(1) Najprej je dobro vedeti, da je individualni intervju ena izmed oblik raziskovalnega spraševanja. Raziskovalna spraševanja grobo delimo na tista, ki dajo gradivo, primerno za kvantitativno obdelavo, in tista, ki dajo kvalitativno gradivo. Prva so v grobem bolj strukturirana, druga so manj strukturirana. Pri prvih običajno uporabljamo vnaprej pripravljen vprašalnik, to je seznam vprašanj, običajno zaprtih, z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Anketiranje lahko izvedemo v obliki individualnega intervjuja, skupinske ali množične (recimo poštne) ankete. Pri neposrednem strukturiranem intervjuju 'iz oči v oči' vprašanja beremo vprašancu in zapisujemo odgovore, ali pa vprašalnik izpolnjujemo skupaj z vprašancem, tako da oba hkrati gledata v vprašalnik, vprašanec odgovarja, spraševalec zapisuje. Tako izpolnjen vprašalnik potem kvantitativno obdelamo, tj. preštevamo odgovore. V okviru kvalitativne raziskave izvedemo eno od kvalitativnih oblik spraševanja: individualne intervjuje 'iz oči v oči', skupinsko razpravo (fokusne skupine) ali pisanje eseja (spisa). Intervjuje in razpravo po možnosti snemamo. Gradivo, ki ga zberemo na ta način, ima obliko pripovedi in ni prikladno za kvantitativno obdelavo, čeprav se iz njega s trudom da izvleči tudi kaj kvantitativnega. Obdelamo ga kvalitativno, tako da s postopnim kodiranjem oblikujemo pojme in jih povezujemo v pojmovne strukture.
(2) Vse to omenjam zato, ker pri začetnikih obstaja težnja, da se kvalitativnega intervjuja lotevajo na način kvantitativnega tako, da - v strahu, da bi jim zmanjkalo niti - pripravijo seznam vprašanj, čim bolj podrobnih, ki jih potem zastavljajo vprašancu. Tako si zaprejo možnost, da bi dobili uporabno kvalitativno gradivo. Zakaj? Prvič, vprašanja zastavljamo na osnovi tega, kar že vemo o zadevi oziroma, kar zanima nas. Vprašanec morda o teh vprašanjih sploh ni razmišljal in so zanj nepomembna. Vprašanja so teme, so kode - vnaprejšnje, ne take, ki bi jih z analizo dobili iz zbranega gradiva; so nekaj, kar že vemo. S takim spraševanjem bomo dobili potrditev ali zavrnitev svojih domnev, ne bomo odkrili nič novega. Drugič, z natančnimi vprašanji zavremo spontani miselni tok vprašanca. Zapremo si možnost, da bi ugotovili, kako razmišlja, o čem, on sam, brez naše pobude in usmerjanja; kaj je pomembno zanj, kakšna je njegova 'logika'. Če ga zasujemo s podrobnimi vprašanji, bo odgovarjal kratko, z 'da' in 'ne' in podobno; ne bo se razgovoril, ker ga prekinjamo z vprašanji.
(3) Zato se 'odprtega intervjuja', intervjuja, ki bo dal povezano pripoved, lotimo drugače.
Vnaprej si zamislimo samo glavno temo ali manjše število tem, o katerih se bomo pogovarjali. Te teme si zapomnimo; ne beremo vprašanj, ampak se pogovarjamo, ali bolje, 'pozorno poslušamo'. To 'pozorno poslušanje' imenujemo tudi 'aktivno poslušanje'.
Vprašancu povemo, kaj nas zanima, nato pa pomolčimo, da lahko on spregovori. Zavzamemo držo, tudi držo telesa, s katero mu damo vedeti, da nas zanima, kar pripoveduje in da ga želimo razumeti. Razumeti pomeni ne ocenjevati, ne pozitivno ne negativno, ampak razumeti tudi stališča, s katerimi se ne strinjamo; razumeti, zakaj tako misli. Pri takem pogovoru se skušamo izogniti ocenjevanju, svetovanju, poučevanju, argumentiranju, kritiziranju, analiziranju in diagnosticiranju, pa tudi hvaljenju. Ironične pripombe, posmeh so zelo neumestni. Tudi humor in 'obračanje na hec' sta nezaželena. S svojo držo damo sogovorniku vedeti, da ga kot osebo sprejemamo, da se iskreno zanimamo zanj. Medtem ko se pogovarjamo, mu sedimo nasproti, gledamo v oči, a ga ne 'fiksiramo'. Ne zasujemo ga z besedami, ampak raje pomolčimo, da lahko on spregovori. Med pogovorom pritrjujemo, dajemo opogumljajoče pripombe, ali dodajamo kratka vprašanja: 'Aha', 'Hm', 'Ja, kar povejte', 'A tako je to šlo'. Tega ne počnemo mehanično in s 'profesionalnim nasmehom'. Pripoved spremljamo in če česa ne razumemo dobro, to takoj povemo: 'Zdajle pa nisem čisto dobro razumel, kako je to šlo'. Ponovimo za njim, da se prepričamo: 'Aha, to pomeni, da ste...' Ogibamo se pretirano čustvenih izrazov: 'O, čudovito', 'Sijajni ste', 'Neverjetno!'. Če je povedal res kaj sijajnega in neverjetnega, mu bo iskrica v naših očeh povedala več kot afektirane besede. Pogovor lahko usmerjamo k temam, ki smo si jih zamislili: 'No, zdaj se mi zdi, da kar dobro razumem, kako ste se vi počutili. Kaj pa vaši domači?'
To je za prvo silo. Več o intervjuju lahko preberete v ustrezni literaturi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar