Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.
Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.
Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.
Prikaz objav z oznako socialna opora. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako socialna opora. Pokaži vse objave
torek, 18. marec 2014
petek, 1. junij 2012
Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?
V nekaj naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na vprašanja, ki so jih zastavile slušateljice moje 1. generacije VŠZNJ na 2. srečanju. Prvo je bilo vprašanje hipotez. Odgovor je odvisen od splošnega raziskovalnega pristopa, za katerega se bomo odločili. Ta je odvisen od tega, kolikšno stopnjo raziskanosti dane teme predpostavljamo. Ali drugače: ali se lotevamo teme nepoučeni, naivno, ali poučeni o dotedanjih raziskavah iste teme ali področja. To samo je odvisno od okoliščin in namena raziskave, predvsem od tega, ali je bolj za 'domačo' rabo, za lastno orientacijo, ali ima bolj formalen značaj (magistrska naloga); ali imamo že empirično gradivo, ki je bilo morda zbrano s kakim drugim namenom, ali ga bomo zbrali posebej za to raziskavo.
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.
sobota, 17. marec 2012
PRIMERI KATEGORIJ
V istem zapisu intervjuja najdemo še druge močne pojme ali kategorije poleg pojma REFLEKSIVNA PRAKSA.
Drugi tak pojem je SOCIALNA OPORA. Praktikantka pravi: "... dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo", "se radi pogovarjamo o izkušnjah", "se pogovarjamo doma", "šolske mentorice ... govorijo o pripetljajih". Deloma so to iste izjave, ki smo jih že upoštevali pri pojmu REFLEKSIVNA PRAKSA. Nič ne de. Tu gre zdaj za drug vidik. Ko smo konstruirali pojem refleksivne prakse, smo bili pozorni na to, da se o praksi pogovarjajo. Zdaj pa smo pozorni na to, da imajo na praksi in ob njej okrog sebe krog ljudi: kolegice, mentorico, domače. Z vsemi temi ljudmi so v stikih, z njimi se pogovarjajo o praksi. Ti ljudje sestavljajo njihovo socialno oporno mrežo, katere funkcija je socialna opora.
Če bi upoštevali samo kolegice in mentorico in morda sodelavke na delovnem mestu (ki sicer niso omenjene), bi to poimenovali s pojmom KOLEGIALNA OPORA ali s še ožjim VRSTNIŠKA OPORA, če bi upoštevali samo druge praktikantke. Ti trije pojmi sestavljajo pojmovno hierarhijo:
Drugi tak pojem je SOCIALNA OPORA. Praktikantka pravi: "... dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo", "se radi pogovarjamo o izkušnjah", "se pogovarjamo doma", "šolske mentorice ... govorijo o pripetljajih". Deloma so to iste izjave, ki smo jih že upoštevali pri pojmu REFLEKSIVNA PRAKSA. Nič ne de. Tu gre zdaj za drug vidik. Ko smo konstruirali pojem refleksivne prakse, smo bili pozorni na to, da se o praksi pogovarjajo. Zdaj pa smo pozorni na to, da imajo na praksi in ob njej okrog sebe krog ljudi: kolegice, mentorico, domače. Z vsemi temi ljudmi so v stikih, z njimi se pogovarjajo o praksi. Ti ljudje sestavljajo njihovo socialno oporno mrežo, katere funkcija je socialna opora.
Če bi upoštevali samo kolegice in mentorico in morda sodelavke na delovnem mestu (ki sicer niso omenjene), bi to poimenovali s pojmom KOLEGIALNA OPORA ali s še ožjim VRSTNIŠKA OPORA, če bi upoštevali samo druge praktikantke. Ti trije pojmi sestavljajo pojmovno hierarhijo:
SOCIALNA OPORA
KOLEGIALNA OPORA
VRSTNIŠKA OPORA
Zakaj je SOCIALNA OPORA pomemben pojem, kategorija? Stvar je precej očitna: zato, ker praksa doseže svoj namen samo, če obstaja taka opora. Praktikantke se na praksi srečajo z novimi izzivi, naletijo na težave, včasih na hude obremenitve (npr. smrt pacienta), ki jih lahko obvladajo samo ob pomoči drugih in njihovi empatični opori. Ko mislimo na izboljševanje pogojev prakse, moramo upoštevati tudi zagotavljanje in izboljševanje socialne opore.
