Kritična analiza diskurza je ena od metod kvalitativne analize besedil. Imamo opraviti s sestavljenim pojmom, sintagmo, ki vsebuje pojme "analiza", "kritika" in "diskurz". Začnimo s predmetom, na katerega se lepijo prilastki.
Diskurz (lat. discurrere, raztekati se, razbežati se, razkropiti se; fama discurrit, glas se razširi; discursus, ... govorjenje o čem; nem. eroerternder Vortrag, razlagalno predavanje*). Etimološko sta torej opazna dva pomena, ki sta relevantna za kasnejšo razpravo: 1. da gre za razširjeno govorico, kar bi se lahko nadaljevalo v pojmu "samoumevnosti"; 2. da gre, splošneje, pač za kakršno koli "govorjenje", razpravo, recimo. Vtis je, da sta se oba prvotna pomena, "razširjena govorica" kot samoumevnost in "govorjenje", morda kot razprava ali razgovor, ohranila v sedanjem pojmovanju.
Izraz "diskurz" se uporablja danes (a) v zelo širokem pomenu za povsem vrednotno nevtralno označitev pravzaprav vsakega strokovnega besedila ali razprave (npr. "družboslovni diskurz", »politični d.«) pa vse do (b) zelo specifičnega pomena besedila kakega posebnega nazora, teorije ali teoretične smeri ("feministični d.", "foucaultovski d."), (c) predvsem pa v povezavi s kritiko besedila kot izraza izkrivljene ali lažne zavesti o stvarnosti, pri čemer zadobi izraz "diskurz" pejorativen prizvok ("neoliberalistični d.").
V okviru kritične analize "diskurza" se ta termin pojavlja predvsem v tem zadnjem pomenu. Kot tak označuje besedila, za katera domnevamo, da izkrivljeno prikazujejo stvarnost; naloga analize pa je, da to lažnost odkrije in izpostavi. Termin "diskurz" se je pojavil šele v sodobnosti, pojem, ki ga označuje, pa je star kot filozofsko mišljenje samo, saj se že od antike dalje vse mišljenje vrti okrog razlikovanja resnice od neresnice, sokratskega "vem" od "ne vem". Poseben zagon je prizadevanje za to razlikovanje dobilo z razsvetljenstvom, ki je skušalo mišljenje očistiti mitoloških pojmov in predstav, praznoverja in predsodkov, ki so služili legitimaciji gospostvenih struktur srednjega veka. Kdo in kdaj je za oznako teh predstav in pojmovanj uporabil izraz "ideologija", niti ni pomembno. V našo zavest je prišlo z deli Karla Marxa (npr. Nemška ideologija) in njegovo in Engelsovo kritiko "buržoazne ideologije". Še danes velja pomen, ki ga je temu izrazu dal on. Ideologija je "lažna zavest", to je, zavest o družbenih odnosih, ki izkrivlja objektivno možno resnično sliko družbene stvarnosti, ker služi zagovarjanju vladajočih proizvodnih odnosov oziroma določenega partikularnega interesa ne pa univerzalnega. "Vse od Marxa in Engelsa dalje, se pojem ideologije nanaša na ideje in svetovne nazore, ki se ne usmerjajo po očitnih dejstvih in dobrih argumentih, ampak skušajo stabilizirati ali spremeniti odnose družbene moči." (Dominique Kuentzle, Feminismus ist nicht das Gegenteil von Wissenschaft, NZZ. 20). Za Marxom so se kritiki ideologije posvečali pripadniki frankfurtskega inštituta za družbene vede (Adorno, Horkheimer, Marcuse), kasneje - in tu se pojavi termin "diskurz" - pa Habermas in Foucault.
Za Habermasa je d. argumentativen dialog, v katerem se razpravlja o resničnosti izjav in legitimiteti norm, da bi prišli do soglasja razpravljalcev - "racionalni diskurz", ki upošteva pravila "etike diskurza" kot izraz "komunikativne racionalnosti". Opozarjamo, da teži Habermas k sporazumu raz-pravljalcev. Foucault označuje z izrazom d. proces izoblikovanja miselnih "resnic". To kar v določenem prostoru in času velja za "resnično", se oblikuje v igri naključnih medsebojnih vplivov različnih virov družbene moči. "Resnica" je torej govorica moči, celo oblasti. Focaultu gre, kot Marxu, za upor proti oblasti, za zmago resnice podrejenih.
Danes definirajo diskurz kot način govora, pisanja, kot način izražanja (diskurzivnost). V vsakem besedilu kot vrsti sporočanja ali komunikacije (verbalna komunikacija) lahko razlikujemo vsebino in obliko ali način sporočanja. Za posamezen d. je značilno pojavljanje in ponavljanje določenih semantičnih, skladenjskih in slogovnih značilnosti. Besedila lahko glede na način sporočanja delimo po družbenih področjih, kjer nastajajo in v njih krožijo: akademski, znanstveni, zdravniški, politični, religiozni, literarni diskurz. Za vsako teh vrst je značilna posebna struktura besedila, poseben slog, skladnja, ton pisanja, izbira besed. Znanstveno-raziskovalno poročilo oziroma članek ima vnaprej predpisano strukturo (npr. UPMRD - uvod, problem, metoda, rezultati, diskusija), stvaren opisni slog, brez čustvenih ali pogovornih izrazov, z uporabo standardnih definiranih terminov itd. Program politične stranke je strukturiran po področjih dejavnosti; uporablja prihodnji čas, želelnike ipd., ko navaja načrte in obljube (»bomo«, »treba je«). Literarni (književni) slog je, nasprotno, povsem svoboden, tekoč pripovedni slog, z uporabo vseh vrst govora, od vsakdanje vulgarne govorice do kultivirane govorice elit in pestrega besedišča. Vsako besedilo je torej neke vrste diskurz, če mislimo na njegove oblikovne značilnosti ali področje njegovega nastanka in značilnosti tega področja. Te značilnosti besedila opisujeta lingvistika in sociolingvistika; z njimi pa se ukvarjajo tudi druge vede, ki preučujejo odnos med načinom izražanja in družbenimi ali duševnimi dejavniki.
