TEME: JOJ, KAM BI DEL?

 Po pojmovanju, ki sem ga razložil v poglavju o tematski analizi, so teme vsebinske celote, podpoglavja nekega besedila, odgovori na vprašanje, o čem se tu pripoveduje: o sodelavcih, o opravilih, o vodstvu, o kolegicah, o nezgodah. Ti naslovi nam NIČ ne povedo o naravi odnosov s sodelavci, o načinu vodenja, o vrsti odnosov s kolegicami itd. So samo odseki besedila, ki govorijo o istem področju ali - temi. V literaturi pa se pojavlja drugo pojmovanje o tem, kaj je tema, ali kaj so teme. Po tem pojmovanju so teme rezultat kvalitativne analize, kodiranja. So najbolj abstraktni pojmi. Analiza po tem pojmovanju poteka v temle vrstnem redu: kode > kategorije > teme. Kode se združujejo v kategorije in kategorije v teme. 

So torej teme na začetku ali na koncu analize, izhodišče ali rezultat analize (pred poskusno teorijo)? Zdi se, da je to odvisno od narave izhodiščnega gradiva. Če je izhodiščno gradivo, npr. zapis intervjuja, že do določene mere strukturirano z vprašanji, so ta vprašanja (lahko preformulirana v trdilno obliko) teme. Prav tako, če se vprašanec v biografski pripovedi drži določenega vrstnega reda (otroštvo, mladost, zrela leta, starost); ali pa vprašanec urejeno govori najprej o službi, delovni organizaciji, potem pa o družini, prostem času ipd. Tedaj so to široke teme njegove pripovedi.

Če pa je pripoved bolj neurejena in vprašanec preskakuje s teme na temo (!), tako da je težko na prvi pogled razločiti, o čem pravzaprav govori in kaj sodi skupaj, potem je naravnejša pot postopnega kodiranja, združevanja kod v kategorije in teh v teme.

Omenili smo poskusno teorijo. Članki o tematski analizi in članki, ki navajajo teme kot rezultat kvalitativne analize, sploh ne omenjajo poskusne teorije; ali drugače, v njih je opis tem rezultat analize. Tako npr. v raziskavi o odnosu žensk do zunanjega ženskega spolovila. Raziskava se konča z opisom dveh modalitet tega odnosa: spolovilo kot zaklad in spolovilo kot nebodijetreba (Broun, V., Wilkinson, 2003).

Kaže, da se moramo sprijazniti s pogostim izidom, da je enkrat tako, drugič drugače. Ni enega samega "pravilnega" postopka. Kam bomo deli teme in kako jih bomo pojmovali, je odvisno od epistemološkega in obče-metodološkega izhodišča, tradicije stroke (sociologija-psihologija), in narave podatkov. Kvalitativna analiza je raznolična in odprta - to je njen čar.

Viri:

Broun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review, 5, 28-42.

Richards, J. C. (2022). Coding, categorizing, and theming the data: a reflexive search for meaning. V: C. Vanover et al. Analysing and interpreting qualitative research. Los Angeles, Sage.

INDUKTIVNA IN DEDUKTIVNA KVALITATIVNA ANALIZA

 Kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva pojmujemo kot metodo in tehniko analize v okviru pristopa utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu (The discovery of grounded theory), to je, kot induktivno ODKRIVANJE teorije. Avtorja tega pristopa sta izrecno nastopala proti enostranskemu pojmovanju, da je naloga raziskovanja zgolj preverjanje iz teorije izpeljanih hipotez in s tem teorije same. V ospredje sta postavila vprašanje, kako nastane teorija, kako se oblikuje teorija, ki naj bi jo preverjali. Nista se zadovoljila z odgovorom, da si teorijo pač izmisli genialni um. Kritizirala sta tudi pojmovanje, da zaslužijo (v sociologiji)  naziv "teorija" samo "velike teorije" Webra, Marxa itd. in se zavzela za oblikovanje "teorij srednjega dosega" in "kontekstualnih teorij", ki naj bi veljale za dele družbe, organizacije, skupnosti, stroke, ne za celotno družbo. Od časa objave njune knjige je minilo že več kot 60 let. V tem času se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo, pojavila pa so se tudi nova vprašanja, ki zahtevajo prilagoditve njunega pristopa, ob tem pa lahko ohranimo njegovega duha. K tem novim razmislekom sodi tudi vprašanje odnosa med induktivno in deduktivno analizo.

Empiričnih raziskav se redko lotevamo popolnoma naivno, odprto, kar vsaj delno predpostavlja pristop utemeljene (prizemljene) teorije, tudi če nimamo namena zgolj (kvantitativno) preverjati določenih hipotez. Kvalitativne raziskave bi lahko porazdelili na kontinuumu od bolj "odprtih" do bolj "zaprtih". Danes že ni družbenega področja ali pojava, ki ne bi bilo že na kak način raziskovano, o katerem ne bi še popolnoma nič vedeli. Dosedanje vedenje o kakem vprašanju, vedenje, ki nima značaja sistematične teorije, smo imenovali "predrazumevanje". To predrazumevnje je lahko bolj ali manj strukturirano in poglobljeno: sega od laičnih, "intuitivnih" stereotipov do precej dobro strukturiranega "predznanja", ki pa še ni formalizirano kot teorija. 

Induktivno kodiranje (kodiranje a posteriori) je postopek pripisovanja nazivov (kod) pojmom v odprtem gradivu (pripoved, odprta razprava). Kode pripisujemo "od spodaj navzgor" in jih postopoma združujemo v širše, bolj abstraktne pojme in pojme z globljim pomenom (kategorije), da bi na koncu oblikovali poskusno teorijo. Držimo se postopka: 1. določitev tem (vsebinskih delov). 2. Odprto kodiranje. 3. Osno kodiranje. 4. Selektivno kodiranje in definiranje pojmov. 5. Odnosno kodiranje. 6. Pisanje poskusne teorije.

Deduktivno kodiranje (kodiranje a priori) je dveh vrst: z vprašanji in z vnaprejšnjimi kodami. Če imamo pred seboj odprto gradivo, ga lahko kategoriziramo in kodiramo z vnaprej določenimi kodami, ki izhajajo iz našega predrazumevanja ali teorije. V zapisu o doživljanju prakse zdravstvene nege lahko poiščemo odlomke, iz katerih sledi "pozitivna" ali "negativna" ocena prakse. Lahko poiščemo odlomke, ki govorijo o vnaprej postavljenih kategorijah "doživljanje stresa", "socialna opora", "pridobljeno znanje" in "refleksija prakse". 

Če uporabimo pri intervjuju strukturiran vprašalnik z odprtimi vprašanji, to pomeni, da smo gradivo (odgovore) vnaprej (deduktivno ali a priori) kodirali. Vprašančev odgovor na določeno vprašanje nosi kodo tega vprašanja. Recimo da se eno od vprašanj v vprašalniku glasi: "Ali ste pri opravljanju prakse doživeli kaj prijetnega?" Odgovor: "Ja, najbolj prijetno mi je bilo, če sem videla, da je pacient zadovoljen." Ta odgovor bomo kodirali s "prijetno doživetje" (koda je že v vprašanju). Lahko naprej kodiramo "zadovoljstvo pacienta", "vrste prijetnih doživetij" ipd. Te dodatne kode, ki jih ni v vprašanju, so nove. To pomeni, da deduktivno kodiranje ni samo vnaprejšnje, ampak pušča odprte možnosti za nove kode. Redko katero vprašanje popolnoma določa vrsto odgovora, tako da bi popolnoma izčrpalo možnosti svojskega in novega.

