VRSTE BESEDIL ZA KVALITATIVNO ANALIZO

Besedila so različnih vrst in morda so nekatere metode kvalitativne analize bolj primerne za analizo določene vrste besedil, druge pa za analizo druge vrste besedil. Nagovor politika je morda primerneje analizirati po metodi kritične analize diskurza, tj. ga interpretirati s pojmi kritične družbene teorije, kot z metodo prizemljene (grounded) analize.

Ker sem bil od malega vzgajan, da moram govoriti "po resnici", sem nekoč v nekem poročilu hotel navesti resnične razloge za nekaj takega kot (pre)pozno oddajo raziskovalnega poročila. Poučili so me, da v tem primeru ne bomo dobili sredstev za nadaljevanje raziskave. To pomeni, da ne smem navesti resničnih razlogov amapak se moram bodisi izogniti navajanju razlogov bodisi navesti neresnične razloge. Od tedaj dalje se trudim razlikovati interesno motivirana besedila od besedil, ki niso interesno motivirana oziroma, ki jih motivira samo interes odkriti dejansko stanje. (Tu se bom ognil razpravi o tem, ali je to sploh mogoče in kako to razumeti.)

Osnovni kriterij delitve besedil je torej glede na motiv ustvarjalca besedila. Glede na ta kriterij se besedila delijo na interesno motivirana in interesno nemotivirana. K prvim sodijo npr. politični programi, govori in zapisi politikov; besedila, katerih namen je pridobivanje pristašev ali vernikov ipd. Besedila v strankarskem časopisu so a priori strankarsko motivirana. Včasih je taka razvrstitev možna a priori, drugič šele po analizi, ki odkrije prikrito ideologijo, prikriti interes ali namen besedila. V drugo kategorijo sodijo besedila, ki jim ne moremo a priori pripisati drugega interesa kot veren opis stanja ali dogajanja. K tem sodijo raziskovalna poročila, tako v njih zbrane empirične izjave (intervjuji) kot celotna poročila; mnoga novinarska poročila ipd. 

Tretjo kategorijo sestavljajo poučna besedila. So nekako sredi med interesno motiviranimi in nemotiviranimi besedili. So motivirana z namenom poučiti, vendar vsebujejo opisno gradivo, pridobljeno z motivom sporočiti resnično stanje, ne predvsem kake ideologije ali vere.

Četrto kategorijo sestavljajo izpovedna besedila, kamor sodijo literarna besedila od poezije do literarnih pripovedi, tudi če niso izrazito izpovedna ampak fantazijska. Vključitev teh besedil med besedila, primerna za analizo, postavlja nove zahteve pred metodologijo kvalitativne analize. Domnevamo lahko, da se bo treba pri analizi teh besedil približati literarni interpretaciji na osnovi poznavanja literarne teorije. To kaže k novi metodi, ki bo kombinirala literarno-teoretske in sociološke ali psihološke koncepte. 

Drugi kriterij delitve besedil je oblika besedila (formalni kriterij). Ta kriterij se prepleta s še enim kriterijem, to je, kriterijem načina nastanka besedila (genetski kriterij). Provizorično lahko razlikujemo homogena in heterogena besedila. Homogena so besedila enega pisca ali govorca, npr. življenjepis, pismo, poročilo ali opis dogodka, govor, potopis itd.). Heterogena so besedila, sestavljena iz odlomkov ali prispevkov različnih piscev ali govorcev, npr. intervju (vprašanja in odgovori), zapis razprave (izjave različnih oseb).

(se dopolnjuje)

Mačistični diskurz o spolnosti

Kot primer diskurza, ki ga kritiki/kritičarke navajajo kot dominantni diskurz v naši kulturi, navajamo diskurz o spolnosti. Ta diskurz vključuje govor o moškem spolnem nagonu; o ženski kot zapeljivki moških; o moških-slabičih; o terapevtskem zapeljevanju; o incestu med očetom in hčerko; o spolni svobodi; o enakosti. Diskurz gre takole:

- Ženska vzbudi spolni nagon moškega; njegov nagon je naraven in nepopustljiv, zato ga mora moški zadovoljiti in je pri tem nujno agresiven; ženska je naravni objekt spolnega nagona moškega.

- Primer Dore (Freud). Dora se je pritoževala, da jo očetov prijatelj zapeljuje. Freud interpretira zadevo kot nevrozo, ki se je pojavila, ker so bile vzbujene njene potlačene spolne želje, in skuša to mnenje vsiliti Dori, ki nato zapusti terapijo. Freud je predpostavljal, da bi se morala čutiti vzradoščena, da so se ji vzbudile potlačene spolne želje, in počaščena, da jo je zapeljeval imeniten moški, ne pa da ji je bilo to neljubo vsiljevanje.