Nekatera besedila nastajajo v okoliščinah, v katerih njihovi tvorci zasledujejo različne praktične interese, od političnih do marketinških in kombinacije obojih. »Prodati« skušajo svoj »proizvod« in v tem smislu apelirajo na bralčeva, poslušalčeva ali gledalčeva čustva, poleg navajanja stvarnih, racionalnih argumentov. Druga besedila nastajajo v institucijah in pri posameznikih, ki so po osnovni opredelitvi "nezainteresirani" za kaj drugega kot za iskanje preverljive resnice. Apelirajo na razum, logično sklepanje, občutek za urejeno sistematiko in natančno opisovanje »dejstev«. Tudi če upoštevamo, da "ni nevtralne znanosti", posebno še ne družboslovne, da smo torej vsi bolj ali manj pristranski in okuženi s stereotipi in nepreverjenimi samoumevnostmi ali političnimi opredelitvami, je vendar razlika med bolj in manj pristranskimi besedili, med poročili in pozivi; med poročili o znanstvenih raziskavah in političnimi manifesti, na primer. Ta razlika med "bolj" in "manj" je pomembna in je izhodišče našega pojmovanja analize diskurza. Vsak povprečno izobražen bralec dnevnega časnika razlikuje med politično navijaškim člankom in poljudno-znanstvenim poročilom. Razlikujeta se v stopnji "okuženosti" s partikularnim interesom, s pristranskostjo. V časniku samem so strani s stvarnimi poročili ločene od strani z mnenji in komentarji.
Pozorni pa moramo biti tudi na drugo pojmovanje diskurza. Diskurz je, etimološko, med ljudmi razširjena govorica. Kakšne so med ljudmi razširjene govorice? So govor, ki ga ne cenimo kot zgled resnicoljubnosti in nepristranskosti. To so "opravljanje" ("govoriti kaj resničnega, vendar slabega o kom"; privoščljivo, neprijazno, pristransko opisovanje koga), "čvek", "blebetanje", površno govorjenje, netočno, v bistvu neresnično. To je govor, ki se z razširjanjem utrdi, zadobi značaj stereotipa, navidezne resnice, samoumevnosti; govor, ki izraža zavračanje, zapostavljanje, poniževanje na eni strani in vzvišenost, oholost na drugi; govor "nas" nasproti "njim". Diskurz naj bi bilo torej splošno razširjeno besedilo, samoumevnost. Tega ne gre vzeti preveč dobesedno, saj so nekateri diskurzi res splošno razširjeni, drugi pa vezani na posebne družbene skupine, slojne, poklicne, starostne, spolne ipd. V zvezi s tem naj opozorimo še na dvoumnost pojma "dominanten diskurz". Prvi pomen tega termina je "splošno razširjen ali prevladujoč diskurz", samoumevno pojmovanje. Drugi pomen je "gospodovalni diskurz", diskurz vladajočega razreda, razreda, ki ima moč in oblast in z metodami družbenega vplivanja (bolj ali manj nasilnimi) uveljavlja svojo ideologijo. Med tema pojmoma ni ostre meje, je pa vendarle različen poudarek. Tako lahko gospodovalni diskurz z indoktrinacijo tako penetrira v družbeno tkivo, da postane nevprašljiva samoumevnost.
Dominantne diskurze problematizirajo nekateri s tem, da opozarjajo na obrobne, potlačene diskurze. Dominantni diskurz, samoumevni kulturni okvir, služi po njihovem, povsem konkretnim odnosom dominacije. Določena prepričanja veljajo za naravna samo zato, ker zrcalijo interese najmočnejših družbenih skupin (Hare-Mustin, 1994).
Izraza »besedilo« in »diskurz« torej nista sinonima. Diskurz-ivnost je lastnost besedila. Lahko rečemo, da trajna lastnost; od tod tudi ponekod enačenje obeh terminov. Še drugače: besedilo lahko preučujemo kot diskurz, to je, preučujemo njegov slog, način izražanja; lahko pa nas zanima zgolj njegova vsebina: o čem govori, katere teme obravnava, katere pojme izraža itd. To tudi pomeni, da se istega besedila lahko lotimo z različnih vidikov ali z različne vrste "kritiko". Več o tem v nadaljevanju.
Razlikujemo torej dva temeljno različna motiva rabe jezika, govora in pisanja, sporočanja: govor, katerega namen je sporočiti opis dejanskega stanja, dejstev in razlag ali pojasnitev teh dejstev na eni strani; na drugi pa prepričati javnost, ki ji je govor namenjen, o resničnosti tega, kar zatrjuje govor. V primeru stvarnega opisnega sporočanja, ki je značilnost znanstveno-raziskovalnega jezika, dajemo besedilo na voljo bralcu ali poslušalcu s tihim pozivom "vzemi ali pusti", ali še bolje, "ovrzi", "kritiziraj" z znanstveno metodo. V primeru interesno motiviranega sporočanja, pa skušamo bralca prepričati o resničnosti ali "pravilnosti" tega, kar zatrjujemo, s tihim pozivom: "sprejmi kot resnico", "ne kritiziraj". Govor ni samo opisovanje, nima samo funkcije sporočanja resnice o nečem, ampak ima številne druge funkcije: ukazovanje, preprečevanje, opravičevanje, zahvaljevanje, smešenje, prepričevanje, sporočanje razumevanja, zavračanje, poniževanje, izražanje pokornosti, ubogljivosti, poudarjanje moči itd. V primeru znanstvene kritike se bomo odzvali s stvarno argumentacijo in nadaljnjim raziskovanjem. V primeru ideološke kritike pa bodisi z navajanjem stvarnih podatkov in utemeljitev bodisi z nasprotno ideologijo.
Razlikovanje znanstvenega članka in političnih (ideoloških) besedil odpira vprašanje, ali je "diskurz" objektivna lastnost besedila ali subjektivno, zaradi analitikove pristranskosti, dojeta značilnost besedila. Je razprava o značilnostih "negroidov" znanstveno antropološko besedilo ali rasistični diskurz? Zdi se, da je eno in drugo, odvisno od tega, na kateri strani je analitik v neprestanem boju nazorov in v kakšnih okoliščinah in s kakšnimi motivi piscev je nastalo besedilo. Navsezadnje opisuje fizične značilnosti neke rase, značilnosti, ki se očitno razlikujejo od značilnosti druge rase. Ali to pomeni, da zagovarjamo popoln relativizem? Vsekakor dopuščamo, da je v 19. stoletju tako besedilo veljalo za znanstveno, za korekten opis, da pa danes, po vsem kar vemo o okoliščinah njegovega nastanka, velja za rasističen diskurz.
