Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.
A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.
Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)
Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...
V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."
Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?
Prikaz objav z oznako odprto kodiranje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako odprto kodiranje. Pokaži vse objave
torek, 19. november 2019
četrtek, 18. september 2014
Svetla in temna slika starosti - The bright and the dark picture of old age
Naše predstave, umske slike, določajo naš odnos do starosti drugih in do svoje starosti. Slušateljico doktorskega študija socialne gerontologije na AME ECM, Ireno Stojak, je zanimalo, kako si predstavljajo starost mladi. V okviru svoje seminarske naloge Odnos mladih do starejših ljudi je intervjuvala dva študenta, stara 19 in 23 let, od katerih prvi (študent A) živi s starši in staro mamo na deželi, drugi (študent B) pa živi sam v mestu in dela s starejšimi pacienti. Lahko rečemo, da ima prvi študent (A) neposredno izkušnjo z zdravo starejšo osebo v tradicionalnem ruralnem okolju, drugi pa zgolj posredno izkušnjo z zdravimi starimi v urbanem okolju, toda neposredno izkušnjo z bolnimi starimi. Lahko torej primerjamo mentalni sliki obeh študentov kot sliki, ki sta se oblikovali pri neposredni izkušnji z zdravimi starimi (v ruralnem / tradicionalnem okolju) in neposredni izkušnji z bolnimi starimi (v urbanem / modernem okolju). Lahko domnevamo, da je najpomembnejši dejavnik razlik v mentalni predstavi, ki si jo človek oblikuje, njegova izkušnja z zdravim ali bolnim starim človekom, poleg tega pa neposrednost izkušnje in vrsta okolja, v katerem živi.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.
četrtek, 30. maj 2013
Tehnike kodiranja - Coding techniques
To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.
ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi. Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.
ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi. Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.
ponedeljek, 27. maj 2013
Kode, kodiranje - kako naj se tega lotim - Codes, coding - how to manage this
"Kako najdemo kode", sprašuje kolegica. Če bi vprašala, kje jih najdemo, bi pikro odgovoril: v glavi. Enako piker odgovor na vprašanje "kako jih najdem", bi bil: tako, da pobrskamo v glavi. Naj bom resen in potrpežljiv.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.
četrtek, 31. januar 2013
Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (6): računalniški programi - Notes to the book Qualitative (6): computer programs
Sestavek Urše Lamut z naslovom Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti (na straneh 123-162 zbornika Kvalitativno raziskovanje...) je več kot to, kar napoveduje naslov. V prvem podpoglavju z naslovom "Različni pristopi k analizi kvalitativnega gradiva" navaja najprej Milesa in Hubermana, ki ločita tri pristope pri analizi kvalitativnih podatkov: interpretivisičnega (npr. fenomenološko interpretacijo, interakcionistično interpretacijo), socialnoantropološko raziskovanje in sodelovalno raziskovanje, ki je sinonim za akcijsko raziskovanje ali njegova različica. V okviru interpretivističnega raziskovanja razlikujeta prej omenjena avtorja hermenevtično (pomen besedila) in semiotično raziskovanje (pomen simbolov). V nadaljevanju avtorica zgolj informativno omenja še druge delitve in vrste analize, kot so: vsebinska analiza pogostosti pojavljanja posameznih kategorij v besedilu, dalje, "pregledna mreža" (repertory grid), metoda kognitivnega vzorca, kvalitativna analiza vsebine, utemeljitvena analiza itd.
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut, 2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno.
Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)
Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut, 2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno.
Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)
Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
torek, 25. december 2012
Zanesljivost kvalitativne raziskave
Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.
V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev?
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična.
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.
V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev?
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična.
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.
sreda, 4. april 2012
Definiranje pojmov
Je neka nejasnost v zvezi z definiranjem pojmov (kod). Strauss (1987) nikjer ne piše o definiranju pojmov (kod) kot posebnem opravilu. Dejansko pa navaja opise (definicije) pojmov (kod) na več mestih, predvsem v poglavju o selektivnem kodiranju, kjer navaja primere opisov kod, to je, po našem, definicij pojmov (str. 71-74) in takoj za tem v podpoglavju z naslovom "Uporaba kod pri pisanju za objavo" (str. 75-78). Sam pa sem - takrat še nisem poznal omenjenega Straussovega dela - menil, da je logično, če poimenovanju pojmov (kodiranju) sledi definiranje teh pojmov. V knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje (Mesec 1998) sem v splošnem pregledu metode gradnje utemeljene teorije predvidel definiranje pojmov kot posebno opravilo, ki sledi kodiranju. Tako je tisto, kar je pri Straussu razdeljeno med dve podpoglavji (selektivno kodiranje in pisanje za objavo) na enem mestu. Definicije pojmov so zapisane tako, da so neposredno primerne za objavo v okviru končne poskusne teorije.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd.