To pomeni, da tudi pri deduktivnem kodiranju kombiniramo deduktivno in induktivno analizo in puščamo odprto možnost novih spoznanj, čeprav je del te odprtosti "zaseden" z vprašanjem kot vnaprejšnjo kodo.

NAUKI ZGODOVINOPISJA ZA KVALITATIVNO METODO

Zgodovinopisje in kvalitativna metoda sta si podobna v več ozirih. Zgodovinopisju ne gre samo za naštevanje dejstev, ampak skuša ugotoviti "barvo" zgodovinskih obdobij, izraziti bistveno značilnost obdobja ali osnovni koncept. Pogled na posamezna obdobja se s časom spreminja; ni dokončne resnice. Tako tudi kvalitativna raziskava izraža različne poglede na isto dogajanje ne "dokončne resnice". Tako kot skuša zgodovinar rekonstruirati kako dogajanje, skušamo tudi v kvalitativni raziskavi rekonstruirati celoto in jo "oživiti". Pri oblikovanju poskusnih teorij sta kakor pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov pomembni intuicija in imaginacija. Obe vrsti raziskovalcev iščeta stične točke med svojim osebnim doživljanjem in materijo, ki jo analizirata.

Ne vem, kako da sem sinoči segel po mehko vezani knjigi z zelenkastim ovitkom iz zbirke Studia Humanitatis - Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek (Ljubljana 1985) in odprl poglavje Micheletovi srednji veki (strani 23-52) - morda zato, da bi si odpočil od branja nemščine. Tam je knjiga stala neprebrana, pravzaprav nedotaknjena; niti prelistal je nisem bil, ali pač, pre- - kako se reče temu dejanju, ko knjigo med prsti narahlo upogneš in s palcem pridržuješ in hkrati pustiš listom, da brzijo od zadaj naprej ali od spredaj nazaj, da ti delajo veter kot pahljača? Pustil sem jo za prihodnost. In sinoči je ta prihodnost prišla - po 35 letih. Kakor da je včeraj. 

Michelet (a ima ta človek kakšno ime, zaman iščem*; velikani imajo samo eno ime, naj bo rojstno ime ali priimek ali nadimek ali psevdonim: Jezus, Napoleon, Tito) je bil, kot razberem, pač zgodovinar, ki je v 19. stol. napisal Zgodovino Francije, v kateri se je posebej posvečal srednjemu veku. Posvečal na svojski način. Njegova zgodovina "sodi na videz v njegov najbolj literaren in najmanj 'znanstven' del." Bil je "oživljalec" zgodovine (Le Goff).

Prva stvar, ki je zame zanimiva, saj se ujema z mojo težnjo, da zgodovine ne bi videl samo kot zaporedje dogodkov, ampak da bi v njej prepoznal zakonitosti. Kot gimnazijec in študent sem menil, da te zakonitosti povzema historični materializem, marksizem, kot znana zgodovinska obdobja, ki se končajo z brezrazredno družbo. Že takrat sem slišal, da je prof. Mirko Avsenak, oče moje sošolke Marije, učil, da ima vsako zgodovinsko obdobje svojo "barvo" in da je namen zgodovine, da odkrije to "barvo". Tako nekako. Zdaj bi rekel, da mi je všeč tisto zgodovinopisje, ki skuša obdobja ali sklope dogodkov, dogajanj, "opojmiti", konceptualizirati; ki se ne zadovolji z naštevanjem zaporedij in sklepanjem o vzrokih in posledicah linearno, ampak, ki oblikuje pojme, "barve" obdobij. Ker ta članek ni pisan z zanimanjem za zgodovino, se bom odpovedal navajanju primerov.

Druga zanimivost je, da je Michelet povsem "zakonito" s časom spremenil svoj pogled na srednji vek: najprej je bil to "lepi srednji vek", nato "mračni srednji vek", da bi se nato spet vrnil k svojim izhodiščnim občutjem te dobe. Le Goff je našel pri njem štiri različne, tudi nasprotne poglede na isto obdobje. Pogled na zgodovinska obdobja se torej celo pri istem zgodovinarju "zakonito" spreminja; ni dokončne resnice. Človek ima pravico spremeniti svoj nazor, si oporekati. Na pogled na preteklost vedno vpliva tudi pogled na sedanjost in obratno: pojmovanje preteklosti vpliva na videnje sedanjosti. Michelet je - po Le Goffu - "hkrati bral dve zgodovini, minulo zgodovino in sodobno zgodovino." (38) "Michelet je bolj kakor kdorkoli bral in pisal zgodovino preteklosti v luči zgodovine sedanjosti." (27) Te ugotovitve nas sproščajo pri ustvarjanju naših teorij. Te nikoli niso "zadnja in edina resnica". Drugi jih bodo prebrali, komentirali, dopolnili, kritizirali. Znanost je kolektivna dejavnost. Naj nas drugačni nazori, glasovi drugih, ne ovirajo, ampak spodbujajo. Stanje znanosti je nepopolno.

Tretja misel je povezana z vlogo teorije pri kvalitativnem raziskovanju (tudi o odnosu med kvantitativno in kvalitativno metodo ima Le Goff nekaj misli - v nadaljevanju). Kvalitativna metoda se med drugim odlikuje prav po tem, da je tesneje povezana s teoretiziranjem, saj se vsaka analiza gradiva zaključi s "poskusno teorijo". Če je zgodovinarju dovoljeno, da "oživlja" zgodovino, naj bo tudi nam dovoljeno, da oživimo lokaliteto, osebo, posameznika, odnose; da vnesemo v "opojmljenje" gradiva nekaj svoje imaginacije. "... za Micheleta je dokument, še zlasti pa arhivski dokument zgolj odskočna deska za domišljijo, sprožilec za vizijo." (24) Dokument je "poetiški spodbujevalec" (24) Tako daleč nam ni treba iti. Dosegli naj bi "srečno ravnovesje, plodno sodelovanje, med pravilno uporabljeno dokumentacijo in dobro utemeljeno imaginacijo." Zgodovinar ima "pravico do imaginacije". Dodajamo: tudi družboslovec in psiholog. V kvalitativni raziskavi skušamo na osnovi empiričnih drobcev, izjav, opazovanj rekonstruirati celoto, "oživiti" osebo, situacijo, ugotoviti pomen, jo izraziti s pojmom. Zgodovinar Michelet je, slikovito izraženo, "iztrgal mrliče grobovom, da bi jih 'prebudil', 'oživil'." Le Goff ga imenuje oživljavec. 

Četrtič. Prednost kvalitativnega raziskovanja je v generiranju teorij, ne toliko v njihovem preverjanju. Pri tem ima pomembno vlogo tudi intuicija. Ta zaničevana in zapostavljena "metoda" zasluži obzirnejšo in pazljivejšo obravnavo, lahko bi rekli rehabilitacijo. Prvega vtisa, prvega vzgiba ne gre zametavati. "Na zgodovinarja učinkuje moč vzdušja /v arhivu/..." "... se začenja z ustvarjalnim učinkovanjem svetega prostora v arhivskem depoju, še preden je besedilo prebrano." (24)

Peta vzporednica je povezana s pojmovanjem, da je raziskovalec raziskovalni instrument. To pomeni, da raziskovalec opiše svoje doživljanje ob raziskovanju. Ta opis se uporabi pri konceptualizaciji poskusne teorije. Drugače rečeno: empatija ni prepovedana. Zgodovinar Michelet je "iz Zgodovine Francije naredil avtobiografijo" (Le Goff, 51). Sam je zapisal: "Intimna metoda: poenostavljati, biografirati zgodovino, kakor da gre za človeka, zame." Le Goff dodaja: "Kakor je Flaubert dejal: Madame Bovary sem jaz...", tako naj bi kvalitativni raziskovalec prepoznal stične točke med gradivom, recimo med izjavami intervjuvanke, in svojim doživljanjem, samim sabo. To pomeni, da hkrati "vnaša sebe" v gradivo in se istočasno distancira od Drugega, razlikuje svoje doživljanje in doživljanje intervjuvanke.

