"Kvalitativno" se nadaljuje (dopolnjeno 11.8.18)

Bralce tega bloga obveščam, da sem z začetkom študijskega leta 2015/2016 prenehal sodelovati tako s Fakulteto za zdravstvo Jesenice kot tudi s programom Socialne gerontologije na Alma mater europea, Evropski center Maribor.
Pri delu s študenti sem dobil marsikatero sugestijo za obravnavanje metodoloških vprašanj na blogu, spodbujala so me njihova vprašanja in zanimive seminarske naloge. Za te spodbude se zahvaljujem študentom obeh ustanov.
Ta vir idej za pisanje je sedaj ugasnil, kljub temu pa nameravam s pisanjem nadaljevati. Kam in kako se bom usmeril, še ne vem, a področje kvalitativne metodologije je obširno in upam, da bom našel način, da ohranjam te strani žive.
Bralci bloga mi lahko zastavijo vprašanja, na katera bi želeli odgovor, kar v obliki komentarja na ta ali kak drug prispevek.
Hvala za dosedanjo pozornost.

Nekaj podatkov:

Blog sem začel pisati leta 2010. Do sedaj sem priobčil 108 objav, skupno število ogledov do avg. 2018 je
27223, 

od tega 17194 iz Slovenije, ostalo iz drugih držav, med njimi največ iz Rusije (4487), Ukrajine (1365), ZDA (1355). Največ ogledov imajo prispevki "Tehnike kodiranja" (2874), "Narativna analiza" (582), "Tematska analiza" (4649) in stran "Od odprtega kodiranja do poskusne teorije" (879).

Kvalitativno v socialni gerontologiji (5) - Qualitative research in social gerontology (5)

Gerontološko problematiko bi lahko obravnavali v treh kategorijah: v kategoriji "normalne starosti" in prilagajanja nanjo; v kategoriji starosti, ki je bistveno prizadeta zaradi take ali drugačne patologije (telesna bolezen ali hendikepiranost, duševna bolezen ali odvisnost, odnosna patologija z zlorabo starega človeka) in v kategoriji starosti, ki je prizadeta zaradi družbeno-ekonomske situacije (vojna, tranzicija, revščina ipd.).

Alen Župan v nalogi Spremembe v socialnih odnosih starejših oseb v revščini na osnovi intervjuja z dvema starejšima moškima, ki obiskujeta javno kuhinjo, analizira stari osebi, ki sta pristali tako rekoč na dnu kategorije revnih. Vendar je očitno, da je pri enem od njiju osnovni vzrok drsenja navzdol alkoholizem, h kateremu je prispevala udeležba v vojni formaciji in katerega posledice agravira tranzicijska družbeno-ekonomska situacija,  drugi pa je predvsem žrtev družbene tranzicije, lahko bi rekli "nedolžna žrtev" nespoštovanja pogodbe ali poslovnega kriminala. V prvem primeru alkoholizem, ki ni nujna posledica sodelovanja v vojni, povzroči izgubo državne službe, s tem dohodka razen skromne socialne pomoči, in razpad družine ter osebnostno propadanje. Ironično je edina pozitivna plat v življenju tako prizadetega človeka, zavest, da je uspešno branil domovino, ostanek ljubezni do žene, ki ga je zapustila, edini smiselni socialni stik in socialna mreža pa - poleg sosedov - druščina starih soborcev, zaradi katere je pristal v tem položaju. V drugem primeru je revščina posledica izgube službe zaradi propada in privatizacije državnega podjetja. Izpad dohodka ne omogoča investirati v registracijo poslovne dejavnosti, s katero se je v preteklosti že uspešno ukvarjal in ki bi ga verjetno spravila iz nezavidljivega položaja, ampak vodi v negativni začarani krog: ker nima denarja, ne more vzdrževati socialnih stikov in si s tem zapira možnosti novega zagona, se izolira, postaja depresiven. Temu se pridružuje dejstvo, da te dejavnosti nima komu predati. Pozitivno dejstvo v tem položaju je ohranjena funkcionalna družina. Ob vsem tem vidimo, da k revščini in njenemu nadaljevanju prispeva kombinacija dejavnikov (multipla kavzalnost). Opazimo, da sistemi družbene pomoči dokaj dobro delujejo in omogočajo preživetje.

Ivana Živoder - Ocena kakovosti življenja starejših oseb v primerjavi med zavodskim in zunajzavodskim bivanjem - je primerjala tri starejše osebe: ena živi v domu starejših, druga v lastnem domu, tretja v lastnem domu, poleg tega pa uporablja storitve Gerontološkega centra. Vse tri so se prilagodile na spremenjene pogoje po upokojitvi, kar je v skladu s teorijo homeostaze R. Cumminsa. Izražajo visoko stopnjo samoorganizacije (kar je v skladu s teorijo aktivnosti), tudi samozadostnost (uživanje v samoti) in so zadovoljne z življenjem v pokoju. Poročajo o izpolnjenem življenju, "bogastvu v skromnosti", občutku povezanosti z družino, zavesti o negotovosti v življenju. Pred kaotičnostjo sodobnega dogajanja v svetu se zavestno zapirajo v svoj mali svet. Ohranjajo optimističen, pozitiven pogled na življenje. Razlike glede na način bivanja (v domu, doma, doma in GC) so v skladu s pričakovanji glede na teorijo Granovetterja o šibkih in močnih vezeh (Ljudje, ki so močno povezani z družino, nimajo informacij o dogajanjih zunaj družine v primerjavi s samskimi). Tisti, ki živijo doma in uporabljajo storitve Gerontološkega centra, so bolje informirani o možnostih različnih pomoči in storitev za stare kot tisti, ki živijo doma in ne uporabljajo GC. Družina ščiti a hkrati zapira pred svetom.