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71)
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd.
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71)
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
torek, 3. april 2012
Selektivno kodiranje (selective coding)
Selektivno kodiranje sledi tematskemu, odprtemu in osnemu kodiranju. Včasih mine med prejšnjimi fazami in to kar precej časa, da se v raziskovalcu oblikuje misel, kaj je osrednja kategorija njegove raziskave. Spraševal sem se, zakaj je Strauss ta postopek imenoval "selektivno" ali "izbirno" kodiranje. Mislim si, da zato, ker je pri njem ključno to, da sledi odločitvi o tem, kaj je osrednja kategorija raziskave oziroma izboru ključne kategorije. V nadaljnjem postopku raziskovalec sistematično poveže podrejene kategorije (pojme) ali podkategorije s to nadrejeno kategorijo. Nekatere teh podkategorij je odkril že prej, zdaj pa se sistematično in kolikor mogoče izčrpno trudi odkriti še druge (Strauss, str. 69).
Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.
Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano.
Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.
Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano.
Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
ponedeljek, 2. april 2012
Obrazec kodiranja (kodirna paradigma)
Obrazec kodiranja, kodirna paradigma (coding paradigm) je miselni pripomoček kodiranja, ki ga sestavljajo postavke ali vprašanja, ki si jih zastavimo z namenom, da bi čim bolj izčrpno ugotovili možne pomene ali vidike določenega pojma oziroma kategorije. Po Straussu sestavljajo ta obrazec POGOJI, POSLEDICE, INTERAKCIJE in STRATEGIJE. Na te vidike mislimo ves čas kodiranja, predvsem pa v okviru osnega kodiranja, ko se vrtimo okrog določene kategorije in skušamo najti njene različne pomene in opisati njene različne vidike. Vprašamo se:
- POGOJ česa je ta kategorija? Ali pa: Pod katerimi pogoji se ta kategorija pojavi? Primer: Pogoj česa je nadzor ali spremljanje varnosti pacienta? Možen odgovor: Je pogoj USPEŠNEGA zdravljenja. Pod katerimi pogoji se pojavi nadzor varnosti? Odgovor: je stalen, vendar intenziviran, če se oceni, da je TVEGANJE za bolnika veliko. Kaj vpliva na boljši ali slabši nadzor? Možni odgovori: USPOSOBLJENOST sestre, delovna OBREMENJENOST, ZAHTEVNOST primera, KAKOVOST naprav, ORGANIZACIJA dela ipd.
- Kaj so POSLEDICE te kategorije? Primer: Kaj so posledice pomanjkljivega nadzora varnosti? Kaj so posledice pretirano skrbnega nadzora? Kakšne so meje tolerance pri nadzoru varnosti? Možni odgovori: MOTNJE v zdravljenju, POSLABŠANJE bolezni, poslabšanje medsebojnih odnosov ipd.
- S katerimi drugimi kategorijami je dana kategorija v INTERAKCIJI? Primer: S katerimi drugimi kategorijami je v interakciji kategorija nadzora varnosti? Možni odgovori: s kategorijo OBREMENJENOSTI pri delu, s kategorijo MEDSEBOJNIH ODNOSOV v skupini; izvajalec nadzora je v interakciji Z BOLNIKOM, nadrejenim, sodelavci itd.
- Kakšne STRATEGIJE vključuje dana kategorija; kakšne strategije uporabljajo nosilci dane kategorije? Primer: Kakšne strategije uporabljajo izvajalci nadzora varnosti? Možen odgovor: definirajo KRITIČNE TOČKE in PRIORITETE (npr. enakomeren tok infuzije) in to nadzorujejo neprestano (na minuto, 3 minute ipd.).
