NAUKI ZGODOVINOPISJA ZA KVALITATIVNO METODO

Zgodovinopisje in kvalitativna metoda sta si podobna v več ozirih. Zgodovinopisju ne gre samo za naštevanje dejstev, ampak skuša ugotoviti "barvo" zgodovinskih obdobij, izraziti bistveno značilnost obdobja ali osnovni koncept. Pogled na posamezna obdobja se s časom spreminja; ni dokončne resnice. Tako tudi kvalitativna raziskava izraža različne poglede na isto dogajanje ne "dokončne resnice". Tako kot skuša zgodovinar rekonstruirati kako dogajanje, skušamo tudi v kvalitativni raziskavi rekonstruirati celoto in jo "oživiti". Pri oblikovanju poskusnih teorij sta kakor pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov pomembni intuicija in imaginacija. Obe vrsti raziskovalcev iščeta stične točke med svojim osebnim doživljanjem in materijo, ki jo analizirata.

Ne vem, kako da sem sinoči segel po mehko vezani knjigi z zelenkastim ovitkom iz zbirke Studia Humanitatis - Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek (Ljubljana 1985) in odprl poglavje Micheletovi srednji veki (strani 23-52) - morda zato, da bi si odpočil od branja nemščine. Tam je knjiga stala neprebrana, pravzaprav nedotaknjena; niti prelistal je nisem bil, ali pač, pre- - kako se reče temu dejanju, ko knjigo med prsti narahlo upogneš in s palcem pridržuješ in hkrati pustiš listom, da brzijo od zadaj naprej ali od spredaj nazaj, da ti delajo veter kot pahljača? Pustil sem jo za prihodnost. In sinoči je ta prihodnost prišla - po 35 letih. Kakor da je včeraj. 

Michelet (a ima ta človek kakšno ime, zaman iščem*; velikani imajo samo eno ime, naj bo rojstno ime ali priimek ali nadimek ali psevdonim: Jezus, Napoleon, Tito) je bil, kot razberem, pač zgodovinar, ki je v 19. stol. napisal Zgodovino Francije, v kateri se je posebej posvečal srednjemu veku. Posvečal na svojski način. Njegova zgodovina "sodi na videz v njegov najbolj literaren in najmanj 'znanstven' del." Bil je "oživljalec" zgodovine (Le Goff).

Prva stvar, ki je zame zanimiva, saj se ujema z mojo težnjo, da zgodovine ne bi videl samo kot zaporedje dogodkov, ampak da bi v njej prepoznal zakonitosti. Kot gimnazijec in študent sem menil, da te zakonitosti povzema historični materializem, marksizem, kot znana zgodovinska obdobja, ki se končajo z brezrazredno družbo. Že takrat sem slišal, da je prof. Mirko Avsenak, oče moje sošolke Marije, učil, da ima vsako zgodovinsko obdobje svojo "barvo" in da je namen zgodovine, da odkrije to "barvo". Tako nekako. Zdaj bi rekel, da mi je všeč tisto zgodovinopisje, ki skuša obdobja ali sklope dogodkov, dogajanj, "opojmiti", konceptualizirati; ki se ne zadovolji z naštevanjem zaporedij in sklepanjem o vzrokih in posledicah linearno, ampak, ki oblikuje pojme, "barve" obdobij. Ker ta članek ni pisan z zanimanjem za zgodovino, se bom odpovedal navajanju primerov.

Druga zanimivost je, da je Michelet povsem "zakonito" s časom spremenil svoj pogled na srednji vek: najprej je bil to "lepi srednji vek", nato "mračni srednji vek", da bi se nato spet vrnil k svojim izhodiščnim občutjem te dobe. Le Goff je našel pri njem štiri različne, tudi nasprotne poglede na isto obdobje. Pogled na zgodovinska obdobja se torej celo pri istem zgodovinarju "zakonito" spreminja; ni dokončne resnice. Človek ima pravico spremeniti svoj nazor, si oporekati. Na pogled na preteklost vedno vpliva tudi pogled na sedanjost in obratno: pojmovanje preteklosti vpliva na videnje sedanjosti. Michelet je - po Le Goffu - "hkrati bral dve zgodovini, minulo zgodovino in sodobno zgodovino." (38) "Michelet je bolj kakor kdorkoli bral in pisal zgodovino preteklosti v luči zgodovine sedanjosti." (27) Te ugotovitve nas sproščajo pri ustvarjanju naših teorij. Te nikoli niso "zadnja in edina resnica". Drugi jih bodo prebrali, komentirali, dopolnili, kritizirali. Znanost je kolektivna dejavnost. Naj nas drugačni nazori, glasovi drugih, ne ovirajo, ampak spodbujajo. Stanje znanosti je nepopolno.

Tretja misel je povezana z vlogo teorije pri kvalitativnem raziskovanju (tudi o odnosu med kvantitativno in kvalitativno metodo ima Le Goff nekaj misli - v nadaljevanju). Kvalitativna metoda se med drugim odlikuje prav po tem, da je tesneje povezana s teoretiziranjem, saj se vsaka analiza gradiva zaključi s "poskusno teorijo". Če je zgodovinarju dovoljeno, da "oživlja" zgodovino, naj bo tudi nam dovoljeno, da oživimo lokaliteto, osebo, posameznika, odnose; da vnesemo v "opojmljenje" gradiva nekaj svoje imaginacije. "... za Micheleta je dokument, še zlasti pa arhivski dokument zgolj odskočna deska za domišljijo, sprožilec za vizijo." (24) Dokument je "poetiški spodbujevalec" (24) Tako daleč nam ni treba iti. Dosegli naj bi "srečno ravnovesje, plodno sodelovanje, med pravilno uporabljeno dokumentacijo in dobro utemeljeno imaginacijo." Zgodovinar ima "pravico do imaginacije". Dodajamo: tudi družboslovec in psiholog. V kvalitativni raziskavi skušamo na osnovi empiričnih drobcev, izjav, opazovanj rekonstruirati celoto, "oživiti" osebo, situacijo, ugotoviti pomen, jo izraziti s pojmom. Zgodovinar Michelet je, slikovito izraženo, "iztrgal mrliče grobovom, da bi jih 'prebudil', 'oživil'." Le Goff ga imenuje oživljavec. 

