Simbolni interakcionizem

Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi. 

Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije. 

Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov. 

1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije

2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.

Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene. 
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem. 
Šolska svetovalka: To je družinski problem. 
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.

3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.

Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij): 

Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.

Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.

Kakovost kvalitativne raziskave: prva pomoč - The Quality of Qualitative Research: First Aid

Kvalitativno (interpretativno) raziskovanje ni samo dopolnilo kvantitativnega (pozitivističnega), ampak se je razvilo predvsem kot kritika kvantitativnega pozitivističnega raziskovanja. To pomeni tudi, da ni preprosto prevzelo pozitivističnih kriterijev kakovosti raziskave, ampak je oblikovalo svoje kriterije kakovosti, ki vsebujejo kritiko pozitivističnih kriterijev. To ne pomeni, da z vidika kvalitativne paradigme zavračamo pozitivistične kriterije, ampak da damo raziskovalcu na izbiro, ali se bo pozival na pozitivistične ali interpretativne kriterije.
Tokrat se bom izognil razpravi o kritiki pozitivizma, navedel bom samo nekaj najosnovnejših načinov, kako v kvalitativni raziskavi zagotavljamo in utemeljujemo njeno kakovost kot znanstvene raziskave - za prvo pomoč.
Pozitivistični kriteriji znanstvenosti raziskave, njene znanstvene kakovosti so: (1) notranja veljavnost, (2) zunanja veljavnost ali posplošljivost, (3) zanesljivost in (4) objektivnost. Interpretativna (kvalitativna) metodologija te kriterije kritizira in jih drugače poimenuje, v bistvu pa oba pristopa težita k istim vrednotam. Raziskava naj bi bila (1) kredibilna, (2) relevantna, (3)  sledljiva ali konsistentna, (4) potrdljiva ali konfirmabilna. Včasih se zdi, da gre samo za sprevračanje besed, a v tem sprevračanju besed se skriva drugačen pogled na spoznavanje stvarnosti.
Kako dosegamo te kriterije kakovosti?
1. Kredibilnost (notranja veljavnost). Raziskava je kredibilna, če smo v postopku raziskovanja dosegli primerno stopnjo zaupanja med nami, raziskovalci, in raziskovanimi; če se ljudje prepoznajo v opisih; če se raziskovanec strinja z našim opisom njegovega doživljanja; če ljudje prepoznajo pojave, ki jih opisujemo. Kredibilnost povečamo s triangulacijo (več vrst podatkov, več raziskovalcev, različna teoretična izhodišča, več metod); s člansko validacijo (strinjanje raziskovanih z opisom); z uspešno integracijo negativnih primerov (ki navidezno nasprotujejo naši teoriji) in nekaterimi drugimi postopki.
2. Relevantnost ali prenosljivost (zunanja veljavnost). Raziskava je prenosljiva, če bralec ugotovi, da njeni opisi in njena spoznanja veljajo tudi v njegovem kontekstu; če javnost (bralci, potrošniki raziskave) presodi, da so ugotovitve splošneje veljavne, prenosljive v druga okolja. Prenosljivost izboljšamo z izborom tipičnih primerov, tipičnih okolij raziskave. Velja pa tudi, da pri kvalitativnem raziskovanju prenosljivost ni vedno naš cilj; pri idiografskih raziskavah skušamo samo bolje razumeti posamezen primer.
3. Sledljivost (zanesljivost). Raziskava je sledljiva (zanesljiva), če je v raziskovalnem poročilu jasno in razločno opisana pot do ugotovitev; če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali primerljivih sklepov; če so postopkovne odločitve jasno razvidne; če so sodbe v raziskavi logično skladne. Sledljivost povečamo z večjo natančnostjo opisa raziskovalnega postopka od začetne zamisli do sklepov.
4. Potrdljivost (konfirmabilnost; nepristranskost, objektivnost). Raziskava je konfirmabilna, če je v njej opisano pristno doživljanje subjekta in če je bil raziskovalec subjektivno vključen (sodoživljanje; raziskovalec kot raziskovalni instrument). Konfirmabilnost se poveča s povečanjem zaupanja med raziskovalcem in raziskovanim in subjektivno vključenostjo raziskovalca, opisom njegovega doživljanja in refleksijo odnosa med raziskovalcem in raziskovanim.
Tele besede so pomembne: potrditev članov, prenosljivost, opis poti, zaupanje.
Raziskava je dobra, če se prizadeti strinjajo z ugotovitvami; če bralec raziskovalnega poročila na njegovi osnovi bolje razume svojo situacijo ali pojave, ki jih pozna; če lahko natančno sledimo raziskovalnemu postopku; če je opis logičen; če je raziskovalec vzpostavil zaupanje med seboj in raziskovanimi in če je opisal svoje doživljanje med raziskavo.