* ... in najdem v franc. wikipediji: Jules Michelet, roj. 21. avg. 1798 v Parizu, umrl 9. feb. 1874 v Hyèresu; Glavno delo: Histoire de France (dela I in II [do 1270], 1833 ; del III [do smrti Karla V], 1837; del IV [za vlade Karla VI], 1840 ; del V [Karl VII], 1841del VI [“Louis XI in Téméraire”], 1844) 

Življenjske zgodbe študentk socialnega dela

Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti njihove odločitve.

V tej raziskavi (seminarski nalogi) je skupina petih študentk (Tamara Grabovica, Brina Križaj, Anja Lešnik, Aleksandra Korelec, Adrijana Kralj) želela odgovoriti na vprašanje, ali morda doživetja študentk v otroštvu in odraščanju vplivajo na izbiro študija socialnega dela. Predvsem so mislile na možne osebne travmatične izkušnje v družini ali pa na izkušnje s prizadetimi ljudmi. Ob tem jih je zanimalo tudi njihovo mnenje o šoli in počutje v njej. Sestavile so vprašalnik z odprtimi vprašanji in intervjuvale osem študentov, po dva iz vsakega letnika od prvega do četrtega. Pogovore so snemale s pametnim telefonom, posnetke prepisale dobesedno (v dialektu, slengu), jih kodirale in sestavile poskusno teorijo. V tem povzetku upoštevam samo tisti del ugotovitev, ki se nanaša na predhodne izkušnje, izpuščam del z mnenji o šoli. 

Širši okvir raziskave je vprašanje o vzrokih in motivih izbire študija socialnega dela. V splošnem te vzroke in motive lahko razdelimo na značilnosti osebe, ki se odloča, njenega življenjskega okolja na eni strani in na značilnosti študija in bodočega dela na drugi strani. Na odločitev delujejo potisni dejavniki (push) in dejavniki privlačnosti oziroma odbojnosti študija in poklica (pull). Gledano z vidika subjektivnega doživljanja so na eni strani predhodna doživetja, povezana z naravo študija, na drugi strani pa predstave o naravi študija in poklica. Odločitev je odvisna od usklajenosti izkušenj, teženj in interesov osebe z zaznanimi značilnostmi študija in poklica.

Predhodne izkušnje, ki bi lahko vodile do odločitve za študij socialnega dela lahko razčlenimo na pasivne in aktivne. Oboje so lahko neposredne in posredne. Neposredne pasivne izkušnje so osebne travmatične izkušnje in netravmatične izkušnje drugih, ki so morda uporabniki pomoči, posredne pa so od drugih oseb sporočene izkušnje te vrste.

Neposredne izkušnje. Osebne travmatične izkušnje (negativne) v družini ali izven nje so doživetja zlorabe, družinske patologije, pa tudi izkušnje diskriminacije v družbi. V zvezi s travmatičnimi izkušnjami se pojavlja ZANIKANJE ali OMALOVAŽEVANJE, tudi v protislovni zvezi ZANIKANJA IN HKRATNEGA PRIZNANJA takih izkušenj. "Sicer jaz osebno v otroštvu nisem glih doživela neke travmatične izkušnje ... sem edino doživela to, da je oči dost pil; nikol ni bil nasilen ali kaj, ampak je to povzročil velik krega in joka ... bilo je kar krizno, ker se je dogajal že dost pogosto ..."
Negativno izkušnjo zunaj doma opisuje intervjuvanka takole: "Se nisem mogla takoj vključiti v družbo" (v vrtcu).

Netravmatične (pozitivne) izkušnje so izkušnje s prizadetimi osebami ali osebami, ki potrebujejo pomoč ("uporabniki") bodisi v družini (sorojenci) bodisi zunaj nje. Te izkušnje so bodisi pasivne, tj. zgolj prisotnost oziroma seznanjenost s tako osebo, bodisi aktivne, to je, pomoč, svetovanje in podobno (izkušnja pomoči). "Sta mela starša pred mano hendikepiranega otroka ... Sta me že od malega učila, da ni nič narobe, če je kdo hendikepiran, da takim ljudem je treba pomagati." Tako pri pasivnih izkušnjah, to je, zgolj sožitju s prizadeto osebo, kot pri aktivnih, to je, pri pomoči, so očitni NAKLONJENOST, EMPATIJA, SOČUTJE. To so čustva in nagnjenja, ki jih zasledimo pri študentkah socialnega dela in so vplivala na njihovo izbiro študija.

Posredne izkušnje so pripovedi drugih oseb (družinskih članov, sorodnikov, znancev) o njihovih izkušnjah ali o izkušnjah ljudi, ki jih poznajo, ali o katerih so slišali pripovedovati. "Kolega je bil pri psihologu, ker je bil debeli, pa se je sekiral." "Njen (mamin) foter je bil res nasilen." "Moja prijateljca je bila v enem zelo nezdravem odnosu z enim fantom ..." Tudi pripovedi o travmatičnih izkušnjah drugih ali izkušnjah s pomočjo, naj bo laično ali strokovno, izzovejo EMPATIČEN ODZIV pri študentkah.

Izkušnja pomoči. Razlikujemo dajanje pomoči in prejemanje pomoči. Pri obeh imamo lahko pozitivne ali negativne izkušnje. Prejemanje pomoči. Pomoč je lahko neformalna ali formalna. Nobena od intervjuvanih študentk ni imela sama izkušenj s terapijami ali stika s socialnimi delavkami, poročajo pa o znancih, ki so imeli take izkušnje (glej zgoraj). Dajanje pomoči. Študentke so pred vpisom že imele izkušnje z dajanjem pomoči v institucionalnih okvirih ali zunaj njih. Izkušnje s prostovoljnim delom: "... v gimnaziji sem hodila v bolnico, na pediatrični oddelek ... " Izkušnje s pomočjo sošolcem: "Velikokrat sem pomagala komu se učit." "Prijateljica je bila v rejniški družini; njena teta in partner sta se nad njo fizično in psihično izživljala. In sem ji pač rekla, lej tuki moraš pa ti narediti korak naprej in iti na socialo." Druženje z osebami, ki so odrinjene na družbeni rob: "Ljudje imajo predsodke, da so odvisniki ful nasilni, ampak jaz z njim nisem imela take izkušnje, prej obratno..." Pomoč telesno oviranemu: "... in tud k sm bla pr njem u šoli, sm se tok dobr počutila med vsemi ostalimi, res."