Mateja Znika, Prilagoditev na upokojitev vitalnih starejših žensk v mestnem okolju obravnava naslednje teme: prehod v pokoj, odnos okolja do upokojenke, odnos do poklicnega dela, samopodoba, dejavnosti, še posebej nadaljevanje poklicne/strokovne dejavnosti, družabne dejavnosti, način življenja. V zvezi s prehodom v upokojenski stan se omenja priprava na upokojitev in njeni dve sestavini: načrtovanje izrabe časa in vrste dejavnosti ter čustveni ton pričakovanja na upokojitev, ki je lahko pozitiven ali negativen (radostno pričakovanje ali bojazen pred praznino). V zvezi z načrtovanjem časa je predvsem pomembno predvidevanje morebitnega delnega nadaljevanja poklicne dejavnosti (honorarna zaposlitev ali prostovoljstvo), posebno v primeru, ko človeka njegovno strokovno delo notranje izpolnjuje. Nasproti temu je situacija, ko poklicno delo človeka ne izpolnjuje. Upokojitev povzroči spremembe v življenju družine: član družine, ki je bil prej večji del dneva odsoten od doma, je zdaj prisoten, kar vodi do reorganizacije vlog in opravil, ki jo družina lahko brez težav sprejme, ali pa se v zvezi s tem pojavijo odnosne napetosti. Po upokojitvi se s staranjem spreminja tudi samopodoba: te spremembe so lahko bolj ali manj izrazite in na različnih področjih: telesne spremembe (splošna upočasnjenost, hitrejša utrujenost), osebnostne spremembe (večja modrost). Glede socialne mreže lahko zaznamo socialno ekspanzijo (širjenje socialne mreže, pogostejši stiki, poglobljeni stiki) ali pa, nasprotno, socialno redukcijo (umik v zasebnost, krčenje števila stikov, pogostosti stikov, globine odnosov) oziroma selektivno redukcijo (osredotočenje na manjše število kvalitetnih stikov). Podobno velja tudi za dejavnosti. Glede števila dejavnosti zaznamo lahko ekspanzijo ali redukcijo glede na prejšnje stanje. Glede vrste dejavnosti je možen pojav kompenzacije nekdanjega prikrajšanja (več branja, več kulturnih dejavnosti, pogostejša srečanja s prijatelji). Značilno občutje v odnosu do celote življenja po upokojitvi je lahko pozitivno (občutje svobode, sproščenosti, polnosti) ali pa negativno (občutje izločenosti, izgube, praznine).

Kvalitativno v socialni gerontologiji (4) - Qualitative research in social gerontology (4)

Mara Županić, Zadovoljstvo starejših ljudi s kakovostjo življenja in socialno oporo krajevne skupnosti. Teme: način opravljanja dnevnih dejavnosti, priljubljene dejavnosti, obvezne dejavnosti (delo), družbeno sodelovanje, zdravstveno stanje, zadovoljstvo z zdravstvenimi storitvami, materialni položaj, odnosi z družino, stališče do odhoda v dom. Starejši lahko potrebuje ali ne potrebuje pomoč drugega pri večjem ali manjšem številu dnevnih opravil telesne nege ali gospodinjskih opravil. Pomoč mu lahko nudijo drugi člani družine, sosedje, prijatelji ali pa institucije (patronaža). Dnevne dejavnosti bi lahko razdelili na pridobitno ali prostovoljno delo,  delo kot obvezo znotraj družine (varovanje otrok ipd.) in neobvezna opravila in hobije (delo na vrtu). Opazimo težnjo, da s starostjo upadata zmožnost in pripravljenost za pridobitno delo ali dogovorjena, obvezna opravila znotraj družine; pride do opuščanja dela in obveznosti. Prav tako zaznamo nenaklonjenost sodelovanju v formalnih organizacijah civilne družbe, umik v zasebnost. Pri ocenjevanju kakovosti svojega življenja se ljudje primerjajo bolj s slabšimi možnostmi kot z boljšimi ("lahko bi bilo slabše") in so s svojim življenjem zadovoljni. Občutku, da si družini v breme, bi se želeli izogniti: smrt je boljša možnost kot biti v breme družini. Do sprememb svojega videza so stari lahko bolj ali manj ravnodušni; so bolje ali slabše sprijaznjeni z njimi. Glede zadovoljstva z zdravstvom opazimo nasprotje med zadovoljstvom z osebnim zdravnikom in nezadovoljstvom s sistemom. Glede odhoda v dom pa nekateri vidijo to kot realno in sprejemljivo zadnjo možnost, drugi pa nikakor ne želijo v dom, upajo, da jih bo oskrbovala družina in se pri tem sklicujejo na svoje "roditeljske" zasluge in pravice.