Nekateri menijo, da je vsaka uporaba jezika politična oziroma ideološka. To naj bi veljalo tudi za znanstvene ugotovitve. V pomenu, da lahko te vplivajo na družbeno življenje, gotovo. Toda razlika je med govorom, ki zaradi človeške nepopolnosti ne opisuje "čiste resnice" in govorom, ki namerno izkrivlja soglasne kompetentne opise dejanskega stanja. Čeprav ima vsak govor lahko posledice za družbeno življenje, vendarle velja, da so nekateri diskurzi bolj vpeti v urejanje razmerij moči kot drugi; so bolj jasno povezani z določeno politiko in ideologijo kot drugi. Nekateri to povezanost razkrivajo, drugi prikrivajo.
Nedavno delo o KAD (Machin, Mayr 2023) opredeli "diskurz" kot "širši okvir interpretacije" oziroma besedila. Kaj pomeni "širši okvir", se razjasni ob primeru gradiva Združenih narodov o "trajnostnem razvoju" (Spletna stran UN, gl. vire). Po sodbi avtorjev to gradivo, besedno in slikovno s stilizacijo poenoti tako različne pojave, kot so revščina, gospodarski razvoj in trajnostna okoljska prizadevanja kot povezano celoto in s tem prikriva misel, da "lahko s korporacijami globalne svobodne trgovine rešimo planet". Za predstavitvami nekonfliktne povezanosti temeljno nasprotnih pojavov naj bi se skrivalo zavzemanje za prevlado korporacij in "svobodne trgovine", torej določena ideologija. Je to odmev kritične družbene teorije, za katero je sistemska povezanost in sovisnost družbenih pojavov zgolj ideologija vladajočega razreda? V eni zgodnjih raziskav "kritične lingvistike" (Kress 1979; po Machin, Mayr 2023) je avtor v zvezi z rabo besede "razvoj" (kot družbeni razvoj) v šolskih učbenikih ugotovil, da se "razvoj" vedno prikazuje kot nekaj pozitivnega in zaželenega. Če imamo pred očmi "nerazviti" globalni jug, ki naj bi se "razvil", pomeni to, da tem področjem vsiljujemo model razvitega globalnega severa in zahoda, kar naj bi bilo etnocentrično in v skrajni konsekvenci izvirajoče iz kolonizatorskega izkoriščanja, saj naj bi pri "razvoju" profitirale zahodne korporacije. V predstavitvi Združenih narodov o "trajnostnem razvoju" so, po mnenju piscev, nepomirljiva nasprotja prikazana kot pomirjena, ko jih v resnici ni mogoče pomiriti. Ali to pomeni - naj dodamo - nadaljevati boj do zmage prizadevanja za brezrazredno, pravično družbo? "Diskurzi" se prevedejo v "diskurzivne scenarije" (script) ali programe aktivističnih skupin ali političnih strank in se uresničujejo - družbeno tvorna vloga jezika.
Analiza. V okviru kvalitativne analize (KA) kot analize besedil, pomeni analiza, da je kakršno koli besedilo lahko predmet raziskovalne pozornosti ali analize, razčlenjevanja. Besedilo lahko raziskujemo, razčlenjujemo z različnimi nameni, z različnih vidikov; različne njegove značilnosti. Analiziramo lahko vsebino ali obliko besedila; kaj nam sporoča in kako.
Osnovna značilnost, ki nas zanima pri analizi besedila, je pomen besedila, pomen v smislu pomenljivosti ne pomembnosti. Iskati pomen besedila pomeni ugotavljati, kakšno misel ali pojem izražajo besede; kaj je hotel pisec povedati, kaj se skriva za besedami. Pri tem predpostavljamo, da besede ne izražajo pojma, misli, brez ostanka in natančno. Razlikujemo med denotacijo besede in njeno konotacijo. Denotacija pomeni bolj ali manj veren opis, izraz vsebine pojma, konotacija pa različne asociacije, ki nam jih beseda sproži. Lahko bi tudi rekli, da ima denotacija bolj kognitivne elemente, konotacija pa bolj emocionalne in odnosne. Pomen neke besede ali povedi kot izraza misli ali pojma je torej sestavljen iz tega, kaj sporočamo (vsebina) in kako (način) sporočamo.
V Tivoliju je letos več klopov kot običajno.
Tivoli doživlja invazijo klopov.
Množica klopov ogroža sprehajalce v Tivoliju.
Prva poved je stvarna ugotovitev o neobičajnem številu klopov. V drugi povedi je uporabljen izraz "invazija", ki asociira na vojni napad, vojno stanje v Tivoliju, in posredno na potrebo po obrambi. V tretji povedi je neposredno rečeno, da so sprehajalci ogroženi. Vsaka od teh trditev vsebuje neko kognicijo (da je nenavadno veliko število klopov), nekatere pa tudi bolj ali manj izrazito emocionalno vsebino. Vidimo, da z načinom ubeseditve odmerjamo manjšo ali večjo količino čustvene vsebine. So torej besedila, ki so bolj stvarna in besedila, ki so bolj nabita s čustvi in odnosnim pomenom.
Razlikujemo besedila, katerih namen je kolikor mogoče nepristranski opis kakega stanja ali dogajanja, od besedil, katerih namen je prepričati, posredovati neko vero, prepričanje, nazor ali politično stališče. Lahko zagovarjamo stališče, da nekaj takega, kot je "nepristranski opis" ne obstaja; da je vsako besedilo bolj ali manj pristransko. Njegovi avtorji so del družbe, imajo v tej družbi neko pozicijo, pripadajo tem in onim skupinam in institucijam. To se bolj ali manj odraža v njihovem pisanju. Pomembna razlika je ravno v tem "bolj" ali "manj".
