FENOMENOLOŠKO IZHODIŠČE KVALITATIVNE METODOLOGIJE
Zapiski za predavanja
Blaž Mesec
Svet, v katerem smo, je svet, kot ga vidimo.
Janek Musek
I
Med filozofskimi in teoretskimi izhodišči in izviri kvalitativne metodologije raziskovanja v družbenih vedah in psihologiji je pomembno izhodišče fenomenološka smer v filozofiji. Njeno bistvo je usmerjenost na človekovo subjektivno doživljanje. S tem se v psihologijo vrača proučevanje zavestnega doživljanja, ki je bilo v središču pozornosti začetkov psihologije, namesto preučevanja nezavednega in proučevanja obnašanja, ki je nato zavzelo območje psihološkega raziskovanja. To ne pomeni, da se vračamo k introspekciji kot osnovni metodi raziskovanja, saj je doživljanje možno raziskovati preko njegovih vedenjskih izrazov z vsemi psihološkimi metodami. [1]
Objektivna in subjektivna resničnost
V vsakdanjem življenju sprejemamo kot edino naraven in realističen nazor, da so predmeti okoli nas resnični in neodvisni od nas. Obstajajo še naprej, če grem proč, in obstajali bojo, ko mene ne bo več. Imajo svojo eksistenco, ločeno in neodvisno od mene. Vsi skupaj s svojim okoljem vred sestavljajo objektivno resničnost. Stvari, zunanji svet v celoti, delujejo na nas, povzročajo v nas občutke, zaznave, predstave, misli. Zunanjega sveta se zavedamo, je predmet in vsebina naše zavesti. Kar je v naši zavesti, je naša subjektivna resničnost, naše doživljanje. Doživljanje se oblikuje v interakciji s svetom in našimi duševnimi sposobnostmi. Ni samo izoliran notranji, zavestni pojav.
Pogosto naletimo na neskladje med zunanjo resničnostjo in notranjim svetom doživljanja in zavesti. Pogosto zunanjemu svetu pripisujemo naše notranje, subjektivne občutke in stanja. Govorimo o hladni sobi in topli peči, ko bi bilo bolj ustrezno, ko bi rekli, da nam je v sobi hladno, ob peči pa nam je toplo. Stvarem lahko izmerimo temperaturo, ne pa toplote. Toplota je naš občutek. Pravimo, da je krastača gnusna, mucka pa ljubka. Vse to so naši občutki in naša vrednotenja, ne lastnosti reči. Pogosto vidimo stvari drugačne, kot so v resnici. Pojavljajo se zmotne zaznave, iluzije, blodnje. In pojavi se vprašanje, kako ugotoviti, kaj je res in kaj ne; kaj je resnica in kako priti do nje.
Naturalistični in interpretativni pogled na svet
Naša prva misel je, da je mogoče zmotne zaznave in predstave preveriti in popraviti tako, da jih pazljivo primerjamo z dejanskim stanjem stvari, z objektivno resničnostjo, kot rečemo. Če se hočemo poučiti o objektivni stvarnosti, jo raziskati, uporabimo naravoslovni pristop: opazovanje, ki ga izboljšamo s pripomočki, kot sta, na primer, mikroskop in teleskop, in naravoslovni poskus, pri katerem predmet opazovanja izpostavimo določenim pogojem in opazujemo spremembe na njem oziroma njegove odzive. Lastnosti predmeta, njegove značilnosti, so tako rekoč pripete nanj, eno z njim, in niso odvisne od našega gledanja. Naši čuti nam posredujejo občutke, ki se v možganih združijo v sliko predmeta, kakršen je v resnici. Če dvomimo o tem, ali je naša podoba predmeta resnična, ponovimo opazovanje in ga izboljšamo s pomočjo različnih naprav. Živimo z mislijo, da lahko zmotne predstave in pojmovanja preverimo tako, da bolje preučimo zunanjo resničnost. Domnevamo, da nam je zunanja stvarnost dostopna z našimi sredstvi opazovanja.
Pomislimo za trenutek. Med poslušalci vidim nekoga v rdečem puloverju. To je po mojem prepričanju vidik zunanje stvarnosti. Kakšna je narava te rdeče barve? Vemo: svetloba pada na tkivo puloverja, se od njega odbije v moje oko. Pri volni, ki je bila potopljena v barvilo določene vrste, se od delcev barvila odbije elektromagnetno valovanje določene valovne dolžine. Ti valovi sprožijo v očesu določene električne impulze, ki potujejo preko mrežnice po vidnem živcu v možgane, kjer nastane občutek rdeče barve. Rdeča barva je naš občutek, ne lastnost puloverja. So ljudje, pri katerih ti isti valovi ne povzročijo občutka rdeče barve, ker je sestava njihovega senzornega živčevja ali osrednjega živčnega sestava, možganov, drugačna; so barvno slepi. Ali bomo videli, da je pulover rdeč, je odvisno od našega živčevja, od naše zavesti prav toliko kot od strukture barvila. Pulover sam po sebi ni rdeč; ima določeno strukturo, od katere se odbija elektromagnetno svetlobno valovanje določene valovne dolžine, vendar sam po sebi ni rdeč. Samo mi ga vidimo rdečega. Rdečo barvo projeciramo nanj, ko rečemo, da je rdeč. Lahko bi rekli: iz možganov, preko oči na predmet.
Morda bo kdo ugovarjal: če pogledamo nit puloverja pod mikroskopom, bomo morda videli bledo rdeče, sivkaste ploščice; to je resnična barva puloverja. To je resnična barva vseh puloverjev. Resnična barva? Tudi to barvo so proizvedli naši možgani na enak način kot rdečo, le da je zaradi zelo nizke koncentracije delcev barvila pri povečavi bleda in mogoče na nekaterih delih samo siva. Dodajmo še žalostinko: kako žalosten bi bil videti svet, »resnični zunanji svet«, brez živopisnih puloverjev; boljši je naš notranje-zunanji svet.
