PRAVI (MOČNI) POJMI: KATEGORIJE

Še vedno govorimo o kodiranju. V neurejenem besedilu najprej poiščemo TEME. Vprašamo se, o čem se pripoveduje. Nato znotraj tem identificiramo posamezne VARIABLE in njihove MODALITETE. Vse to so v širokem pomenu besede pojmi ali kode. V raziskavi pa iščemo predvsem "močne", povedne pojme; pojme, ki izrazijo bistvo povedanega in ki dodajo nekaj novega.
Kaj nam pove besedilo v prvem okviru prejšnjega članka? Praktikantka pripoveduje o tem, da se o praksi pogovarjajo med študenti, doma in z mentorico. Nadaljnje kodiranje nam pove, da so ti pogovori lahko takšni in drugačni; opiše nekaj značilnosti teh pogovorov. Kakšen je smisel vsega tega pripisovanja pojmov? K čemu to vodi? Kaj pomembnega lahko ugotovimo? To iz vsega tega kodiranja ni razvidno. Potreben je premislek. 
Ali bi lahko praksa potekala tudi tako, da se o njej ne bi pogovarjali? Teoretično je to možno. Kaj je bolje: da se pogovarjajo, ali da se ne pogovarjajo? Rekli bomo: da se pogovarjajo, saj to pomeni, da o praktičnem delu razmišljajo; se ozavestijo njegovih prednosti in pomanjkljivosti; zvedo, kaj so storile prav in kaj ne; kako bi lahko delale boljše itd. Pogovor o praksi je nujen sestavni del prakse same. Ni dovolj, da delamo, o delu je treba govoriti, da bi lahko delali boljše in/ali da bi se ob njem počutili boljše, da bi bolje videli smisel svojega dela. Gre torej za prakso s pogovorom. To je REFLEKSIVNA PRAKSA. "Refleksivna praksa" je pravi, močni pojem; je KATEGORIJA. 
Ta intervju odkriva, da poteka praksa zdravstvene nege kot refleksivna ali reflektirana praksa, kot praksa, o kateri se pogovarjajo in o njej razmišljajo. Na osnovi tega, kar smo zvedeli o tem, s kom se praktikantke pogovarjajo in kako in kaj si mislijo o tem, lahko izboljšamo študijsko prakso. Kategorije so torej pojmi, ki povezujejo in usmerjajo spoznavanje h končnemu smotru raziskave. V njih je jasneje kot v ostalih pojmih izražen namen (intenca) in zveza z razlogom in smotrom raziskave.
Lahko bi torej definirali: REFLEKSIVNA PRAKSA je praksa, o kateri se praktikantke pogovarjajo, o kateri razmišljajo. Ti pogovori lahko potekajo v različnih kontekstih, krogih, z različnimi osebami: z drugimi praktikantkami, z mentorico v šoli, s sodelavkami na delovnem mestu, s svojci doma. Pogovori imajo lahko različno vsebino, recimo o splošnih pogojih in okvirih prakse, o delovni organizaciji, sodelavcih, poteku dela, posebnih vidikih dela. Pogovori so lahko bolj ali manj sistematični. Lahko imajo značaj vsakdanjih nesistematičnih, naključnih opazk; pripovedovanje zgodb in anekdot; lahko so bolj sistematični in analitični; lahko potekajo po vnaprej pripravljenih obrazcih. Itd.

Avtonomija stroke = razmerje N/T

Francoska sociologa Jamous in Peloille, raziskovalca zdravstva, sta predlagala svojsko teorijo strokovne avtonomije. Po njima je avtonomija neke stroke tem večja, čim večji je v stroki delež samostojne presoje strokovnjakov v razmerju do odločanja na osnovi protokolov, tehničnih navodil in drugih pisnih pravil in navodil. Strokovna presoja je po njima nekaj, kar ni vnaprej določeno, predpisano, kar ni 'determinirano' (indeterminacy), ampak so to odločitve 'po prosti presoji', lahko tudi v nasprotju s pisnimi navodili. Če v stroki prevladuje odločanje na osnovi pisnih navodil in opisov 'tehničnih' postopkov, če torej v njej prevladuje 'tehničnost' (technicality), je stroka bolj ranljiva, manj avtonomna, saj se v nekaj, kar je zapisano, lahko vsakdo vtika. Pri tem mislita predvsem ranljivost stroke v odnosu do administracije, birokracije. 
Tako pojmovanje avtonomije se mi je zdelo vprašljivo. Po mojem je strokovnjak tisti, ki bolje obvlada neko področje dejavnosti kot laik, vseeno, ali se pri tem opira na izkušnje, raziskovalno znanje, zapisane postopkovnike, ali pa se odloča na osnovi bolj ali manj proste presoje na osnovi izkušenj, 'občutka', 'intuicije'. Strokovnost se izkazuje z uspešnostjo dela. Poleg tega se mi zdi, da je povzdigovanje 'proste presoje' v primerjavi s 'tehnikalijami' ostanek preteklosti, ko so v zdravstvu imeli posebno veljavo prav strokovnjaki, ki so na 'prvi pogled' videli, kaj je bolniku; ki so postavili diagnozo 'takoj, ko je bolnik stopil skozi vrata', ki so presenečali z nenavadnimi odločitvami, ki pa so se izkazale za uspešne - karizmatični geniji torej. Njihov vek je v naši dobi tehnizirane medicine minil in pričakovali bi, da bo kot avtonomen strokovnjak veljal tisti, ki obvlada raziskovalno pridobljeno znanje, ki je navsezadnje prelito v različne protokole zdravljenja, v 'tehnikalije'.
V Veliki Britaniji so izvedli raziskavo, v kateri so v skupinski razpravi povprašali medicinske sestre o tem, kako se odločajo pri delu in kakšno vlogo imajo pri njihovem delu 'občutki', 'intuicija' in 'izkušnje' v primerjavi z raziskovalno pridobljenimi dokazi. Pokazalo se je, da so 'občutki' in 'intuicija' lahko pomembni, da človek postane pozoren na določenega pacienta ali določeno vedenje, da pa se pri odločanju za delovanje sestre opirajo na 'izkušnje'. Raziskovalnega znanja niso kaj dosti omenjale.
Tudi pogovor v naši skupini je pokazal, da sestre marsikdaj ravnajo samostojno, tudi v nasprotju z običaji ali pravili in da se pri tem opirajo na izkušnje. Tudi zdravniki se večkrat obračajo nanje za svet, saj so tiste, ki spremljajo paciente kontinuirano dan in noč.