Znanstveno raziskovanje ni družbeno nevtralno. Raziskovalci so člani družbe in vnašajo v raziskovanje svoje preference, na katere vpliva družbeni položaj raziskovalca. Vendar pa je njihov namen opisovanje in razlaganje empiričnih dejstev in ne morda zasledovanje v prvi vrsti praktičnih ciljev ali podpiranje političnih ideologij. Ekolog si sicer lahko prizadeva za ohranitev vrst na planetu, vendar je cilj njegove raziskave v prvi vrsti preučitev narave ekosistemov, povezav v njih, in ob tem morda ugotavljanje resničnega stanja populacije določene vrste živih bitij. Populacije medvedov ne prikazuje namerno manjše, kot je v resnici, da bi preprečil "odvzemanje medvedov iz narave" (kar je prav poetičen eufemizem, ki prikriva in opravičuje resnično krvavo dogajanje). Raje preuči vpliv povečanega števila medvedov na celoten ekosistem in iz tega izpelje argumente za povečanje ali zmanjšanje njihovega števila in za vrsto ukrepov.
V odvisnosti od te razlike med besedili razlikujemo tudi več vrst kritične analize. V grobem jo lahko delimo najprej na tiste postopke, ki analizirajo stvarna besedila in one, ki analizirajo besedila, ki imajo bolj čustven ali odnosen pomen. Zgled prvih so znanstveno-raziskovalna poročila, zgled drugih politični govori in propaganda. Različen pa je tudi pogled analitika. V istem besedilu lahko iščemo stvaren pomen, recimo vzročno-posledično zvezo med pojmi; lahko pa nas zanima politična pristranskost ali pomen besedila v družbeno-političnem kontekstu.
To pomeni, da tudi znanstveno besedilo ni imuno pred poskusom analitika, da ga obravnava kot diskurz. Samo na ta način so nekdanji antropološki opisi človeških ras postali "rasistični diskurzi", ki naj ne bi imeli mesta v antropologiji, medtem ko so rase psov (ali drugih živali) še vedno samo opisi obstoječih stvarnih razlik med različnimi vrstami psov in njihovimi različnimi videzi. Še drugače: s kritično analizo diskurza odkrivamo interesno motivirano "neresnico"; z znanstvenim raziskovanjem pa "pomanjkljivosti", "napake" ali "zmote" predhodnih raziskav in teorij glede na epistemološke in metodološke kriterije.
Vrsta analize torej ni odvisna samo od narave besedila, ampak tudi od namena ali motiva analitika. Analitik se lahko loti analize besedila, da bi iz empiričnih izjav dognal ali konstruiral pojme in jih povezal v teorijo (metoda "prizemljene teorije"). Lahko pa se loti analize, da bi v besedilu odkril in izpostavil ideološke ter čustvene in odnosne elemente, npr. da bi ugotovil, ali je besedilo naklonjeno ali nenaklonjeno neki družbeni skupini ali projektu (metoda "kritične analize"). Poseben izziv za kritično analizo so besedila, ki so po osnovnem namenu in videzu stvarna, skrivajo pa – namerno ali nenamerno – ideologijo in propagandni namen, ali pa preprosto ponavljajo nepreverjene samoumevnosti in ustaljene predsodke, pristranskosti, izkrivljanja, potvorbe in laži. Prav ta so preferirani predmet kritične analize diskurza.
Grobo razlikovanje bolj stvarnih besedil od besedil z bolj čustvenim in odnosnim pomenom dopolnjuje pronicljiv model, ki razlikuje štiri različne vidike vsake komunikacije; ti so: 1. vsebina (stvarna informacija), 2. odnos med avtorjem in prejemnikom, ki mu je sporočilo namenjeno (npr. nadrejenost-podrejenost), 3. samorazkrivanje (kaj sporoča avtor o samem sebi, npr. njegovo mnenje). 4. poziv (namen, ki ga želi avtor doseči; vonThun 1981). Aplicirano na tretjo od gornjih trditev o tivolskih klopih: 1. V Tivoliju so klopi. 2. Mi to vemo, vi pa ne, zato vas obveščamo. 3. Skrbi nas za vas; želimo vas zaščititi. 4. Zaščitite se! – Ko torej beremo ali poslušamo kako sporočilo, vedimo, da so poleg stvarne vsebine med vrsticami še tri druge vrste sporočil.
"Pravi pomen" besed skušamo dognati tako, da odkrivamo pojme, izražene z besedami, in jih povezujemo med seboj, intratekstualno, in z zunanjimi okoliščinami, s kontekstom, ekstratekstualno. Nadalje lahko razlikujemo več ekstratekstualnih kontekstov, katerih zvezo z besedilom ali vpliv nanj preučujemo. To so v prvi vrsti druga besedila (istega vira ali drugih virov, sočasnih ali preteklih), poleg tega pa družbene okoliščine oziroma položaj vira/avtorja besedila v družbeni strukturi. To analitično početje je negotovo, kajti pojmov ali misli, ki so po našem skriti za besedami, ne moremo izraziti drugače kot spet z besedami, besedami raziskovalca, ki je prav tako bolj ali manj pristranski. Pri tem se lahko zgodi dvojna nenatančnost: da napačno dojamemo, kakšna misel se skriva za besedo; da to, po našem skrito misel, tudi če smo jo ustrezno dojeli, neustrezno izrazimo s svojimi besedami (neustrezno kodiramo).
Primer prve vrste analize besedila, nepristranskega opisa, ki ni v prvi vrsti motiviran politično ali s kakim drugim praktičnim interesom, na primer z marketinškim, je analiza zapisa intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (v Mesec 2023). V nekem intervjuju praktikantka poroča o svojem doživljanju prakse med študijem zdravstvene nege. Opisuje postopke, prijetne in neprijetne dogodke, tveganja in nevarnosti, učenje veščin, zadrege, uspehe in neuspehe. V svojem opisu ne kritizira ne postopka, ne odnosov. Njena ocena prakse je vseskozi pozitivna. V njenem opisu še tako kritičen pogled analitika ne odkrije nezadovoljstva z odnosi, diskriminacije, nepravičnosti, spolne zlorabe ali podobnega. Intervju smo analizirali tako, da smo besedilo intervjuja razčlenili na teme, s primerjanjem izjav združevali sorodne izjave v pojme in sorodne pojme v kategorije. Tako smo identificirali različne pomembne kategorije, kot so "stresni dogodki", "obvladovanje stresa", "kolegialna pomoč", "refleksija prakse", "naučene veščine" ipd. Te pojme smo povezali v "poskusno teorijo" o študijski praksi. Ta teorija v posplošenem jeziku opisuje dogajanje v okviru prakse in doživljanje študentke in opiše pomembne dogodke in procese. Ta opis naj bi služil premisleku o organizaciji prakse – v širokem pomenu besede kritičnemu premisleku, saj vsako izboljševanje česar koli temelji na identificiranju pomembnih dogajanj, šibkih in močnih točk.