Sanja Zoranić, Kakovost življenja žensk v tretjem življenjskem obdobju in telesna dejavnost. - Po upokojitvi se marsikdo znajde v nekakšni praznini (limbo), počuti se izgubljenega, ker nima več prejšnjih obveznosti. Morda je njegov pogled uprt v preteklost in žaluje za nekdanjimi zaposlitvami in sodelavci. Potem pa spozna, da pokoj odpira nove možnosti, novo svobodo in nove izbire. Ena od teh novih možnosti je telesna dejavnost, ki je lahko bolj vsestranska in ji lahko namenimo več časa kot pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je ena od možnosti, da se telesna dejavnost zmanjša in vsebinsko omeji; druga možnost je, da človek nadaljuje s prejšnjo ravnijo telesne dejavnosti in tretja možnost, da se telesni dejavnosti bolj posveti, da ji nameni več časa, in da je telesno dejaven na več različnih načinov. Upoštevati pa moramo, da živimo v družbi, kjer še marsikje velja norma, naj starejši človek ne bo telesno dejaven, naj se ne napreza, naj raje počiva, saj si je to s preteklim delom zaslužil. To pričakovanje okolja lahko zavira pripravljenost starejših, da bi bili telesno dejavni. To verjetno v še večji meri velja za ženske kot za moške, saj se v nekaterih okoljih ženskam ni spodobilo ukvarjati se s športom. Ne preseneča, da ena od naših intervjuvank pravi, da bi se ukvarjala s tekom, a se boji, da bi jo obrekovali - to pomeni, da je telesna dejavnost negativno sankcionirana. Med telesnimi dejavnostmi starejših žensk se pojavljajo sprehodi, tudi daljši, kjer se telesna dejavnost lahko združuje z družabnostjo; dalje vrtnarjenje in poljedelstvo in - nekoliko nedoločno - bivanje zunaj, ki vključuje različna opravila zunaj hiše; in nazadnje tudi športne dejavnosti, kot je tek. Telesno dejavnost starejših žensk podpirajo njihove vrednote samostojnosti, neodvisnosti, koristnosti za družino, skrb za telesni videz, predvsem pa skrb za zdravje. Podpira jo tudi družina, če so odnosi dobri. Če podporni dejavniki prevladajo nad zaviralnimi, se lahko ženska posveča telesni dejavnosti in razvije se pozitivni začarani krog: s svojo dejavnostjo prispeva k vse boljši kondiciji, boljšemu zdravju in uspešnosti svoje dejavnosti (produktivnosti), kar jih motivira za nadaljevanje telesne dejavnosti. Ženske subjektivno doživljajo telesno dejavnost izrazito pozitivno in ji pripisujejo svoje dobro počutje, zdravje in mladostnost tudi v zelo poznih letih.

Mirjana Telebuh, Vključenost v družabne dejavnosti in zadovoljstvo starih ljudi. - Teme: vrsta družabnih dejavnosti, razlika med vključenostjo pred in po upokojitvi, vključenost, ovire vključevanju, družabne dejavnosti in kakovost življenja. Starejši ženski, ki sta bili intervjuvani, navajata različne dejavnosti, ki naj bi sodile med družabne dejavnosti: izlete, potovanja, kulturne dejavnosti, sodelovanje v cerkvi v civilno-družbenih organizacijah, pa vse do preproste družabnosti ob kavi. V primerjavi z življenjem pred upokojitvijo je družabno življenje po upokojitvi lahko pestrejše zaradi večje svobode in več časa, lahko pa manj pestro, predvsem zaradi izgube zakonca, slabega zdravja ipd. Tudi na tem področju bi lahko oblikovali podoben model odnosov med pojmi kot v primeru telesne dejavnosti. K podpornim in pospeševalnim dejavnikom družbenega udejstvovanja sodijo: veljavno družbeno vrednotenje družabnosti kot nečesa pozitivnega, vrednota vključevanja in prispevanja h kakovosti življenja v svojem okolju, kot tudi vzpodbudno stališče družine. Zaviralni dejavniki so: slabo zdravstveno stanje oziroma oslabelost (utrujenost), šibko materialno stanje, dolžnostne zaposlitve v družini (varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo), strah družine pred poškodbami (npr. na izletih). Če pospeševalni dejavniki prevladajo in se stareši človek vključuje v družabne dejavnosti, to prispeva k njegovemu občutku vključenosti in pripadnosti, krepi se njegova socialna oporna mreža, prispeva k informiranosti in splošni razgledanosti - skratka, k večji kakovosti življenja. Če prevladajo zaviralni dejavniki, se star človek vse bolj izolira, kar povzroča pri njem občutke osamljenosti, izključenosti, odvečnosti. Ima pa tudi realno manj informacijske, emocionalne in stvarne opore v svojem okolju.

Melita Sajko, Dobrobit starejših oseb v medgeneracijskem stiku z mladostnicami-prostovoljkami. - Teme:  pomembni dogodki v življenju starih, doživljanje bivanja v domu, doživljanje mladih, motivacija za sodelovanje s prostovoljkami. Starejši stanovalki doma doživljata veliko razliko med starimi in mladimi, ki izvirajo iz drugih družbenih okoliščin (ni vojne, revščine) in drugačne, bolj dopustljive vzgoje. Mladi naj bi bili bolj sproščeni, polni življenja, veseli, svobodnejši a vseeno vljudni; po drugi strani pa tudi pretirano razpuščeni, nespoštljivi, nevzgojeni. Sodelovanje s prostovoljkami je prijetno in koristno. Prostovoljke nudijo stvarno, emocionalno in informacijsko pomoč: starejšim berejo, jim povečujejo tekste v računalniku, da jih lažje sami berejo, se pogovarjajo o prebranem; seznanjajo jih z novo tehnologijo; preženejo dolgčas, vnašajo vedrino in prijetno razpoloženje v skupino. V stiku z njimi se starke počutijo mlajše. Pomoč je recipročna: stanovalke doma učijo mlade ročnih del, jim posredujejo življenjske moralne nauke, modrosti in usmeritve.                                                                                                                    

Kvalitativno v socialni gerontologiji (3) - Qualitative research in social gerontology (3)

Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.

Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.

Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)

Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje,  ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.

Svetla in temna slika starosti - The bright and the dark picture of old age

Naše predstave, umske slike, določajo naš odnos do starosti drugih in do svoje starosti. Slušateljico doktorskega študija socialne gerontologije na AME ECM, Ireno Stojak, je zanimalo, kako si predstavljajo starost mladi. V okviru svoje seminarske naloge Odnos mladih do starejših ljudi je intervjuvala dva študenta, stara 19 in 23 let, od katerih prvi (študent A) živi s starši in staro mamo na deželi, drugi (študent B) pa živi sam v mestu in dela s starejšimi pacienti. Lahko rečemo, da ima prvi študent (A) neposredno izkušnjo z zdravo starejšo osebo v tradicionalnem ruralnem okolju, drugi pa zgolj posredno izkušnjo z zdravimi starimi v urbanem okolju, toda neposredno izkušnjo z bolnimi starimi. Lahko torej primerjamo mentalni sliki obeh študentov kot sliki, ki sta se oblikovali pri neposredni izkušnji z zdravimi starimi (v ruralnem / tradicionalnem okolju) in neposredni izkušnji z bolnimi starimi (v urbanem / modernem okolju). Lahko domnevamo, da je najpomembnejši dejavnik razlik v mentalni predstavi, ki si jo človek oblikuje, njegova izkušnja z zdravim ali bolnim starim človekom, poleg tega pa neposrednost izkušnje in vrsta okolja, v katerem živi.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko  pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.

Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology

Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.

Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.

Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.

Stereotipi o starosti in zaposlovanje - Stereotypes about elderly and employment

Nadaljujem s predstavljanjem izpitnih nalog iz Metodologije na magistrskem študiju socialne gerontologije, ECM. Intervju je izvedla Lidija Breznik, na njegovi osnovi sem po kodiranju izjav napisal poskusno teorijo.

POSKUSNA TEORIJA 

O STAROSTNIH STEREOTIPIH, DISKRIMINACIJI IN ZAPOSLOVANJU

Ko govorimo o stereotipnem dojemanju starosti, običajno mislimo na stereotipe, ki jih imajo drugi o starih ljudeh. Kako pa gledajo na stereotipe o starosti stari ljudje sami? Domnevamo lahko, da ti stereotipe o njih sicer poznajo, da pa so nagnjeni k temu, da negativne stereotipe zavračajo, pozitivne pa sprejemajo. Kakšen je torej pogled "od znotraj"?

Nekaj vpogleda v to smo dobili na osnovi intervjuja s 56-letno visoko izobraženo žensko, ki je trenutno brezposelna in išče zaposlitev. 56-letnica sicer nedvomno sodi v kategorijo starejših delavk, ni pa še presegla 65 let, ki so zaradi ureditve upokojevanja pri nas nekakšen mejnik, nad katerim naj bi človek veljal za starega.

Najprej poglejmo razliko (ali sorodnost) med pogledom od zunaj in pogledom od znotraj ali pogledom ocenjevalca in ocenjevanega samega, razliko med STEREOTIPOM in SAMOPODOBO starejšega človeka (ki lahko vključuje tudi dele stereotipa). Stereotipno sliko sestavlja nekaj "nalepk", lastnosti, ki naj bi bile tipične za stare. Stereotipi o starosti so pozitivni in negativni. K pozitivnim sodijo prepričanja, da so stari izkušeni, modri. Kot delavci so odgovorni, zanesljivi, disciplinirani, strokovno izkušeni, poznajo delovanje organizacije ipd. K negativnim značilnostim stereotipa sodijo prepričanja, da so stari nazadnjaški, pozabljivi, togi (neprilagodljivi), pasivni, osamljeni, bolni in le čakajo na smrt. Kot delavci so manj storilni, več odsotni, težje se naučijo novih veščin, težje se prilagajo spremembam delovnega procesa in tehnološkim novostim.

Ko soočimo te stereotipe z doživljanjem starih, nas preseneti dejstvo, da se stari ne počutijo stare ("Nisem iztrošena, nisem stara. Sem nekje na sredini. Nisem niti prizadeta, če mi kdo reče, da sem stara, ker se tako ne počutim."). To občutje je sicer odvisno od naraščajoče starosti in prizadetosti, vendar je presenetljivo splošno. Ko govorijo o sebi, starejši bolj poudarjajo celoto svoje osebe in življenja kot kak poseben vidik. Poudarjajo svojo življenjsko izkušenost in zrelost, pregled nad življenjem in sprejemanje njegovih prijetnih in manj prijetnih plati ("Sem izkušena, odgovorna, zrela oseba ... imam nadzor nad sabo in svojim življenjem"). S tem poudarijo širše sprejemanje življenja, prilagodljivost v nekem globljem pomenu kot zgolj prilagajanje na tehnološke spremembe ("Znam se prilagoditi tudi npr. monotonemu delu, ker pač mora biti opravljeno.") Slednja trditev razodeva tudi zrel odnos do življenja, v katerem niso samo prijetnosti ampak tudi manj prijetne dolžnosti, ki pa jih je treba opraviti.

Če starejšega človeka neposredno vprašamo za mnenje o starostnih stereotipih, tako pozitivnih kot negativnih, bo nekatere potrdil, druge pa zanikal. Navsezadnje stereotipi niso izmišljotine ampak nastanejo na osnovi neupravičenega in pretiranega posploševanja resnično opaženih značilnosti. Tako bo verjetno potrdil tiste vidike stereotipa, ki so v skladu z njegovo samopodobo, torej lastnosti, za katere meni, da jih ima tudi sam, npr. da so starejši delavci izkušeni, strokovno podkovani, zanesljivi, pripadni ("Strinjam se, da smo izkušeni; da imamo razvite vrednote, kot so pripadnost, odgovornost, zanesljivost ..."). Nasprotno bo zavrnil tiste vidike, ki jih tudi pri sebi ne opaža: da niso motivirani za delo in izpopolnjevanje, da so veliko odsotni z dela ("... se ne strinjam, da nimajo motivacije ter primerne izobrazbe ... da se ne želijo strokovno usposabljati ... da so preveč odsotni..."). Sprejema pa tiste negativne vidike stereotipa, ki jih opaža tudi pri sebi: nepoznavanje sodobnih pripomočkov, neznanje jezikov ipd. ("Se pa strinjam, da ne obvladamo tujih jezikov in da je prisotno pomanjkanje veščin za nove tehnologije"). Tu torej opazimo posploševanje iz svojega primera na druge oziroma ocenjevanje stereotipa na osnovi svojih lastnosti.