Znan je poskus s slepo pego. Na prazno stran zvezka ali na kako drugo površino si narišite črno piko s približno 1 cm premera. Kakih 10 cm od nje narišite križec. Zatisnite eno oko in v oddaljenosti približno 30 cm od lista nepremično glejte v križec (ga fiksirajte), list pa počasi premikajte levo in desno, gor in dol. V nekem trenutku bo slika črne pike izginila. To se zgodi, ker v tistem položaju pade slika črne pike natanko na slepo pego, to je na mesto na mrežnici, kjer izstopa vidni živec, in kjer mrežnica ni občutljiva za vtise iz okolja. Kaj to pomeni? Pomeni, da je naše živčevje v tistem trenutku posredovalo napačen vtis. Črna pika je tam, mi je pa ne vidimo. Pomeni pa še nekaj: s slepo pego ves čas hodimo po svetu, a v tem svetu ne vidimo luknje, lacune, praznine, ki nastane, ker se na tistem mestu ne prenašajo vtisi v možgane. Kateri koli predmet pogledamo, v njem ne vidimo luknje, ki bi jo morali videti, saj nam mrežnica ne posreduje popolne slike. Drugo oko kompenzira to lacuno; možgani, centralni proces, prekrijejo to pomanjkljivost in v zavesti nastane neokrnjena slika, ki je take ne vidimo, v pomenu prek fizičnih dražljajev prenesene slike realnega predmeta, za katero pa vemo, da je resnična. Včasih nam čuti vsilijo resničnost (rdeča barva), drugič možgani popravijo napake čutov (slepa pega, sl. 1).
Predstavljajmo si žabo ali kameleona, ki stegne jezik in ulovi muho. V dejanskem poskusu so bili izbrali žabo. Ko je bila še paglavec, so mu z natančno operacijo zasukali oko za 180 stopinj, zašili in pustili, da se je paglavec razvil v žabo. Potem so izvedli poskus. Žabi so prekrili zasukano oko in prednjo postavili črva. Žival je sprožila jezik in natančno zadela črva. Potem so prekrili normalno oko, da je žaba gledala samo z zasukanim očesom. Jezik je stegnila natanko v nasprotni smeri od tiste, v kateri je bil črv. Vsakič ko so poskus ponovili, je žaba, če so ji prekrili normalno oko, zgrešila cilj za 180 stopinj (Maturana, Varela, 1998). Kaj to pomeni?
Žaba ni videla črva tam, kjer je bil, ampak tam, kjer ji je zasukano oko sporočalo, da je. Ne objektivni čutni vtis, ki je prihajal vanjo iz zunanje stvarnosti, ampak njen subjektivni živčni sistem je določil, kje je kaj. Lahko bi rekli: zavest žabe je določila ali ustvarila resničnost in ne obratno.
Vse to pomeni, da naš organizem, živčni sistem, naša duševnost, oblikuje, ali vsaj sooblikuje, našo resničnost, kot jo vidimo in doživljamo. Pravim »našo resničnost«, našo subjektivno resničnost, saj je očitno, da »objektivne resničnosti« ni mogoče spoznati. »Prava resničnost« nam ni znana; v nas se prenašajo zunanji vtisi preko našega živčnega sistema, ki jih preoblikuje. Ne moremo spoznati stvarnosti, kakršna je sama po sebi, saj vedno vidimo le stvarnost, kot jo preoblikuje naš organizem. Ne dvomimo, da stvari tam zunaj obstajajo, a kakšne so same po sebi, ne vemo in ne moremo vedeti. Kajti pri določanju tega, kakšne so, sami sodelujemo s svojo naravo, ne da bi dobro vedeli, kako. Nimamo neposrednega dostopa do resničnosti. Ne moremo izstopiti iz lastne zavesti in jo preveriti z nečim, kar je zunaj nje.
Teorija odraza in teorija soglasja
Ko naravoslovec preverja svoja spoznanja, pravi, da ugotavlja njihovo skladnost z resničnim stanjem stvari. Domneva, da preverja resničnost subjektivnih predstav s stanjem objektivne realnosti. Treba je samo nepristransko in natančno ugotoviti dejansko stanje, pravi. Naša spoznanja so resnična, če ustrezajo resničnosti; če naše predstave in misli ustrezno odražajo resničnost (resničnostna teorija odraza). Zgoraj pa smo pokazali, upam, da dovolj prepričljivo, da ne moremo izstopiti iz svoje zavesti, da bi ugotovili dejansko stanje stvari in preverili zavestni doživljaj. To pomeni, da nimamo zunanjega kriterija resničnosti. Ali je pulover res rdeč, ne moremo ugotoviti tako, da bi bolje pogledali pulover. Če ga še tako preiskujemo, z mikroskopom in rentgenom, ne moremo ugotoviti, ali je sam po sebi res rdeč. Kako ugotovimo, ali je res rdeč? Tako da vprašamo kolega, kakšne barve se mu zdi tisti pulover; če ne zaupamo, vprašamo še drugega in tretjega. In če bojo vsi soglašali, bomo skoraj prepričani, da je pulover res rdeč. Ne zanašamo se na odraz predmeta v naši zavesti, ampak na soglasje opazovalcev (konsenzualna teorija resničnosti ali teorija soglasja). Kaj je res in kaj ni, ugotavljamo s soglasjem.
Ugovarjali bi, da v resnici nikoli ne vprašamo kolega, ali je pulover rdeč. To je res. V to, da je rdeč, smo prepričani brez preverjanja. Sami v sebi smo gotovi, da je tako. Z odraščanjem smo se naučili, da se tisti barvi, ki jo vidimo (to je, ki jo proizvedejo naši možgani in se je zavedamo), reče »rdeča« in da tako vidijo tudi drugi, saj nam bratec, ki mu rečemo, prosim, prinesi mi rdeči pulover, prinese rdeči pulover. Malček se včasih še zmoti. S partnerjem se morda neprestano prepirata, ali je kakšna reč modrozelena ali zelenomodra. To pomeni, da je naša notranja gotovost o barvi predmeta vendarle rezultat družbenega soglasja, plod izkušnje, da tudi drugi tako vidijo, izkušnje, ki se je oblikovala v letih zorenja.
Soglasje glede barve puloverja je tako rekoč univerzalno, stoodstotno. Samo redki ljudje bodo rekli, da je pulover siv, tisti z barvno slepoto. Ni pa tako z mnogimi drugimi pojavi, posebno ne s pojavi na področju duševnega in družbenega. Pri vprašanju, ali je nekdo duševni bolnik ali videc, bomo težko dosegli univerzalno soglasje, lažje pa soglasje znotraj določene kulture. V nekaterih kulturah je človek, ki ga pri nas proglasimo za duševnega bolnika, čaščen kot videc, ki se pogovarja z bogovi. Na področju politike so tipični prepiri o tem, kaj je res, in le redko se doseže soglasje.