Refleksija in samorefleksija. V zvezi z izkušnjo s prizadetostjo, naj bo osebna ali prizadetost drugih in predvsem ob izkušnji pomoči drugim, naj bo prejeta ali dana pomoč, pride do refleksije, ocene prejete pomoči in samorefleksije. Ocenjujejo sebe in svoje sposobnosti (SAMOOCENA SPOSOBNOSTI ZA POKLIC): "... nimam predsodkov /do uporabnikov/ pa strahu, lažje jih poslušam ..." Ali pa: "... mislim, da se me stvari preveč dotaknejo ..." Študentka se sprašuje o svoji sposobnosti dajanja pomoči, o svojem doživljanju, čustvih in o njihovem obvladovanju. "Tak sem se znala postavit v njihovo kožo, in mi je blo tok grozn, skoz sem razmišljala, kaj lahko jaz temu človeku pomagam, vsak da mu za en procent dan polepšam," Pojavi se POTREBA PO ZNANJU, PO STROKOVNEM DAJANJU POMOČI, ki pomeni za prejemnika pomoči olajšanje težave, dajalca pomoči pa zavaruje pred poklicno izgorelostjo. "Mislim, da se me stvari preveč dotaknejo. In zdi se mi, da mi bo fakulteta pomagala, da bom lahko stvari vidla iz bolj profesionalnega vidika." Pride do prvih spoznanj o načinu nudenja pomoči: "Fajn je, da pokažeš neka čustva." Tako tematizirajo DAJANJE POMOČI KOT METODIČNI PROBLEM. Svoje izkušnje z dajanjem pomoči so doživele kot uspešne in notranje zadovoljujoče (DOŽIVETJE IZPOLNITVE).

Opora drugih (staršev, prijateljev) ali njihovo nasprotovanje je ob vsem povedanem pomemben dejavnik odločitve za študij (" ... bi rekla, da so me /starši/ podpiral pri moji odločitvi ...").

Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti svoje odločitve.

Pomen "pomena"

Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.

A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.

Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)

Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...

V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje  ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."

Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?

Povedi, pojmi, kategorije, teme

Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.

Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako  je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.

Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.

Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.

Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.

Prizemljena teorija

Preden preberete ta zapis, je dobro prebrati zapis izpred desetih let, kjer prav tako razpravljam o tem, kako v slovenščini poimenovati "grounded theory" Glaserja in Straussa, to je, kako se odločiti med izrazi "pritlehna", "prizemljena", "utemeljena", "utemeljitvena" teorija. Vsi ti izrazi so bili že uporabljeni v pisanju o tej teoriji (Utemeljena - utemeljitvena - induktivna teorija? 31.10.2010)

V zadnjem času sem vse bolj naklonjen izrazu "prizemljena teorija" iz razlogov, ki govorijo v prid temu izrazu, in iz razlogov, ki zavračajo konkurenčne izraze. Ta izraz je povsem ustrezen prevod izraza "grounded", saj označuje nekaj, kar je "pri tleh" ("ground"), a ni slabšalen. Je v skladu s pojmovanjem "grounded theory" kot induktivne teorije srednjega (ali kratkega) dosega, blizu realnim, na zemlji stoječim entitetam. Drugi izrazi so manj primerni: "pritlehen" označuje moralno nizkotnost. "Utemeljena" naj bi bila vsaka teorija, "velika" in "mala", "prizemljena" in "v oblakih"; ta izraz ne pomeni nič specifičnega. Še bolj čuden je izraz "utemeljitvena"; to pomeni, ki se nanaša na utemeljitev, kar je lastnost utemeljitve ali utemeljevanja. Zapleteno, nespecifično in nejasno. Najbolj ustrezen izraz bi bil "induktivna teorija", a ta izraz bi bila lahko uporabila že Glaser in Strauss, pa ga nista; z razlogom - ker ne poudarja, da gre za teorijo, ki nastaja, tako rekoč raste iz tal, iz zemlje.

Naj to terminološko razpravo dopolnim še z opisom te teorije.

Prizemljena teorija je teorija, ki jo ustvarimo induktivno iz podatkov s postopnim abstrahiranjem in oblikovanjem pojmov in empiričnih postavk (izjav, opazovalnih zapisov, stavkov). Pojem "grounded theory" sta ustvarila Glaser in Strauss, da bi poudarila, da gre za teorijo, ki je ustvarjena induktivno, iz empiričnih podatkov, v nasprotju s "teorijami iz naslanjača" (armchair theory) in "velikimi teorijami", kakršne so teorije klasikov v družboslovju (Marx, Weber, Parsons itd.). Prizemljene teorije so dvakrat prizemljene: ustvarjene so induktivno iz podatkov; nanašajo se na konkretna "mikro" okolja, konkretne skupine, organizacije, institucije in omejujejo svojo veljavnost na okolja, za katera so ustvarjene ("teorije srednjega dosega"). Prevladovanje "velikih" teorij je namreč vodilo do tega, da so raziskovalci pretežno preverjali hipoteze, izvedene iz teh teorij, premalo pozornosti pa so posvečali ustvarjanju novih teorij. Prizemljene teorije, prilagojene konkretnim okoljem, tudi bolje pojasnjujejo dogajanje v teh okoljih kot pojasnitve, ki bi jih deducirali iz "velikih" teorij, namenjenih pojasnjevanju velikih družbeno-zgodovinskih celot.

Sestavine prizemljene teorije so: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe). Pojme ustvarimo iz empiričnih postavk tako, da s stalnim primerjanjem abstrahiramo skupne značilnosti več postavk. S primerjanjem pojmov z abstrahiranjem bistvenih skupnih značilnosti ustvarimo kategorije. S povezovanjem kategorij in/ali pojmov v pojmovne mreže ali strukture ugotavljamo zveze med njimi, ki jih opišemo (besedno izrazimo) v obliki opisnih stavkov ali propozicij.

Pri poučevanju kvalitativne metodologije sem svetoval, naj končni izdelek (rezultat) kvalitativne raziskave imenujemo "poskusna teorija". Da ne bi prišlo do nejasnosti in zmede, naj pojasnim. "Poskusna teorija" je "prizemljena teorija". Prizemljena je po načinu svojega nastanka, poskusna pa po provizoričnosti, začasnosti in negotovosti svoje veljavnosti. Ko pravimo, da je poskusna, hočemo reči, da je naša formulacija začasna in da upamo, da jo bodo naslednje raziskave utrdile. Tako poimenovanje ublaži zahtevo, naj formuliramo teorijo, kajti pod "teorijo" občajno pojmujemo nekaj zelo izdelanega, pomembnega in univerzalnega, čemur navadni smrtniki nismo kos. Mi bi pa radi navadne smrtnike naučili izražati svoje teorije, posebno še tiste, ki nastanejo iz resnega raziskovalnega prizadevanja.

Kvalitativni intervju: vrste

"Kvalitativni intervju" je abstraktni nadrejeni pojem več različnih vrst intervjujev, ki jim je skupna nestrukturirana ali manj strukturirana in nestandardizirana oblika izvajanja. Kaže, da nekateri pisci prav tekmujejo v naštevanju različnih vrst kvalitativnega intervjuja, tako da je zaželeno skrčiti deset ali več oblik, ki se pojavljajo v literaturi, na nekaj najvažnejših ali najpogostejših. Prej pa navedimo osnovne skupne značilnosti kvalitativnega intervjuja. Te so: spraševanje je ustno, individualno, neposredno iz oči v oči; sprašujemo o subjektivnem doživljanju; srečanje  je enkratno ali večkratno; nestandardizirano. Komunikacija je neposredna, verbalna, komplementarna, asimetrična. Omogočena je metakomunikacija o pogovoru. Družbeni odnos je običajno umeten, z asimetrijo statusov raziskovalca in vprašanca; do pogova pride na pobudo raziskovalca; vprašani je običajno predstavnik širše kategorije; njegovo sodelovanje je prostovoljno. Namen intervjuja je razumeti problem ali položaj. Kot medosebni odnos je tak intervju kratkotrajen (lahko ponovljen), konvencionalen, funkcionalen in subjektivno doživet. Pomembna pojava pri izvajanju sta transfer in obramba jaza.

Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.

Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.

Simbolni interakcionizem

Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi. 

Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije. 

Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov. 

1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije

2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.

Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene. 
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem. 
Šolska svetovalka: To je družinski problem. 
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.

3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.

Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij): 

Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.

Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (5) - Qualitative research in social gerontology (5)

Gerontološko problematiko bi lahko obravnavali v treh kategorijah: v kategoriji "normalne starosti" in prilagajanja nanjo; v kategoriji starosti, ki je bistveno prizadeta zaradi take ali drugačne patologije (telesna bolezen ali hendikepiranost, duševna bolezen ali odvisnost, odnosna patologija z zlorabo starega človeka) in v kategoriji starosti, ki je prizadeta zaradi družbeno-ekonomske situacije (vojna, tranzicija, revščina ipd.).

Alen Župan v nalogi Spremembe v socialnih odnosih starejših oseb v revščini na osnovi intervjuja z dvema starejšima moškima, ki obiskujeta javno kuhinjo, analizira stari osebi, ki sta pristali tako rekoč na dnu kategorije revnih. Vendar je očitno, da je pri enem od njiju osnovni vzrok drsenja navzdol alkoholizem, h kateremu je prispevala udeležba v vojni formaciji in katerega posledice agravira tranzicijska družbeno-ekonomska situacija,  drugi pa je predvsem žrtev družbene tranzicije, lahko bi rekli "nedolžna žrtev" nespoštovanja pogodbe ali poslovnega kriminala. V prvem primeru alkoholizem, ki ni nujna posledica sodelovanja v vojni, povzroči izgubo državne službe, s tem dohodka razen skromne socialne pomoči, in razpad družine ter osebnostno propadanje. Ironično je edina pozitivna plat v življenju tako prizadetega človeka, zavest, da je uspešno branil domovino, ostanek ljubezni do žene, ki ga je zapustila, edini smiselni socialni stik in socialna mreža pa - poleg sosedov - druščina starih soborcev, zaradi katere je pristal v tem položaju. V drugem primeru je revščina posledica izgube službe zaradi propada in privatizacije državnega podjetja. Izpad dohodka ne omogoča investirati v registracijo poslovne dejavnosti, s katero se je v preteklosti že uspešno ukvarjal in ki bi ga verjetno spravila iz nezavidljivega položaja, ampak vodi v negativni začarani krog: ker nima denarja, ne more vzdrževati socialnih stikov in si s tem zapira možnosti novega zagona, se izolira, postaja depresiven. Temu se pridružuje dejstvo, da te dejavnosti nima komu predati. Pozitivno dejstvo v tem položaju je ohranjena funkcionalna družina. Ob vsem tem vidimo, da k revščini in njenemu nadaljevanju prispeva kombinacija dejavnikov (multipla kavzalnost). Opazimo, da sistemi družbene pomoči dokaj dobro delujejo in omogočajo preživetje.

Ivana Živoder - Ocena kakovosti življenja starejših oseb v primerjavi med zavodskim in zunajzavodskim bivanjem - je primerjala tri starejše osebe: ena živi v domu starejših, druga v lastnem domu, tretja v lastnem domu, poleg tega pa uporablja storitve Gerontološkega centra. Vse tri so se prilagodile na spremenjene pogoje po upokojitvi, kar je v skladu s teorijo homeostaze R. Cumminsa. Izražajo visoko stopnjo samoorganizacije (kar je v skladu s teorijo aktivnosti), tudi samozadostnost (uživanje v samoti) in so zadovoljne z življenjem v pokoju. Poročajo o izpolnjenem življenju, "bogastvu v skromnosti", občutku povezanosti z družino, zavesti o negotovosti v življenju. Pred kaotičnostjo sodobnega dogajanja v svetu se zavestno zapirajo v svoj mali svet. Ohranjajo optimističen, pozitiven pogled na življenje. Razlike glede na način bivanja (v domu, doma, doma in GC) so v skladu s pričakovanji glede na teorijo Granovetterja o šibkih in močnih vezeh (Ljudje, ki so močno povezani z družino, nimajo informacij o dogajanjih zunaj družine v primerjavi s samskimi). Tisti, ki živijo doma in uporabljajo storitve Gerontološkega centra, so bolje informirani o možnostih različnih pomoči in storitev za stare kot tisti, ki živijo doma in ne uporabljajo GC. Družina ščiti a hkrati zapira pred svetom.

Mateja Znika, Prilagoditev na upokojitev vitalnih starejših žensk v mestnem okolju obravnava naslednje teme: prehod v pokoj, odnos okolja do upokojenke, odnos do poklicnega dela, samopodoba, dejavnosti, še posebej nadaljevanje poklicne/strokovne dejavnosti, družabne dejavnosti, način življenja. V zvezi s prehodom v upokojenski stan se omenja priprava na upokojitev in njeni dve sestavini: načrtovanje izrabe časa in vrste dejavnosti ter čustveni ton pričakovanja na upokojitev, ki je lahko pozitiven ali negativen (radostno pričakovanje ali bojazen pred praznino). V zvezi z načrtovanjem časa je predvsem pomembno predvidevanje morebitnega delnega nadaljevanja poklicne dejavnosti (honorarna zaposlitev ali prostovoljstvo), posebno v primeru, ko človeka njegovno strokovno delo notranje izpolnjuje. Nasproti temu je situacija, ko poklicno delo človeka ne izpolnjuje. Upokojitev povzroči spremembe v življenju družine: član družine, ki je bil prej večji del dneva odsoten od doma, je zdaj prisoten, kar vodi do reorganizacije vlog in opravil, ki jo družina lahko brez težav sprejme, ali pa se v zvezi s tem pojavijo odnosne napetosti. Po upokojitvi se s staranjem spreminja tudi samopodoba: te spremembe so lahko bolj ali manj izrazite in na različnih področjih: telesne spremembe (splošna upočasnjenost, hitrejša utrujenost), osebnostne spremembe (večja modrost). Glede socialne mreže lahko zaznamo socialno ekspanzijo (širjenje socialne mreže, pogostejši stiki, poglobljeni stiki) ali pa, nasprotno, socialno redukcijo (umik v zasebnost, krčenje števila stikov, pogostosti stikov, globine odnosov) oziroma selektivno redukcijo (osredotočenje na manjše število kvalitetnih stikov). Podobno velja tudi za dejavnosti. Glede števila dejavnosti zaznamo lahko ekspanzijo ali redukcijo glede na prejšnje stanje. Glede vrste dejavnosti je možen pojav kompenzacije nekdanjega prikrajšanja (več branja, več kulturnih dejavnosti, pogostejša srečanja s prijatelji). Značilno občutje v odnosu do celote življenja po upokojitvi je lahko pozitivno (občutje svobode, sproščenosti, polnosti) ali pa negativno (občutje izločenosti, izgube, praznine).