- Slabič je moški, ki ga ne zanima nadvladovanje žensk in tekmovanje z drugimi moškimi. Seks mora vsebovati značilnosti lova, zasledovanja in zapeljevanja, sicer ni razburljiv in uspešen.

- Bostonsko pesnico in lepotico Anne Sexton je zapeljal terapevt. To se je razkrilo, ko je njena hčerka dala materinemu biografu na rapolago trakove s posnetki seans. Časopisje se je razpisalo o tem, da je ona s to 'izdajo' kršila etične norme in spodkopala zaupanje pacientov v terapevte. Pri tem pa skoraj niso omenjali spolne zlorabe, ki jo je zagrešil trapevt.

- Incest očeta s hčerko se interpretira kot po svoje opravičljiva  posledica dejstva, da oče ni našel zadovoljitve pri ženi. Pri dečkih, ki so jih zlorabili moški, se omenja kot najhujše to, da so bili na ta način postavljeni v položaj ženske, kar ogroža njihov razvoj v 'prave' moške.

- Spolna svoboda se interpretira kot svoboden dostop do spolnosti za moškega in kot dolžnost ženske, da mu ustreže. Ženska nima pravice, da bi se čutila prevarano ali prizadeto zaradi nezvestobe moškega. Nezvestoba moškega se tolerira, nezvesta ženska pa je ozačena kot neodgovorna žena in mati.

- Spolna neenakost se minimizira. Primeri neenakosti naj bi bili naključni, manj pomembni, delni, ali pa trdijo, da je neenakost  naravna.

Kritiki oziroma kritičarke pravijo, da je ta diskurz dominanten, ko je v tej obliki morda zgolj mačističen, omejen na eno skrajnost moškega kontinuuma. Sama kritika tega diskurza pa je prav v tem, da ga ima za dominantnega, da se torej bori z mlini na veter, tudi sama zgolj - feministični diskurz. Mar se danes ženske ne pritožujejo čez poženščenje moških? So zaslepljene z dominantnim diskurzom? Ali pa te pritožbe fabricirajo moški, da bi lahko še naprej zatirali ženske?
Vir: Hare-Mustin, Rachel. 1994. Diskurse im verspiegeltem Raum: Eine postmoderne Analyse der Therapie, Familiendynamik, 19, 1994, 3: 205-232. - Komentar B.M.

Kritična analiza diskurza je razkrinkanje ideologije

Ena od metod kvalitativne analize je kritična analiza diskurza. Beseda "diskurz" izvira etimološko iz latinskega discurrere, raztekati se, razbežati se, tekati sem in tja, ki se povezuje v kolokacijo s fama, glas, govorice - fama discurrit; to so torej govori, govorice, ki se razširijo, so razširjene. Diskurz naj bi bilo torej splošno razširjeno besedilo, ki izraža neko samoumevnost. Tega ne gre vzeti preveč dobesedno, saj so nekateri diskurzi res splošno razširjeni ali dominantni, drugi pa vezani na posebne družbene skupine, slojne, poklicne, starostne, spolne ipd. 

Imamo opraviti s sestavljenim pojmom, sintagmo, ki vsebuje pojme "analiza", "kritika" in "diskurz".

Začnimo z najlažjim, analizo. V okviru kvalitativne analize (KA), ki je analiza besedil, pomeni analiza, da je kakršno koli besedilo predmet raziskovalne pozornosti ali analize, razčlenjevanja. Besedilo lahko raziskujemo, razčlenjujemo z različnimi raziskovalčevimi motivi, z različnih vidikov, različne njegove značilnosti. Predpostavljeni motiv v okviru KA, ki je znanstveno raziskovalna metoda, je ugotavljanje resnice, dejanskega stanja, kakor koli so ti pojmi, "resnica", "dejansko stanje", predmet nikoli končane razprave. Velja, da nam ne gre za prepričevanje ali izpovedovanje, ampak za opis stvarnega stanja, kot smo ga v danem trenutku sposobni videti in opisati. Besedilo lahko analiziramo z različnih vidikov, to je, različnih zornih kotov raziskovalca. Na primer: lahko vzamemo besedilo z zaupanjem kot veren opis nekega stanja ali kot pristen izraz nekega doživljanja; lahko pa smo do besedila a priori nezaupljivi, kritični, in iščemo v njem pomanjkljivosti, netočnosti, neresnice, potvorbe ipd. Lahko nas zanimajo različne značilnosti besedila, od vsebinskih do oblikovnih. Osnovna značilnost, ki nas zanima, je pomen besedila, pomen v smislu pomenljivosti ne pomembnosti. Iskati pomen besedila pomeni ugotavljati, kakšno misel izražajo besede; kaj je hotel pisec povedati, kaj se skriva za besedami. To skušamo dognati tako da odkrivamo pojme, izražene z besedami, in jih povezujemo med seboj in s kontekstom. To početje je negotovo, kajti pojmov ali misli, ki so po našem skriti za besedami, ne moremo izraziti drugače kot spet z besedami, besedami raziskovalca, pri čemer se lahko zgodi dvojna nenatančnost: da napačno dojamemo, kakšna misel s skriva za besedo; da to po našem skrito misel, tudi če smo jo ustrezno dojeli, neustrezno izrazimo s svojimi besedami (neustrezno kodiramo).

