Narativni biografski intervju

Narativni biografski intervju (NBI) ali pripovedovalni intervju je pripovedovanje vprašanca o poteku njegovega življenja na pobudo in v prisotnosti spraševalca-raziskovalca. Nemški viri pripisujejo avtorstvo te metode Fritzu Schützeju, ki je najprej uporabljal termin "narativni intervju" pri raziskovanju političnih struktur in ga kasneje spremenil v "narativno biografski intervju" kot osrednji pojem biografskega raziskovanja (Schütze 1983; po Mey&Mruck 2010; gl. tudi Brandstädter 2006).

V socialnem delu bomo tovrstne pripovedi želeli slišati od uporabnikov in socialnih delavcev samih. Zanima nas, kako je potekalo do sedaj življenje telesno oviranega človeka, slepega, kronično bolnega, duševnega bolnika, alkoholika, matere samohranilke, brezdomca itd. Zanima nas življenje svojca prizadete osebe. Zanima pa nas tudi življenje socialne delavke, ki se je pred kratkim upokojila, medsebojni vplivi poklicnega in zasebnega življenja. Zanimalo nas bo, kako ljudje obvladujejo življenjske izzive; kako doživljajo delo institucij ipd. Zanimale nas bodo življenjske "trajektorije", krivulje, ki kažejo življenjske vzpone in padce, širjenje ali ožanje življenjskega prostora in bogastva doživljanja in dejavniki, ki vplivajo na tak ali drugačen potek. Iz teh pripovedi se hočemo učiti, da bi bolje delali.

Narativni biografski intervju izhaja iz predpostavke ali domneve o homologiji (mesebojnem ustrezanju, vzporednosti) doživetega in pripovedovanega. Imamo torej opraviti s tremi ali štirimi ravnmi: dejanskim dogajanjem, doživljanjem tega dogajanja in spominskim obnavljanjem ter pripovedovanjem o tem doživljanju.

1. Odnos med dejanskim dogajanjem in doživljanjem tega dogajanja. - Dejansko dogajanje ("stvar po sebi") nam ni dostopno, tudi pripovedovalcu ni dostopno, požrl ga je čas. Tudi ko se je dogajalo, nam je bilo dostopno samo prek zavesti o njem, zavesti enega ali več ljudi, na rašomonski način, prek njegovega pogleda. Dostopna nam je zavest o tem dogajanju. Zgodovinar je v nekoliko drugačnem položaju. Zgodovinarja zanima, kaj se je dejansko dogajalo. Svojo pripoved konstruira iz več pripovedi drugih in zapisov (dokumentov), ki nimajo značaja pripovedi, ampak so materialne sledi preteklih dogodkov. Zgodovinsko pripoved o tem konstruira po metodah svoje stroke, med katerimi je tudi biografska pripoved (ustna zgodovina, memoari), a ne samo ta. Primerja več pripovedi, preverja njihovo verodostojnost s pisnimi viri, sočasnimi uradnimi dokumenti, časopisnimi poročili ipd. hoteč rekonstruirati (v kulturni zavesti) dejansko dogajanje. Išče skladnost med pripovedmi, med dokumenti in pripovedmi itd. V drugih humanističnih vedah, tudi v socialnem delu, ta motiv raziskovanja ni v ospredju. Zadovoljimo se s tem, da ugotavljamo vsebino zavesti (in druge značilnosti zavedanja), ne da bi preverjali, v kolikšni meri odslikava predpostavljeno resničnost. Biografski intervju v socialnem delu praviloma ni namenjen preverjanju verodostojnosti izjav in ugotavljanju "resničnosti" navedb. To, česar se človek zaveda, je dovolj vredno izhodišče raziskave. Vendar vemo, da so ljudje različno občutljivi in dojemljivi; da je njihovo doživljanje bolj ali manj bogato; da so že v trenutku doživljanja lahko pod vplivom različnih dejavnikov, ki zmanjšujejo njihovo dojemljivost za trenutno dogajanje. Najbolj očitni taki dejavniki so tisti, ki otopijo ali "premaknejo" (umetno intenzivirajo) doživljanje.