Primeri druge vrste analize besedila so navedeni v naslednjem odstavku. Kritična analiza je, kot bomo videli, v vseh primerih pokazala politično ali kulturno pristranskost diskurza. Osnovni problem te druge vrste analize je ravno odkrivanje družbeno-politično motiviranega pomena za navidezno nepristranskim poročilom.
Kritika (gr. krino, razločim, izberem, sodim ipd.; kritikos, razsoden) pomeni, da besedilo ocenjujemo po določenih merilih (krit-erijih), v kolikšni meri je skladno z vrednotami raziskovalca oziroma širše skupine, populacije ali kulture. Ko torej izrečemo neko sodbo o besedilu, da je tako in tako, se moramo zavedati, da je to sodba z vidika raziskovalčevih vrednot in kriterijev kot člana širšega kroga, pa tudi njegovih povsem osebnih, idiosinkratičnih. Pri tem seveda lahko besedilo samo daje več ali manj opornih točk za zunaj-znanstveno kritiko.
Razlikujemo namreč dveh vrst kritiko: znanstveno kritiko, ki ocenjuje besedilo po kriterijih epistemologije in metodologije (empirična faktografska vernost, preverljivost, logičnost, sistematičnost itd.) in kritiko glede na zunaj-znanstvene kriterije, npr. praktična uporabnost ugotovitev, skladnost z določeno ideologijo ali politično usmeritvijo ipd. Isto faktografsko verno in logično konsistentno besedilo je lahko z vidika zunaj-znanstvenih kriterijev »idejne diferenciacije«, kakršno smo doživljali v času enoumja, "heretično" ali "pravoverno"; "napredno" ali "nazadnjaško"; "liberalno" ali "konservativno"; danes pa »politično korektno«, super-korektno ali nekorektno.
Kritik z vidika zunaj-znanstvenih kriterijev je toliko kot vrednotnih sistemov, svetovnih nazorov, ideologij in političnih usmeritev. Besedilo lahko kritiziramo z vidika religioznega vrednotnega sistema ali s stališča ideologije kake politične stranke. Danes je v družboslovni literaturi pogosta kritika z vidika sociološke "kritične družbene teorije", morda še pogostejša kritika s stališča novodobne »politične korektnosti«, predvsem s stališča feministične teorije in teorije spolov (gender), ki se navezuje na neomarksistično »kritično družbeno teorijo«, ali pa tudi ne, saj v njej pogosto ne gre za kritiko kapitalizma ampak le za kritiko zapostavljanja ljudi, ki se ne prištevajo k enemu od tradicionalno pojmovanih dveh spolov; zapostavljanja, ki se dogaja v vseh družbeno-političnih ureditvah, v komunistični avtoritarnih sistemih še bolj kot v kapitalistično demokratičnih. Zato danes raje uporabljamo termin »družbena kritika« brez marksističnega epitetona.
Kriteriji presoje z vidika »družbene kritike« izhajajo iz vrednot družbene enakosti in pravičnosti. Kljub svoji oddaljenosti od »kritične družbene teorije« »družbena kritika« še vedno poudarja razdeljenost družbe na nadrejene in podrejene sloje, vladajoče in vladane, dominantne in submisivne v upanju, da bodo hierarhije nekoč izginile. Ta kritika je pozorna na izraze, ki zagovarjajo družbeno neenakost in nepravičnost in podpira prizadevanje za večjo enakost in pravičnost, za osvoboditev (emancipacijo) zapostavljenih in zatiranih. Pozorna je na izraze, ki pomenijo uporabo družbene moči ali stremljenje k moči.
Vremensko poročilo verjetno ne skriva ne takega ne drugačnega stališča do družbene neenakosti, za besedami liderja stranke "Za naše otroke gre" pa lahko najdemo diskriminatorno stališče, ki razločuje »naše otroke« od »ne-naših otrok«. Zagnan kritični analitik pa bi morda lahko domneval, da je tudi vremensko poročilo z dostavkom "želimo vam lepe počitnice" diskriminatorno do tistih, ki si ne morejo privoščiti počitnic, in je torej - neegalitarni diskurz.
Včasih je težko razlikovati kritiko »diskurza« od »nekritičnega« znanstvenega besedila. Primer za to najdemo v Machin, Mayr (2023). Opisujeta (morda izmišljen) primer, kako dva učitelja začneta učno uro o »diskurzu« (prevod je improviziran).
Prvi učitelj: Danes bomo obravnavali leksično analizo oglasov. Ob tem vam bom razložil še pojem »diskurza«.
Drugi učitelj: Živjo, kako ste? Ste že pripravljeni poslušati? Malo si bomo ogledali, kako se dela ena zanimiva leksična analiza oglasov. Potem se bomo začeli spoznavati še z enim zanimivim pojmom, to je »diskurz«.
Ni nam treba podrobno navajati analize razlike med obema slogoma. Avtorja sodita, da je prvi slog suhoparno avtoritativen in vzvišen in izraža oblastno stališče učitelja, njegovo moč (power) nad študenti. Študentje morajo pač sprejeti temo po programu. Ta slog ne izraža potrebe, da bi učitelj študentom kot sogovornikom na isti ravni (prva oseba množine v drugem primeru) »prodal« temo in jih skušal motivirati in pridobiti s tem, da bi, kot v drugem primeru, poudaril, da je tema »zanimiva« in da ne bo naporno (»malo si bomo ogledali«). Avtorja tudi sodita, da je drugi slog povezan s privatizacijo izobraževanja in s pojmovanjem slušatelja kot »stranke« (marketinški model izobraževanja) medtem ko je – te misli avtorja ne eksplicirata – prvi morda bolj običajen v javnem ali državnem šolstvu, kjer ni potrebe po »prodajanju«, saj so učitelji državni uslužbenci, učenci (dijaki, študentje) pa njihov prostovoljni ali neprostovoljni objekt. S tem ko navedeni priljudni slog poučevanja imenujeta »marketinški« in ga povežeta s privatizacijo, ugotavljata realne družbene odnose na sociološki način. Poleg tega pa sta tudi družbeno kritična.
