Narativna analiza (2): funkcije pripovedi, Narrative analysis (2): functions of a narration

V zadnjem prispevku sem izraza "pripoved" in "zgodba" uporabljal bolj ali manj kot sinonima, čeprav sem nekoliko pogosteje in bolj poudarjeno uporabil izraze "pripoved", "pripovedovanje", "analiza pripovedi". To se nam lahko v prihodnje še kdaj zgodi, vendar je treba v nadaljevanju "pripoved" načelno razlikovati od "zgodbe". V stavku " (jaz) pripovedujem zgodbo", je "jaz" subjekt, "pripovedujem" predikat, "zgodba" predmet. Pripovedovanje in njegov proizvod, pripoved, je torej nekaj drugega kot zgodba. Zgodba je tisto, kar se je (zares) zgodilo. Pripoved je poročilo o tem, kar se je zares zgodilo; je produkt pripovedovanja. Tako tudi npr. Mojca Urek, ki se je na področju socialnega dela pri nas največ ukvarjala s proučevanjem naracij, piše, navezujoč se na Halla (1997): "... da so tudi zgodbe v socialnem delu dostopne predvsem skoz izvedbe, predstavitve, v katerih je treba prepričati pomembna občinstva o njihovi resničnosti..." V nadaljevanju Urek piše, da je pri obravnavi določenega primera na centru za socialno delo, manjkal "glas te ženske in otrok ... tj. resna obravnava njihove verzije zgodbe." (Urek 2001)

Težava je v tem, da se o tem, kaj se je zares zgodilo, poučimo lahko samo iz pripovedi ene ali več oseb. Resničnost nam ni dostopna neposredno, ampak samo prek pripovedi. V odnosu do te težave se raziskovalci delijo na dva tabora: eni skušajo prek pripovedi priti do najverjetnejše verzije resničnosti, do prave, resnične, objektivno preverjene zgodbe. Pri tem ugotavljajo ujemanje različnih pripovedi, ali pa dajejo večjo težo posebej usposobljenim opazovalcem in pripovedovalcem. Pri pripovedi o prometni nezgodi ima pripoved policije npr. večjo težo kot druge pripovedi, ker policija sklepa o dejanskem poteku dogajanja na osnovi objektivnih meritev, pričevanj izvedencev in zasliševanja več prič. Na drugem koncu so raziskovalci, ki se odpovedujejo težnji, da bi ugotovili, kakšen je bil resničen potek dogajanja, in raziskujejo samo pripovedi kot individualne in družbene konstrukcije. Zanimivo pa je, da tudi ti govorijo o "družbeni konstrukciji realnosti" (Berger in Luckmann), kar pomeni, da se ne odpovedujejo predstavi o resničnosti, ki ni utvara ali zgolj predstava, umislek, čeprav ni od Boga dana, ampak je družbeno ustvarjena.
Naj pripadamo temu ali onemu taboru (možna je tudi kombinacija obeh stališč, znanost je igra!), nas zdaj zanima najprej, kakšne namene ima lahko analiza pripovedi. Pred tem pa raziščimo, kakšne funkcije imajo pripovedi kot take. Funkcije so nekaj drugega kot nameni. Funkcije so objektivne posledice ali učinki pripovedovanja, naj jih hočemo ali ne, naj se jih zavedamo ali ne; nameni so subjektivno hoteni ali pred(po)stavljeni smotri. Včasih se oboji, funkcije in nameni, prekrivajo. Funkcije lahko razdelimo na funkcije za posameznika in na družbene funkcije (obojega seveda ni mogoče strogo ločiti). Funkcije za posameznika so:

