Kako zagotoviti anonimnost; kako pridobiti ljudi za sodelovanje?

Anonimnost. Vprašanje je bilo zastavljeno na seminarju medicinskih sester; torej gre za zagotavljanje anonimnosti v raziskavah zdravstvene nege, na primer pri individualnih intervjujih s pacienti in svojci ali sploh pri objavljanju kakršnih koli podatkov o raziskovancih. Pravilo je zdravorazumsko: prikrijemo vse podatke, po katerih bi lahko kdor koli nepoklican prepoznal osebo, na katero se podatki nanašajo. V odvisnosti od širine kroga ljudi, za katerega domnevamo, da lahko pride do teh podatkov, določimo podatke, ki jih bomo prikrili. To so lahko poleg identifikacijskih in demografskih podatkov o osebi tudi podatki o njeni bolezni, ustanovi, kjer se je zdravila ipd. V splošnem je treba osebo seznaniti z načinom objave ali razširjanja podatkov kakor tudi z načinom varovanja zaupnosti že pred intervjujem, po njem pa ji dati v branje zapis pogovora z njo. Nato jo prosimo, da poda pripombe na zapis, ki ga popravimo v skladu z njimi. Pri tem se seveda lahko pogajamo, da ne bi izpustili ali spremenili delov besedila, ki so pomembni za razumevanje celote. Po možnosti damo raziskovancem v branje tudi končno poročilo ali vsaj tisti del poročila, v katerega je smiselno vključen pogovor z raziskovancem. Raziskovanci naj bi odobrili naše zapise intervjujev in tudi končno poročilo. To se v kvalitativni metodologiji imenuje 'članska validacija' - misli se na člane skupnosti, v kateri smo izvajali raziskavo. Drugo je vprašanje, ali naj damo 'odobritev' raziskovancu v podpis. Splošnega pravila o tem ni; presodili bomo glede na naravo teme in druge okoliščine, predvsem glede na tveganje morebitnih pritožb. Omeniti velja, da v pogovoru z raziskovancem ni dobro pretirano poudarjati, kaj vse smo ali bomo ukrenili v zvezi z varovanjem zaupnosti podatkov, da ga ne bi tako prestrašili, da bo raje odpovedal sodelovanje. 
Motivacija za sodelovanje. Raziskovanca prosimo, če bi nam naklonil nekaj časa, da bi se pogovorili z njim o temi naše raziskave, npr. o tem, kako mu poteka življenje v Domu starejših, s čim je zadovoljen in s čim malo manj. Pojasnimo mu, čemu bo raziskava služila.  V navedem primeru bi rekli, da se trudimo izboljšati kakovost življenja v domu in da se bomo v ta namen pogovarjali z več stanovalci. Ljudje, posebno starejši, jemljejo take zadeve lahko preveč osebno. Mislijo, da smo iz kakega posebnega razloga prišli ravno k njemu. Če je res tako, lahko pojasnimo: K vam sem prišel, ker ste že dolgo v domu in dobro poznate razmere. Če pa ni tako, rečemo: pogovarjali se bomo z več stanovalci, takimi, ki bi vedeli kaj povedati o tem. Vi ste eden med njimi. Stanovalcu se lahko vzbudi tudi neupravičeno upanje, da bomo uredili kak njegov poseben problem. Če pove, kaj ga teži, ga pozorno poslušamo, si zapišemo (če je primerno) in rečemo, da bomo obvestili pristojne (če se seveda strinja). Povemo mu, da nismo pristojni za reševanje te njegove težave, ali pa da ta trenutek nismo prišli s tem namenom. Potem ponovimo, kaj bi radi. Sogovorniku jasno povemo, da sodelovanje ni obvezno in da ga lahko brez posledic odkloni; lahko se tudi dogovorimo za drug termin. Ljudje pristanejo na pogovor iz občutka dolžnosti, solidarnosti, altruizma; zaupanja v to, da bodo s tem res prispevali k izboljšanju razmer. Drugi načini 'motiviranja' v takem okviru niso potrebni in so neprimerni, saj bi jih ljudje dojeli kot ponižujoče podkupovanje. Najboljša motivacija za sodelovanje v raziskavi je kakovosten odnos, ki smo ga s pacientom in svojci ustvarili ob rednem delu.