Simbolni interakcionizem

Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi. 

Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije. 

Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov. 

1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije

2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.

Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene. 
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem. 
Šolska svetovalka: To je družinski problem. 
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.

3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.

Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij): 

Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.

Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.

Kakovost kvalitativne raziskave: prva pomoč - The Quality of Qualitative Research: First Aid

Kvalitativno (interpretativno) raziskovanje ni samo dopolnilo kvantitativnega (pozitivističnega), ampak se je razvilo predvsem kot kritika kvantitativnega pozitivističnega raziskovanja. To pomeni tudi, da ni preprosto prevzelo pozitivističnih kriterijev kakovosti raziskave, ampak je oblikovalo svoje kriterije kakovosti, ki vsebujejo kritiko pozitivističnih kriterijev. To ne pomeni, da z vidika kvalitativne paradigme zavračamo pozitivistične kriterije, ampak da damo raziskovalcu na izbiro, ali se bo pozival na pozitivistične ali interpretativne kriterije.
Tokrat se bom izognil razpravi o kritiki pozitivizma, navedel bom samo nekaj najosnovnejših načinov, kako v kvalitativni raziskavi zagotavljamo in utemeljujemo njeno kakovost kot znanstvene raziskave - za prvo pomoč.
Pozitivistični kriteriji znanstvenosti raziskave, njene znanstvene kakovosti so: (1) notranja veljavnost, (2) zunanja veljavnost ali posplošljivost, (3) zanesljivost in (4) objektivnost. Interpretativna (kvalitativna) metodologija te kriterije kritizira in jih drugače poimenuje, v bistvu pa oba pristopa težita k istim vrednotam. Raziskava naj bi bila (1) kredibilna, (2) relevantna, (3)  sledljiva ali konsistentna, (4) potrdljiva ali konfirmabilna. Včasih se zdi, da gre samo za sprevračanje besed, a v tem sprevračanju besed se skriva drugačen pogled na spoznavanje stvarnosti.
Kako dosegamo te kriterije kakovosti?
1. Kredibilnost (notranja veljavnost). Raziskava je kredibilna, če smo v postopku raziskovanja dosegli primerno stopnjo zaupanja med nami, raziskovalci, in raziskovanimi; če se ljudje prepoznajo v opisih; če se raziskovanec strinja z našim opisom njegovega doživljanja; če ljudje prepoznajo pojave, ki jih opisujemo. Kredibilnost povečamo s triangulacijo (več vrst podatkov, več raziskovalcev, različna teoretična izhodišča, več metod); s člansko validacijo (strinjanje raziskovanih z opisom); z uspešno integracijo negativnih primerov (ki navidezno nasprotujejo naši teoriji) in nekaterimi drugimi postopki.
2. Relevantnost ali prenosljivost (zunanja veljavnost). Raziskava je prenosljiva, če bralec ugotovi, da njeni opisi in njena spoznanja veljajo tudi v njegovem kontekstu; če javnost (bralci, potrošniki raziskave) presodi, da so ugotovitve splošneje veljavne, prenosljive v druga okolja. Prenosljivost izboljšamo z izborom tipičnih primerov, tipičnih okolij raziskave. Velja pa tudi, da pri kvalitativnem raziskovanju prenosljivost ni vedno naš cilj; pri idiografskih raziskavah skušamo samo bolje razumeti posamezen primer.
3. Sledljivost (zanesljivost). Raziskava je sledljiva (zanesljiva), če je v raziskovalnem poročilu jasno in razločno opisana pot do ugotovitev; če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali primerljivih sklepov; če so postopkovne odločitve jasno razvidne; če so sodbe v raziskavi logično skladne. Sledljivost povečamo z večjo natančnostjo opisa raziskovalnega postopka od začetne zamisli do sklepov.
4. Potrdljivost (konfirmabilnost; nepristranskost, objektivnost). Raziskava je konfirmabilna, če je v njej opisano pristno doživljanje subjekta in če je bil raziskovalec subjektivno vključen (sodoživljanje; raziskovalec kot raziskovalni instrument). Konfirmabilnost se poveča s povečanjem zaupanja med raziskovalcem in raziskovanim in subjektivno vključenostjo raziskovalca, opisom njegovega doživljanja in refleksijo odnosa med raziskovalcem in raziskovanim.
Tele besede so pomembne: potrditev članov, prenosljivost, opis poti, zaupanje.
Raziskava je dobra, če se prizadeti strinjajo z ugotovitvami; če bralec raziskovalnega poročila na njegovi osnovi bolje razume svojo situacijo ali pojave, ki jih pozna; če lahko natančno sledimo raziskovalnemu postopku; če je opis logičen; če je raziskovalec vzpostavil zaupanje med seboj in raziskovanimi in če je opisal svoje doživljanje med raziskavo.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (5): fokusne skupine - Notes to the book Qualitative... (5): Focus groups