Kritika (gr. krino, razločim, izberem, sodim ipd.; kritikos, razsoden) pomeni, da besedilo ocenjujemo po določenih merilih (kriterijih), v kolikšni meri je skladno z določenimi vrednotami raziskovalca. Ko torej izrečemo neko sodbo o besedilu, se moramo zavedati, da je to sodba z vidika raziskovalčevih vrednot in kriterijev in ne morda neka od raziskovalca neodvisna lastnost besedila. Isto besedilo je z vidika enega kritika "heretično", z vidika drugega pa "pravoverno"; "napredno" ali "nazadnjaško"; "liberalno" ali "konservativno"; "filogino" ali "mizogino".  V okviru KAD ima "kritika" še poseben pomen v okviru sociološke "kritične družbene teorije" (o tem več v nadaljevanju).

Diskurz je etimološko "govorica" (lat. fama), razširjena govorica; torej katerokoli (razširjeno, običajno) besedilo.  Pri tem je razširjenost, običajnost, manj pomembna, saj lahko analiziramo tudi besedila, ki krožijo v ožjem krogu. Vendar raje analiziramo razširjena, običajna besedila, saj ta izražajo samoumevnosti in stereotipe, ki jih želimo kritizirati, ker pačijo stvarnost. Vendar vsako besedilo ni diskurz. "Diskurz" ni tujka za "besedilo", čeprav lahko vsako besedilo postane diskurz z vidika analitika. Diskurzivnost ni substantivna ali trajna oznaka, ki bi veljala za določeno besedilo kot njegova trajna lastnost, kot npr. da je besedilo slovensko. Besedilo postane diskurz, če nanj gledamo, kot da je diskurz; to pomeni, če v njem kot raziskovalci iščemo določene pomene, ki so pomembni z vidika naše - kritične - teorije. Vremensko poročilo verjetno ne skriva ne takega ne drugačnega stališča do družbene neenakosti, za besedami liderja stranke "Za naše otroke gre" pa lahko najdemo diskriminatorno stališče. Zagnan kritični analitik pa bi morda lahko domneval, da je tudi vremensko poročilo diskriminatorno in torej - neegalitarni diskurz. (Zdi se, da je "diskurz" nekakšna psovka.)

Diskurz je v splošnem pomenu lahko kakršno koli besedilo. Vendar ne gre enačiti pojma "besedilo" s pojmom "diskurz". V posebnem pomenu je namreč diskurz besedilo, v katerem iščemo (in najdemo) izraz kakega posebnega družbenega interesa oziroma ideologijo kot izraz takega parcialnega interesa, izraz, prikrit s sklicevanjem na obči interes ali resnico. 

Diskurzivnost je odnosni pojem in pojem s kontinuumom: je delno lastnost besedila kot takega, delno pa značilnost zornega kota analitika. V skladu s konstruktivističnim nazorom analitik ni nevtralen opazovalec ampak sam tudi družbeni akter, ki analizira besedilo pod določenim, to je, pristranskim zornim kotom. Ta zorni kot je zrenje z vidika družbene kritike; je odkrivanje prikrite ideologije in dekonstrukcija ali razkrinkanje ideologije, da bi prispevala k spremembi družbenih odnosov v smeri večje pravičnosti.

Besedila se torej razporede na kontinuumu bolj ali manj izrazite diskurzivnosti ali  ideološkosti. So besedila, pri katerih je njihova interesnost ali ideološkost vidna na prvi pogled, in besedila, v katera analitik s prizadevnim dlakocepljenjem odkrije iglo pristranskosti v senu nevtralne ali navidez nevtralne opisnosti. Katero koli besedilo torej postane "diskurz", če ga gledamo kot možen izraz interesno pogojenega govora; govora, ki služi določenim družbenim ciljem njegovega avtorja ali avtorjev; če ga gledamo kot ideologijo. 

