Svetla in temna slika starosti - The bright and the dark picture of old age

Naše predstave, umske slike, določajo naš odnos do starosti drugih in do svoje starosti. Slušateljico doktorskega študija socialne gerontologije na AME ECM, Ireno Stojak, je zanimalo, kako si predstavljajo starost mladi. V okviru svoje seminarske naloge Odnos mladih do starejših ljudi je intervjuvala dva študenta, stara 19 in 23 let, od katerih prvi (študent A) živi s starši in staro mamo na deželi, drugi (študent B) pa živi sam v mestu in dela s starejšimi pacienti. Lahko rečemo, da ima prvi študent (A) neposredno izkušnjo z zdravo starejšo osebo v tradicionalnem ruralnem okolju, drugi pa zgolj posredno izkušnjo z zdravimi starimi v urbanem okolju, toda neposredno izkušnjo z bolnimi starimi. Lahko torej primerjamo mentalni sliki obeh študentov kot sliki, ki sta se oblikovali pri neposredni izkušnji z zdravimi starimi (v ruralnem / tradicionalnem okolju) in neposredni izkušnji z bolnimi starimi (v urbanem / modernem okolju). Lahko domnevamo, da je najpomembnejši dejavnik razlik v mentalni predstavi, ki si jo človek oblikuje, njegova izkušnja z zdravim ali bolnim starim človekom, poleg tega pa neposrednost izkušnje in vrsta okolja, v katerem živi.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko  pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.

Samo en primer? Krasno.

V osnovnih besedilih o kvalitativnem raziskovanju (glej mojo internetno stran) in v prejšnjih sestavkih tega bloga sem poudaril, da v okviru kvalitativne raziskave izberemo enote proučevanja po drugem načelu kot v okviru kvantitativne raziskave. Pri slednji jih izberemo po načelu populacijske, statistične reprezentativnosti, ali, kar je isto, s slučajnostnim izborom. Sestavimo vzorec, ki predstavlja populacijo. V kvalitativni raziskavi pa jih izberemo po načelu teoretične relevantnosti. Izberemo enote, za katere domnevamo, da bomo pri njih dobili najbolj povedno gradivo, gradivo, ob katerem bomo lahko oblikovali nasičeno, razvejano, diferencirano in dovolj trdno povezano teorijo. Včasih je za to, da dobimo sorazmerno gosto, nasičeno teorijo, dovolj že en sam primer, en sam bogat intervju, en sam opis primera. To še posebej velja za študije primera, naj bo posameznika, skupine, skupnosti ali organizacije. 
Ko sem študentom razlagal o izboru enot (pravzaprav ni ustrezno s tem v zvezi uporabljati besede 'vzorčenje', ki implicira statistično reprezentativnost ne teoretične relevantnosti), so  običajno spraševali: Koliko enot pa naj bi imel tak vzorec? Odgovoril sem: Ne veliko, nekaj, deset, pet, tri - lahko tudi eno samo. Trideset, kolikor velja pri statističnem vzorčenju za mali vzorec, je v kvalitativni raziskavi že veliko, preveč. Dobimo neobvladljivo količino gradiva.
Spregledal sem, da so se pri tem, ko sem rekel, da je včasih dovolj že en sam primer, nekaterim zasvetile oči. Aja, a eden? Ja, en sam. Ta moja nepozornost se mi je kmalu maščevala. Na mizo sem dobil diplomsko nalogo, takorekoč za zadnji pregled pred velikim nastopom, s pripombo, da "nisem čisto sigurna, če je v redu. Ne vem, kako naj to skodiram." Ko sem zadevo pregledal, bilo je nekaj o izbiri partnerja, stereotipni temi 23-letnih študentk, sem videl, da težava ni v kodiranju. Kolegica je izvedla intervju s parom partnerjev, vse skupaj na eni gosto tipkani strani. Kakor koli sem obračal, nisem mogel videti ničesar teoretično relevantnega mimo običajnih stereotipov o razumevanju in ljubezni. V čem je bila težava? Preskopo gradivo. Ja saj ste rekli, da je dovolj en primer! - Ej, punca!  
Bila pa je še druga težava. Če nas npr. zanima, kako partnerja doživljata sorazmerno veliko starostno razliko med njima, je dobro nekaj pozornosti posvetiti teoretični pripravi: na katerih dimenzijah lahko pričakujemo razlike zaradi starosti: lahko moti videz? Se pozna pri seksu? So interesi različni? So prijatelji kompatibilni? So razlike v statusu, uporabi moči? - Ja saj ste rekli, da pri kvalitativni raziskavi ne smemo postavljati hipotez in da variable šele iščemo! - Mislite pa lahko, hudiča! In delate!
Pa še res je, da je včasih dovolj že en sam primer. Pred kratkim mi je prišlo v roke poročilo, v katerem neka učiteljica opisuje svoje delo z učencem z avtizmom. Tudi na eni sami strani. Opisani sta dve časovno razmaknjeni epizodi. Opis je tak, da se je z analizo dalo prepoznati značilnosti metode. Nič usodnega, pa vendar koristno. Pa se spoznaj v tej čudni kvalitativni metodi!

Variable in modalitete

V prejšnjem članku smo opisali tematsko kodiranje. Pri tematskem kodiranju identificiramo v gradivu širše teme ali poglavja; običajno obsegajo več povedi, več stavkov. Znotraj posameznih tem nato identificiramo variable in njihove modalitete (ali vrednosti, če naletimo na kvantificirano variablo). Priporočljivo je, da ob dani variabli napišemo tudi njene modalitete. Lahko napišemo samo modaliteto, ki se dejansko pojavlja v besedilu, lahko pa dopolnimo dejanski nabor modalitet z možnimi modalitetami.

V prejšnjem članku je v prvem okviru navedeno, da se praktikantke pogovarjajo o praksi - tema: POGOVORI O PRAKSI. Med drugim lahko znotraj te teme identificiramo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "Med študenti...", "Tudi doma...", "...šolske mentorice ... govorijo"

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA SOGOVORNIKE: med študenti, s starši, z mentorico

BESEDILO: "... tako dobre, smešne kot tudi žalostne zgodbe..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA VSEBINO: smešno, žalostno; pozitivno, negativno; dobro, slabo

BESEDILO: "... se radi pogovarjamo...", "... saj so zelo zanimive..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA ZANIMIVOST: zanimivi, nezanimivi.

V drugem okviru v okviru teme NEVARNOSTI OKUŽBE najdemo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "... se lahko nalezeš..."

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED OKUŽBO: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... lahko prenesemo na svojce"

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED PRENOSOM OKUŽBE: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... če upoštevam pravila..."

VARIABLA in MODALITETE: UPOŠTEVANJE PRAVIL KOT OBRAMBA PRED OKUŽBO: upošteva, ne upošteva.

Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".