Naturalistični pogled na svet s teorijo odraza prevladuje v naravoslovju. Tam ta nazor dobro deluje, čeprav tudi biolog ne ve, kakšna je žaba »sama po sebi«, kot bi rekel Kant. A to naravoslovca sploh ne zanima. Žabo vzame tako, kakršna se mu kaže. Na področju psihologije, sociologije in humanističnih ved je ustreznejši interpretativni nazor, ki temelji na konsenzualnem pojmovanju resnice. Resnično je tisto, v čemer se strinjamo. To strinjanje je lahko širše, kot na primer o barvi predmeta, ali pa ožje, omejeno na določeno kulturo ali strokovni krog, kot v primeru duševne bolezni. Ne glede na razširjenost soglasja, je vsako soglasje zgolj interpretacija in ne dokončna Resnica. Obstaja več soglasno sprejetih resnic, ni pa absolutne Resnice.
Fenomen, fenomenologija
Beseda fenomen izvira iz grške besede fainomenon (množ. fainomena), ki izvira iz glagola faino, ki pomeni »svetiti (se)« in tudi »kazati se kot kaj« ali »zdeti se«. Fainomenon ali fenomen je torej tisto, kar se nam kaže, kar se vidi, videz.[2] Tu moramo biti pazljivi. Običajno uporabljamo besedo »videz« kot tisto, kar je nasprotje resničnosti: videz in resničnost. Skušamo prodreti do resničnosti izza videza. Marička je na videz lepa, ker je namazana; kadar je brez make-upa, v resnici, pa ni lepa, ipd. S fenomenom kot videzom ne mislimo tega.[3] Običajno sta nam prej ali slej dostopni obe Maričkini podobi. O resničnosti obeh pa ne moremo biti prepričani v bolj temeljnem pomenu. Tudi kadar je Marička brez ličila, jo vidimo tako, kot nam sporočajo naši možgani, ne kakršna je sama po sebi. Videz je edina resničnost. Samo videz nam je dostopen. To, kar vidim (rdeča barva, naličena ali nenaličena Marička) je vse, kar mi je dostopno. Za videzom (nenaličene Maričke) ni nič drugega, nobene »stvari po sebi«, nobene resnice. Samo, kar se samo kaže v moji zavesti, kar lahko vidim, kar lahko »odkrijem«, je, obstaja[4].
Immanuel Kant je razlikoval stvar po sebi in stvar za nas. Stvari po sebi so stvari v svojem od nas neodvisnem obstoju. Ne vemo, kakšne so »v resnici«, ker je vsak poskus, da bi to dognali, poskus v naši zavesti, iz katere ne moremo izstopiti. Prizadevanje opisati stvari po sebi je nemogoče in nesmiselno. Poskusu, da bi spoznali stvari po sebi, se odpovemo. Stvari lahko vzamemo le tako, kot se nam kažejo v naši zavesti. To, kar ni v naši zavesti, kar je zunaj nje, onkraj nje, imenujejo filozofi transcendenca. Vsebin zavesti so imanenca (dobesedno »kar ostane notri«). Transcendenca je nespoznantna. Primorani smo, da vedno ostanemo znotraj svoje zavesti; ne moremo izstopiti iz nje in jo oceniti od zunaj, z od nje neodvisnega gledišča.
Kant je razlikoval fenomene (fainomena), stvari, kot se nam kažejo ali stvari za nas, in noumene (noumena), stvari, kot obstajajo neodvisno od nas in ki so nespoznatne.
Edmund Husserl, fenomenolog, je sklepal takole: če ne moremo spoznati stvari po sebi in je vse, s čimer razpolagamo, naša zavest o stvareh, vzemimo to zavest resno in se ji posvetimo. Skušajmo dognati, kako v čisti obliki doživljamo stvari in svet; kako se kažejo naši zavesti. To pomeni, da moramo, ko spoznavamo kak predmet, zavest očistiti navlake dosedanjih mnenj in teorij o rečeh in se izpostaviti njihovemu čistemu delovanju na našo zavest. Domislil je postopek, v katerem pri srečanju z danim predmetom ali osebo »damo v oklepaj« vse, kar smo do sedaj vedeli o njem ali njej, se prepustimo dojemanju vtisov o njem ali njej, čistemu doživljanju trenutka, nato pa to doživljanje preučimo in iz njega izvedemo spoznanje o bistvu tega, kar smo doživeli. (O tem postopku več v kasneje.)
Smisel, intencionalnost, noema in noesis
Smisel. – Človek skuša osmisliti vsako svoje doživetje, vse, kar doživi. Vedno se vpraša, kakšen je smisel tega; kaj to pomeni; kam to vodi. Vsako vedenje, vsak dogodek, vsak pojav, ki mu v začetku ne vemo smisla, sproži v nas napetost, motnjo in odpor. Ljudje, vajeni realističnega slikarstva, doživijo tak odpor ob abstraktni ali simbolistični sliki. »Kaj to prikazuje; kaj pomeni; kakšen smisel ima,« se sprašujejo in odvrnejo od slike. S tem ko jo razvrednotijo, češ da je »packarija« brez smisla, jo interpretirajo, podajo neko njeno razlago, in tako vendarle nekako osmislijo celotno situacijo in s tem zmanjšajo notranjo napetost. Ali pa se posvetijo opazovanju slike in skušajo razvozlati njen pomen, najti neko boljšo razlago od razvrednotenja, neko drugo interpretacijo, ker ne trpijo neosmišljenega doživetja.
Intencionalnost. – S tem smo se že približali pomenu osrednjega pojma fenomenologije, to je intencionalnost. Beseda pride od latinskega glagola »intendere«, ki pomeni »stegniti se naprej«, proti nečemu; skušati nekaj doseči. Slovenili bi jo lahko z »naperjenost« (Veber, Trstenjak). Izraz sam je prvi uporabil Franz Brentano, Husserlov predhodnik in učitelj, ki je dejal, da je zavest vedno naperjena, usmerjena na realni svet, ki ga skuša smiselno interpretirati. Zavest je vedno zavest o nečem. Osnovna značilnost zavesti je, da se vedno zavedamo nečesa. Zavest novorojenčka je kaotična: izpostavljen je zmešani množici dražljajev. Prvo otrokovo dejanje interpretacije sveta je, da iz te zmede postopoma ustvarja skupine vtisov, ki se združujejo v podobe predmetov v njegovi zavesti. Zavest interpretira svet, kot da je sestavljen iz predmetov – iz fenomenalnih predmetov, predmetov, kot jih vidimo, kot se nam kažejo. V svojem življenju neprestano prevajamo, interpretiramo, neznane »predmete« (reči, vedenja, dogajanja) v predmete našega sveta, jih osmišljamo, vključujemo v svoj zavestni svet.