Tretji pomemben pojem so OBREMENITVE (STRES), pojem-dvojček s pojmom socialne opore. Praktikantka omenja "žalostne trenutke", ko se "navežeš na pacienta ... in nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese"; "lahko se nalezeš raznih bacilov..."; temu se pridruži "strah pred napakami" in novi izzivi: "spomnim se, kako sem prvič vzela pacientu kri. Bilo me je zelo strah, tresla sem se, potila, nisem upala pičiti..." Lep opis psihofizičnega stresa.
sobota, 11. februar 2012
"KROG X POLJ" (KXP) / MOJA SOCIALNA MREŽA (MSM)
Med tehnikami za evalvacijo ekoloških raziskavic učencev sem zasledil tudi tehniko "FIVE FIElDS MAP" (ali FOUR FIELDS MAP"). Namenjena je ugotavljanju učenčeve socialne mreže ali socialne podpore. Sestoji iz 3-5 koncentričnih krogov, lahko tudi več, razdeljenih na štiri ali pet polj. Učenec vpisuje v to shemo v ločena polja imena svojih DRUŽINSKIH ČLANOV ALI SORODNIKOV, SOŠOLCEV ALI PRIJATELJEV, UČITELJEV IN SODELAVCEV ŠOLE, in DRUGIH OSEB (npr. v ustanovah, organizacijah) in sicer na koncentrične kroge tem bližje središču, čim tesnejši odnos ima z njimi.
Ob tem sem se spomnil, da sem že pred vsaj 30 leti s študenti izvajal vajo "Osebna skupnost", v kateri so v enako shemo vnašali imena članov svoje socialne mreže po istih kategorijah (zadeve seveda nisem patentiral!).
Pri evalvaciji raziskave bi učence lahko vprašali, pri kom so dobili informacije o raziskovalni temi, s kom so se o tem pogovarjali ipd. Osebe, ki so jim najbolj pomagale, bi napisali v središče, druge pa na bolj oddaljene kroge. Pri otrocih so po mojem dovolj trije krogi, saj težko natančneje ocenijo bližino oz. oddaljenost osebe kot z grobimi ocenami "zelo blizu", "srednje blizu", "najmanj blizu" ali "veliko pogovarjal (veliko zvedel)", "srednje veliko", "ne veliko". To tehniko lahko uporabimo tudi sicer za raziskovanje socialne opore, vrste opore (informacijska, stvarna, emocionalna), kakovosti odnosov otroka s posameznimi člani mreže, konfliktov ipd. Podatke, ki jih zberemo, je mogoče analizirati na različne načine, kvalitativno in kvantitativno. V splošnem pa jih lahko uporabimo za spoznavanje posameznega učenca ali pa za pregled nad celotno skupino.
Vir:
http://jbd.sagepub.com/content/19/2/327.abstract
Margareta Samuelsson, Gunilla Thernlund, Jerker Ringström (1996). Using the Five Field Map to Describe the Social Network of Children: A Methodological Study. International Journal of Behavioral Development, June 1996 vol. 19 no. 2327-345.
Ob tem sem se spomnil, da sem že pred vsaj 30 leti s študenti izvajal vajo "Osebna skupnost", v kateri so v enako shemo vnašali imena članov svoje socialne mreže po istih kategorijah (zadeve seveda nisem patentiral!).
Pri evalvaciji raziskave bi učence lahko vprašali, pri kom so dobili informacije o raziskovalni temi, s kom so se o tem pogovarjali ipd. Osebe, ki so jim najbolj pomagale, bi napisali v središče, druge pa na bolj oddaljene kroge. Pri otrocih so po mojem dovolj trije krogi, saj težko natančneje ocenijo bližino oz. oddaljenost osebe kot z grobimi ocenami "zelo blizu", "srednje blizu", "najmanj blizu" ali "veliko pogovarjal (veliko zvedel)", "srednje veliko", "ne veliko". To tehniko lahko uporabimo tudi sicer za raziskovanje socialne opore, vrste opore (informacijska, stvarna, emocionalna), kakovosti odnosov otroka s posameznimi člani mreže, konfliktov ipd. Podatke, ki jih zberemo, je mogoče analizirati na različne načine, kvalitativno in kvantitativno. V splošnem pa jih lahko uporabimo za spoznavanje posameznega učenca ali pa za pregled nad celotno skupino.
Vir:
http://jbd.sagepub.com/content/19/2/327.abstract
Margareta Samuelsson, Gunilla Thernlund, Jerker Ringström (1996). Using the Five Field Map to Describe the Social Network of Children: A Methodological Study. International Journal of Behavioral Development, June 1996 vol. 19 no. 2327-345.
Naročite se na:
Objave (Atom)