Vidimo, da so nas ta vprašanja opozorila na celo vrsto novih vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko raziskujemo NADZOR VARNOSTI BOLNIKA. Strauss poudari dvoje: (1) ni dovolj, da ob posameznih izjavah na robu pripišemo kode, kar pomeni, da v izjavi (postavki) 'prepoznamo' indikator nekega pojma ali kategorije; pomisliti moramo na druge pojme, ki so povezani s to kategorijo; (2) pri razmišljanju o teh drugih pojmih se opiramo na kodirni obrazec, ki olajša in usmerja naše razmišljanje. Ta obrazec neprestano uporabljamo, tako da se vsadi v um kot aide memoire, spominski pripomoček.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
- POGOJ česa je ta kategorija? Ali pa: Pod katerimi pogoji se ta kategorija pojavi? Primer: Pogoj česa je nadzor ali spremljanje varnosti pacienta? Možen odgovor: Je pogoj USPEŠNEGA zdravljenja. Pod katerimi pogoji se pojavi nadzor varnosti? Odgovor: je stalen, vendar intenziviran, če se oceni, da je TVEGANJE za bolnika veliko. Kaj vpliva na boljši ali slabši nadzor? Možni odgovori: USPOSOBLJENOST sestre, delovna OBREMENJENOST, ZAHTEVNOST primera, KAKOVOST naprav, ORGANIZACIJA dela ipd.
- Kaj so POSLEDICE te kategorije? Primer: Kaj so posledice pomanjkljivega nadzora varnosti? Kaj so posledice pretirano skrbnega nadzora? Kakšne so meje tolerance pri nadzoru varnosti? Možni odgovori: MOTNJE v zdravljenju, POSLABŠANJE bolezni, poslabšanje medsebojnih odnosov ipd.
- S katerimi drugimi kategorijami je dana kategorija v INTERAKCIJI? Primer: S katerimi drugimi kategorijami je v interakciji kategorija nadzora varnosti? Možni odgovori: s kategorijo OBREMENJENOSTI pri delu, s kategorijo MEDSEBOJNIH ODNOSOV v skupini; izvajalec nadzora je v interakciji Z BOLNIKOM, nadrejenim, sodelavci itd.
- Kakšne STRATEGIJE vključuje dana kategorija; kakšne strategije uporabljajo nosilci dane kategorije? Primer: Kakšne strategije uporabljajo izvajalci nadzora varnosti? Možen odgovor: definirajo KRITIČNE TOČKE in PRIORITETE (npr. enakomeren tok infuzije) in to nadzorujejo neprestano (na minuto, 3 minute ipd.).
Vidimo, da so nas ta vprašanja opozorila na celo vrsto novih vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko raziskujemo NADZOR VARNOSTI BOLNIKA. Strauss poudari dvoje: (1) ni dovolj, da ob posameznih izjavah na robu pripišemo kode, kar pomeni, da v izjavi (postavki) 'prepoznamo' indikator nekega pojma ali kategorije; pomisliti moramo na druge pojme, ki so povezani s to kategorijo; (2) pri razmišljanju o teh drugih pojmih se opiramo na kodirni obrazec, ki olajša in usmerja naše razmišljanje. Ta obrazec neprestano uporabljamo, tako da se vsadi v um kot aide memoire, spominski pripomoček.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
četrtek, 29. marec 2012
Osno (aksialno) kodiranje
Odprto kodiranje nam je dalo pojme različnih ravni abstraktnosti, med njimi tudi posebno "močne" ali povedne pojme, to je, kategorije. Seveda ne vemo vnaprej, kateri pojmi so kategorije; glede tega ni nobenega mehaničnega pravila. Nekateri pojmi nam pač več povedo; se izkažejo za bolj uporabne za nadaljnjo gradnjo teorije. Tem pojmom se v nadaljevanju analize posvetimo bolj podrobno. To storimo z osnim kodiranjem. Pri osnem kodiranju se "vrtimo" okrog pojma-kategorije in iščemo njegove značilnosti. Prispodoba osnega kodiranje je vrtenje kolesa okrog osi. Os je pojem, napere (špice) pa povezujejo ta osrednji pojem z različnimi njegovimi značilnostmi.
A. Strauss (str. 64-68) razlikuje tri postopke osnega kodiranja: (1) iskanje značilnosti kategorije oziroma dimenzij kategorije, (2) postavljanje in preverjanje domnev (hipotez) o pogojih, posledicah, interakcijah in strategijah, ki so povezane s pojavom, ki ga označuje določena kategorija; (3) iskanje odnosov (relacij) dane kategorije z drugimi kategorijami.
(1) Iskanje dimenzij kategorije. V raziskavi "Scenariji preživetja" smo za kategorijo "zaznavanje (družbene) krize" našli naslednje dimenzije: trajanje krize (kako dolgo človek že občuti krizo), stopnjevanje krize (narašča, upada, stagnira), obseg krize (število potreb, ki jih ogrozi), globina krize (število potreb, ki se jim oseba odreče). - K tej točki, ali pa morda k samostojni, spada odkrivanje vrst ali podtipov kategorije. Strauss, ki je raziskoval delo sestre za intenzivno kardiološko rehabilitacijo, je pri osnem kodiranju kategorije "spremljanje (monitoring) klinične varnosti" ("monitoring" bi morda bolje prevedli z "opazovanje" ali "nadzor") odkril med drugim naslednje podkategorije: tehnično spremljanje, spremljanje (nadzor) spremljevalca, spremljanje (nadzor) z vizualno primerjavo s standardom, spremljanje (nadzor) čustvenega dela, stalno "lebdeče" spremljanje, spremljanje (nadzor) bolnikovega vedenja, spremljanje trajektorije (krivulje) poteka bolezni itd.
(2) Pogoji, posledice, interakcije, strategije. Pri "spremljanju (monitoring) klinične varnosti" se vprašamo: pod kakšnimi pogoji, v kakšnem primeru, bi intenzivirali spremljanje ali nadzor pacientove varnosti? Kateri pogoji nakazujejo povečano tveganje in potrebo po intenzivnejšem spremljanju? Kakšno je tveganje; kakšne so možne posledice pomanjkljivega spremljanja? "Pogoji, posledice, interakcije, strategije" so sestavine Straussove "kodirne paradigme", obrazca za iskanje primernih kod, to je, pojmov, ki se povezujejo z dano kategorijo.
(3) Odnosi z drugimi kategorijami. "Spremljanje (nadzor) klinične varnosti" se povezuje z drugimi vrstami zdravstvenih opravil ali nege: opravičevanje napak pri nadzoru, ocenjevanje tveganja, zagotavljanje varnosti, zagotavljanje udobja, spremljanje delovanja naprav, čustveno delo. Povezuje se z drugo "močno" kategorijo, to je, "trajektorija" ali potek bolezni: faze bolezni, prelomnice, odločitve, kratkoročne in dolgoročne naloge.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
A. Strauss (str. 64-68) razlikuje tri postopke osnega kodiranja: (1) iskanje značilnosti kategorije oziroma dimenzij kategorije, (2) postavljanje in preverjanje domnev (hipotez) o pogojih, posledicah, interakcijah in strategijah, ki so povezane s pojavom, ki ga označuje določena kategorija; (3) iskanje odnosov (relacij) dane kategorije z drugimi kategorijami.
(1) Iskanje dimenzij kategorije. V raziskavi "Scenariji preživetja" smo za kategorijo "zaznavanje (družbene) krize" našli naslednje dimenzije: trajanje krize (kako dolgo človek že občuti krizo), stopnjevanje krize (narašča, upada, stagnira), obseg krize (število potreb, ki jih ogrozi), globina krize (število potreb, ki se jim oseba odreče). - K tej točki, ali pa morda k samostojni, spada odkrivanje vrst ali podtipov kategorije. Strauss, ki je raziskoval delo sestre za intenzivno kardiološko rehabilitacijo, je pri osnem kodiranju kategorije "spremljanje (monitoring) klinične varnosti" ("monitoring" bi morda bolje prevedli z "opazovanje" ali "nadzor") odkril med drugim naslednje podkategorije: tehnično spremljanje, spremljanje (nadzor) spremljevalca, spremljanje (nadzor) z vizualno primerjavo s standardom, spremljanje (nadzor) čustvenega dela, stalno "lebdeče" spremljanje, spremljanje (nadzor) bolnikovega vedenja, spremljanje trajektorije (krivulje) poteka bolezni itd.
(2) Pogoji, posledice, interakcije, strategije. Pri "spremljanju (monitoring) klinične varnosti" se vprašamo: pod kakšnimi pogoji, v kakšnem primeru, bi intenzivirali spremljanje ali nadzor pacientove varnosti? Kateri pogoji nakazujejo povečano tveganje in potrebo po intenzivnejšem spremljanju? Kakšno je tveganje; kakšne so možne posledice pomanjkljivega spremljanja? "Pogoji, posledice, interakcije, strategije" so sestavine Straussove "kodirne paradigme", obrazca za iskanje primernih kod, to je, pojmov, ki se povezujejo z dano kategorijo.