2. Odnos med preteklim doživljanjem in sedanjim spominskim obnavljanjem tega doživljanja. - Od dejansko doživetega v preteklosti do spominsko obnovljenega v sedanjosti je precejšen prepad. Česa se spominjam? Spominjanje (priklic ali rekolekcija) je povrženo številnim dejavnikom, ki preoblikujejo prvotno zavedanje doživljanja. Ljudje smo različno sposobni že apercepcije (dojemanja) in izražanja lastnega doživljanja v trenutku dogajanja, še bolj pa spominskega shranjevanja (retencije) in obnavljanja (rekolekcije). Ta dva procesa sta odvisna od osnovne spominske kapacitete, ki je pri različnih ljudeh večja ali manjša že v mladosti in ki se s starostjo manjša. Podložna sta potlačevanju vsebin (represiji, Verdrängung), ki ogrožajo jaz, in drugim dejavnikom, ki vplivajo na jasnost doživljanja, zapomnenje in priklic zapomnjenega.

Nekaj povsem izjemnega so v tem oziru spominski zapisi znamenitega Slovenca, akademika prof. dr. Milana Vidmarja, enega največjih šahovskih mojstrov 20. stol. in pomembnega strokovnjaka na področju elektrotehnike svojega časa. V svojih Spominih, v dveh delih, ki obsegata skupaj 673 strani (2. izdaja, 2018) piše:

»Bralca bo nedvomno zanimalo, od kod imam točne podatke o trenutkih, v katerih sem doživel to ali ono, od kod imam datum za vsak svoj važni življenjski dogodek. Seveda bo marsikdo predpostavljal, da sem si skozi leta zapisoval, kar se mi je zdelo važno, da sem vodil dnevnik. V resnici pa nisem nikoli, razen v zgodnjih gimnazijskih letih, imel dnevnika in nikoli skozi vsa desetletja svojega življenja, nisem nikjer pismeno pribijal, kar bi bilo za memoare važno.« Ko so ga nagovarjali, naj napiše spomine, je pomemben znanec ugotavljal zanj, da ima izreden spomin, brat Josip pa je napovedoval, da se bo zgodnejših dogodkov spomnil, kasnejših pa le megleno. »V resnici pa je bilo tako, da sem se med pisanjem te knjige znova in znova čudil, ko sem odgrinjal doživljaje, kako mi stopajo, odgrnjeni, v ostri svetlobi pred oči, kako mi spomin nikjer ne dela neprilik.« (op. cit. str. 11)

Večina ljudi ima s spominjanjem večje težave; je pa res, da pripovedovanje obudi spomine na dogodke, za katere mislimo, da smo jih že davno pozabili.

3. Odnos med spominsko obnovljenim in pripovedovanim. - Kljub vsem dejavnikom, ki zmanjšujejo popolnost spominjanja prvotno doživetega, se nekateri ljudje presenetljivo dobro spominjajo svoje preteklosti. Vendar je od spominjanja do pripovedi tudi korak, ki preoblikuje spomin v pripoved. Pripoved je odvisna od pripovedovalčeve sposobnosti pripovedovanja. Nekateri svoje misli lažje oblikujejo in izražajo kot drugi. Nekateri imajo smisel za dramatiziranje, za literarno oblikovanje pripovedi. Na pripoved vplivajo tudi aktualni interesi pripovedovalca, ki so odvisni od konkretne intervjujske situacije ter statusa in vloge spraševalca (prikrivanje, olepševanje ipd.) oziroma institucije, v imenu katere nastopa.

V splošnem velja, da so te pripovedi le bolj ali manj verne besedne reprodukcije dejanskega doživljanja v času, ko se je le-to dogajalo. Morda samo ljudje z izrednimi sposobnostmi in notranje uravnovešeni lahko dokaj verno pripovedujejo o svojem preteklem življenju. Pri drugih lahko računamo na pomembna izkrivljanja, ne toliko po vplivom trenutnih interesov kot pod vplivom notranje psihične dinamike. Zato bi pravzaprav ne smeli videti kaj dosti koristi od spraševanja ljudi po besednem obnavljanju njihovih življenj, če ne bi veljalo tudi neko drugo dejstvo. Tisto, o čemer pripovedujejo, je minilo; ostal je le spomin in pripoved o preživetem; to je edino "dejstvo", ki nam je na voljo. Je edino, kar je na voljo tudi pripovedovalcu. Človek uravnava svoje življenje na osnovi svoje trenutne zavesti o preteklosti in sedanjosti, ne na osnovi tega, kar se je nekoč dejansko dogajalo. Če se ima kdo za vojnega junaka, je to tisto, kar določa njegovo sedanjo samozavest, ne dejansko preteklo dogajanje, v katerem se morda sploh ni izkazal kot junak. Velja "Thomasov teorem": Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta situacija realna po svojih posledicah. Konstruirana resničnost deluje. Delež "konstrukcije" ali "stopnja homolognosti" med dejansko doživetim in po spominu obnovljenem in pripovedovanem je lahko večji ali manjši. Stopnja verodostojnosti, kar je drug naziv za homolognost je večja ali manjša. Pripovedi ljudi o njihovih življenjih nas torej zanimajo predvsem kot njihov pogled na njihovo življenje, redkeje kot prispevek k rekonstrukciji dejanskih dogodkov.  Zanima nas subjektivna resnica, ne objektivna. Dopuščamo pa, kar sledi že iz omembe zgodovinopisja, da so nekateri postopki obnavljanja  »resničnih dogodkov« bližje načelno v popolnosti nedostopni »resničnosti« kot drugi. Ali drugače: nekateri subjektivni pogledi so bolj objektivni kot drugi, čeprav so še vedno zgolj »pogled« ali »zavest« o resničnosti.