Upoštevati moramo tudi, da se pojem diskurza in analize diskurza navezuje na kritično teorijo družbe, izvorno neomarksistično teorijo frankfurtskega kroga, ki je ena od teorij, ki pojasnjujejo družbeno dinamiko. Značilno zanjo je, da vidi družbo kot razredni spopad (dominantnih in submisivnih slojev, gospodarjev in sužnjev, izkoriščevalcev in izkoriščanih) za razliko od njej nasprotne sistemske teorije, ki vidi družbo kot sovisnost njenih delov, kjer sprememba v katerem koli delu vpliva na celoto (v ideoloških prikazih kot "veliko družino"). Analiza političnih ali oblastnih besedil bo torej lažje odkrila njihovo ideološko zamaskirano pristranskost, kot analiza opisnih akademskih člankov ali poročil. Analiza na videz nevtralnih, objektivnih in faktografskih novinarskih ali celo akademskih člankov pa bo v tem večje zadovoljstvo analitika, če bo v njih odkril ideološko pristranskost.

Kritično analizo diskurza dobro ilustrira navedek iz kolumne Saše Vidmajer (Delo SP, 26. 4. 24):

"V poročanju ameriških medijev o vojni v Gazi težko naletiš na besedo »genocid«. Mainstream časopisje redkokdaj omeni »etnično čiščenje«, »zasedena ozemlja«, »okupacijo«, palestinska »begunska taborišča«, kar je med drugim dikcija Združenih narodov. O »Palestini« ne govorijo. Teksti o palestinskih žrtvah pogostoma uporabljajo pasiv, to je tisti glagolski način izražanja, pri katerem osebek ni nič kriv. Terminologija vojne je premišljena in nadzorovana."

"...ta mesec je prišel v javnost kontroverzni memorandum NYT (New York Times, op. pis.), zabeležka s preciznimi terminološkimi navodili, ki jih je uredništvo dalo redakcijam. Časopis je »naročil novinarjem, ki so poročali o izraelski vojni na območju Gaze, naj omejijo uporabo izrazov 'genocid' in 'etnično čiščenje' ter naj se izogibajo rabi besede 'okupirano ozemlje' pri opisovanju palestinskega ozemlja«,"

Če upoštevamo zgoraj opredeljeno odnosno pojmovanje diskurza, pojem kontinuuma "ideološke okuženosti" in povezanost s kritično družbeno teorijo, se zdaj lahko spustimo v opis metod in tehnik diskurzivne analize.

Predmet analize so tri dimenzije diskurza: besedilo v ožjem pomenu, kontekst nastanka besedila (diskurzivna praksa) in širši družbeni kontekst akterjev (družbena praksa). Pri analizi besedila nas zanima izbor besed (npr. opisne, čustveno obarvane, metafore), skladnja (npr. dolžina povedi, preprostostost ali zapletenost, jasnost ali nejasnost), slog (opisen ali čustveno izrazen, preprost ali učen, stvaren ali ironičen). Odkrivamo izrazne načine, ki zamegljujejo pravo vsebino: samostalniško izražanje namesto glagolskega ("prišlo je do odpuščanja delavcev" vs. "odpustili so delavce" ali "podjetnik N. N. je odpustil sto delavcev"), selektivno navajanje (citiranje) in parafraziranje izjav, posplošeno ali konkretno opisovanje, poudarjanje vloge akterjev ali zamolčevanje, osebno ali neosebno izražanje ipd.

Diskurzivna praksa je razširjen način pisanja v smislu zvrsti, sloga, skladnje in izbire besed.  Dobro jo ilustrirajo uredniška navodila novinarjem iz gornjega primera, ki določajo, kaj in kako naj pišejo o vojni na Bližnjem vzhodu.

Družbena praksa pa nakazuje družbeno-politične okoliščine, v katerih nastane ali se pojavi besedilo. Take okoliščine so lahko politični spopadi, protesti, vojne, predvolilno obdobje, obdobje epidemije kužne bolezni ipd. 

Diskurzi so lahko dominantni (gospodovalni) ali submisivni (podrejeni). Način, kako večina ljudi v kaki družbi zastopa skupne nazore, o njih govori in se po njih ravna, spada k dominantnemu diskurzu in ga vzdržuje. Vsi diskurzi, ki obstajajo v kaki družbi, niso enako pomembni; nekateri med njimi bolj kot drugi vplivajo na jezik, mišljenje in ravnanje.

