi pripravljala na službo, sem spet imela občutek slabe vesti. «)

Pa vendar kaže, da mnogim ponoven odhod v službo pomeni olajšanje ob razbijanju stare rutine, hkrati pa čutijo, da se lahko bolj kvalitetno posvetijo otrokom v preostalem delu dneva. (154 »Veliko olajšanje po dolgi bolniški ... in podaljšane porodniške sem se končno vrnila v svet.«; 158 » ... z večjo energijo in veseljem se ukvarjam z otrokoma, kot če bi bila cele dneve doma.« )

Nekatere uspejo urediti in koristijo možnost dela s krajšim delovnim časom in jim to pomeni  dobro rešitev pri usklajevanju svojih vlog v življenju. (157 » ... sem si lahko uredila skrajšani delovni čas in na ta način mi ostane več časa za družino«) .

B. UČINKI SODELOVANJA MAMIC V SKUPINI SAMOPOMOČI

9. UČINKI SODELOVANJA

Glede na izjave sodelujočih, lahko govoriva o želenih in pozitivnih učinkih skupine.

Pri skupini 1 (dopisna skupina samopomoči) gre predvsem za razbremenitev, preseganje občutka izključenosti, nemoči, nerazumevanja stisk in stigmatiziranosti, ter detabuiziranje teme o senčnih plateh materinstva v smislu - 'Zakaj mi tega niste povedale že prej? Jaz sem pa mislila, da se to dogaja samo meni.' Podelitev izkušenj in pogovor z ljudmi iz 'istega čolna', ki ne obsojajo, temveč razumejo, je pripomogla k spoznanju, da mamice niso osamljene s tovrstno izkušnjo, ne edine z neželenimi občutki, ter da z njimi ni nič 'narobe', da so občutki normalni in jih doživljajo mnoge mame (73 »Zelo sem vesela, ko sem ugotovila, da nas je več, ki smo doživljale takšne in drugačne tegobe in stiske;, 88 »Vesela sem, da sem dobila ta zvezek, saj vidim, da nisem edina, ki se je morala soočiti s problemi in depresijo ... nekdo, ki ni imel teh težav ne razume. «; 205 »Izmenjava mnenj z mamicami, ki ... se ubadajo z enakimi težavami, mi je dala vedeti, da nisem sama. «)

Meniva, da so se sprožili socialno-imunski vzgibi samopomoči in solidarnosti; ko mamica pomaga sebi, pomaga drugim mamicam in krog se tako sklene. Zdi se, da so se dosti ukvarjale z mislijo, ali s svojim sodelovanjem pomagajo drugim in da je k njihovemu okrevanju pripomoglo ravno sporočilo drugih, da so jim bile potrebne, da so potrebovale poslušalce za svoje zgodbe in da so jim bili njihovi odzivi prepotrebni obliži. (86 »Boste videle, da bomo skupaj bolj močne in veliko hitreje rešile naše probleme.«)

Iz njihovih izjav je mogoče razbrati sporočilo, da le mati, ki zna dobro poskrbeti zase, zmore dovolj dobro poskrbeti tudi za svoje najbližje. (206 »Na teh srečanjih smo delale na sebi.«; 208 »Če bom zadovoljna jaz, bo srečen tudi partner in seveda otroci «) Predpogoj za to pa je, da zna prepoznati svoje potrebe in jih zmore tudi ubesediti. (78 »Hura za nas, ki smo se upale priznati, da ni vse z rožicami postlano in idealno, da biti mamica ni enostavno. «) Nobena se ni obnašala pokroviteljsko, vse so izpovedovale prijateljska čustva. Nekatere iz skupine 1 so izrazile željo, da bi se rade osebno srečale z drugimi; do ostalih sodelujočih v skupini so vzpostavile prijateljska čustva in občutke povezanosti (74 »Ko sem prebirala vaše izpovedi, sem se počutila, da smo med seboj povezane, kot neka na novoustanovljena skupinica«; 76 »Zdi se mi, da vas poznam, da smo postale prijateljice, pa čeprav se nikoli nismo srečale«; 81 »Postale ste moje prijateljice«; 82 »Rada vas imam«; 85 »Všeč mi je ... 'postale ste moje prijateljice', tudi moje ste, zato moramo čim prej na kavo.«).