V zgornjem primeru je analiza lahko družbeno kritična ali »nekritična«, kritična samo v pomenu znanstvene akribije. Te vrste analiza ugotovi, da gre za dva različna sloga poučevanja. Prvega lahko poimenuje "direktivni slog", drugega "nedirektivni" ali "sodelovalni" (kooperativni) in nato ugotavlja pogoje pojavljanja prvega (javna šola) in drugega (zasebna šola) in posledice za motivacijo učencev in učni uspeh oziroma znanje. Pri tem ne vrednoti slogov drugače kot po končnih rezultatih uspešnosti učencev ali drugih vplivih na učenčevo osebnost.
Pri kritični analizi diskurza vrednotno preferiramo eno ali drugo stran glede na svojo družbeno-idejno pozicijo, npr. glede na "emancipacijo", "demokratičnost", "enakopravnost", "kooperativnost" ipd.. Drugi učitelj je »prijaznejši«, odnosi so v njegovem razredu »demokratični« in "kooperativni", znanja ne bo »posredoval«, ampak ga bojo »skupaj ustvarili«. Prvi učitelj pa nastopa s pozicij oblasti in poslušnosti in ne prispeva k emacipaciji učencev. Komu naj bi drugi primer ne bil bolj všeč?
Avtorju tega članka se zdi prvi primer povsem sprejemljiv. Učitelj ve več kot študentje; to potrjuje njegova diploma in celotna ureditev. Študentje so se prostovoljno vpisali v šolo in s tem pristali na šolski red, prisotnost na predavanjih, na poslušanje predavanj itd. Nikjer ni rečeno, da učitelj, ki začne učno uro (»zviška« in brezprizivno?) z besedami »danes bomo obravnavali…« ne sme biti prijazen in človeški, ne sme uporabljati didaktične veščine, ki se je v njej usposabljal itd. Skratka, za to, da bi njegovemu »diskurzu« pripisali »puščobno avtoritativnost« in »oblastnost«, »uveljavljanje moči«, je treba nekaj presežne družbeno kritične zagretosti. Ta spregleda, da se drugi učitelj v bistvu pretvarja: dela se, kot da ni nadrejen; kot da on samo predlaga temo, ko jo v resnici prav tako vsili; kot da ne bo zahteven (kar je seveda možno); kot da učenje ne bo naporno; in kot da bo zanimivo, kar on ve vnaprej. Če bo res vse tako, koliko bo vredna diploma po končanem študiju?
Seveda je upravičena tudi analiza glede na to, kdo poseduje moč, ali je ta bolj ali manj enakomerno razporejena med akterji. Lahko tudi presodimo, kakšne so družbene posledice take ali drugačne porazdelitve moči. To je legitimna sociološka analiza. Če pa zavrnemo dejstvo, da ima učitelj več moči kot nekaj nezaželenega z vidika "emancipacije" učencev. kar naj bi počeli v okviru "kritične analize diskurza", je to ideološka kritika.
Nedavno smo s KA analizirali opise doživljanja študentke socialnega dela, ki je na študijski praksi na učnih bazah imela zaporedoma dva različna mentorja. Opisala je slog prvega in drugega. V analizi smo en slog poimenovali kot »bolj direktiven in storilnosten«, drugega pa kot »manj direktivnega in bolj odnosnega«. Vzdržali smo se »družbeno-kritične« ocene teh slogov. Študentka sama je oba sloga ocenila pozitivno, saj je pri obeh mentorjih začutila resnično skrb za njeno znanje in uspeh na praksi (Mesec Bl. 2023).
Raziskovalec lahko izbere kolikor mogoče nepristranski znanstveno-raziskovalni pristop in ugotavlja v besedilu v konkretnih izjavah vsebovane abstraktne pojme, ki jih poveže v teorijo o družbeni stvarnosti, ali pa a priori obravnava besedilo "družbeno kritično" kot diskurz, ki skriva družbeno (vsaj z vidika kritika) nezaželene odnose; razkrije interesno popačeno, ideološko izkrivljeno sliko družbene stvarnosti. V obeh primerih lahko pri tem razkrije tudi svojo pristranskost.
Novinarsko analizo diskurza z navajanjem družbeno-političnega konteksta dobro ilustrira navedek iz članka Saše Vidmajer, zunanjepolitične kolumnistke Dela (Delo SP, 26. 4. 24) (https://www.delo.si/sobotna-priloga/navodila-za-uporabo-vojne-v-medijih/):
»V poročanju ameriških medijev o vojni v Gazi težko naletiš na besedo »genocid«. Mainstream časopisje redkokdaj omeni »etnično čiščenje«, »zasedena ozemlja«, »okupacijo«, palestinska »begunska taborišča«, kar je med drugim dikcija Združenih narodov. O »Palestini« ne govorijo. Teksti o palestinskih žrtvah pogostoma uporabljajo pasiv, to je tisti glagolski način izražanja, pri katerem osebek ni nič kriv. Terminologija vojne je premišljena in nadzorovana. …
… ta mesec je prišel v javnost kontroverzni memorandum NYT (New York Timesa, op. pis,), zabeležka s preciznimi terminološkimi navodili, ki jih je uredništvo dalo redakcijam. …Kaj konkretno zapovedano uredniško stališče pomeni, sta v članku za Intercept opisala avtorja Jeremy Scahill in Ryan Grim: »New York Times je piscem naročil, naj ne uporabljajo pojma Palestina 'razen v zelo redkih primerih'; naj se izogibajo rabe izraza 'begunsko taborišče', kjer živijo stotisoči registriranih beguncev v Gazi, in ki so jih zgodovinsko naseljevali razseljeni Palestinci, izgnani iz drugih delov Palestine med preteklimi izraelsko-arabskimi vojnami – namesto tega naj pišejo o 'območjih' in 'soseskah'; ognejo naj se oznakam, kot je 'masaker', češ da 'prenašajo več čustev kot informacij'; 'etničnemu čiščenju', ker je 'zgodovinsko obremenjen pojem'; 'genocid' je lahko uporabljen samo kot pravna definicija, treba se mu je izogniti tudi v primerih, ko intervjuvanci izrekajo genocidne obtožbe.« …
Za področje nege in socialnega dela je zgled različnih diskurzov raba besed, ki označujejo ljudi z določeno boleznijo. Vemo, da smo prav zdaj priča spreminjanja nekaterih diskurzov, načinov govorjenja. Ne govorimo in ne pišemo več »epileptik, shizofrenik, organik« ampak »človek z epilepsijo, človek s shizofrenijo, z organsko poškodbo možganov«. Verjetno se je prejšnji način govorjenja začel v ozkih medicinskih krogih kot neke vrste okrajšan, ekonomičen način sporazumevanja med neposredno vpletenimi strokovnjaki. Ta način sporazumevanja pa je predrl zidove operacijskih dvoran in se razširil v druga okolja. Zelo očitno pa je postalo, da je stari način govorjenja, stari diskurz, poudarjal eno od človekovih značilnosti ali težav, namreč njegovo prizadetost, zakrival pa je celoto človekove osebnosti in s tem izključeval človeka iz odnosov in dejavnosti. To je imelo za prizadete zelo otipljive negativne posledice na več področjih življenja. Pravimo, da se je diskurz »defekta« umaknil diskurzu »moči«, preostalih sposobnosti, kompetenc. Seveda samo s spremembo načina govorjenja ne bomo nenadoma čudežno odpravili vseh težav. Vendar vztrajna raba drugačnega načina govorjenja počasi le spremeni odnos. Stari pregovor »Beseda ni konj« moramo obrniti: »Beseda je konj«. Beseda lahko prizadene, beseda oblikuje naš odnos.
