Prikaz objav z oznako intuicija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako intuicija. Pokaži vse objave

nedelja, 16. avgust 2020

NAUKI ZGODOVINOPISJA ZA KVALITATIVNO METODO

Zgodovinopisje in kvalitativna metoda sta si podobna v več ozirih. Zgodovinopisju ne gre samo za naštevanje dejstev, ampak skuša ugotoviti "barvo" zgodovinskih obdobij, izraziti bistveno značilnost obdobja ali osnovni koncept. Pogled na posamezna obdobja se s časom spreminja; ni dokončne resnice. Tako tudi kvalitativna raziskava izraža različne poglede na isto dogajanje ne "dokončne resnice". Tako kot skuša zgodovinar rekonstruirati kako dogajanje, skušamo tudi v kvalitativni raziskavi rekonstruirati celoto in jo "oživiti". Pri oblikovanju poskusnih teorij sta kakor pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov pomembni intuicija in imaginacija. Obe vrsti raziskovalcev iščeta stične točke med svojim osebnim doživljanjem in materijo, ki jo analizirata.

Ne vem, kako da sem sinoči segel po mehko vezani knjigi z zelenkastim ovitkom iz zbirke Studia Humanitatis - Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek (Ljubljana 1985) in odprl poglavje Micheletovi srednji veki (strani 23-52) - morda zato, da bi si odpočil od branja nemščine. Tam je knjiga stala neprebrana, pravzaprav nedotaknjena; niti prelistal je nisem bil, ali pač, pre- - kako se reče temu dejanju, ko knjigo med prsti narahlo upogneš in s palcem pridržuješ in hkrati pustiš listom, da brzijo od zadaj naprej ali od spredaj nazaj, da ti delajo veter kot pahljača? Pustil sem jo za prihodnost. In sinoči je ta prihodnost prišla - po 35 letih. Kakor da je včeraj. 

Michelet (a ima ta človek kakšno ime, zaman iščem*; velikani imajo samo eno ime, naj bo rojstno ime ali priimek ali nadimek ali psevdonim: Jezus, Napoleon, Tito) je bil, kot razberem, pač zgodovinar, ki je v 19. stol. napisal Zgodovino Francije, v kateri se je posebej posvečal srednjemu veku. Posvečal na svojski način. Njegova zgodovina "sodi na videz v njegov najbolj literaren in najmanj 'znanstven' del." Bil je "oživljalec" zgodovine (Le Goff).

Prva stvar, ki je zame zanimiva, saj se ujema z mojo težnjo, da zgodovine ne bi videl samo kot zaporedje dogodkov, ampak da bi v njej prepoznal zakonitosti. Kot gimnazijec in študent sem menil, da te zakonitosti povzema historični materializem, marksizem, kot znana zgodovinska obdobja, ki se končajo z brezrazredno družbo. Že takrat sem slišal, da je prof. Mirko Avsenak, oče moje sošolke Marije, učil, da ima vsako zgodovinsko obdobje svojo "barvo" in da je namen zgodovine, da odkrije to "barvo". Tako nekako. Zdaj bi rekel, da mi je všeč tisto zgodovinopisje, ki skuša obdobja ali sklope dogodkov, dogajanj, "opojmiti", konceptualizirati; ki se ne zadovolji z naštevanjem zaporedij in sklepanjem o vzrokih in posledicah linearno, ampak, ki oblikuje pojme, "barve" obdobij. Ker ta članek ni pisan z zanimanjem za zgodovino, se bom odpovedal navajanju primerov.

Druga zanimivost je, da je Michelet povsem "zakonito" s časom spremenil svoj pogled na srednji vek: najprej je bil to "lepi srednji vek", nato "mračni srednji vek", da bi se nato spet vrnil k svojim izhodiščnim občutjem te dobe. Le Goff je našel pri njem štiri različne, tudi nasprotne poglede na isto obdobje. Pogled na zgodovinska obdobja se torej celo pri istem zgodovinarju "zakonito" spreminja; ni dokončne resnice. Človek ima pravico spremeniti svoj nazor, si oporekati. Na pogled na preteklost vedno vpliva tudi pogled na sedanjost in obratno: pojmovanje preteklosti vpliva na videnje sedanjosti. Michelet je - po Le Goffu - "hkrati bral dve zgodovini, minulo zgodovino in sodobno zgodovino." (38) "Michelet je bolj kakor kdorkoli bral in pisal zgodovino preteklosti v luči zgodovine sedanjosti." (27) Te ugotovitve nas sproščajo pri ustvarjanju naših teorij. Te nikoli niso "zadnja in edina resnica". Drugi jih bodo prebrali, komentirali, dopolnili, kritizirali. Znanost je kolektivna dejavnost. Naj nas drugačni nazori, glasovi drugih, ne ovirajo, ampak spodbujajo. Stanje znanosti je nepopolno.