Kvalitativno v socialni gerontologiji (4) - Qualitative research in social gerontology (4)

Mara Županić, Zadovoljstvo starejših ljudi s kakovostjo življenja in socialno oporo krajevne skupnosti. Teme: način opravljanja dnevnih dejavnosti, priljubljene dejavnosti, obvezne dejavnosti (delo), družbeno sodelovanje, zdravstveno stanje, zadovoljstvo z zdravstvenimi storitvami, materialni položaj, odnosi z družino, stališče do odhoda v dom. Starejši lahko potrebuje ali ne potrebuje pomoč drugega pri večjem ali manjšem številu dnevnih opravil telesne nege ali gospodinjskih opravil. Pomoč mu lahko nudijo drugi člani družine, sosedje, prijatelji ali pa institucije (patronaža). Dnevne dejavnosti bi lahko razdelili na pridobitno ali prostovoljno delo,  delo kot obvezo znotraj družine (varovanje otrok ipd.) in neobvezna opravila in hobije (delo na vrtu). Opazimo težnjo, da s starostjo upadata zmožnost in pripravljenost za pridobitno delo ali dogovorjena, obvezna opravila znotraj družine; pride do opuščanja dela in obveznosti. Prav tako zaznamo nenaklonjenost sodelovanju v formalnih organizacijah civilne družbe, umik v zasebnost. Pri ocenjevanju kakovosti svojega življenja se ljudje primerjajo bolj s slabšimi možnostmi kot z boljšimi ("lahko bi bilo slabše") in so s svojim življenjem zadovoljni. Občutku, da si družini v breme, bi se želeli izogniti: smrt je boljša možnost kot biti v breme družini. Do sprememb svojega videza so stari lahko bolj ali manj ravnodušni; so bolje ali slabše sprijaznjeni z njimi. Glede zadovoljstva z zdravstvom opazimo nasprotje med zadovoljstvom z osebnim zdravnikom in nezadovoljstvom s sistemom. Glede odhoda v dom pa nekateri vidijo to kot realno in sprejemljivo zadnjo možnost, drugi pa nikakor ne želijo v dom, upajo, da jih bo oskrbovala družina in se pri tem sklicujejo na svoje "roditeljske" zasluge in pravice.

Sanja Zoranić, Kakovost življenja žensk v tretjem življenjskem obdobju in telesna dejavnost. - Po upokojitvi se marsikdo znajde v nekakšni praznini (limbo), počuti se izgubljenega, ker nima več prejšnjih obveznosti. Morda je njegov pogled uprt v preteklost in žaluje za nekdanjimi zaposlitvami in sodelavci. Potem pa spozna, da pokoj odpira nove možnosti, novo svobodo in nove izbire. Ena od teh novih možnosti je telesna dejavnost, ki je lahko bolj vsestranska in ji lahko namenimo več časa kot pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je ena od možnosti, da se telesna dejavnost zmanjša in vsebinsko omeji; druga možnost je, da človek nadaljuje s prejšnjo ravnijo telesne dejavnosti in tretja možnost, da se telesni dejavnosti bolj posveti, da ji nameni več časa, in da je telesno dejaven na več različnih načinov. Upoštevati pa moramo, da živimo v družbi, kjer še marsikje velja norma, naj starejši človek ne bo telesno dejaven, naj se ne napreza, naj raje počiva, saj si je to s preteklim delom zaslužil. To pričakovanje okolja lahko zavira pripravljenost starejših, da bi bili telesno dejavni. To verjetno v še večji meri velja za ženske kot za moške, saj se v nekaterih okoljih ženskam ni spodobilo ukvarjati se s športom. Ne preseneča, da ena od naših intervjuvank pravi, da bi se ukvarjala s tekom, a se boji, da bi jo obrekovali - to pomeni, da je telesna dejavnost negativno sankcionirana. Med telesnimi dejavnostmi starejših žensk se pojavljajo sprehodi, tudi daljši, kjer se telesna dejavnost lahko združuje z družabnostjo; dalje vrtnarjenje in poljedelstvo in - nekoliko nedoločno - bivanje zunaj, ki vključuje različna opravila zunaj hiše; in nazadnje tudi športne dejavnosti, kot je tek. Telesno dejavnost starejših žensk podpirajo njihove vrednote samostojnosti, neodvisnosti, koristnosti za družino, skrb za telesni videz, predvsem pa skrb za zdravje. Podpira jo tudi družina, če so odnosi dobri. Če podporni dejavniki prevladajo nad zaviralnimi, se lahko ženska posveča telesni dejavnosti in razvije se pozitivni začarani krog: s svojo dejavnostjo prispeva k vse boljši kondiciji, boljšemu zdravju in uspešnosti svoje dejavnosti (produktivnosti), kar jih motivira za nadaljevanje telesne dejavnosti. Ženske subjektivno doživljajo telesno dejavnost izrazito pozitivno in ji pripisujejo svoje dobro počutje, zdravje in mladostnost tudi v zelo poznih letih.

Mirjana Telebuh, Vključenost v družabne dejavnosti in zadovoljstvo starih ljudi. - Teme: vrsta družabnih dejavnosti, razlika med vključenostjo pred in po upokojitvi, vključenost, ovire vključevanju, družabne dejavnosti in kakovost življenja. Starejši ženski, ki sta bili intervjuvani, navajata različne dejavnosti, ki naj bi sodile med družabne dejavnosti: izlete, potovanja, kulturne dejavnosti, sodelovanje v cerkvi v civilno-družbenih organizacijah, pa vse do preproste družabnosti ob kavi. V primerjavi z življenjem pred upokojitvijo je družabno življenje po upokojitvi lahko pestrejše zaradi večje svobode in več časa, lahko pa manj pestro, predvsem zaradi izgube zakonca, slabega zdravja ipd. Tudi na tem področju bi lahko oblikovali podoben model odnosov med pojmi kot v primeru telesne dejavnosti. K podpornim in pospeševalnim dejavnikom družbenega udejstvovanja sodijo: veljavno družbeno vrednotenje družabnosti kot nečesa pozitivnega, vrednota vključevanja in prispevanja h kakovosti življenja v svojem okolju, kot tudi vzpodbudno stališče družine. Zaviralni dejavniki so: slabo zdravstveno stanje oziroma oslabelost (utrujenost), šibko materialno stanje, dolžnostne zaposlitve v družini (varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo), strah družine pred poškodbami (npr. na izletih). Če pospeševalni dejavniki prevladajo in se stareši človek vključuje v družabne dejavnosti, to prispeva k njegovemu občutku vključenosti in pripadnosti, krepi se njegova socialna oporna mreža, prispeva k informiranosti in splošni razgledanosti - skratka, k večji kakovosti življenja. Če prevladajo zaviralni dejavniki, se star človek vse bolj izolira, kar povzroča pri njem občutke osamljenosti, izključenosti, odvečnosti. Ima pa tudi realno manj informacijske, emocionalne in stvarne opore v svojem okolju.

Melita Sajko, Dobrobit starejših oseb v medgeneracijskem stiku z mladostnicami-prostovoljkami. - Teme:  pomembni dogodki v življenju starih, doživljanje bivanja v domu, doživljanje mladih, motivacija za sodelovanje s prostovoljkami. Starejši stanovalki doma doživljata veliko razliko med starimi in mladimi, ki izvirajo iz drugih družbenih okoliščin (ni vojne, revščine) in drugačne, bolj dopustljive vzgoje. Mladi naj bi bili bolj sproščeni, polni življenja, veseli, svobodnejši a vseeno vljudni; po drugi strani pa tudi pretirano razpuščeni, nespoštljivi, nevzgojeni. Sodelovanje s prostovoljkami je prijetno in koristno. Prostovoljke nudijo stvarno, emocionalno in informacijsko pomoč: starejšim berejo, jim povečujejo tekste v računalniku, da jih lažje sami berejo, se pogovarjajo o prebranem; seznanjajo jih z novo tehnologijo; preženejo dolgčas, vnašajo vedrino in prijetno razpoloženje v skupino. V stiku z njimi se starke počutijo mlajše. Pomoč je recipročna: stanovalke doma učijo mlade ročnih del, jim posredujejo življenjske moralne nauke, modrosti in usmeritve.                                                                                                                    

Kvalitativno v socialni gerontologiji (3) - Qualitative research in social gerontology (3)

Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.

Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.

Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)

Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje,  ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.

Svetla in temna slika starosti - The bright and the dark picture of old age

Naše predstave, umske slike, določajo naš odnos do starosti drugih in do svoje starosti. Slušateljico doktorskega študija socialne gerontologije na AME ECM, Ireno Stojak, je zanimalo, kako si predstavljajo starost mladi. V okviru svoje seminarske naloge Odnos mladih do starejših ljudi je intervjuvala dva študenta, stara 19 in 23 let, od katerih prvi (študent A) živi s starši in staro mamo na deželi, drugi (študent B) pa živi sam v mestu in dela s starejšimi pacienti. Lahko rečemo, da ima prvi študent (A) neposredno izkušnjo z zdravo starejšo osebo v tradicionalnem ruralnem okolju, drugi pa zgolj posredno izkušnjo z zdravimi starimi v urbanem okolju, toda neposredno izkušnjo z bolnimi starimi. Lahko torej primerjamo mentalni sliki obeh študentov kot sliki, ki sta se oblikovali pri neposredni izkušnji z zdravimi starimi (v ruralnem / tradicionalnem okolju) in neposredni izkušnji z bolnimi starimi (v urbanem / modernem okolju). Lahko domnevamo, da je najpomembnejši dejavnik razlik v mentalni predstavi, ki si jo človek oblikuje, njegova izkušnja z zdravim ali bolnim starim človekom, poleg tega pa neposrednost izkušnje in vrsta okolja, v katerem živi.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko  pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.

Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology

Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.

Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.

Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.

Narativna analiza (3): smeri analize in postopki Narrative analysis (3): directions of analysis and procedures

Namene analize lahko v grobem razvrstimo v tri velike skupine: (1) spoznati nekaj o posamezniku in njegovem doživljanju in ravnanju, (2) o odnosih med ljudmi in (3) o delovanju družbenih institucij, organizacij, družbenih delnih sistemov in družbe o celoti. Pripovedi bolnikov s kolostomo nam povejo nekaj o doživljanju teh ljudi in njihovih osebnostnih značilnostih, npr. o njihovi občutljivosti, psihični odpornosti; o njihovem ravnanju, npr. o njihovih delovnih ali prostočasnih aktivnostih ipd. Povejo nam lahko nekaj o odnosu zdravstvenega osebja do bolnikov, ali specifičnih postopkih priprave na operacijo. Povejo nam lahko kaj o organizaciji dela in o zdravljenju kot dejansko poteka. Vse to pravzaprav še niso metodološka vprašanja ampak vsebinska, teoretična ali praktična. Analizo torej lahko usmerimo v raziskovanje posameznika, medosebnih odnosov in družbenega delovanja.

Analiziramo lahko (1) vsebino pripovedi, (2) obliko pripovedi ali način pripovedovanja in (3) okoliščine (kontekst) pripovedovanja. Lahko tudi rečemo, da lahko analiziramo manifestno ali očitno vsebino, tj. vsebino, ki je jasno razvidna iz pripovedi, in latentno ali prikrito vsebino, ki jo odkrijemo z analizo načina in okoliščin pripovedovanja. Pri slednjih dveh načinih analize skušamo torej "brati med vrsticami", tj . sklepati o vsebini iz načina in okoliščin pripovedovanja.

Vsebino pripovedi lahko analiziramo po postopkih tematske analize ali po metodi utemeljene teorije. Rezultat take analize bo seznam tem in podtem pripovedi in njihovih "modalitet". V pripovedih bolnikov s kolostomo smo npr. našli med drugim naslednje teme: prve težave, pregledi, postavitev diagnoze, sprejem diagnoze, priprava na operacijo, doživljanje po operaciji itd. Pri vsaki od teh tem navedemo podteme, variable in opišemo njihova stanja (modalitete).

Pri analizi načina pripovedovanja ali strukture pripovedi se opiramo na spoznanja literarne teorije (in kasneje narativne metodologije) o vrstah in strukturi (delih) pripovedi in skušamo iz teh "literarnih" značilnosti pripovedi sklepati o njihovih vsebinskih vidikih. Pripoved je lahko bolj ali manj dramatična, bolj preprosta, linearna, ali pa zelo zapletena z več stranskimi pripovedmi ali več ravnmi. Morda bi v prvem primeru sklepali na prav tako bolj dramatičen, bolj čustven, prizadet način doživljanja bolnika, v drugem pa na bolj mirno, apatično ali v usodo vdano zadržanje. Pripoved je lahko podrobna ali površna, splošna. V prvem primeru bomo morda sklepali, da je bolnik bolj občutljiv, bolj kompleksna osebnost, ali pa da je bilo to doživetje zanj bolj pomembno. V drugem primeru pa da je bolj ravnodušen, ali da je bilo to doživetje zanj manj pomembno.

Okoliščine, v katerih se odvija pripoved (ne zgodba) so zelo pomembne. Pomembno je, komu je pripoved namenjena, komu jo oseba pripoveduje. Bolnik lahko o svojem doživljanju bolezni pripoveduje zdravniku, sestri, svojcem, kakemu zunanjemu strokovnjaku, raziskovalcu ipd. V teh primerih se lahko pripovedi pomembno razlikujejo. V splošnem je dobro razlikovati okoliščine, v katerih je oseba zainteresirana za to, da poudari določene vidike pripovedi, od okoliščin, ko za to ni zainteresirana. Če zdravniku pripovedujemo o bolezni in okoliščinah, ko se je pojavila, bomo morda manj poudarili vse, kar bi kazalo, da smo z nespametnim ravnanjem zakrivili bolezen ali poškodbo. Drugače bomo o isti zgodbi pripovedovali prijatelju. Če bolnik sluti, da so med osebjem nasprotovanja, od katerih si morda obeta korist zase, bo "tožaril" pripadnike ene strani drugi. Radi slišimo, da je kolega kaj "zamočil" in nehote (in neprevidno) sklepamo tihe zarote, ki delujejo po načelu, "kjer se prepirata dva..."

Okoliščine pripovedi moramo upoštevati ne le zato, da vemo, v katero smer je pripoved morda pristranska, ampak predvsem zato, ker tako odkrivamo značilnosti odnosov v okolju, kjer pripovedi nastajajo: odnose moči, hierarhije, konflikte, norme in sankcije ipd. Besede, ki se izgovarjajo potiho, nedokončani stavki, govorjenje v prispodobah - vse to so kazalci medosebnih in družbenih odnosov, ki jih analitično uporabimo.
  