Noema in noesis. - Vsako dejanje interpretacije sestavljata po Husserlu dva vidika, ali dve žarišči, noema in noesis. Noema ali noematični korelat je tisto, kar doživljamo; noesis ali noetični korelat je, kako doživljamo. Objekt, h kateremu je usmerjeno naše doživljanje, je noema. Noesis je način, kako doživljamo ta objekt. To se zdi nepotrebno razlikovanje, saj sta predmet doživljanja in način doživljanja neločljiva. Vendar je ta dva vidika dobro razlikovati[5], saj različni ljudje isti predmet doživljajo različno, eni ga ljubijo, drugi sovražijo; oziroma se isti način doživljanja, recimo strah, pojavi pri različnih predmetih. Primer tega razlikovanja je lahko kar aktualna slovenska politična situacija. V njej isto osebo (noema) različni ljudje doživljajo z nasprotnimi čustvi (noesis). Pazite na formulacijo. Nisem opredelil, kakšna je ta oseba, ampak kako jo ljudje doživljajo. Doživljanje je to, kar nam je dosegljivo in kar lahko tudi upravljamo. Vzemimo kot primer fenomenalni objekt »knjiga«; to je noema. Knjigo doživljamo kot razumljivo ali nerazumljivo, težko ali lahko, zabavno ali dolgočasno (noesis). Pomnimo, kot nekakšno zlato psihološko pravilo: to so značilnosti našega doživljanja, ne lastnosti knjige.
II
Fenomenološka metoda
Husserlovo geslo je bilo: »K stvarem samim!« S pozornim introspektivnim opazovanjem svojega zavestnega dogajanja naj bi odkrili, kakšne so stvari same po sebi. Tega cilja ni mogoče doseči, kot smo pokazali. Toda njegov postopek vsebuje smiselno jedro še vedno žive fenomenološke metode. Preprosto bi njeno pravilo lahko takole povzeli: ob seznanjanju z novim predmetom pristopi k njemu brez predsodkov, brez usedlin stereotipov, »s čisto zavestjo« in »čistim srcem« in pozorno prisluhni, kakšne notranje vzgibe ti povzroča. Potem razmisli o teh vtisih in se vprašaj, kaj je bistvo celotnega doživetja.
Pravila in koraki te metode so naslednji:
1. Epohé. – Ta beseda izvira iz grščine in je pomenila «vzdržati se sodbe» v nasprotju z dogmatičnim zatrjevanjem. Prvi korak fenomenološke raziskave je torej, da se vzdržimo takojšnje sodbe o predmetu opazovanja. Husserl pravi, naj damo v oklepaj vse dotedanje védenje o predmetu, svoje predsodke in stereotipe, pričakovanja in domneve - kolikor je mogoče. Izpostavimo se vtisom, ki prihajajo s predmeta in pozorno prisluhnemo svojemu doživljanju. Pogosto se nam zgodi, da srečamo človeka, o katerem so nam drugi pripovedovali, pa se izkaže za povsem drugačnega. Ni možno izključiti vseh predsodkov, a že zavedanje, da jih imamo, izboljša naše dojemanje in presojo. To se precej razlikuje od vsakdanjega odnosa do predmetov ali do oseb. Do drugih pristopamo s predsodki, stereotipi, domnevami o njihovih namenih, jih ne poslušamo zares, ampak med pogovorom pripravljamo svoj odgovor in podobno.
2. Opis predmeta ali pojava. – Po taki odprti izkušnji s predmetom ali osebo, opišemo svoje doživljanje, ne da bi ga pojasnjevali. Osredotočimo se na svoje doživljanje; skušamo ga čim bolj verno zaznati in opisati. V ta prvi opis ne mešamo teoretičnih pogledov in pojmov. Opisujemo v vsakdanjem, ne strokovnem jeziku.[6] »… Najprej je treba pošteno in natančno opisati tisto, kar smo videli ali vidimo, kar smo zagledali ali uvideli, tj. uzrli. To in nič drugega.« (T. Hribar, 1993: 9)
3. Pravilo horizontalnosti. – Posameznih elementov opisa ne razvrščamo hierarhično po pomembnosti ali po kakršnem koli drugem kriteriju; ne kategoriziramo, ali kako drugače urejamo. Opisujemo tako, kot se nam je predmet odkrival. Dogajanje opisujemo preprosto kronološko. V začetku je za nas vse enako pomembno. Ne vemo vnaprej, kako pomembni so posamezni deli opisa. Ko je opis končan, imamo pred seboj koščke sestavljanke, za katere ne vemo, kako se bodo ujeli in združevali v skupine.
4. Refleksija: analiza in izluščenje bistva (»bistvogledje«). – Opis analiziramo. Zdaj je dovoljeno kategoriziranje, povezovanje elementov doživljanja, razvrščanje v pojmovne hierarhije ipd. Namen vsega tega pa je ugotoviti, kaj je bistvo našega doživljanja. Po analizi skušamo v enem stavku izraziti, kaj smo spoznali; kakšen je pomen tega doživetja.