Tretja misel je povezana z vlogo teorije pri kvalitativnem raziskovanju (tudi o odnosu med kvantitativno in kvalitativno metodo ima Le Goff nekaj misli - v nadaljevanju). Kvalitativna metoda se med drugim odlikuje prav po tem, da je tesneje povezana s teoretiziranjem, saj se vsaka analiza gradiva zaključi s "poskusno teorijo". Če je zgodovinarju dovoljeno, da "oživlja" zgodovino, naj bo tudi nam dovoljeno, da oživimo lokaliteto, osebo, posameznika, odnose; da vnesemo v "opojmljenje" gradiva nekaj svoje imaginacije. "... za Micheleta je dokument, še zlasti pa arhivski dokument zgolj odskočna deska za domišljijo, sprožilec za vizijo." (24) Dokument je "poetiški spodbujevalec" (24) Tako daleč nam ni treba iti. Dosegli naj bi "srečno ravnovesje, plodno sodelovanje, med pravilno uporabljeno dokumentacijo in dobro utemeljeno imaginacijo." Zgodovinar ima "pravico do imaginacije". Dodajamo: tudi družboslovec in psiholog. V kvalitativni raziskavi skušamo na osnovi empiričnih drobcev, izjav, opazovanj rekonstruirati celoto, "oživiti" osebo, situacijo, ugotoviti pomen, jo izraziti s pojmom. Zgodovinar Michelet je, slikovito izraženo, "iztrgal mrliče grobovom, da bi jih 'prebudil', 'oživil'." Le Goff ga imenuje oživljavec. 

Četrtič. Prednost kvalitativnega raziskovanja je v generiranju teorij, ne toliko v njihovem preverjanju. Pri tem ima pomembno vlogo tudi intuicija. Ta zaničevana in zapostavljena "metoda" zasluži obzirnejšo in pazljivejšo obravnavo, lahko bi rekli rehabilitacijo. Prvega vtisa, prvega vzgiba ne gre zametavati. "Na zgodovinarja učinkuje moč vzdušja /v arhivu/..." "... se začenja z ustvarjalnim učinkovanjem svetega prostora v arhivskem depoju, še preden je besedilo prebrano." (24)

Peta vzporednica je povezana s pojmovanjem, da je raziskovalec raziskovalni instrument. To pomeni, da raziskovalec opiše svoje doživljanje ob raziskovanju. Ta opis se uporabi pri konceptualizaciji poskusne teorije. Drugače rečeno: empatija ni prepovedana. Zgodovinar Michelet je "iz Zgodovine Francije naredil avtobiografijo" (Le Goff, 51). Sam je zapisal: "Intimna metoda: poenostavljati, biografirati zgodovino, kakor da gre za človeka, zame." Le Goff dodaja: "Kakor je Flaubert dejal: Madame Bovary sem jaz...", tako naj bi kvalitativni raziskovalec prepoznal stične točke med gradivom, recimo med izjavami intervjuvanke, in svojim doživljanjem, samim sabo. To pomeni, da hkrati "vnaša sebe" v gradivo in se istočasno distancira od Drugega, razlikuje svoje doživljanje in doživljanje intervjuvanke.

* ... in najdem v franc. wikipediji: Jules Michelet, roj.  v Parizu, umrl  v Hyèresu; Glavno delo: Histoire de France (dela I in II [do 1270], 1833 ; del III [do smrti Karla V], 1837; del IV [za vlade Karla VI], 1840 ; del V [Karl VII], 1841del VI [“Louis XI in Téméraire”], 1844) 

torek, 14. februar 2012

De Bono in kvalitativno raziskovanje

Intervju z Edwardom de Bonom v današnji Oni (Delo) me je spodbudil k temu kratkemu komentarju o zvezi med njegovimi idejami o mišljenju in teorijo kvalitativnega raziskovanja.