Naslednji v zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi je sestavek o kvalitativnem raziskovanju v medicini s predstavitvijo metode fokusnih skupin in delfske metode (Tonka Poplas Susič). V dosedanjih besedilih o kvalitativnem raziskovanju - mislim na razpravo F. Adama in na svoj Uvod ... - je bilo sorazmerno malo pozornosti posvečene metodam in tehnikam zbiranja empiričnega gradiva, več epistemološkim osnovam (Adam) ter metodam in tehnikam analize kvalitativnega gradiva (Mesec). To praznino v domačih besedilih je vsekakor treba zapolniti, zato je obravnavani sestavek dobrodošel. To, da se tematsko omejuje na področje medicine oziroma zdravstva, mu ni v škodo, saj z omejitvijo na konkretno področje preprečuje preveč splošno razpravljanje.
Fokusna skupina je mala skupina ne manj kot štirih in ne več kot 12 članov, ki so povabljeni k sodelovanju pri pogovoru z določeno temo. Pogovor naj ne bi trajal več kot uro ali uro in pol. Skupino usmerja moderator, ki naznači temo z odprtimi vprašanji, naslovljenimi na celotno skupino, in v nadaljevanju skrbi za to, da se razpravljalci ne oddaljijo od teme; spodbuja njihovo interakcijo in skrbi, da pridejo vsi do besede. Sam se med razpravo vsebinsko ne opredeljuje in razprave ne usmerja k določenim vsebinskim zaključkom.
Fokusne skupine so oblika skupinske razprave, tj. - po naši opredelitvi - nestandardiziranega, odprtega spraševanja (intervjuja) s popolno ali delno možnostjo metakomunikacije, pogovora o pogovoru. Razpravlja se sicer o določeni temi, razprava je osredotočena ali fokusirana (od tod naziv), vendar se spodbuja čim bolj odprta in vsestranska razprava. Po drugi strani je dana možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako deluje skupina in kako se pogovarjamo; to vprašanje postavimo z namenom, da bi odstranili možnost nesporazuma o temi, namenu in pomenu posameznih vprašanj in izjav. Učinki skupine na posameznike so različni, vodijo pa lahko do tega, da se lahko nekateri člani prikrijejo, da misli ostanejo neizrečene. Skupina deluje po eni strani kot spodbujevalec izražanja mnenj (več glav več mnenj, interakcija), po drugi pa se lahko kmalu pojavi težnja h konformiranju z vplivnim ali večinskim mnenjem, saj deluje skupina kot ščit pred moderatorjem ali blažilec (buffer). Avtorica poudarja, da fokusne skupine ali skupinske razprave ne gre zamenjevati s skupinskim intervjujem. Pri slednjem "sodelujoči odgovarjajo neposredno na raziskovalčevo vprašanje", medtem ko se v fokusni skupini razvije odprta razprava med člani skupine in "moderator ne sprašuje udeležencev posamezno". "Dinamika v skupini pomaga udeležencem ugotoviti in raziskati svoja stališča v takem obsegu, ki ne bi bil mogoč pri navadnem intervjuju (str. 101)."
V nadaljevanju razpravlja avtorica o številu fokusnih skupin, ki naj bi jih zajeli v raziskavi in poudari, da gre pri tem za teoretično vzorčenje in ne statistično reprezentativno. Opiše postopek kodiranja, pri katerem sodelujeta dva raziskovalca, in načine zagotavljanja veljavnosti in zanesljivosti rezultatov s triangulacijo raziskovalcev, analitikov in virov. Posebej informativen je seznam raziskav, ki jih je izvedla ali pri njih sodelovala (mednarodne) Katedra za družinsko medicino v Ljubljani.
V nadaljevanju je v članku opisana sicer v literaturi znana metoda Delfi, to je metoda, s katero na različnih področjih, v tem primeru v medicini, "načrtno zbiramo stališča in mnenja sodelujočih" o kakem problemu, recimo preventivi alkoholizma, da bi po treh krogih brez razprave z izločanjem stališč ali predlogov, ki nimajo širše podpore, prišli na koncu do stališč, s katerimi se strinja velika večina sodelujočih (str. 113-114). Ta metoda sicer po mojem ni kvalitativna, saj gre za vrsto ocenjevalnih lestvic, ki dajo povsem kvantitativne rezultate (povprečja ipd.). Na koncu članka je navedenih 20 izključno tujih virov.