Četrtič. Prednost kvalitativnega raziskovanja je v generiranju teorij, ne toliko v njihovem preverjanju. Pri tem ima pomembno vlogo tudi intuicija. Ta zaničevana in zapostavljena "metoda" zasluži obzirnejšo in pazljivejšo obravnavo, lahko bi rekli rehabilitacijo. Prvega vtisa, prvega vzgiba ne gre zametavati. "Na zgodovinarja učinkuje moč vzdušja /v arhivu/..." "... se začenja z ustvarjalnim učinkovanjem svetega prostora v arhivskem depoju, še preden je besedilo prebrano." (24)

Peta vzporednica je povezana s pojmovanjem, da je raziskovalec raziskovalni instrument. To pomeni, da raziskovalec opiše svoje doživljanje ob raziskovanju. Ta opis se uporabi pri konceptualizaciji poskusne teorije. Drugače rečeno: empatija ni prepovedana. Zgodovinar Michelet je "iz Zgodovine Francije naredil avtobiografijo" (Le Goff, 51). Sam je zapisal: "Intimna metoda: poenostavljati, biografirati zgodovino, kakor da gre za človeka, zame." Le Goff dodaja: "Kakor je Flaubert dejal: Madame Bovary sem jaz...", tako naj bi kvalitativni raziskovalec prepoznal stične točke med gradivom, recimo med izjavami intervjuvanke, in svojim doživljanjem, samim sabo. To pomeni, da hkrati "vnaša sebe" v gradivo in se istočasno distancira od Drugega, razlikuje svoje doživljanje in doživljanje intervjuvanke.

* ... in najdem v franc. wikipediji: Jules Michelet, roj. 21. avg. 1798 v Parizu, umrl 9. feb. 1874 v Hyèresu; Glavno delo: Histoire de France (dela I in II [do 1270], 1833 ; del III [do smrti Karla V], 1837; del IV [za vlade Karla VI], 1840 ; del V [Karl VII], 1841del VI [“Louis XI in Téméraire”], 1844) 

Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology

Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.

Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.

Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.

Raziskovalec kot raziskovalni instrument

Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?

To je naslednje vprašanje ene od slušateljic tretje generacije magistrskega  študija VŠZN Jesenice. Vprašanje ni ravno natančno in spet bom odgovarjal na tisto, kar jaz mislim, da misli slušateljica. Vprašanje govori o subjektivnem ocenjevanju. Subjektivno je nasprotno od objektivnega. Objektivno oceniti nekaj pomeni oceniti glede na neko širše sprejeto ali vsaj pojasnjeno merilo. Ker govorimo o stroki zdravstvene nege, bi to pomenilo oceniti nekaj glede na v stroki širše sprejeta merila. Raziskovanec nam na primer opisuje neko svoje ravnanje, ki je po njegovem zdravilno (npr. uživanje določene hrane, prehrambeni režim, režim vadbe ipd.), po doktrini stroke pa ni priporočljivo. Ne glede na to, ali bomo to sogovorniku povedali že med intervjujem (glej prejšnji blog) ali ne, seveda lahko v interpretaciji empiričnih ugotovitev zapišemo oceno: "Ljudje počnejo to in to, kar po doktrini stroke ni priporočljivo." Pri tej oceni smo se oprli na to, kar je zapisano in posredovano kot strokovna doktrina, torej na objektiven kriterij. Če pri preiskovancih ugotovimo povprečno težo, ki je višja od priporočljive, bomo to svojo oceno seveda zapisali.

Subjektivno oceniti nekaj pa pomeni oceniti nekaj na osnovi svojega kriterija, ki se ne opira na v stroki širše sprejeta merila, ampak izvira iz našega občutka, morda notranjega odpora do nekega ravnanja, osebne bojazni, čustvene prizadetosti, osebnih slabih izkušenj s takim ravnanjem in podobno. V takem primeru se moramo spomniti na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da je raziskovalec tudi raziskovalni instrument. To pomeni, da je doživljajski odziv raziskovalca ob raziskovanju, odziv med intervjuji, v skupinski razpravi, ob srečanju z raziskovanimi in v podobnih situacijah tudi relevanten raziskovalni podatek. To dalje pomeni, da je zaželeno, priporočljivo, če že ne obvezno, da raziskovalec opiše svoje doživljanje med raziskavo. Ta opis bo vseboval tudi njegove "subjektivne ocene", seveda pa naj bi vseboval tudi opis razlogov za te ocene. Raziskovalec se bo vsaj do določene mere razkril in to bo raziskavi v prid.

Opozoriti pa moramo, da mora opis svojega doživljanja jasno ločiti od drugih opisov, zapisov intervjujev in drugega gradiva. Nikakor ga ne sme vpletati me druge opise, ne da bi bilo popolnoma jasno, kaj je opis njegovega doživljanja.