Kriteriji dobre pripovedi. - Kakšno je dobro pripovedno gradivo? Kakšna je - z vidika raziskovalca - dobra pripoved? Pripoved je dobra, če je verodostojna, čim bolj popolna, bogata podrobnosti, razmišljujoča; obsega opis konteksta ne le lastno doživljanje, z jasno omejenimi epizodami, z jasnimi prehodi ali prelomnicami, dramaturško zgradbo in če je prepričljiva. Pripoved je verodostojna, če kolikor mogoče zvesto odraža prvotno doživljanje dogodkov in notranjih stanj; če je avtentična, pristna, nepotvorjena. Je tembolj verodostojna čim bolj se ujema s pripovedmi drugih o istih rečeh, z opazovanji, dokumenti itd. Je popolna, če v njej ni večjih praznin, izpuščenih obdobij ali vidikov življenja. Življenje se odvija v času, na časovni osi in na različnih področjih notranjega doživljanja in zunanjih dogodkov in odnosov. Popolna je zgodba, ki zajame vse te dimenzije. Zgodba je dobra, zanimiva in prepričljiva, če vsebuje veliko podrobnosti, opisov situacij in dejanj. Je razmišljujoča, če pripovedovalec ne samo opisuje dogodke in doživljanje, ampak jih tudi komentira in o njih razmišlja, medtem ko pripoveduje. Dobra pripoved opisuje kontekst dogajanja in širše družbene okoliščine individualne zgodbe. V njej lahko razločimo posamezne epizode, ki so dobro omejene in same v sebi zaključene. Omejujejo jih jasne prelomnice ali prehodi. Skratka, dobra pripoved o lastnem življenju je pristna, primerno obsežna, gosto stkana in prepričljiva.

V socialnem delu se bomo pogosto pogovarjali z ljudmi, katerih pripovedi zaradi oviranosti pripovedovalca ne bodo utrezale temu idealu "dobre" pripovedi, idealu z vidika družboslovnega raziskovanja. Pripovedovanje življenjske zgodbe ima v takih primerih poudarjeno drugo funkcijo, ne le raziskovalne. Omogoča pripovedovalcu, da ustvari pregled lastnega življenja in doživi sprejetost pri socialnem delavcu. (O tem več v Zaviršek, Zorn, Videmšek 2002: 232 nasl.)