Ne zgrešimo preveč, če trdimo, da se kritika z ideološke pozicije, npr. zavzemanja za "emancipacijo", v tendenci približa znanstveni kritiki, če seveda upošteva načela znanstvenega raziskovanja in ni pretirano ihtava.
Tehnike analize diskurza. V grobem lahko tehnike analize diskurza delimo glede na predmet analize na analizo besedil (sporočil), analizo predstavitev oseb in analizo dejanj ali akcij. V okviru analize diskurza analiziramo tudi vizualna sporočila, fotografije, ilustracije ipd. v splošnem po istih načelih in postopkih kot verbalna sporočila.
a. Analiza besedil. Pri teh postopkih smo pozorni na izbor besedišča, na slog sporočanja in na kontekst sporočanja (Machin, Mayer 2023).
Besedišče. Besede imajo denotativni (opisni) in konotativni (asociativni, čustveni) pomen. Pozorni smo na nadomeščanje denotativnih izrazov s konotativnimi, na zamenjavo milejšega izraza s čustveno bolj nabitim: »Trump napoveduje kazenske carine« ali »Trumpovo rožljanje s kazenskimi carinami.« Prva formulacija je stvarna, denotativna, druga pa vsebuje vsaj dva podtona: asociira na orožje in hkrati izraža negotovost, kot da se ne ve, ali bo orožje (carine) res uporabil in uvedel carine. Hkrati izraža druga formulacija podcenjevanje akterja, kot da gre za igračkanje, rožljanje in ne za resno namero.
Olepševalnice in slabšalnice (eufemizmi in pejorativi): »razdajanje za ljudi« namesto »skrbstveno delo«, »neželeni dogodek« namesto »napaka«, »posebna operacija« namesto »vojaški napad« ali »agresija«; »razvrednotenje materinstva«, »hladnokrvno je navrgel«, »turbokapitalistična usmeritev« ipd.
Nakladanje in pleteničenje (»nadleksikalizacija«), ki pomeni izogibanje jasnemu odgovoru.
Stereotipne fraze namesto jasnega odgovora o konkretni zadevi: »Vlada dela dobro in projekti se uresničujejo«, »Razumel sem vaše sporočilo« namesto konkretnega odgovora.
Uporaba metafore: »V oddaji so nastopili trije desničarski politiki« ali »V oddaji so nastopili trije desničarski petelini.« Prva formulacija je denotativna, druga pa posmehljiva, kot da se osebe predstavljajo kot pretirano pomembne; asociira na ljudske prispodobe »petelina na gnoju«, kar izraža omalovaževanje. »Zdravstveni delavci smo bili privezani na sramotilni steber«, metafora, ki poudarja nepravično obsojanje zdravstvenih delavcev. Izjava »Ministrstvo je slepo in gluho« lepo izraža »stisko« tistih, ki jih ne usliši, »žrtev« drugih, ki »nastopajo pod krinko«. Huda prizadetost!
Uporaba neologizmov: »Pravosodje – krivosodje«. Neologizem »krivosodje« ima izrazito pejorativen pomen (»krivica«), nasproten izrazu »pravosodje«, ki ima lahko zgolj denotativen pomen (naziv institucije), s pozitivnim prizvokom, izvirajoč iz »pravica«, »pravičen«.
Slog. Nanaša se na bolj preprosto, poljudno ali bolj zapleteno, strokovno izražanje, predvsem pa na različne ravni jezika, od slenga, narečja, prek pogovornega do strokovnega ali knjižnega jezika. Uporaba določenega sloga ali slogovne ravni pomeni po eni strani predstavitev avtorja, po drugi razkriva namen sporočila oziroma nameravani učinek na sprejemnika sporočila oziroma predstavo, ki jo ima avtor o prejemniku, ali ki jo želi ustvariti o prejemniku.
Slogovne zvrsti. Pomembno je, ali je neko besedilo strokovno-znanstveno, uradniško-oblastno, publicistično-novinarsko, literarno ipd. Vsak od teh slogov implicira svoj kontekst, javnost, ki ji je namenjeno, stopnjo upoštevanja ipd. Novinarske zvrsti se razlikujejo po relevantnosti, stopnji dopuščene osebne pristranskosti: informativni članki (vesti, poročila), mnenjski članki (komentarji, ocene, esej, satira itd.), intervju ipd. Pomembno je, na katerem mestu v časopisu je nekaj objavljeno: uvodnik, mnenje, pisma bralcev ipd.