(3) Odnosi z drugimi kategorijami. "Spremljanje (nadzor) klinične varnosti" se povezuje z drugimi vrstami zdravstvenih opravil ali nege: opravičevanje napak pri nadzoru, ocenjevanje tveganja, zagotavljanje varnosti, zagotavljanje udobja, spremljanje delovanja naprav, čustveno delo. Povezuje se z drugo "močno" kategorijo, to je, "trajektorija" ali potek bolezni: faze bolezni, prelomnice, odločitve, kratkoročne in dolgoročne naloge.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
sobota, 24. marec 2012
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (3)
"Eksistencialne koordinate" ... "preuredijo čas in parametre identitete z refleksijo posameznega dogodka, ki kristalizira določen proces". Tako zapleteno in učenjakarsko, ne preveč posrečeno, piše C. Orona. Primerneje bi bilo reči, da gre za preobrat v doživljanju in razmišljanju oskrbovalca, za točko kristalizacije - zanimivo je, da Strauss in Corbinova prav ta izraz uporabita v raziskavi o urejanju vsakdanjega življenja s kronično boleznijo. "Prelomnica" - bi lepo ponašili. Taka prelomnica je nedvomno trenutek, ko prizadeti ne prepozna več svojega zakonca, otroka.
Drug tak abstrakten pojem so "spomini, ki imajo posledice" (memories of consequence). Tudi tu bi sam drugače poimenoval ravnanja, na katera misli avtorica. Gre za skupno spominjanje, s katerim skušajo svojci ohraniti identiteto prizadetega. Primernejša koda bi torej bila "ohranjanje identitete s spominjanjem". Za domače je boleče, ko vidijo, da se svojec nič več ne spomni skupnih dogodkov, ki so bili pomembni za oblikovanje njihove identitete, kot otrok, zakoncev ipd. Odmiranje identitete je tako do določene mere recipročen proces, ki prizadene tudi oskrbovalce. Zato se poslužujejo različnih načinov skupnega spominjanja: skupno pregledovanje albumov družinskih fotografij, skupnih potovanj, praznovanj. Ena od oskrbovalk pripoveduje:
"Peljala sem jo ven, veste, v kino. Ali pa sem ji brala ... in ona se je vrnila, pa spet izgubila, pa spet vrnila ... In potem me je poljubila in rekla: Oh, kako si dobra - kar je bilo skoraj tako kot nekoč. Prej je vedno tako storila."
Ni videti, da bi se prizadeti sam zavedal pomena teh obredov, pomembni so predvsem za oskrbovalce. Tem se v takih trenutkih zazdi, da je svojec tak kot nekoč, da je vse tako, kot je bilo. Na ta način ohranjajo občutek "normalnosti", hkrati pa se jim zdi, da je tak dogodek nekaj posebnega. Potem pa pride trenutek, ko oskrbovalec spozna, da prizadetemu svojcu tudi to ne pomaga več, da bi se česa spomnil. Ne pride do srečnega trenutka, ko bi se spomnila oba in oba to vedela - ne pride do "vzajemne validacije" spomina.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Drug tak abstrakten pojem so "spomini, ki imajo posledice" (memories of consequence). Tudi tu bi sam drugače poimenoval ravnanja, na katera misli avtorica. Gre za skupno spominjanje, s katerim skušajo svojci ohraniti identiteto prizadetega. Primernejša koda bi torej bila "ohranjanje identitete s spominjanjem". Za domače je boleče, ko vidijo, da se svojec nič več ne spomni skupnih dogodkov, ki so bili pomembni za oblikovanje njihove identitete, kot otrok, zakoncev ipd. Odmiranje identitete je tako do določene mere recipročen proces, ki prizadene tudi oskrbovalce. Zato se poslužujejo različnih načinov skupnega spominjanja: skupno pregledovanje albumov družinskih fotografij, skupnih potovanj, praznovanj. Ena od oskrbovalk pripoveduje:
"Peljala sem jo ven, veste, v kino. Ali pa sem ji brala ... in ona se je vrnila, pa spet izgubila, pa spet vrnila ... In potem me je poljubila in rekla: Oh, kako si dobra - kar je bilo skoraj tako kot nekoč. Prej je vedno tako storila."