Kako so stereotipi povezani z diskriminacijo, posebej z diskriminacijo pri zaposlovanju? So starejši delavci diskriminirani? Izvedeni intervju odkriva več vidikov diskriminacije. Razlikujemo lahko več vrst diskriminacije glede na to, kdo ima moč odločanja, moč, da diskriminira. Diskriminirajo lahko mlajši starejše; starejši ene vrste starejše druge vrste ("Moja mama je npr. na vprašanje, ali bi šla v dom za upokojence ... odgovorila, da se z onimi v domu res ne bo družila"); diskriminira lahko "družba", neopredeljeni in posplošeni "drugi", množica, npr. stranke, uporabniki storitev ("Moja starejša kolegica na sprejemnem okencu je ugotovila, da ima manj dela kot mlajša, ker se stranke običajno postavijo v vrsto mlajše"); diskriminira delodajalec, ki izbira med prijavljenimi za razpisano delovno mesto.

Diskriminacija je dalje lahko odkrita ali prikrita (indirektna). Zaradi družbeno-političnega obsojanja diskriminacije sploh, se manj srečujemo z njenimi odkritimi oblikami, vse pogosteje pa se pojavlja v prikritih oblikah. V razpisih za prosta delovna mesta, se pojavljajo pogoji ali izražajo pričakovanja, za katera je precej verjetno, da jih starejši ne izpolnjujejo oziroma jim ne ustrezajo ("Znanje dveh jezikov za delovno mesto, kjer to ni potrebno, znano pa je, da starejši delavci ne poznajo jezikov...; opis: mlad, energičen, ambiciozen delovni kolektiv - ali ni nakazano, da iščejo enakega sodelavca...").

Poseben (morda odločilen) problem pri zaposlovanju starejših delavcev pa niso značilnosti, ki so po stereotipni predstavi lastnosti starih, ampak dejstvo, da so starejši delavci dražji, ker je zaradi upoštevanja delovne dobe v plači njihova plača višja kot mlajšega delavca na enakem delovnem mestu. Zato bi bilo zgrešeno diskriminacijo na tej osnovi pripisati samo vplivu starostnih stereotipov. Gre za preprost račun stroškov brez kake psihologije. Psihologija (in sociologija) pa se pojavljata, ko je treba to diskriminacijo upravičiti, jo "prodati" prizadetemu kandidatu in javnosti. Tu se pojavljajo  tehnike "pojasnjevanja" in "prepričevanja": "... ko se na razgovoru delodajalec z mano pogovarja o moji bodoči pokojnini in o tem, ali ni boljše za mene, da sem na Zavodu za zaposlovanje, kot pa da delam; ali pa mi pojasnjuje, kako dolga delovna doba vpliva na višino moje plače." Stereotipna pojmovanja pridejo prav pri upravičevanju diskriminacije iz ekonomskih razlogov.

In tako pridemo do osnovnega paradoksa zaposlovanja starejših. Čim bolj skušamo starejše zaščititi ali pravično poplačati z dodatkom na delovno dobo in morda drugimi obremenitvami delodajalcev iz naslova delovnega staža ali starosti, tem bolj otežujemo njihovo zaposlovanje in s tem ogrožamo njihovo socialno varnost. In tem več možnosti dajemo mladim, ki se tudi težko zaposlujejo. Izhod? "Splošno pa menim, da ni glavni problem v starosti iskalcev dela" in stereotipih ali diskriminaciji, "ampak v tem, da je delovnih mest na razpolago premalo in da je močno prisoten klientelizem."
Vir:
Lidija Breznik, Vpliv stereotipov na zaposlovanje starejših. Seminarska naloga. Magistrski študij socialne gerontologije, Alma mater europea, ECM. Maribor-Ljubljana, 2013.

Poskusna teorija: Sožitje med generacijami - A tentative theory: The coexistence between generations

Naj nadaljujem razmišljanje o prejšnjem primeru. Ne da bi na dolgo in široko razlagal postopek, se mi zdi, da bi lahko na osnovi intervjuja z vnukom, navedenega v seminarski nalogi, oblikoval naslednjo poskusno teorijo:

SOŽITJE TREH GENERACIJ V ISTI HIŠI

MED AVTONOMIJO IN HETERONOMIJO

(med samostojnostjo in nadzorom)

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so bile v glavnem prevladane posledice 2. svetovne vojne in so se življenjske razmere izboljšale, si je veliko družin zgradilo svoje družinske hiše. Kot bi prenašali vzorce snovanja kmečkih gospodarstev, so ne le na podeželju ampak tudi v mestih in predmestjih gradili sorazmerno velike, večnadstropne družinske hiše, namenjene skupnemu bivanju več generacij. Nekaj časa je potem kazalo, da se mlajše generacije odseljujejo na svoje, v velikih hišah pa ostajajo samo stari lastniki (to je ponekod problem še danes). Zaradi gospodarske krize pa sedaj poteka tudi obraten proces: mlajše družine, ki so se bile že odselile od starih, se vračajo, in hiše, zgrajene za več generacij, se ponovno polnijo. Tako je vse več primerov, ko v isti hiši živi več generacij od starih staršev preko družin njihovih otrok do družin vnukov.

Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšno je njihovo sožitje. Verjetno obstaja več vzorcev sožitja, ki zapolnjujejo kontinuum od skrajne distanciranosti, ko so med družinami samo najnujnejši stiki (ali konflikti), do skrajne familiarnosti, ko več družin živi v sožitju kot velika družina, večgeneracijska, sicer notranje členjena a vendar tesno prepletena in povezana družinska skupnost. Večina takih večgeneracijskih družinskih ureditev je verjetno na sredi med tema skrajnostma.