Dominantni diskurzi ustvarjajo socialno interakcijo, določeno jezikovno skupnost in socialno-ekonomski kontekst in so po njih ustvarjeni. Ko tisti, ki govori določen jezik, akceptira določene jezikovne oznake, ga te pri označevanju in komuniciranju z drugimi in pri tvorjenju njegovih predstav omejujejo. Človek z jezikom, z uporabo določenih besed in ne nekih drugih, stukturira tako lastno doživljanje “realnosti” kot tudi doživljanja drugih, s katerimi komunicira. Kadar skupina ljudi na zaupen, domač način govori med seboj in vzdržuje odnose, odraža velik del dogajanja med njimi dominantne diskurze in jih utrjuje. Ker so dominantni diskurzi nekaj tako domačega, jih imajo ljudje za samoumevne in jih sploh več ne zaznavajo. Teško jih je postaviti pod vprašaj. Sodijo k identiteti večine članov vseh družb in vplivajo na njihova stališča in vedenje. 

Teorija diskurza je le eden od cele vrste postmodernih epistemoloških pristopov, ki se sprašujejo po tem, kako se konstruira pomen. Obstaja več med seboj konkurirajočih pogledov na svet in ne le en sam. Namesto  ene same glavne zgodbe in poskusov odkrivanja univerzalnih zakonov, ki so bili značilni za spoznavanje od razsvetljenstva dalje, se spoznavanje sedaj pojmuje kot večplastno, fragmentarno, odvisno od konteksta in lokalno. Spoznavanje se pojmuje bolj kot informativni pogovor več glasov kot pa natančnen posnetek tega, kar je “tam zunaj”. Teorija diskurza je le eno postmodernih pojmovanj, ki se ga lahko uporabi za analizo odnosov med ljudmi in analizo praktičnih ravnanj, tudi ravnanj posameznih strok. Postmoderni misleci problematizirajo dominantne diskurze s tem, da opozarjajo na obrobne, potlačene diskurze. Dominantni diskurz, samoumevni kulturni okvir, služi povsem konkretnim odnosom dominacije. Določena prepričanja veljajo za naravna samo zato, ker zrcalijo interese najmočnejših družbenih skupin. Tudi terapija ima vnaprej določeno vsebino, tj. vsebino, ki jo določa dominantni diskurz. Pogovor potlačuje in zatira predvsem s tistim, kar izključuje. Zato mora terapevt problematizirati nazore dominantnih diskurzov. 

Za področje nege in socialnega dela je zgled različnih diskurzov raba besed, ki označujejo ljudi z določeno boleznijo. Vemo, da smo prav zdaj priča spreminjanja nekaterih diskurzov, načinov govorjenja. Ne govorimo in pišemo več 'epileptik, shizofrenik, organik' ampak 'človek z epilepsijo, shizofrenijo, organsko poškodbo možganov'. Verjetno se je ta način govorjenja začel v ozkih medicinskih krogih kot neke vrste okrajšan, ekonomičen način sporazumevanja med neposredno vpletenimi strokovnjaki (nekako tako kot šaljivo mislimo, da se na hitro sporazumejo operaterji: 'Kaj pa imamo danes? Tri želodce, pet slepičev' ipd.). Ta način sporazumevanja pa je predrl zidove operacijskih dvoran in se razširil v druga okolja. Zelo očitno pa je postalo, da je stari način govorjenja, stari diskurz, poudarjal eno od človekovih značilnosti ali težav, namreč njegovo prizadetost, zakrival pa je celoto človekove osebnosti in s tem izključeval človeka iz odnosov in dejavnosti. To je imelo za prizadete zelo otipljive negativne posledice na več področjih življenja. Pravimo, da se diskurz 'defekta' umika diskurzu 'moči', preostalih sposobnosti, kompetenc. Seveda samo s spremembo načina govorjenja ne bomo nenadoma čudežno odpravili vseh težav. Vendar vztrajna raba drugačnega načina govorjenja počasi le spremeni odnos. Stari pregovor 'Beseda ni konj'  moramo obrniti: 'Beseda je konj'. Beseda lahko prizadene, beseda določa naš odnos.

Viri: 

Hare-Mustin, Rachel. 1994. Diskurse im verspiegeltem Raum: Eine postmoderne Analyse der Therapie, Familiendynamik, 19, 1994, 3: 205-232.

Best, S., Kellner, D. 1991. Postmodern theory. New York, Guilford.

Stevens, P. A. J. (Ed.), Qualitative data analysis: key approaches, Sage, Los Angeles 2023.

Vidmajer, Saša, Navodila za uporabo vojne v medijih, Kolumna, Delo SP 26. 4. 2024. https://www.delo.si/sobotna-priloga/navodila-za-uporabo-vojne-v-medijih/

(dopolnjeno 27. 4. 2024)