Psihološka dinamika intervjuja. Zaželen izid intervjuja je torej bogata, diferencirana, avtentična pripoved, izpoved ali komentar. Dejanski izid variira od omenjene bogate oblike do skromnega, nediferenciranega in zadržanega izida. Kakšen bo izid intervjuja je odvisno od razmerja med dvema spremenljivkama - če nekoliko poenostavimo - med težnjo "povedati" in težnjo "ne povedati". V števcu razmerja sta želja in pripravljenost povedati svojo zgodbo, izraziti svoje mnenje; v imenovalcu pa odpor do razkrivanja in bojazen pred izgubo ugleda ali samospoštovanja. Ljudje v splošnem radi govorimo o sebi ali izražamo svoja mnenja. Taki izrazi nam pomenijo samopotrditev in družbeno potrditev posameznika. Celo o svojih pomanjkljivostih, napakah in "grehih" spregovorimo in se tako razbremenimo občutkov krivde oziroma doživimo, da smo sprejeti, taki kot smo. Pravijo celo, da se v večini primerov zločinci sami izdajo, ker neprevidno pripovedujejo ali namigujejo o svojem dejanju. Po drugi strani pa se bojimo izpostaviti, da si ne bi zapravili ugleda in sprejetosti med drugimi in samospoštovanja in ostali z občutkom "praznih rok", ker smo nekomu zaupali svoja intimna doživetja, on pa se je na našo pripoved odzval drugače, kot smo pričakovali in jo drugače uporabil. Neprimerno je, če raziskovalec ocenjuje vprašanca ali moralizira o njegovi pripovedi. Osnovni pogoj, da se sogovornik odpre, je občutje varnosti in zaupanja. Če uspemo ustvariti tako vzdušje, da se bo sogovornik počutil varnega in sprejetega; če bo dobil občutek, da nam lahko zaupa, bomo dobili dobro pripoved. Ob tem je vendarle treba poudariti, da ima intervjuvanec lahko pretirana pričakovanja do spraševalca kot do zaupne osebe (doživljanje transfera) in mu zaupa več, kot bi sicer osebi, ki ne spada v njegov intimni krog. Ko pripovedovalec svoje življenjske zgodbe potem doživi, da spraševalec njegovo zgodbo "odnese" in jo morda objavi, čeprav anonimno, dobi občutek, da je ogoljufan, zlorabljen. Zato je nadvse pomembno, kako spraševalec v začetni fazi pogovora vprašancu pojasni namen pogovora in nadaljnjo usodo zaupane pripovedi.

Odnosno-komunikacijski vidik intervjuja. Vsako sporočilo ima štiri vidike: stvaren opis, osebno izpoved, komentar odnosa in poziv k ravnanju (gl. post Komunikacijski kvadrat). To pomeni, da v življenjepisni pripovedi oseba delno stvarno opisuje dogodke in doživljanje, se hkrati izpoveduje, nadalje izraža svoje počutje v odnosu s spraševalcem ali mnenje o tem odnosu in poziva k določenemu dejanju ali zadržanju. Za naš namen lahko združimo prva dva in druga dva načina: oseba, ki pripoveduje, opisuje stvarno dogajanje in svoje doživljanje, poleg tega pa skuša s tem nekaj doseči, se pokazati v določeni luči in nekaj pridobiti. Pri tem ne mislimo samo, da skuša pridobiti kake materialne koristi. Morda ji gre zgolj za naklonjenost in razumevanje. Prav na področju socialnega dela je ta težnja lahko bolj izrazita kot v kakem drugem okolju, posebno še, če gre za biografsko pripoved v kontekstu urejanja kake druge zadeve s socialno delavko. Zato je dobro razmejiti ti dve področji. V splošnem pa je v vsakem primeru dobro razlikovati stvarne opise od interesnega prikazovanja položaja. Poleg tega, da na usmerjenost na stvarno ali interesno pripovedovanje vpliva kontekst, so nekateri ljudje osebnostno bolj nagnjeni k opisovanju resničnosti, drugi pa k zagovarjanju ali uveljavljanju svojega interesa in pri tem izkrivljajo dejansko stanje. Tako bo ta ali oni poudarjal svoje zasluge, da bi si pridobil spoštovanje, ali pa obratno, svoje zasluge podcenjeval, a na ta način dosegel pri sogovorniku dvojno pohvalo: da je (pretirano) skromen in da je, seveda, zaslužen. V obeh primerih ni svojih zaslug opisal stvarno, nepristransko.