Jezikovne ravni. Za analizo je pomembno, na katero jezikovno raven sodi besedilo: knjižni ali zborni jezik, knjižni pogovorni jezik, narečje, sleng, žargon. Iz tega, na primer, sklepamo, ali je besedilo dominantni ali nedominantni diskurz, komu in čemu je namenjeno ipd.
Preprostost – zapletenost. Zapleten jezik in zahteven slog poudarjata avtorjevo višjo izobrazbo, višjo slojno pripadnost, elitnost, podcenjevaje bralca, celo prezir.
Kontekst. Vse zgoraj omenjene razlike med slogovnimi zvrstmi in jezikovnimi ravnmi že vključujejo vsaka svoj kontekst, v katerem se pojavlja, na primer mesto v časopisu. Vendar je pojem konteksta širši. Vključuje prostorsko in časovno različne možne točke, kjer se besedilo pojavlja. Je besedilo pisno, govorjeno, posredovano kot video, podkast? Je govor državnika ali pripomba na socialnem omrežju? Program osebe, ki namerava kandidirati za poslanca, ali ki ustanavlja svojo stranko, se, na primer, najprej pojavi na družbenem omrežju, ne v časopisu; v podkastu manjše TV-postaje, ne v osrednjem mediju. Iz vsega tega lahko sklepamo o resnosti, odločenosti, izdelanosti stališč avtorja ipd.
b. Analiza opisov in predstavitev oseb (govorcev, akterjev). Preden se lotimo analize predstavitve posamezne osebe, smo pozorni na to, kako so sploh opisani ali predstavljeni človeški liki. Osebno ali neosebno, individualno (»Janez«) ali kot predstavnik obče kategorije (»moški«); »Zvonko Hudorovac«, »Rom«, »moški, 30 let«, »moški iz okolice Novega mesta«. Zadnja formulacija je zvito »prikrito-odkrita«, saj poznavalcem namiguje, da gre za Roma, a hkrati ji ni mogoče očitati, da izrecno navaja Roma. Neosebna je tudi predstavitev z uporabo izraza za lastnost namesto imena; »lepotica«, »nasilnež« (objektivacija). Te formulacije s kategorizacijo (tipizacijo) odvzamejo osebi individualnost, jo lahko tudi razčlovečijo. Splošno se uporablja anonimizacija »nekateri«, namesto, da bi osebe imenovali bolj neposredno. Agregacija je nadomeščanje konkretnih podatkov o skupini s kolektivnimi izrazi: »množica«, »nepregledna množica«, »tisoči«. Pomembno je, ali izjave govorca navajamo v premem govoru, ali jih povzemamo v indirektnem govoru; navajanje ali opuščanje nazivov, družbenega položaja lahko pomeni poudarjanje pomembnosti, verodostojnosti ali zniževanje statusa.
Razlikujemo verbalne opise oseb in njihove vizualne (video, TV) predstavitve in samopredstavitve na družbenih omrežjih. Pri verbalnih opisih upoštevamo tehnike in smernice, kot smo jih navedli zgoraj za analizo besedil sploh. Pri avdio-vizualnih predstavitvah smo pozorni tako na vedenje osebe kot na zorni kot snemanja in druge elemente scene in režije. Včasih smo presenečeni, ko pri kakem filmskem junaku na posnetku iz vsakdanjega življenja vidimo, da je pravzaprav manjše postave, saj tega v filmih, pri režiranih posnetkih veličastnih spopadov nismo opazili. Pozorni smo na naslednje elemente: poza, stav: ali oseba stoji ali sedi, je v kakem drugem svobodnejšem položaju; obleka: formalna, neformalna, z oznakami ali brez; okolje: sam, v dvogovoru, v skupini, s spremstvom, za konferenčno mizo, v vozilu, vojaškem vozilu, s psom; v formalni ustanovi, na terenu (»med ljudmi«); način govora: razločnost ali »momljanje«, jasnost, artikuliranost ali pleteničenje, glasnost, pogled v oči (kamero) ali mimo, tekoč govor ali zatikljiv, negotov.
c. Analiza dejanj (akcij). Odgovorimo na vprašanje, kaj kdo dela komu in čemu. V nadaljevanju analize pa razlikujemo več vidikov: materialne, mentalne, vedenjske, verbalne, odnosne. Materialni vidik je dejanje s konkretnimi posledicami: »Vlomilec je oropal hišo.« Opis dejanja navaja akterja in cilj ali posledico dejanja, a bolj ali manj jasno: »vojska je zavzela vas L.« ali »vojska je napredovala«. Mentalni vidik se nanaša na doživljanje vpletenih, akterjev in drugih: »ljudje so utrujeni od vojne«, »ljudje ne verjamejo v zmago«. Z vedenjskega vidika smo pozorni na opis obnašanja akterjev: »se je rokoval, ne da bi mu pogledal v oči«, »se je sarkastično posmehnil«. Verbalni vidik vključuje analizo govorjene ali pisane besede v zvezi z nekim dejanjem: »zaslišanje je bilo farsa« ali »zaslišanje je bilo korektno«. Pri odnosnem vidiku smo pozorni na izraze, ki označujejo odnos med akterji ali/in med akterjem in objektom dejanja: »ji je pozorno (prijateljsko) stisnil roko«, »na odru se kandidata nista rokovala«, »norčeval se je iz njene obleke«.
Primer analize diskurza:
https://begotnice-blazx.blogspot.com/p/razmisljanje-ob-intervjuju-z-vesno-vuk.html
Viri:
Hare-Mustin, Rachel T. (1994). Discourses in the Mirrored Room: A Postmodern Analysis of Therapy. Family Process, 33, 1: 19.
Mesec, Bl. (2023). Kvalitativno raziskovanje v teoriji in praksi. Inštitut za razvojne in strateške analize, Ljubljana.
Mesec, Bl. (2023). Jezikovni model umetne inteligence chatGPT kot pripomoček pri kvalitativni analizi. Socialno delo, 62, 4: 297.
Schulz von Thun, F., (1981) Miteinander reden: Storungen und Klarungen. Rororo, Reinbek bei Hamburg.
Stevens, Peter A. (Ed.) (2023). Qualitative data analysis: key approaches. Sage, Los Angeles.
Vidmajer, Saša (2024). Navodila za uporabo vojne v medijih. Delo SP, 26. 4. 24.
Ni komentarjev:
Objavite komentar