To pomeni, da se v njih spopadajo na eni strani težnje po večji povezanosti, na drugi pa težnje po manjši povezanosti oziroma po večji distanciranosti. Ti težnji sta prisotni tako v odnosih med družinami kot v odnosih znotraj družin. Poglejmo najprej, kako je to v odnosih med družinami. Vnuk s partnerko teži k osamosvojitvi ("definitivno si vsak želi živeti sam v svojem gospodinjstvu"; "itak si vsak želi na svoje"...; "želel bi iti na svoje, da bi lahko imel družino", tj. otroka; bivanje v skupni hiši "se mi ne zdi perspektivno"). Po drugi strani si stara zakonca želita večje povezanosti, kar dojema tudi vnuk ("mogoče sta kdaj malo osamljena"; "babi je bolj družabna"; "mislim, da je vse bolj povezano s pozornostjo in pomanjkanjem družabnosti"). Starejši, posebno babice, skušajo na različne načine pomagati mlajšim (kuhajo, pospravljajo), ali pa si izprosijo različne usluge mlajših ("babi mi da telefon za napolnit"). To gre včasih tako daleč, da skušajo stari povezanost zagotoviti ali povečati na načine, ki mlade motijo ("ko je babi hodila stikat k nama in nama 'pospravljat'..."). Zdi se, kot da babica, posebno, če je upokojena, pogosteje odigra vlogo povezovalke družine. V odnosih znotraj družine so tudi nekateri bolj povezovalni, drugi pa bolj distancirani (vnuk ugotavlja, da se "dedi bolj ukvarja sam s sabo"). Vse to prispeva k dinamiki v večgeneracijskem sožitju.

Poseben vidik so statusne razlike, ki izvirajo iz starostnih razlik. Stari starši se težko sprijaznijo, da so odrasli ne samo njihovi otroci ampak tudi vnuki; da je vnuk mlad (ali ne več prav mlad) odrasli. Nekdanje statusne razlike, ki so nastale zaradi starostnih razlik, se z odraščanjem otrok in vnukov zmanjšajo. Stari so relativno vse bližje vnukom, tj. vse nižje; vnuki vse višje. To izgubljanje statusa je boleče. Naravno je, da skušajo stari starši to nekako nadoknaditi. Njihov trdno, tudi pravno zagotovljen status, je lastništvo hiše. Ponekod stari vse do smrti ne odstopijo, ali ne odprodajo hiše ali njenega dela potomcem. Drugod pa svoj status nekdanjega lastnika oziroma tistega, ki je hišo zgradil ("onadva sta to hišo zgradila, to je njuno življenje, jaz to razumem"), uveljavljajo z nadzorom nad dogajanjem v hiši ali okoli nje. Včasih se ta nadzor omejuje na zadeve, povezane z ureditvijo hiše in njene okolice (gradbeni posegi ipd.), včasih pa 

skušajo nadzirati opravila drugih v hiši ali okoli nje, skrbijo za hišni red, ali pa neposredno posegajo v njihovo stanovanje (opisan je primer, ko je babica v odsotnosti vnuka in njegove partnerke stikala po njunem stanovanju - katerega lastnica je še vedno ona - in brez njune vednosti ali dovoljenja 'pospravljala'). Tak pristop vodi do konflikta in nasprotnih potez, kjer se izkaže, da zna mlada generacija bistro a žal včasih tudi nespoštljivo in za starega ponižujoče zavarovati svojo avtonomijo (v opisanem primeru je vnuk babici dokazal, da je v njuni odsotnosti vstopila v njuno stanovanje, tako da je vrata prelepil s selotejpom in ga našel pretrganega). 

Seveda je tu poleg uveljavljanja statusa in moči ("komandiranje") prisotna tudi skrb za domnevno "nedoraslega" vnuka oziroma sina ali zapoznela pedagogika ("mislim, da me hočeta mami in oči še vedno imeti pod nadzorom"; "me kar morajo vprašati, če sem zaklenil, da naj pazim, ko grem kam z avtom in podobno").

Imamo torej na eni strani pri mladih željo po samostojnosti, po "iti na svoje", na drugi pa pri starih strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo hkrati s težnjo po podrejanju, patroniziranju mlajših, po vkalupljanju v njihove stare kolesnice. Če je ta težnja po nadzoru in patroniziranju premočna, stari nehote in v nasprotju s svojimi željami, odženejo mlade stran. 

Povezanost treh generacij se lahko zagotavlja na več različnih načinov. V danem primeru je v ospredju poskus povezovanja z nadzorom s strani najstarejše generacije, tj. z vsiljevanjem njunih predstav o redu, medsebojnih vlogah in načinu sožitja. Nekoliko bolj v ozadju je pristop srednje generacije, ki predlaga skupni pogovor kot sredstvo povezovanja in dela na odnosih. Najmlajša generacija nastopa s svojo ustrežljivostjo, pripravljenostjo pomagati in razumnim, ne prenapetim zadržanjem ob sporih.

Kako večgeneracijska navidezna velika družina ureja te napetosti? Kako uspejo ne samo preživeti skupaj ampak živeti kakovostno življenje, morda bolj kakovostno in človeško polno, kot bi bilo njihovo življenje, če bi živeli ločeno od stari staršev? Načini so verjetno zelo različni, a iz analiziranega primera lahko povzamemo nekatere med njimi.

Kaže, da je koristno, da se v začetku, ko pride do položaja, ko se odločijo za skupno bivanje, določijo jasne meje med generacijskimi družinami ("takrat smo se zmenili vse okrog položnic in stvari, ki jih onadva pričakujeta od naju"). Ko se kasneje pojavijo težave, je osnovno sredstvo pogovor vseh prizadetih ("...sta mi rekla, da se bomo vsedli in pogovorili"). Ves čas je dobro tudi, da se ima človek v oblasti, da nadzoruje svoje ravnanje in deluje premišljeno ("Sam pa poskušam ohranjati zdravo mejo razuma..."), tako da ravna konstruktivno, vendar se ne pusti podrejati in ne dovoli poseganja znotraj svojih meja tolerance ("...se jim nekako ne poskušam pustiti, po drugi strani pa jim povem, kaj me moti"). Ob vsem tem pomaga poleg čustvene navezanosti tudi povsem realističen račun pozitivnih in negativnih plati skupnega življenja ("vsaka stvar ima svoje prednosti in svoje slabosti"; "še ena prednost je, da me sedaj babica pričaka s kosilom, kadar jo pokličem"; "sem raje med svojimi kot pa v bloku med neznanci. S svojimi se lahko pogovorim, ker smo družina...").