Pri pripovedovanju življenjske zgodbe lahko "med vrsticami" razberemo, kako govorec dojema odnos s socialno delavko, ki ji pripoveduje svojo zgodbo. Najvažnejši je vidik zaupanja: pripovedovalec se lahko vede in govori tako, da sklepamo, da nam zaupa, ali pa se vede bolj ali manj nezaupljivo. Temu bomo prilagodili svojo držo med pogovorom. Drugi vidik tiče njegovega doživljanja statusne razlike med njim in socialno delavko. Čuti se lahko podrejenega in dojema socialno delavko kot formalno nadrejeno, uradno predstavnico oblasti, ki se ji mora podrediti, jo ubogati. Socialna delavka je dejansko, kadar dela po upravnem postopku, predstavnica zakona, ki ga mora spoštovati in uveljaviti. Zato uporabnik ravna razumno in stvarnosti ustrezno, če se taki, iz zakona izhajajoči zahtevi, podredi. Tako ravnanje je dobro razlikovati od vnaprejšnje osebnostne pripravljenosti podrediti se tistemu, ki ga dojemamo kot "višjega", "močnejšega". Ne redko srečamo nasprotno razpoložene uporabnike, ki na "socialo" in "socialce" gledajo zviška, posebno še, če imajo kakšne "zveze". V takem primeru bomo morda v uporabnikovi pripovedi o njegovih preteklih doživetjih zaznali indirektno izraženo grožnjo s sodiščem, advokatom ipd. Ali pa bomo zaznali manipulativno nagnjenje, to je, pripravljenost izigrati dogovore. V naslednjem, tretjem, primeru pa bomo zaznali pripravljenost stopiti v enakopraven odnos; pripravljenost na pogovor, pogajanje in dogovor.

Če se biografski intervju povezuje s siceršnjim urejanjem zadev v ustanovi, je pomembno prepoznati med vrsticami izrečeni "apel", poziv zgodbe. Nekaj primerov:

- IZPOVED: "Sprejmite me! Upoštevajte me!"

- OPRAVIČEVANJE: "Nisem kriv!"

- OBTOŽEVANJE: "Drugi so krivi!"

- NEMOČ, PROŠNJA ZA POMOČ: "Ne morem več. Pomagajte mi!"

- ZAHTEVA: "Dajte mi! Ugodite mi! To je moja pravica!"

Faze NBI. - Običajno navajajo štiri faze: 1. fazo dogovora o sodelovanju, 2. fazo proste pripovedi, 3. fazo dopolnjevanja s spraševanjem in 4. fazo povzemanja in zaključevanja. 

1. faza dogovora o sodelovanju. - Ta faza ne poteka dosti drugače kot sicer prvo srečanje z udeleženimi v problemu pri socialnem delu sploh. Njen namen je sogovornika pridobiti za sodelovanje in skleniti z njim delovni dogovor.  Raziskovalec se predstavi, predstavi projekt, katerega del je intervju, njegov namen, pomen sogovornikovega sodelovanja in prosi sogovornika za sodelovanje. Pove, kaj je tema pogovora in zagotovi diskretnost in anonimnost in predlaga časovni okvir intervjuja. Če sogovornik pristane na sodelovanje, raziskovalec ponovi obveznosti enega in drugega sodelujočega. Recimo takole:

"Sem N. N., socialni delavec tu na csd. Izvajamo raziskavo o tem, kako živijo ljudje z vašo vrsto kronične bolezni. Nameravamo se pogovarjati o tem z več prizadetimi ljudmi. Radi bi zvedeli čim več o tem, kako je potekalo vaše življenje od začetka do danes, da bi lahko priporočili smernice za delo socialnih delavk in delavcev v bodoče. Zelo radi bi videli, da bi tudi vi sodelovali. Za nas je to zelo pomembno. Vaš naslov smo dobili od patronažne sestre, ki ste ji dovolili, da nam ga posreduje. Če dovolite, bi se celoten najin pogovor snemal, in bi ga kasneje prepisali. Najin pogovor je popolnoma zaupen in anonimen. To pomeni, da vaše ime ne bo zapisano na prepisu pogovora in da nikomur ne bom povedal, čigav je zapis pogovora. Govorite lahko popolnoma odkrito. Mene obvezuje k molčečnosti poklicna etika. Vašo pripoved bomo potem objavili v raziskovalnem poročilu brez navedbe vašega imena. Se strinjate s tem? Predlagam, da bi se po današnjem pogovoru dobila še enkrat, da dopolniva in pregledava pripoved. Se strinjate s tem?" Če sogovornik omahuje, prisluhnemo, kaj ga moti in ponovno pojasnimo. Če postavlja pogoje, se pogajamo. Ne silimo in pogovarjamo se kot enak z enakim. Če sogovornik pristane, nadaljujemo: "Prosim vas, da mi opišete svoje življenje od začetka, kolikor se spomnite."