1. Osmišljanje dogodkov. Človek živi sredi kaosa. Če samo pomislimo, koliko različnih dražljajev v danem trenutku deluje na nas, se moramo s prejšnjo trditvijo strinjati. Da bi človek preživel, se mora orientirati v tem kaosu; oceniti mora, kaj je pomembno in kaj ne, kaj oznanja nevarnost, k čemu naj se umeri, od česa odvrne. V naš um je vgrajen mehanizem, ki omogoča povezovanje nepovezanega. Če so na listu pred mano narisane tri točke, jih samodejno povežem in vidim trikotnik. Podobno povezujemo točke v druge like. Ljudje so od nekdaj tako v figure povezovali najsvetlejše zvezde na nebu. Navidez ali v resnici nepovezane reči um samodejno poveže. Da so te povezave lahko pretirane, celo prav fantastične, bi nam lahko povedali zasliševalci prič prometnih nezgod ali kaznivih dejanj. Ko sem kot mlad študent na vajah prisostvoval pogovoru psihiatra z duševnim bolnikom, je zunaj v daljavi odjeknila eksplozija, najbrž v kamnolomu, ki je bil v tisti smeri. Pacient se je zdrznil in dejal: "A slišite, doktor, kaj mi delajo!" Mož je blodnjavo povezal očitno nepovezani stvari. To povezovanje poteka v težnji, da bi v nejasni situaciji zagledali logiko, pomen; da bi iz kaosa ustvarili red. To je poglavitna funkcija povezovanja različnih, ločenih dogodkov v povezano pripoved.
2. Refleksija in oblikovanje identitete. Ko iz navidez (ali v resnici) nepovezanih dogodkov nastane povezan red, bodisi da dogodke povežemo v časovno ali vzročno-posledično zaporedje bodisi v kake druge vrste red in oblikujemo pripoved, pogosto v njej zagledamo sebe kot v zrcalu: tak sem. Lahko razločneje vidimo svoje prednosti in pomanjkljivosti, ugodne in neugodne posledice svojih dejanj. Pripoved deluje kot povratno sporočilo (feedback). Tako oblikujemo svojo identiteto, ki je v bistvu sestavljena iz množice zgodb o dogodkih našega življenja in naših ravnanjih. Na tem dejstvu temelji narativna terapija kot psihoterapevtska usmeritev, ki si prizadeva "slabe" življenjske zgodbe spremeniti v "dobre".
3. Zmanjševanje napetosti. Kadar se nam kaj pripeti, posebno kak nepričakovan dogodek, nezgoda, srečanje, konflikt, je prva stvar, ki jo storimo, da to povemo svojemu bližnjemu ali pa celo najbližjemu neznancu, za katerega ocenimo, da mu lahko zaupamo. "Pomisli, kaj se mi je pripetilo!" Ko pripovedujemo, izrazimo čustva, ki so "prišla za nami", med samo pripovedjo, in tako olajšamo napetost in se znebimo pritiska. 
4. Dramatiziranje življenja. Pogosto pripovedujemo, ne da bi zmanjšali napetost, ampak da bi jo v nekem smislu povečali - da bi vnesli nekaj dramatičnosti v svoja dolgočasna življenja. Tako iz majhnih zgodb delamo velike pripovedi, s katerimi "zabavamo" vse, ki so nas pripravljeni poslušati. Pisatelji pogosto tako "napihnejo" dogodke, ki bi se komu drugemu zdeli nepomembni, oni pa v njih odkrijejo zapletene mehanizme človeške duševnosti.
5. Obvladovanje situacije in reševanje problemov. Povezovanje dogodkov v pripoved, ki deluje kot refleksija, nam pomaga obvladati težavno situacijo. Ko pripovedujemo, jasneje zagledamo povezave med dogodki, njihov pomen za udeležence, svojo vlogo in zadržanje. Vse to poveča našo sposobnost za obvladanje položaja, za rešitev težavne situacije.
6. Predstavitev samega sebe in obramba samospoštovanja. Pripovedovalec sam odloča o tem, kako bo opisal kak dogodek, kakšno zgodbo bo povedal. Če je sam udeležen v zgodbi, lahko po mili volji oblikuje svojo vlogo v njej: poudari nekatera dejanja, zamolči druga, se predstavi kot junak ali kot žrtev. Pogosto izkrivlja dejstva, da bi tako obvaroval samospoštovanje.

Vir:

Mojca Urek, Življenjske zgodbe in njihov pomen. Socialno delo 40, 2001, 3-4: 119-147.