Analizirani primer je razkril del dinamike večgeneracijske družine, ki poteka med spoštovanjem avtonomije delnih družin, povezovalnimi prizadevanji članov, obojestransko pomočjo, konstruktivnim reševanjem konfliktov in skupnimi dogodki.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.

Stereotipi in sožitje generacij - Stereotypes and coexistence of generations

Prikaz posameznih prispevkov v knjigi Od zamisli do raziskovalnega poročila, ki sem ga bil napovedal, bom malo preložil. Pred mano so namreč seminarske naloge slušateljev magistrskega študija Socialne gerontologije na ECM, ki so me ob dolžnostnem pregledovanju pritegnile in sem pomislil, da bi se ob njih lahko česa naučili.
Prva naloga z naslovom Generacijsko zaznavanje stereotipov obravnava primer sobivanja treh generacij v isti hiši. Najbolje, da najprej povzamem opis položaja. Po navadah Slovencev v prejšnjem stoletju so starši v 70. letih zgradili hišo s tremi etažami "za vse večne čase". Nekaj časa pa je potem kazalo, da bosta stara dva ostala v hiši sama (kot se je zgodilo v mnogih družinah), saj so hoteli potomci na svoje. Potem pa je kriza prispevala svoje in trenutno si delijo hišo tri generacije: v pritličju sta stara starša (babica 78 in dedek 75), v prvem nadstropju, ki je tudi v lasti starih staršev, živi vnuk (25) s partnerko (25), v drugem nadstropju pa v lastnem stanovanju hči (47) z možem (48). Najmlajša dva imata dva prostora, spalnico in dnevni prostor s kuhinjskim kotom, kopalnico pa uporabljata skupaj s starima. 
Kako je zastavljen problem raziskave? "Ali in kako stereotipi in konfliktne situacije vplivajo na odnose mlajših oseb do starejših oseb?" Predstavljen je intervju z vnukom, ki je odgovarjal na 5 odprtih vprašanj, med njimi na vprašanje "Ali zaznate problem, povezan s katerim od stereotipov?" in "Ali sami kdaj občutite, da imajo stari starši do vas predsodke...?" Vnuk je med drugim odgovoril, da stereotipi so, vendar "naša dva nista nič pozabljiva", sta pa vsak po svoje "nazadnjaška"; mogoče kdaj "osamljena"; zdi se, da bi želela več "pozornosti" in "družabnosti". A vse to navaja bolj v povezavi z njunimi medosebnimi odnosi kot pa, da bi bili to njegovi stereotipi. V vsem ostalem intervjuju, ki obsega tipkano stran in pol, pa govori o njihovih odnosih v zvezi z babičino pretirano težnjo po nadzorovanju vnuka s partnerko v stanovanju, ki je last starih staršev.
Imam vtis, da je tema o stereotipih nekako umetno vsiljena ali nalepljena na situacijo, v kateri ima obroben pomen.
Kako sem se odzval na opis družinske situacije? Rekel sem si: poglej, poglej, kako zanimivo, tri generacije, tri družine pod isto streho, le kako živijo skupaj? In to bi bil moral biti problem raziskave: kako vzdržujejo skupno življenje, kako rešujejo spore; kakšne težave se pojavijo, kako jih obvladajo; kaj imajo skupnega? Pravi problem raziskave je "skupno življenje treh generacij v isti hiši" ali še natančneje "upravljanje skupnega življenja treh generacij v isti hiši" (v sodobni slovenski družbi). Se spomnite Straussa in Corbinove raziskave o "upravljanju (menedžment) življenja s kronično boleznijo"? 
Raziskava se nadaljuje bolj v smeri iskanja praktičnih rešitev dane družinske situacije kot v smeri raziskovalnih posplošitev. Zaključi se z nasveti, ki so praktično verjetno povsem primerni (dogovorili naj bi se o razdelitvi prostorov, o ureditvi kopalnice v pritličju, finančnem prispevku mlajših pri preureditvi ipd.), kaj se iz tega primera lahko naučimo o drugih podobnih pa ne zvemo. V kvalitativni študiji primera izhajamo iz načela, da posamezen primer kaže neko splošno značilnost. Raziskujemo ga prav zato, da bi v posameznem z domiselnim abstrahiranjem odkrili posebno in/ali obče.
Prihodnjič se bom še malo trudil, da bi v tem primeru odkril kaj takega.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.

Preglednica življenja (2)

Bell je poskusno izvedel intervjuje s tremi zakonskimi pari na njihovih domovih. Pri prvih dveh parih je najprej intervjuval oba zakonca hkrati, nato pa vsakega posebej, pri zadnjem paru pa je najprej intervjuval vsakega posebej in nato oba skupaj. Po intervjujih je izvedel tematsko analizo s  posebnim ozirom na to, kako je raba preglednice pozitivno ali negativno vplivala na kakovost podatkov in potek intervjuja. Najprej je izvedel analizo vsakega intervjuja posebej, potem pa še primerjavo med intervjuji.

Zanimalo ga je, ali raba preglednice (1) izboljša kakovost podatkov in (2) ali izboljša raport, zaupljiv odnos med spraševalcem in vprašancema in potek intervjuja.

Prvi vtis je bil, da je izpolnjevanje preglednice pomagalo intervjuvancem, da so se spomnili posameznih dogodkov in njihovega zaporedja, pri čemer so si pomagali tudi z datumi javnih dogodkov, ki so se jih spomnili. Ko pa sta zakonca skupaj izpolnjevala preglednico, je prišlo do nesoglasij in raziskovalec je dobil vtis, da vse skupaj bolj moti potek intervjuja, kot da ga olajšuje. Pri enem paru, kjer sta zakonca izpolnjevala preglednico najprej vsak posebej, nato pa oba skupaj, je raziskovalec ugotovil, da se je ujemalo samo 6 datumov od skupno 11, ki sta jih navedla. Prav tako se je šele na koncu po primerjavi obeh izpolnjevanj odkrila napaka enega od zakoncev. To pomeni, da ni jasno, v kolikšni meri preglednica izboljša točnost kronoloških navedb.