2. faza proste pripovedi. - Potem pustimo, da sogovornik prosto pripoveduje in ga ne prekinjamo z vprašanji, razen če česa nismo dobro slišali ali razumeli. Med njegovim pripovedovanjem zavzamemo držo pozornega poslušanja (osnovna "tehnika" pogovora v socialnem delu). To pomeni, da pozorno spremljamo pripoved, tako da ves čas razumemo, kaj pripoveduje in sogovorniku tudi z mimiko in pritrjevanjem sporočamo, da spremljamo pripoved in da ga razumemo. Po potrebi ponovimo, kako smo razumeli, da bi preverili, če razumemo prav. Če sogovornik tekoče govori, ga ne prekinjamo. V tej fazi ne zastavljamo poglobitvenih vprašanj. 

3. faza dopolnjevanja s spraševanjem. - Če smo pozorno spremljali pripoved, smo tudi opazili, da je sogovornik preskočil kako obdobje, temo ali področje; da se je bolj razgovoril o določenih temah in manj o drugih. Z dodatnimi vprašanji ga spodbudimo, da več pove o teh obobjih ali temah.  Opazili smo tudi neskladja in protislovja v njegovi pripovedi. Povemo, kako smo razumeli njegovo pripoved in ga pozovemo, da razjasni, kar je nejasno ali protislovno. Če smo zaslutili, da se ogiba kake teme, ga povprašamo o tem, vendar ne vztrajamo, če vidimo, da o tem nerad govori. Pozorni smo na to, kaj se pripovedovalcu zdi v njegovem življenju zanimivo in kaj nezanimivo ali dolgočasno; spodbudimo ga, da pove kaj tudi o bolj dolgočasni plati svojega življenja. Nikakor ne ocenjujemo njegovih dejanj in mišljenja; ne kritiziramo in ne moraliziramo.  Če nas direktno izzove, npr. z vprašanjem: "kaj pa vi mislite o tem", pošteno povemo, da mislimo drugače kot on (če je tako), da pa razumemo, zakaj tako misli, kot je povedal. "V vašem položaju bi mogoče tudi jaz mislil tako kot vi."

4. faza povzemanja in zaključevanja. - Ko se bliža konec za intervju predvidenega časa, povzamemo, kako smo razumeli njegovo zgodbo. Lahko poudarimo, kaj smo dojeli kot zanj pomembne dogodke in kaj so mu pomenili. Čim bolj zvesto se držimo njegovih besed, ne vnašamo svojih pogledov, a intoniramo pozitivno. Sogovornik mora oditi z občutkom, da je bil razumljen, in da smo ga kot osebo sprejeli ne glede na to, da nam je morda govoril o dejanjih, ki jih ne odobravamo, ali izražal mnenja, ki so drugačna od naših. Dogovorimo se za avtorizacijo prepisa intervjuja. Ni nujno, da bi bila avtorizacija formalna, s podpisom (če pogovor ni del uradnega postopka v ustanovi); dovolj je, če vprašanec izjavi, da smo njegovo pripoved verno zapisali. Poročilo o raziskavi, katere del sta zapis in analiza intervjuja, lahko prav tako damo v branje intervjuvanemu, da ga potrdi v smislu uporabniške verifikacije.

Analiza pripovedi. - Kaj nas zanima pri zgodbi? Pripoved lahko analiziramo vsebinsko in formalno. Pri vsebinski analizi odgovarjamo na vprašanje, kaj je vsebina pripovedi. Odkrivamo teme pripovedi (tematska analiza) in konstruiramo pomembne pojme. Z vidika socialnega dela je pomembno odkriti in opisati načine obvladovanja življenjskih izzivov in ugotoviti pomen pripovedovanja življenjske zgodbe za sogovornika. 

Pri analizi smo pozorni na naslednje pojave: a. na pripovedovalčeve komentarje lastnega življenjskega poteka (teoretske trditve); b. na konstrukcijo konteksta, to je sočasnega dogajanja, ki je spremljalo posameznikovo življenje. Opisovanje konteksta pojasnjuje dejanja pripovedovalca, jih olepša ali upraviči; c. na spominske izpade ali bledenje spomina, na določena obdobja življenja in opustitve pomembnih faz v pripovedi. To se lahko zgodi zaradi aktualne situacije intervjuja in pripovedovalčevega interesa; d. Navajanje razlogov ali upravičevanje preteklih dejanj, s čimer pripovedovalec brani samopodobo in samospoštovanje; e. na področja življenja ali dejanja, o katerih lahko govori, in na tista, ki bi jih raje ohranil skrita; na teme, ki jih ima za zanimive in one, ki se mu zde dolgočasne. Že med pogovorom ga spodbujamo, da pripoveduje o obeh. f. Življenjski nauk. Ob koncu pripovedi se lahko pojavi ocena preteklosti, ki povezuje pretekla doživetja s sedanjostjo in nakazuje usmeritev v prihodnosti. Kadar je pripovedovalni biografski intervju del delovnega odnosa v SD, lahko socialna delavka pomaga sogovorniku povzeti pretekle izkušnje, da sogovornik opravi s preteklostjo in se obrne v prihodnost.