Narativna analiza (2): funkcije pripovedi, Narrative analysis (2): functions of a narration

V zadnjem prispevku sem izraza "pripoved" in "zgodba" uporabljal bolj ali manj kot sinonima, čeprav sem nekoliko pogosteje in bolj poudarjeno uporabil izraze "pripoved", "pripovedovanje", "analiza pripovedi". To se nam lahko v prihodnje še kdaj zgodi, vendar je treba v nadaljevanju "pripoved" načelno razlikovati od "zgodbe". V stavku " (jaz) pripovedujem zgodbo", je "jaz" subjekt, "pripovedujem" predikat, "zgodba" predmet. Pripovedovanje in njegov proizvod, pripoved, je torej nekaj drugega kot zgodba. Zgodba je tisto, kar se je (zares) zgodilo. Pripoved je poročilo o tem, kar se je zares zgodilo; je produkt pripovedovanja. Tako tudi npr. Mojca Urek, ki se je na področju socialnega dela pri nas največ ukvarjala s proučevanjem naracij, piše, navezujoč se na Halla (1997): "... da so tudi zgodbe v socialnem delu dostopne predvsem skoz izvedbe, predstavitve, v katerih je treba prepričati pomembna občinstva o njihovi resničnosti..." V nadaljevanju Urek piše, da je pri obravnavi določenega primera na centru za socialno delo, manjkal "glas te ženske in otrok ... tj. resna obravnava njihove verzije zgodbe." (Urek 2001)

Težava je v tem, da se o tem, kaj se je zares zgodilo, poučimo lahko samo iz pripovedi ene ali več oseb. Resničnost nam ni dostopna neposredno, ampak samo prek pripovedi. V odnosu do te težave se raziskovalci delijo na dva tabora: eni skušajo prek pripovedi priti do najverjetnejše verzije resničnosti, do prave, resnične, objektivno preverjene zgodbe. Pri tem ugotavljajo ujemanje različnih pripovedi, ali pa dajejo večjo težo posebej usposobljenim opazovalcem in pripovedovalcem. Pri pripovedi o prometni nezgodi ima pripoved policije npr. večjo težo kot druge pripovedi, ker policija sklepa o dejanskem poteku dogajanja na osnovi objektivnih meritev, pričevanj izvedencev in zasliševanja več prič. Na drugem koncu so raziskovalci, ki se odpovedujejo težnji, da bi ugotovili, kakšen je bil resničen potek dogajanja, in raziskujejo samo pripovedi kot individualne in družbene konstrukcije. Zanimivo pa je, da tudi ti govorijo o "družbeni konstrukciji realnosti" (Berger in Luckmann), kar pomeni, da se ne odpovedujejo predstavi o resničnosti, ki ni utvara ali zgolj predstava, umislek, čeprav ni od Boga dana, ampak je družbeno ustvarjena.
Naj pripadamo temu ali onemu taboru (možna je tudi kombinacija obeh stališč, znanost je igra!), nas zdaj zanima najprej, kakšne namene ima lahko analiza pripovedi. Pred tem pa raziščimo, kakšne funkcije imajo pripovedi kot take. Funkcije so nekaj drugega kot nameni. Funkcije so objektivne posledice ali učinki pripovedovanja, naj jih hočemo ali ne, naj se jih zavedamo ali ne; nameni so subjektivno hoteni ali pred(po)stavljeni smotri. Včasih se oboji, funkcije in nameni, prekrivajo. Funkcije lahko razdelimo na funkcije za posameznika in na družbene funkcije (obojega seveda ni mogoče strogo ločiti). Funkcije za posameznika so:

1. Osmišljanje dogodkov. Človek živi sredi kaosa. Če samo pomislimo, koliko različnih dražljajev v danem trenutku deluje na nas, se moramo s prejšnjo trditvijo strinjati. Da bi človek preživel, se mora orientirati v tem kaosu; oceniti mora, kaj je pomembno in kaj ne, kaj oznanja nevarnost, k čemu naj se umeri, od česa odvrne. V naš um je vgrajen mehanizem, ki omogoča povezovanje nepovezanega. Če so na listu pred mano narisane tri točke, jih samodejno povežem in vidim trikotnik. Podobno povezujemo točke v druge like. Ljudje so od nekdaj tako v figure povezovali najsvetlejše zvezde na nebu. Navidez ali v resnici nepovezane reči um samodejno poveže. Da so te povezave lahko pretirane, celo prav fantastične, bi nam lahko povedali zasliševalci prič prometnih nezgod ali kaznivih dejanj. Ko sem kot mlad študent na vajah prisostvoval pogovoru psihiatra z duševnim bolnikom, je zunaj v daljavi odjeknila eksplozija, najbrž v kamnolomu, ki je bil v tisti smeri. Pacient se je zdrznil in dejal: "A slišite, doktor, kaj mi delajo!" Mož je blodnjavo povezal očitno nepovezani stvari. To povezovanje poteka v težnji, da bi v nejasni situaciji zagledali logiko, pomen; da bi iz kaosa ustvarili red. To je poglavitna funkcija povezovanja različnih, ločenih dogodkov v povezano pripoved.
2. Refleksija in oblikovanje identitete. Ko iz navidez (ali v resnici) nepovezanih dogodkov nastane povezan red, bodisi da dogodke povežemo v časovno ali vzročno-posledično zaporedje bodisi v kake druge vrste red in oblikujemo pripoved, pogosto v njej zagledamo sebe kot v zrcalu: tak sem. Lahko razločneje vidimo svoje prednosti in pomanjkljivosti, ugodne in neugodne posledice svojih dejanj. Pripoved deluje kot povratno sporočilo (feedback). Tako oblikujemo svojo identiteto, ki je v bistvu sestavljena iz množice zgodb o dogodkih našega življenja in naših ravnanjih. Na tem dejstvu temelji narativna terapija kot psihoterapevtska usmeritev, ki si prizadeva "slabe" življenjske zgodbe spremeniti v "dobre".
3. Zmanjševanje napetosti. Kadar se nam kaj pripeti, posebno kak nepričakovan dogodek, nezgoda, srečanje, konflikt, je prva stvar, ki jo storimo, da to povemo svojemu bližnjemu ali pa celo najbližjemu neznancu, za katerega ocenimo, da mu lahko zaupamo. "Pomisli, kaj se mi je pripetilo!" Ko pripovedujemo, izrazimo čustva, ki so "prišla za nami", med samo pripovedjo, in tako olajšamo napetost in se znebimo pritiska. 
4. Dramatiziranje življenja. Pogosto pripovedujemo, ne da bi zmanjšali napetost, ampak da bi jo v nekem smislu povečali - da bi vnesli nekaj dramatičnosti v svoja dolgočasna življenja. Tako iz majhnih zgodb delamo velike pripovedi, s katerimi "zabavamo" vse, ki so nas pripravljeni poslušati. Pisatelji pogosto tako "napihnejo" dogodke, ki bi se komu drugemu zdeli nepomembni, oni pa v njih odkrijejo zapletene mehanizme človeške duševnosti.
5. Obvladovanje situacije in reševanje problemov. Povezovanje dogodkov v pripoved, ki deluje kot refleksija, nam pomaga obvladati težavno situacijo. Ko pripovedujemo, jasneje zagledamo povezave med dogodki, njihov pomen za udeležence, svojo vlogo in zadržanje. Vse to poveča našo sposobnost za obvladanje položaja, za rešitev težavne situacije.
6. Predstavitev samega sebe in obramba samospoštovanja. Pripovedovalec sam odloča o tem, kako bo opisal kak dogodek, kakšno zgodbo bo povedal. Če je sam udeležen v zgodbi, lahko po mili volji oblikuje svojo vlogo v njej: poudari nekatera dejanja, zamolči druga, se predstavi kot junak ali kot žrtev. Pogosto izkrivlja dejstva, da bi tako obvaroval samospoštovanje.

Vir:

Mojca Urek, Življenjske zgodbe in njihov pomen. Socialno delo 40, 2001, 3-4: 119-147.