Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?

V nekaj naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na vprašanja, ki so jih zastavile slušateljice moje 1. generacije VŠZNJ na 2. srečanju. Prvo je bilo vprašanje hipotez. Odgovor je odvisen od splošnega raziskovalnega pristopa, za katerega se bomo odločili. Ta je odvisen od tega, kolikšno stopnjo raziskanosti dane teme predpostavljamo. Ali drugače: ali se lotevamo teme nepoučeni, naivno, ali poučeni o dotedanjih raziskavah iste teme ali področja. To samo je odvisno od okoliščin in namena raziskave, predvsem od tega, ali je bolj za 'domačo' rabo, za lastno orientacijo, ali ima bolj formalen značaj (magistrska naloga); ali imamo že empirično gradivo, ki je bilo morda zbrano s kakim drugim namenom, ali ga bomo zbrali posebej za to raziskavo. 
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.