Svetla in temna slika starosti - The bright and the dark picture of old age

Naše predstave, umske slike, določajo naš odnos do starosti drugih in do svoje starosti. Slušateljico doktorskega študija socialne gerontologije na AME ECM, Ireno Stojak, je zanimalo, kako si predstavljajo starost mladi. V okviru svoje seminarske naloge Odnos mladih do starejših ljudi je intervjuvala dva študenta, stara 19 in 23 let, od katerih prvi (študent A) živi s starši in staro mamo na deželi, drugi (študent B) pa živi sam v mestu in dela s starejšimi pacienti. Lahko rečemo, da ima prvi študent (A) neposredno izkušnjo z zdravo starejšo osebo v tradicionalnem ruralnem okolju, drugi pa zgolj posredno izkušnjo z zdravimi starimi v urbanem okolju, toda neposredno izkušnjo z bolnimi starimi. Lahko torej primerjamo mentalni sliki obeh študentov kot sliki, ki sta se oblikovali pri neposredni izkušnji z zdravimi starimi (v ruralnem / tradicionalnem okolju) in neposredni izkušnji z bolnimi starimi (v urbanem / modernem okolju). Lahko domnevamo, da je najpomembnejši dejavnik razlik v mentalni predstavi, ki si jo človek oblikuje, njegova izkušnja z zdravim ali bolnim starim človekom, poleg tega pa neposrednost izkušnje in vrsta okolja, v katerem živi.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko  pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.

Avtonomija stroke = razmerje N/T

Francoska sociologa Jamous in Peloille, raziskovalca zdravstva, sta predlagala svojsko teorijo strokovne avtonomije. Po njima je avtonomija neke stroke tem večja, čim večji je v stroki delež samostojne presoje strokovnjakov v razmerju do odločanja na osnovi protokolov, tehničnih navodil in drugih pisnih pravil in navodil. Strokovna presoja je po njima nekaj, kar ni vnaprej določeno, predpisano, kar ni 'determinirano' (indeterminacy), ampak so to odločitve 'po prosti presoji', lahko tudi v nasprotju s pisnimi navodili. Če v stroki prevladuje odločanje na osnovi pisnih navodil in opisov 'tehničnih' postopkov, če torej v njej prevladuje 'tehničnost' (technicality), je stroka bolj ranljiva, manj avtonomna, saj se v nekaj, kar je zapisano, lahko vsakdo vtika. Pri tem mislita predvsem ranljivost stroke v odnosu do administracije, birokracije. 
Tako pojmovanje avtonomije se mi je zdelo vprašljivo. Po mojem je strokovnjak tisti, ki bolje obvlada neko področje dejavnosti kot laik, vseeno, ali se pri tem opira na izkušnje, raziskovalno znanje, zapisane postopkovnike, ali pa se odloča na osnovi bolj ali manj proste presoje na osnovi izkušenj, 'občutka', 'intuicije'. Strokovnost se izkazuje z uspešnostjo dela. Poleg tega se mi zdi, da je povzdigovanje 'proste presoje' v primerjavi s 'tehnikalijami' ostanek preteklosti, ko so v zdravstvu imeli posebno veljavo prav strokovnjaki, ki so na 'prvi pogled' videli, kaj je bolniku; ki so postavili diagnozo 'takoj, ko je bolnik stopil skozi vrata', ki so presenečali z nenavadnimi odločitvami, ki pa so se izkazale za uspešne - karizmatični geniji torej. Njihov vek je v naši dobi tehnizirane medicine minil in pričakovali bi, da bo kot avtonomen strokovnjak veljal tisti, ki obvlada raziskovalno pridobljeno znanje, ki je navsezadnje prelito v različne protokole zdravljenja, v 'tehnikalije'.
V Veliki Britaniji so izvedli raziskavo, v kateri so v skupinski razpravi povprašali medicinske sestre o tem, kako se odločajo pri delu in kakšno vlogo imajo pri njihovem delu 'občutki', 'intuicija' in 'izkušnje' v primerjavi z raziskovalno pridobljenimi dokazi. Pokazalo se je, da so 'občutki' in 'intuicija' lahko pomembni, da človek postane pozoren na določenega pacienta ali določeno vedenje, da pa se pri odločanju za delovanje sestre opirajo na 'izkušnje'. Raziskovalnega znanja niso kaj dosti omenjale.
Tudi pogovor v naši skupini je pokazal, da sestre marsikdaj ravnajo samostojno, tudi v nasprotju z običaji ali pravili in da se pri tem opirajo na izkušnje. Tudi zdravniki se večkrat obračajo nanje za svet, saj so tiste, ki spremljajo paciente kontinuirano dan in noč.