Čeprav je De Bono znan tudi pri nas, saj je, kot piše Ona, že štirikrat tudi pri nas vodil seminarje ustvarjalnega mišljenja, nekaj podatkov o njem ne bo odveč. Rojen 1933 na Malti v aristokratski družini izobražencev, potomcev več evropskih kraljevskih rodbin, je, očitno nadarjen, blestel že v osnovni in srednji šoli, večkrat preskočil razred in maturiral s 15 leti. Nato je z 21 leti doštudiral medicino, nadaljeval študij v Veliki Britaniji, delal kot kardiolog, nato pa se, po več pridobljenih znanstvenih nazivih, začel ukvarjati s proučevanjem ustvarjalnega mišljenja. O tem je do danes napisal prek 80 knjig. Pridobil si je tudi precejšnje premoženje in je znan kot lastnik več otokov v različnih morjih sveta.


Osnovna njegova misel izvira iz nezadovoljstva z načinom mišljenja, katerega korenine so pri starih Grkih (De Bono šaljivo govori o očetih tega mišljenja, Sokratu, Platonu in Aristotelu, kot o 'bandi treh') in ki še danes prevladuje v zahodni kulturi na vseh ravneh šolstva in v znanosti. To je v svojem bistvu bojevito, prepirljivo mišljenje, ki temelji na kritiki in logičnem argumentiranju (v angleščini 'to argument' pomeni argumentirati, dokazovati, pa tudi prepirati se) in skuša ovreči neko tezo, naj bo to teorija v znanosti ali ideološka pozicija v politiki ali tudi kakršno koli vsakdanje mnenje. To mišljenje izhaja iz hipotez, ki jih preverja, ocenjuje, je linearno, vertikalno in se ravna po pravilih logike. Na koncu se dokaže, kdo ima prav in kdo ne. De Bono ne misli, da logika ni močno orožje - čeprav on raje govori o svojih tehnikah kot o orodjih - in ne zavrača argumentiranja in iskanja resnice, meni le, da samo zase ni dovolj dobro in ni edina oblika mišljenja. Resnica je odlična, a ni dovolj, je -  ebne (excellent but not enough). 


Svojo prvo knjigo je zato že leta 1967 posvetil drugi obliki mišljenja, ki ga je imenoval lateralno ali stransko mišljenje. To je mišljenje, v katerem ne dokazujemo in ne kritiziramo, ampak ustvarjamo nove ideje. To storimo tako, da skušamo na problem pogledati z drugega vidika, z več vidikov, ga zagledati v novi luči. Ne gre nam za dokazovanje svojega prav ali za kritiziranje nasprotnikovega mnenja, ampak za to, da pridemo do kake koristne zamisli, do nečesa novega. Kritično mišljenje je namenjeno preverjanju obstoječih pojmov in teorij, lateralno mišljenje pa odkrivanju novih; v njegovem okviru skušamo spremeniti pogled na problem, na zadevo, zastaviti na novo na drugem koncu. Kasneje je ta nazor dopolnil s pojmom paralelno (vzporedno) mišljenje. Njegovo osnovno orodje je "tehnika šestih klobukov". Na problem pogledamo z vidika novih podatkov, s čustvenega vidika in intuitivno, z negativnega, kritičnega vidika, s pozitivnega, optimističnega vidika, ustvarjalno, pri tem pa se ves čas sprašujemo tudi, ali naše razmišljanje poteka v pravi smeri. 

Podobnost s kvalitativnim raziskovanjem je očitna. Tudi pri tem nam ne gre v prvi vrsti za preverjanje hipotez ampak za odkrivanje novih pojmov, novih pojavov in novih zornih kotov. Pri tem se lahko s pridom poslužujemo prav de Bonovih spoznanj. Z vidika raziskovanja kot celotnega družbenega "podjetja" sta seveda nujna oba pristopa. Zdi pa se, da je bilo prav odkrivanje novih pojmov in teorij zapostavljeno; mislili so, da se ti porodijo pač v glavah ustvarjalnih ljudi. Vendar ni tako. De Bono pravi, da se moramo ustvarjalnemu mišljenju namerno posvetiti in obvladati njegove pripomočke (tehnike ali orodja), pripomočke, ki jih je prav on "izdelal". Podobno velja tudi za kvalitativno metodologijo. Njene postopke je bilo šele treba izdelati kot sestavine znanstvenoraziskovalne "orodjarne".