Pri izpolnjevanju preglednice stopi v ospredje časovna perspektiva; vprašanci razmišljajo o zaporedju dogodkov in s tem o spremembah v njihovem življenju, kar je pomembna tema. Istočasno pa jih to ne ovira, da se ne bi zavedali večje ali manjše pomembnosti dogodkov. Po drugi strani pa izpolnjevanje preglednice ni olajšalo pogovora o občutljivih zakonskih temah. Prej je omogočalo zakoncema, da se takim temam izogneta. Pokazalo se je tudi, da se vprašanci niso radi vračali na dogodke, ki so jih omenili prej, da bi se o njih bolj poglobljeno pogovorili. namesto tega  so začeli navajati dogodke, ki jih še niso bili navedli, da bi bila preglednica čim bolj popolno izpolnjena. Zdelo se jim je, da je poudarek na številu dogodkov in njihovem zaporedju, ne na pomenu in podrobnejšem razglabljanju o dogodkih. 

Celoten intervju je bil "osredotočen na dogodke", ni pa se razvil pogovor o vsakdanjem življenju, ki poteka brez posebno pomembnih dogodkov. To "osredotočenost na dogodke" je spremljal dokaj stvaren odnos, pri katerem ni bilo dovolj možnosti za raziskovanje čustvenega odnosa, kar pa bi bilo pri svetovalno usmerjenih intervjujih nujno. Zdi se, da izpolnjevanje preglednice prej ovira kot spodbuja poglobljen pogovor.

Sklenemo lahko, da je izpolnjevanje življenjske preglednice lahko prav koristna tehnika, kadar nam gre za ugotovitev stvarne kronologije dogodkov, manj koristna pa je, če se želimo pogovarjati o čustveni in odnosni vsebini in pomenu dogodkov. Prav uporabna bo v biografskih ali avtobiografskih raziskavah, v zdravstvenih raziskavah, manj koristna pa pri raziskavah odnosov, njihovih čustvenih vidikov v svetovalni dejavnosti.

Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Preglednica življenja (1)

Preglednica življenja ali kronologija življenja je pripomoček, ki ga uporabljamo pri intervjuju, da bi natančneje določili zaporedje in vrsto življenjskih dogodkov. Na listu A4 formata lahko obsega približno 30 vrst in do 5 stolpcev. Vanjo vpisujemo življenjske dogodke na različnih področjih, npr.: zaposlitve oz. kariero, družinske dogodke, potovanja, športne dogodke ipd. Podobna je časovnim preglednicam, kakršne najdemo v zgodovinskih knjigah. Videti je na primer takole (okrnjena):

LETO	DRUŽINA	SLUŽBA	POTOVANJA	ŠPORT

Vprašanca prosimo, na primer, naj nam pripoveduje, kako je potekalo njegovo življenje.  Med intervjujem vpisujemo dogodke v tabelo, tako da zapišemo približen čas (leto) dogodka. Pri tem damo vprašancu na voljo, bodisi da za določeno leto navede dogodke v družini, službi in v prostem času, bodisi da navede dogodke na določenem področju, kot so se zvrstili v celem življenju in potem preide na naslednje področje. Večinoma bodo ljudje kombinirali oba pristopa in skakali s področja na področje in z leta na leto. Tabelo izpolnjujemo skupaj z vprašancem, pri čemer običajno podatke zapisuje intervjuvar, vprašanec pa ima vpogled v tabelo in lahko popravlja vnose. 

Kdo se je prvi spomnil tega načina, ni znano. Tudi ne gre za kakšno posebno inovacijo, saj so ljudje od nekdaj sestavljali časovne preglednice različnih vrst. Tudi sam sem na osnovi dokumentacije sestavil podobno preglednico pri analizi primera dela z družino, v kateri je bilo nasilje in jo imenoval "sinhronična kronologija". Avtor zgoraj navedene, približno posnete preglednice pa je A. L. Bell (2005), ki je na majhnem številu devetih intervjujev s tremi zakonskimi pari tudi raziskal značilnosti njene uporabe. (Njegova preglednica ima naslednje rubrike: Leto / starost / življenjski dogodek / zakon in družina / počitnice / odnosne zadeve). Bell tudi navaja, kdo naj bi to metodo prvi uporabil v Angliji, a to za nas ni ravno pomembno.

Preglednica naj bi bila v prvi vrsti pripomoček za spominski priklic oddaljenih dogodkov. Znano je namreč, da pri spominjanju deluje tako imenovana "teleskopska napaka priklica": priklic oddaljenih dogodkov je pod vplivom dogodkov v sedanjosti; oddaljeni dogodek se zdi bližji, kot je v resnici. S pomočjo časovne preglednice naj bi korigirali to pristranskost. Funkciji preglednice sta dve: 1. povečala naj bi veljavnost, zanesljivost in objektivnost podatkov in 2. olajšala ustvarjanje primernega odnosa med spraševalcem in vprašancem (raport) in s tem izvedbo intervjuja (Bell 2005: 52-53).

Zdi se, da je ta tehnika prav primerna na področju socialne gerontologije za raziskovanje življenjskih zgodb. Bell pa navaja, da je bila uporabljena pri raziskovanju zaposlitvene zgodovine in v medicinskih raziskavah, kjer so s to tehniko ugotavljali dejavnike in dogodke, ki so se zgodili, preden se je pri posamezniku pojavila določena bolezen.
(se nadaljuje)
Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Magistrski in doktorski študij Socialne gerontologije na AME ECM

Danes smo se slikali s prvo "mojo" generacijo slušateljev magistrskega in doktorskega študija na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor (izpostava Ljubljana) med predavanji iz kvalitativne metodologije. Se mi dobro zdi, da niso videti zamorjeni.