Nekaj primerov fenomenološkega pristopa
Na nekem srečanju, posvečenem raziskovanju kvalitativne metode, ki sem mu prisostvoval, je neka udeleženka brala intervju, ki ga je med svojim bivanjem na praksi v tujini opravila z nosečo odvisnico od drog. Ko je v uvodu pojasnila okoliščine intervjuja in povedala, koga je intervjuvala, sem pomislil: Joj, odvisnica, pa noseča. Ubogi njen otrok! Ali je tako drogirana sploh sposobna nositi in roditi otroka? Kako more biti tako neodgovorna, da zanosi? Če rodi, ji bo treba otroka takoj odvzeti, zdraviti in ga morda dati v rejo ali posvojitev. Saj taka ne more skrbeti zanj. Skratka, v moji zavesti se je pojavila stereotipna podoba zanemarjene, omamljene in zasvojene, neodgovorne ženske, ki je poleg vsega še noseča. Potem sem si rekel: Da vidimo, bom poslušal. Recimo, da je to pomenilo, da sem dal svoje predsodke »v oklepaj«; da sem jih začasno suspendiral. Kolegica je potem brala zapis intervjuja, dobeseden prepis posnetka. V tem zapisu so si sledili vprašanja, odgovori, pripovedi, ki jih spraševalka dalj časa ni prekinjala z vprašanji in spet vprašanja za pojasnjevanje in poglabljanje. Pogovarjali sta se o vsem: o življenjskih razmerah, materialnih razmerah, družini oziroma sorodstvu in prijateljih, o partnerskem odnosu, o zdravju, občutkih in doživljanju intervjuvanke. Bolj ko se je pogovor razvijal, bolj sem se čudil resnobnosti odgovorov in vse bolj se mi je vzbujalo sočutje do intervjuvanke. Vse bolj je mojo predstavo o narkomanki izpodrivala neka druga predstava, nova in zame presenetljiva. Vse bolj sem spoznaval, da intervjuvanka ni neki monstrum ampak »normalna« ženska, ki se zaveda svoje odgovornosti, svoje zasvojenosti in krivde, in jo skrbi usoda otroka. Dejstvo, da je zasvojena, se je umaknilo v ozadje; v ospredje je stopila podoba ženske, ki se je znašla v težavnem življenjskem položaju, v katerem je njena zasvojenost zgolj ena od oteževalnih okoliščin.
Drugi primer. Kolega me je nekoč prosil, če bi se bil pripravljen pogovarjati z nekom, ki se zanima za vpis v šolo za socialno delo, kjer sem tedaj opravljal vodstveno funkcijo. Seveda sem privolil. Kolega je še pristavil: Mož je shizofrenik. V trenutku se je moj obraz pomračil. Ne morem reči, da mi je bilo žal, da sem privolil, zaskrbelo me je pa. Ker nisem nikoli opravljal klinične prakse, sem imel zgolj knjižno znanje o shizofreniji, z živim shizofrenikom pa se, kolikor sem vedel, še nisem srečal, če izvzamem naključna, bežna srečanja s kakim znancem znanca. Shizofrenija je huda duševna bolezen, res prava norost; shizofreniki so v svojih blodnjah zmožni marsičesa. Bog ve, kako se bom pogovarjal s človekom, ki bo haluciniral in mentalno odsoten molčal, ali pa me zasul z »verbalno solato«. Take misli so mi rojile po glavi. Z možakom sem se dogovoril za sestanek v lokalu blizu šole. Prišel je mlajši, visok, slok moški; rokovala sva se in sedla za mizo v baru in naročila, on sok, jaz kavo. Zadrževal sem svoj prestrašeni, paranoični pogled, in se delal, da je vse normalno. Sam pri sebi sem si govoril: Saj ni nič posebnega, »kalmi-kalmi«. Nič v videzu in izrazu moža ni dajalo vedeti, da je bolan ali prizadet. Povedal je, čemu prihaja, ponovil, kar mi je bil povedal že kolega. Potem je spraševal o predmetniku, o režimu študija, o zahtevah, trajanju, praksi, možnostih zaposlitve po diplomi itd. Povedal je tudi, da se zdravi za shizofrenijo, da je bil hospitaliziran, da zdaj s pomočjo zdravil vzdržuje dolga obdobja brez posebnih kriz in da misli, da bo lahko študiral. Želel je slišati moje mnenje. Potrdil sem, da njegova bolezen za nas ni ovira, če ni ovira zanj. Pogovor je tekel kot z vsakim drugim človekom. Nekje sredi pogovora je za hip zastal, se zamislil, nekam zagledal, odvrnil pogled, zdelo se mi je, da je izgubil koncentracijo. Potem je dejal: Oprostite, glasovi so se mi pojavili. Moram vzeti tabletko. Vzel je tableto in jo poplaknil s sokom. Nekaj trenutkov je še čudno pogledoval, potem sva nadaljevala pogovor. Opravičil se mi je, bilo mu je nerodno, a sem odvrnil, da ni nič hudega, da mi je bil povedal, kako je z njim, da me ne moti in da lahko nadaljujeva, če ga še kaj zanima. Ko sva se poslovila, je šel do ceste, pogledal levo-desno, prečkal cesto in mi izginil izpred oči. Kako sem doživel ta pogovor? Moja odločitev, da se umirim in prisluhnem, je pomenila, da sem svoje védenje o shizofreniji in svoj strah »dal v oklepaj«. Pogovor je potekal normalno. Zdelo se mi je dobro, da je človek odkrito spregovoril o svoji bolezni; čutil sem se počaščenega, da mi je zaupal. Moj sklep pa je bil: Pravzaprav je »normalen« človek z neko boleznijo, ki ga od časa do časa zmoti. Če bi bil na njegovem mestu kdo drug, bi ga med pogovorom morda zabolel zob, ali pa bi se mu premaknil ledvični kamen. On je pa zaslišal glasove v glavi. Bog pomagaj. Moj strah je izginil, moje stališče do duševnega bolnika se je spremenilo. V ospredje je stopila podoba prijaznega moža, njegova motnja se je umaknila v ozadje.