Na istem spoznanju kot je de Bonovo, temelji tudi razlikovanje med algoritmičnim in hevrističnim (heurisko, gr. najdem) delom. Algoritmično delo, npr. večina dela računovodje, poteka po jasno določenih postopkih, ki jih je mogoče nadomestiti tudi z računalniškim programom. Pri hevrističnem delu, npr. delu znanstvenika, pa moramo poiskati različne možnosti za rešitev problema, jih preučiti in izdelati inovativno rešitev. Tradicionalna validacijska raziskava poteka algoritmično. Kvalitativna raziskava pa je hevristična.
Viri:
Nastja Mulej, Edward de Bono: Resnica je odlična, a ni dovolj. Delo (Ona) 14.2.2012: 12-16.
D. H. Pink, Zagon. Videotop, Maribor, 2011.
http://www.debonosociety.com/
http://www.edwdebono.com/

petek, 12. november 2010

Avtonomija stroke = razmerje N/T

Francoska sociologa Jamous in Peloille, raziskovalca zdravstva, sta predlagala svojsko teorijo strokovne avtonomije. Po njima je avtonomija neke stroke tem večja, čim večji je v stroki delež samostojne presoje strokovnjakov v razmerju do odločanja na osnovi protokolov, tehničnih navodil in drugih pisnih pravil in navodil. Strokovna presoja je po njima nekaj, kar ni vnaprej določeno, predpisano, kar ni 'determinirano' (indeterminacy), ampak so to odločitve 'po prosti presoji', lahko tudi v nasprotju s pisnimi navodili. Če v stroki prevladuje odločanje na osnovi pisnih navodil in opisov 'tehničnih' postopkov, če torej v njej prevladuje 'tehničnost' (technicality), je stroka bolj ranljiva, manj avtonomna, saj se v nekaj, kar je zapisano, lahko vsakdo vtika. Pri tem mislita predvsem ranljivost stroke v odnosu do administracije, birokracije. 
Tako pojmovanje avtonomije se mi je zdelo vprašljivo. Po mojem je strokovnjak tisti, ki bolje obvlada neko področje dejavnosti kot laik, vseeno, ali se pri tem opira na izkušnje, raziskovalno znanje, zapisane postopkovnike, ali pa se odloča na osnovi bolj ali manj proste presoje na osnovi izkušenj, 'občutka', 'intuicije'. Strokovnost se izkazuje z uspešnostjo dela. Poleg tega se mi zdi, da je povzdigovanje 'proste presoje' v primerjavi s 'tehnikalijami' ostanek preteklosti, ko so v zdravstvu imeli posebno veljavo prav strokovnjaki, ki so na 'prvi pogled' videli, kaj je bolniku; ki so postavili diagnozo 'takoj, ko je bolnik stopil skozi vrata', ki so presenečali z nenavadnimi odločitvami, ki pa so se izkazale za uspešne - karizmatični geniji torej. Njihov vek je v naši dobi tehnizirane medicine minil in pričakovali bi, da bo kot avtonomen strokovnjak veljal tisti, ki obvlada raziskovalno pridobljeno znanje, ki je navsezadnje prelito v različne protokole zdravljenja, v 'tehnikalije'.
V Veliki Britaniji so izvedli raziskavo, v kateri so v skupinski razpravi povprašali medicinske sestre o tem, kako se odločajo pri delu in kakšno vlogo imajo pri njihovem delu 'občutki', 'intuicija' in 'izkušnje' v primerjavi z raziskovalno pridobljenimi dokazi. Pokazalo se je, da so 'občutki' in 'intuicija' lahko pomembni, da človek postane pozoren na določenega pacienta ali določeno vedenje, da pa se pri odločanju za delovanje sestre opirajo na 'izkušnje'. Raziskovalnega znanja niso kaj dosti omenjale.
Tudi pogovor v naši skupini je pokazal, da sestre marsikdaj ravnajo samostojno, tudi v nasprotju z običaji ali pravili in da se pri tem opirajo na izkušnje. Tudi zdravniki se večkrat obračajo nanje za svet, saj so tiste, ki spremljajo paciente kontinuirano dan in noč.