Vse udeleženke dopisne skupine samopomoči so izrazile zadovoljstvo, da je zvezek prišel do njih. Zadovoljstvo jim je predstavljalo:

- ugotovitev, da nimajo samo one teh problemov in da stisko doživlja večina mamic

- da so lahko brez sramu in nelagodja zapisale svoje izkušnje, predvsem tiste 'nelepe' in pri tem vedele, da so njihove izpovedi vame pred moraliziranjem in obsojanjem

- da so sestavile edinstveno prijateljsko skupino, pri tem pa izrazile željo, da se tudi osebno spoznajo in srečajo na kavi

- da so spoznale ljudi, ki jim tovrstni problemi niso tuji in imajo željo na tem področju nekaj narediti, da bodo ti problemi manjši.

Mamice, ki predstavljajo skupino II, so članice vodene, podporne skupine samopomči, katera jim po izjavah sodeč pomeni predvsem razbijanje rutine (169 « ... to je bil tisti čas, ki sem si ga vsak teden vzela le zase ... «; 179 » ... in bila brez otrok.«), ob že omenjeni izmenjavi izkušenj in novih spoznanjih, pa tudi druženje in sprostitev (187 » ... in pridem med ljudi.«; 192 »Spijemo kavo inpoklepetamo.«). Da so tovrstne skupine potrebne, kažejo tudi izjave, ki
izražajo veselje do skupinskih srečevanj (191 » ... se še vedno veselim vsake srede in se zelo potrudim, da grem na druženje.«), ob tem pa je treba izpostaviti opozorilo glede dostopnosti takih druženj, saj mnoge mame ne (z)vedo zanje, nekaterim pa so na poti druge ovire: (203 »Zaradi oddaljenosti sem se druženj udeleževala manj, kot bi si želela ... «. )

10. POGLED NA PRIHODNOST (skupina I)

Dopisna skupina je predstavljala varen prostor za mobilizacijo oziroma krepitev moči, da bi zmogle poskrbeti in postaviti se zase. Izjave mamic skupine I, kažejo na spremembo mišljenja, pa tudi na več poguma, volje in upanja glede spopadanja s stiskami (75 »Odločila sem se, da se ne dam in da se bom bojevala«; 84 »Odkar sem prejela ta zvezek imam še več volje in upanja, da se bo vse uredilo in da bomo postale trdne v življenju.«; 87 »Če bi danes imela dojenčka, vem da bi bilo drugače. Vzela bi si čas zase. Šla bi na 'čvek' in kavo, v kino ali pa v 'šoping'. Bila bi še vedno 'super mami'. «; 89 »Sporočam (nam) mamicam, da če je še tako težko, da ne vidimo izhoda, da se nam življenje ne zdi več smiselno, verjemite, da je na koncu predora vedno svetloba. Ta svetloba je upanje, ki nam pove, da se da premagati ovire samo, če človek sam hoče. «; 90 »Se ne dam in se trudim na izbo ljšanje «). V povezanosti z drugimi, ki doživljajo podobno oziroma enako, vidijo prednosti in hitrejše reševanje problemov (86 »Boste videle, da bomo skupaj bolj močne in veliko hitreje rešile naše probleme«), izražajo pa tudi upanje, da se bo za matere po porodu kaj spremenilo (79 »Upam, da se bo v bodoče res kaj spremenilo na tem področju, da bomo mamice po porodu lahko poiskale strokovno pomoč ali si izmenjale izkušnje z drugimi mamicami«; 80 »Da priznanje stiske ne bo tabu tema. «)

Vir: Sabina Lenarčič, Elizabeta Vicky Škofca, Onstran smehljaja – poporodne stiske žensk, diplomska naloga. FSD, UNI-LJ, Ljubljana 2007.