Tretji primer. Začetki mojega ukvarjanja s kvalitativno metodologijo sovpadajo z inovativnim prizadevanjem za obravnavo otrok z motnjami vedenja in osebnosti, to je, s socialno-terapevtskimi kolonijami v zdravilišču na Rakitni in v mladinskem domu na Pohorju v letih od 1975-1980, katerih pobudnika sta bila pedopsihiatrinja, dr. Anica Mikuš Kos, in psiholog, dr. Bernard Stritih. V teh kolonijah so kot vzgojitelji sodelovali prostovoljni sodelavci, študentje različnih fakultet, pedagogike, socialnega dela, psihologije, celo umetnostne zgodovine, književnosti in filozofije. Ti študentje so bili kritični do vzgoje v tedanjem režimu in so po zgledu podobnih skupin v Nemčiji in drugod na Zahodu zagovarjali »anti-avtoritarno vzgojo«. Med njimi so bili tudi kolegi, ki so se že tedaj seznanili s fenomenološko filozofijo. V skladu s to filozofijo so odločno zavrnili do tedaj običajni postopek priprave na delo z otroki in način dela z njimi. Do tedaj je bilo v navadi, da so se vzgojitelji, ki so bili neke vrste laični terapevti otrok, predhodno seznanili z zdravstveno dokumentacijo otrok. Vsi ti otroci so bili namreč ambulantno zdravljeni v Pedo-psihiatričnem dispanzerju Pediatrične klinike, ali pa so obiskovali Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Študentje-prostovoljni vzgojitelji so zavrnili možnost, da bi se, preden se spoznajo z otroki, seznanili z dokumentacijo o njihovih diagnozah. Rekli so: Mi se hočemo z njimi srečati kot ljudje z ljudmi brez predhodnega seznanjanja z oznakami, ki so jim jih prilepili v strokovnih institucijah. To je lep primer »dajanja v oklepaj«. Posledica tega je bila, da so vzgojitelji sprejemali otroka kot osebo, kot »normalnega« otroka, in se niso osredotočali na njegovo motnjo. Tako se tudi on ni ukvarjal s svojo motnjo, bil je bolj sproščen in motnja se je manj pogosto pojavljala, pri nekaterih pa popolnoma izginila. Velika razlika je, ali imaš pred seboj Janeza, ki se igra in divja okoli z drugimi otroki, neko noč pa se polula v posteljo, na kar se to hitro počisti in pospravi; ali pa imaš pred seboj »enuretika«, ob katerem samo čakaš, kdaj se bo polulal, kar on začuti in se polula, ti pa to potem »strokovno pedagoško-psihološko-medicinsko obravnavaš«. Tako se delajo enuretiki.
Fenomenološki pristop s svojo zahtevo po dajanju v oklepaj predhodnih in vnaprejšnjih sodb in pozornem spremljanju lastnega doživljanja v trenutku, ko se srečamo s predmetom opazovanja, odpira možnost zaznavanja enkratnih posebnosti posameznika, zaznavanja sprememb in odkrivanja novih spoznanj.III
FENOMENOLOŠKA PSIHOLOGIJA
Fenomenološka psihologija je usmeritev, ki preučuje človekovo zavestno doživljanje s fenomenološko metodo. Analizira zavestno doživljanje, ne da bi se zatekala v redukcionizem ali asociacionizem ali behaviorizem. Opisuje zavestne fenomene kolikor mogoče brez predsodkov, uporablja pa tudi kontrolirane eksperimente in metode drugih pristopov. Na tem mestu ne moremo sistematično in podrobno predstaviti raziskav te usmeritve, lahko jih samo nakažemo (podrobneje v Spinelli 1989).
Percepcija objektov
Fenomenološka psihologija poudarja pomen centralnih dejavnikov v percepciji v nasprotju s tradicionalnimi pristopi, teorijo dražljaja, teorijo gestalta in teorijo empirične indukcije. Po teoriji dražljaja je za vsako zaznavo v celoti odgovoren določen dražljaj oziroma vrsta dražljajev, brez posredovanja uma. Po teoriji gestalta obstaja prirojena nagnjenost k organiziranju čutnih vtisov v celote, ki je delno dostopna preoblikovanju pod vplivom učenja. Po inferenčni, induktivni ali empiricistični teoriji je zaznavanje pasiven odraz zunanje stvarnosti. Fenomenološka teorija pa poudarja, da so pri vseh zaznavnih procesih pomembni centralni dejavniki zavesti.
V nekem eksperimentu so morali subjekti prepoznati skupine štirih črk (npr. DFGH, VFRE, MLKJ), ki so jim jih tahistoskopsko prikazovali na različnih kotih zaslona. Če na prepoznavo ne bi deloval noben sistematičen dejavnik, bi subjekti prepoznali črke enako pogosto ne glede na njihov položaj v štirih kotih zaslona. V resnici so pogosteje prepoznali črke v zgornjem levem kotu, zaradi tega ker smo navajeni brati od leve proti desni z začetkom levo zgoraj. Subjekti, ki so se učili brati hebrejsko, pa so pogosteje prepoznali črke v desnem zgornjem kotu. To pomeni, da je na zaznavo vplivala bralna navada kot priučen umski ali zavestni (centralni) dejavnik. Drug dokaz, da isti dražljaj vodi do različnih zaznav, so dvoumne figure na ozadju. Nekateri bodo na znani sliki, ki jo uporabljajo v teh poskusih, videli črni svečnik na belem ozadju, drugi pa drug k drugemu obrnjena bela obraza v profilu na črnem ozadju (Sl. 2)
Obratno, različni dražljaji lahko vodijo do enake zaznave. Primer tega je zaznavanje konstantne barve, svetlosti in velikosti. Beli figuri na temnem ozadju lahko spreminjamo svetlost, tako da je objektivno vse manj bela in vse bolj siva, a zaznavamo jo, zaradi kontrasta s črnim ozadjem, kot belo ne glede na te spremembe. To velja tudi za druge barve, kar povzroča težave začetniškim ljubiteljskim slikarjem. Ti bodo rdeč prometni znak naslikali z isto rdečo barvo, enake svetlosti in intenzitete, ne glede na to, da pušča barva drugačen vtis v sončnem kot v oblačnem vremenu, na soncu ali v senci. Podobno velja za konstantnost velikosti predmetov perspektivi. Čeprav se z oddaljevanjem osebe njena slika na mrežnici objektivno hitro zmanjšuje, jo bomo na oddaljenosti še vedno zaznavali približno enako veliko kot v bližini. Nekaj podobnega velja za zaznavanje kontrasta. Če položimo enakomerno siv trak na ozadje, ki se od leve proti desni spreminja od izrazito temnega preko sivega do izrazito svetlega, bomo sivi trak na temnem ozadju videli svetlejšega, na svetlem ozadju pa temnejšega.