V analizi izrišemo in interpretiramo življenjsko črto (trajektorijo) glede na posamezna področja življenja (kariera, zdravje, socialna mreža ipd.). Trajektorija je črta, ki jo narišemo v koordinatni sistem, v katerem je na abscisni osi čas (leta), na ordinatni pa kvantitativna mera uspešnosti na posameznem področju (stopnja dosežene izobrazbe po letih, dohodek, število oseb v socialni mreži, zdravstveno stanje ipd.). V življenjski pripovedi razločimo posamezna obdobja (periodizacija); točke, ki pomenijo mejnike obdobja ali prehode med njimi. Označimo obdobja ali trenutke posebnih obremenitev (bolezni, konflikti). Ugotovimo, kakšna je bila pomembnost posameznih področij življenja (družina, dom, služba, šport ipd.) za vprašanca; katere osebe so odigrale pomembno vlogo v njegovem življenju, naj bo ta pozitivna ali negativna. Opišemo njegovo socialno mrežo, njegov položaj v skupinah in organizacijah, konflikte z drugimi v družini, sorodstvu, službi ipd.  Kot socialni delavci bomo posebno pozorni na načine obvladovanja življenjskih obremenitev; na posledice obremenitev in pomembne življenjske izkušnje. Opišemo pomembnejše spremembe in zasuke v življenju. Zanima nas, kako se je oblikovala človekova samopodoba; s kakšnimi notranjimi spopadi se je soočal. Nazadnje nas bo zanimalo, kako gleda na smiselnost svojega življenja; v čem vidi njegov smisel in kako ocenjuje svoje življenje kot celoto. Življenjsko zgodbo lahko analiziramo s katerega koli teoretičnega vidika, npr. kot diskurz; iščemo načine tolmačenja ali razumevanja lastne zgodbe (hermenevtični vidik) ipd.

Formalna analiza odgovarja na vprašanje o oblikovnih značilnostih pripovedi (kako je govoril). To so značilnosti, ki smo jih omenili, ko smo naštevali kriterije dobre pripovedi in tičejo verodostojnosti, obsega, podrobnosti, širine, členjenosti in prepričljivosti. Je govoril gladko ali z zatikanjem, preskakovanjem, zgoščanjem, redčenjem, lahkotno ali premišljeno, zaupljivo ali sumnjičavo, energično ali letargično, čustveno-hladno.

Rekonstrukcija biografije. - Celovit pogled na narativni biografski intervju in njegovo analizo, pogled, pri katerem so upoštevani vsi elementi, poleg tega tudi zavest o kontekstu, pokaže, da pri tem intervjuju ne gre le za to, da raziskovalec dobi gradivo za svoje analize, ampak da je celoten postopek dogodek v življenju osebe, ki pripoveduje o svojem življenju. Narativni biografski intervju z analizo vred, ki se sporoči intervjuvanemu, je proces rekonstrukcije njegove biografije kot pripovedi o njegovem življenju. Raziskovalčeve intervencije (dodatna vprašanja), povzemanje, branje in verifikacija zapisa intervjuja in predstavitev končne analize (v smislu uporabniške verifikacije) so vse dejanja, ki vplivajo na pripoved bodisi medtem ko se odvija bodisi po tem, po prebranem zapisu in analizi. Intervjuvanec pod vplivom teh dejanj in dogodkov spremeni svoj pogled na svojo pripoved in življenje - pride do rekonstrukcije biografije. Če je bil izpolnjen pogoj zaupanja in pristnosti pri obeh sodelujočih, raziskovalcu in uporabniku, deluje ta rekonstrukcija v smeri jasnejšega definiranja življenja in okrepitve njegove smiselnosti. 

Viri
Darja Zaviršek, Jelka Zorn, Petra Videmšek (2002). Inovativne metode v socialnem delu. Skripta. Študentska založba, Ljubljana.
Milan Vidmar (2018; /1962/). Spomini I in II. Univerza v Ljubljani in dr. Ljubljana.