Karikatura, ki jo prilagam, je skeptični komentar o fokusnih skupinah, ki pravi: Če bi Henry Ford ("oče avtomobila") uporabljal (za generiranje idej in inovacij) fokusne skupine, bi imeli hitrejše konje. Opozarja na pojav niveliranja sodb v skupini okrog povprečja ali celo spust k bolj konservativnim sodbam.

Vir: Tonka Poplas Susič. 2012. Kvalitativno raziskovanje v medicini: fokusne skupine in delfska metoda. V: Adam, F. idr., Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana IRSA.

Preglednica življenja (2)

Bell je poskusno izvedel intervjuje s tremi zakonskimi pari na njihovih domovih. Pri prvih dveh parih je najprej intervjuval oba zakonca hkrati, nato pa vsakega posebej, pri zadnjem paru pa je najprej intervjuval vsakega posebej in nato oba skupaj. Po intervjujih je izvedel tematsko analizo s  posebnim ozirom na to, kako je raba preglednice pozitivno ali negativno vplivala na kakovost podatkov in potek intervjuja. Najprej je izvedel analizo vsakega intervjuja posebej, potem pa še primerjavo med intervjuji.

Zanimalo ga je, ali raba preglednice (1) izboljša kakovost podatkov in (2) ali izboljša raport, zaupljiv odnos med spraševalcem in vprašancema in potek intervjuja.

Prvi vtis je bil, da je izpolnjevanje preglednice pomagalo intervjuvancem, da so se spomnili posameznih dogodkov in njihovega zaporedja, pri čemer so si pomagali tudi z datumi javnih dogodkov, ki so se jih spomnili. Ko pa sta zakonca skupaj izpolnjevala preglednico, je prišlo do nesoglasij in raziskovalec je dobil vtis, da vse skupaj bolj moti potek intervjuja, kot da ga olajšuje. Pri enem paru, kjer sta zakonca izpolnjevala preglednico najprej vsak posebej, nato pa oba skupaj, je raziskovalec ugotovil, da se je ujemalo samo 6 datumov od skupno 11, ki sta jih navedla. Prav tako se je šele na koncu po primerjavi obeh izpolnjevanj odkrila napaka enega od zakoncev. To pomeni, da ni jasno, v kolikšni meri preglednica izboljša točnost kronoloških navedb.

Pri izpolnjevanju preglednice stopi v ospredje časovna perspektiva; vprašanci razmišljajo o zaporedju dogodkov in s tem o spremembah v njihovem življenju, kar je pomembna tema. Istočasno pa jih to ne ovira, da se ne bi zavedali večje ali manjše pomembnosti dogodkov. Po drugi strani pa izpolnjevanje preglednice ni olajšalo pogovora o občutljivih zakonskih temah. Prej je omogočalo zakoncema, da se takim temam izogneta. Pokazalo se je tudi, da se vprašanci niso radi vračali na dogodke, ki so jih omenili prej, da bi se o njih bolj poglobljeno pogovorili. namesto tega  so začeli navajati dogodke, ki jih še niso bili navedli, da bi bila preglednica čim bolj popolno izpolnjena. Zdelo se jim je, da je poudarek na številu dogodkov in njihovem zaporedju, ne na pomenu in podrobnejšem razglabljanju o dogodkih. 

Celoten intervju je bil "osredotočen na dogodke", ni pa se razvil pogovor o vsakdanjem življenju, ki poteka brez posebno pomembnih dogodkov. To "osredotočenost na dogodke" je spremljal dokaj stvaren odnos, pri katerem ni bilo dovolj možnosti za raziskovanje čustvenega odnosa, kar pa bi bilo pri svetovalno usmerjenih intervjujih nujno. Zdi se, da izpolnjevanje preglednice prej ovira kot spodbuja poglobljen pogovor.

Sklenemo lahko, da je izpolnjevanje življenjske preglednice lahko prav koristna tehnika, kadar nam gre za ugotovitev stvarne kronologije dogodkov, manj koristna pa je, če se želimo pogovarjati o čustveni in odnosni vsebini in pomenu dogodkov. Prav uporabna bo v biografskih ali avtobiografskih raziskavah, v zdravstvenih raziskavah, manj koristna pa pri raziskavah odnosov, njihovih čustvenih vidikov v svetovalni dejavnosti.

Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Zanesljivost kvalitativne raziskave

Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.

V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev? 
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se  zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična. 
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.