To pomeni, da isti senzorni dražljaj izzove popolnoma različne zaznave, različni dražljaji pa enako zaznavo v odvisnosti od posredovanja »usedlin« zavesti in od konteksta (kontrast). Pomeni tudi, da je spremenljivost splošna značilnost zaznavanja. Zunanji svet nam ni dostopen neposredno ampak preko obstoječih vsebin zavesti in delovanja celotnega živčnega sistema. Zaznava torej ni mehaničen odraz zunanjega sveta, temveč v tej meri preoblikovan »odraz«, da lahko govorimo o mentalnem ustvarjanju resničnosti. Kant je zapisal: »Stvari ne vidimo takih, kot so, ampak take, kot smo mi.«
Sl. 3
Na zaznave vplivajo: narava dražljaja, pretekle izkušnje, kontekst ali ozadje predmeta, naši občutki v tistem trenutku in naši predsodki, stališča, želje in cilji. Te vplive izražajo pojmi kot so: zaznavna naravnanost (perceptivni set), kontekst zaznavanja, motivacija, selektivna pozornost. Na dvoumni sliki mlade in stare ženske bomo zagledali mlado žensko, če smo prej prelistavali moško revijo, in staro žensko, če smo prej brali članek o oskrbi starejših (perceptivni set) (Sl. 3). Nekoliko nejasno, na roko napisano sporočilo, bomo prebrali kot »Parkiraj na svoji strani«, če smo našli listek zataknjen za brisalce avtomobila, in »Pakiraj le svoje stvari«, če smo našli listek na kuhinjski mizi, ko se z ženo odpravljava na potovanje (vpliv konteksta) (Sl. 4). Če bi prišel s slabo vestjo z moškega izleta, bi v zgornjem stavku spregledal besedico »le«. Ko so prosili otroke, naj povedo, kaj vidijo na nejasni sliki, so pred kosilom dvakrat pogosteje navedli predmete v zvezi s hrano kot po kosilu (vpliv motivacije). Verjetno ima skoraj vsakdo izkušnjo, da se je učil, medtem ko so se drugi v prostoru pogovarjali, ali pa se je po radiu ali TV prenašal govor. Nimamo večjih težav, da se koncentriramo na eno ali drugo, ob tem pa zaznamo tudi nekaj značilnosti drugega toka. V poskusih so subjektom predvajali po vsaki slušalki drug govor. Subjekti so usmerili pozornost samo na enega (selektivnost pozornosti), kar naj bi dokazovalo fenomenološko intencionalnost ali naperjenost: iz kaosa vtisov izberemo nekatere in jih povežemo v »predmet«, se usmerimo na neko vsebino, neki predmet.
Sl. 4
Pomembno spoznanje je povezano s preučevanjem »figure na ozadju«. Vemo, da nam pri takih dvoumnih in reverzibilnih slikah enkrat stopi v ospredje en lik, drugič pa drugi, tisto, kar smo doslej imeli za ozadje. Ukvarjanje s takimi podobicami se zdi – in prvič smo tudi mi tako dojeli – kot družabna igrica, zgolj nepomembna zanimivost. V resnici je tako dojemanje dvoumnih slik samo obroben a nazoren primer temeljnega zakona percepcije, še več, temeljnega zakona življenja. Če ne veš, kaj je zate pomembno in kaj ne, kaj je v tvojem življenju figura in kaj ozadje, se moraš pač potruditi, da to čim prej ugotoviš. »… vsako dejanje orientacije je odvisno od perspektive figure in ozadja« (Spinelli 1989: 47) Eksperimenti so pokazali, da je odnos figure in ozadja nespremenljiva zakonitost percepcije v tem smislu, da vedno nekaj dojamemo kot figuro, drugo pa kot ozadje. Poleg tega pa velja tudi, da pri človeku sorazmerno dolgo vztraja ene vrste podoba, in se odnos ne zamenja (ireverzibilnost), posebno še, če oseba ni opozorjena, da se odnos lahko zamenja, da je reverzibilen. Človek težko opusti določen način gledanja. In ko se mu odnos zamenja, je to uvid, ki mu spremeni življenje.
Zelo pomembna je študija dvoumne slike, ki jo vidimo lahko kot prisekano piramido ali kot sobo (Ihde, po Spinelli 1989: 49-54) (Sl. 5). Sliko prikažemo subjektom. Nekateri jo vidijo kot prisekano piramido, drugi kot sobo. Sestavimo nasprotni skupini iz enako »videčih«, ki se jim sliki ne zamenjujeta. Vsak član je prepričan, da vidi samo sobo ali piramido (apodiktična faza). Potem se v vsaki skupini pojavijo člani, ki opazijo, da se slika spremeni; da lahko vidijo obe sliki. Iz teh sestavimo novo skupino, »napredujočo skupino«, saj je nekako bolje, če vidimo dve sliki namesto ene same; da vidimo dvoumno sliko kot reverzibilno oziroma dvojnostno. Člani te skupine se še vedno lahko vrnejo na prvotno stališče, če jim je ena od teh možnosti bližja. Vendar vejo, da je mogoča tudi druga percepcija in njihovo prepričanje o prvi izbiri bledi. Zdaj je dojemanje slike kot dvojne, reverzibilne, apodiktično, prepričani so, da se sliki zamenjujeta in nihče v skupini se ne more vrniti na svojo prvotno zaznavo in trditi, da je na sliki pač samo soba ali samo piramida. Ta nova zaznava je ireverzibilna.
Člani te napredne skupine so vede ali nevede uporabili fenomenološko metodo. Ko se jim je za trenutek slika obrnila, so opustili svojo prvotno zaznavo (dali so jo v oklepaj) in pozorno opazovali, če se bo tisti preblisk ponovil in kaj se bo pokazalo. Čez čas se jim prikazujeta obe sliki kot enakovredni (pravilo horizontalnosti). To pomeni, da so subjekti morali vložiti nekaj truda, posvetiti pozornost novosti, se odpovedati izključujočemu stališču.
S tem zgodbe še ni konec. Lahko se še bolj potrudimo, smo še bolj aktivni. Je mogoče sliko videti kot robota, ki stoji na tleh in se opira na bergle (če mu dorišemo glavo)? Takoj ko to vidimo, se ne moremo vrniti na prejšnjo apodiktično pozicijo, da sta možni samo dve sliki. Zdaj bomo vedno videli tri možne slike. Možno je ugovarjati, da je ta tretja slika za lase privlečena, sugerirana, oni prvi dve sta pa naravni. Vendar je ta tretja slika tu, pred nami, zdaj tudi mi vidimo robota. Da je do tega prišlo, si jo je nekdo moral izmisliti. Torej je ta možnost obstajala. Vztrajati apodiktično na prvih dveh slikah bi pomenilo, fenomenološko rečeno, vztrajati pri usedlinah, ki jih je treba dati v oklepaj, da se odpremo za novo zaznavno možnost. Tako širimo svoj repertoar zaznavanja, odkrivamo nove vidike. Vse to vodi v ustvarjalen odnos do sveta.
Percepcija je torej interpretativen ne mehaničen proces; proces, pri katerem sodeluje vsa duševnost. Fenomenološko stališče dajanja v oklepaj usedlin zavesti nas odpira za drugačno videnje sveta, kot smo ga vajeni, in s tem do svoje polnejše biti.
Percepcija drugih
V tem zapisu lahko samo zelo skrčeno nakažemo nekaj spoznanj pri raziskovanju te široke teme. Raziskovali so vpliv različnih dejavnikov na zaznavanje drugih: vpliv zunanjega videza, izraza obraza, imena, vedenja, glasu, fizičnega in družbenega okolja osebe; vpliv interakcije z osebo, težnje po pripisovanju vzrokov za določeno vedenje osebi ali situaciji; vpliv halo-efekta, implicitnih osebnostnih teorij; prvega vtisa ipd. Splošna ugotovitev teh raziskav je, da na zaznavo drugih bolj vplivajo značilnosti opazovalca oziroma ocenjevalca kot značilnosti osebe, ki jo zaznavamo. Dražljaje, ki prihajajo od druge osebe, interpretiramo v odvisnosti od naših preteklih izkušenj z osebo, v odvisnosti od našega trenutnega čustvenega stanja, od naših namer v prihodnosti v interakciji z ocenjevano osebo. Naše dojemanje drugih je odvisno od našega dojemanja nas samih.
Percepcija sebe
Kako doživljamo samega sebe? Percepcije drugih so, kot smo videli, interpretativne konstrukcije. Isto velja za zaznavanje sebe. To domnevo so potrdili v številnih raziskavah. V splošnem se je raziskovanje sukalo okrog dileme, ali je jaz oziroma sebstvo ustaljeno jedro osebnosti, ali pa je ustrezneje reči, da se neprestano spreminja. Razlikujemo dva pristopa k raziskovanju sebstva: pristop komponent ali značilnosti in interakcijski pristop. Prvi ugotavlja in raziskuje komponente sebstva, kot so socialno sebstvo ali socialni jaz, psihološko sebstvo, idealno sebstvo. Drugi pristop raziskuje značilnosti sebstva, kot so, ali je sebstvo samodeterminirano ali subordinirano (podrejeno, pokorno); je jaz vir moči, žrtev drugih, nemočen? Fenomenološki pristop pomeni, da teh značilnosti ne pojmujemo kot naravne danosti ampak kot naša prepričanja o sebi, kot samozaznave ali interpretativno določanje pojma o sebi.
Interakcijski pristop izhaja iz postavke, da se sebstvo oblikuje skozi interakcije z drugimi. Odvisno je od našega odgovora na vprašanje, kaj drugi mislijo o meni. Primerjamo se z drugimi in iščemo podobnosti, razlike in nasprotja. Med pomembnimi drugimi, ki oblikujejo naše pojmovanje samega sebe, so družina, vrstniki in druge referenčne skupine. Raziskovali so domnevo, da sebstvo ni enotno ampak sestavljeno; kako primerjava z drugim vpliva na samozaznavo. V nekem eksperimentu se je subjekt srečal z osebo, ki je nastopala egoistično. Po tem srečanju so subjekti sebe opisali kot bolj altruistične. Po srečanju z drugim, ki se je kazal skromnega, so sebe opisovali bolj kritično. Preverjali so domnevo, da »smo, kar zahteva situacija«; raziskovali samovaranje, spremenljivost sebstva.
Splošen zaključek raziskovanja je, da je sebstvo (jaz) trenuten in delen izraz velikega števila interpretativnih dejanj; da ni fiksno ampak spremenljivo.
-
To je kratek povzetek pojmov tako imenovane transcendentalne fenomenologije oziroma raziskovalnega pristopa, ki izhaja iz nje. Drugi del fenomenologije je eksistencialna fenomenologija, ki je izhodišče fenomenoloških teorij osebnosti in posebnega psihoterapevtskega pristopa.
VIRI
Hribar, Tine (1993). Fenomenologija I: Brentano, Heidegger, Husserl. Slovenska matica, Ljubljana.
Ihde, D. (1977). Experiemntal Phenomenology: An Introduction. State University New York. Cit. po Spinelli, E. (1989).
Maturana, H., F. Varela (1998). Drevo spoznanja. SH, Ljubljana.
Musek, Jani (2003). Zgodovina psihologije. Oddelek za psihologijo, FF Ljubljana.
Spinelli, Ernesto (1989). The interpreted world: An introduction to phenomenological psychology. Sage, London et al.
Trstenjak, Anton (1971). Oris sodobne psihologije I: Teoretična psihologija. Obzorja, Maribor.
[1] Pri vsakem prenašanju filozofskega mišljenja v druge raziskovalne kontekste tvegamo, da bomo misel popačili; zdi se mi, da sploh ne gre drugače, kot da jo poenostavimo in se za filozofa nadvse nerodno izrazimo; zato vnaprej računam na dobrohotnost bralcev, ki so bolje podkovani v filozofiji. Upam le, da ne bom popolnoma zgrešil prvotne filozofske misli.
[2] Po Tinetu Hribarju (Fenomenologija I, 1993: 10) ta prevod ni povsem ustrezen, saj je v njem izpuščen hkratni pomen besede fainomenon, to je »sij«. Zadovoljiv prevod bi bil »sij in videz« kot v nemškem prevodu »der Schein«. Gre za sij stvari same v videzu, ki se nam kaže.
[3] »Fenomen kot videz ni nič navideznega. Je torej nenavidezni videz, sij stvari same. V fenomenologiji moramo potemtakem ostro razločevati med videznostjo in navideznostjo.« (T. Hribar, Fenomenologija I: 10)
[4] Prevajati fenomen s pojav je s fenomenološkega stališča zgrešeno. »Fenomen ni pojav, ne v smislu stvari na sebi, kolikor se pojavlja, ne pojav bistva, ki naj bi tičalo za pojavom. Fenomen kot stvar sama je svoje lastno bistvo. … v fenomenu ni razlike in nasprotja med bistvom in pojavom.« (T. Hribar, Fenomenologija I: 9)
[5] To je slutil Brentano, ki si je prizadeval razlikovati doživljanje predmeta zavesti od načina doživljanja predmeta, akt doživljanja od procesa doživljanja.
[6] »K fenomenološki metodi in k njeni strogosti zato spada brezpogojna poštenost, se pravi odkritost najprej pred samim seboj, nato pa tudi pred drugimi. Ta metoda ne dopušča nikakršnega izmikanja. (T. Hribar, Fenomenologija I: 9)
Ni komentarjev:
Objavite komentar