Ni videti, da bi se prizadeti sam zavedal pomena teh obredov, pomembni so predvsem za oskrbovalce. Tem se v takih trenutkih zazdi, da je svojec tak kot nekoč, da je vse tako, kot je bilo. Na ta način ohranjajo občutek "normalnosti", hkrati pa se jim zdi, da je tak dogodek nekaj posebnega. Potem pa pride trenutek, ko oskrbovalec spozna, da prizadetemu svojcu tudi to ne pomaga več, da bi se česa spomnil. Ne pride do srečnega trenutka, ko bi se spomnila oba in oba to vedela - ne pride do "vzajemne validacije" spomina.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
petek, 23. marec 2012
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (2)
Celia Orona opisuje, kako je vrstico za vrstico kodirala zapise intervjujev. "Čeprav je kodiranje včasih vznemirljivo, posebno v trenutkih, ko se ti kaj posveti, ko kaj odkriješ, je vendarle dolgočasno in vzame veliko časa. Vendar pa je nujno." Najprej je vrstico za vrstico kodirala, da je dobila prvi vtis o gradivu, nato pa se je vrnila na začetek in kodirala počasi in premišljeno, da bi preverila prve vtise in da bi oblikovala bolj abstraktne pojme. V naslednjem primeru so kode podčrtane besede v izjavah svojcev:
To se je dogajalo v tistem času, ko nihče ne gre ven na dvorišče...
V začetku...
Kasneje je bilo še mnogo hujše.
Kdo pa je pred enajstimi leti sploh slišal za Alzheimerjevo bolezen.
Vse bolj je postajal odvisen od mene.
Prej ni bil nikoli tak.
Vedno je imela rada kavo.
Celo, ko imaš prost dan, vedno gledaš na uro.
V vseh teh izjavah je omenjen čas. Ko je šla drugič skozi kode, je pripisala bolj abstraktno kodo "časovnost" (temporalnost) - z drugo barvo, da se je razlikovala od prejšnjih, manj abstraktnih. Pojem časovnosti je potem postal eden osrednjih pojmov njene disertacije, ki jo je naslovila ČASOVNOST IN IZGUBA IDENTITETE. Vse se je vrtelo okrog primerjave med tem, kakšen je bil človek prej in kakšen potem.
Ob tem sem se spomnil raziskave, ki sva jo opravila s kolegico Sanjo Kaube o ljudeh, ki so jim po operaciji debelega črevesa naredili stomo in vstavili vrečko za iztrebljanje. Tudi tu se je v vseh intervjujih pojavljala časovna dimenzija. Govorili so stanju pred operacijo in po njej in opisovali celotno svoje življenje, kar je pomenilo, da je imel ta poseg zanje bistven eksistencialni pomen.
Eden drugih pojmov Celie Orona je pojem: "zgodnja znamenja bolezni" ali "vznemirljiva znamenja". Žena opisuje: "Nenadoma ga ni več zanimala glasba, ki je bila prej pomemben del njegovega življenja. Vedela sem, da je nekaj narobe." Raziskovalka je take izjave kodirala s kodo "vznemirljiva znamenja" in jo definirala kot "nenavadna vedenja, ki so povzročila nelagodje svojca-oskrbovalca." Ob tem je postala pozorna na izjave, s katerimi so bolniki sami pojasnjevali svoja dejanja ("Veliko dela imam in nimam časa") ali pa so si jih pojasnjevali njihovi svojci ("Najbrž ima težave pri prilagajanju na upokojitev"). Ko so ženo sosedje spraševali, kako to, da njen mož tako počasi, zamišljeno hodi, je pojasnjevala, da je imel neko operacijo na stopalu, kar je bilo res, ni pa bil to resnični vzrok njegove upočasnjenosti. Nadaljnje slabšanje stanja je pokazalo, da so bila ta pojasnjevanja ali opravičevanja napačna. Raziskovalka jih je poimenovala "napačna pripisovanja" (misattributions). Vprašala se je, kakšno funkcijo imajo, zakaj se pojavljajo. S temi pojasnili so se svojci pomirili. Zdelo se je, da prizadeti svojec še vedno tudi sam razmišlja in si razumno pojasnjuje svoje nenavadno vedenje. Prav tako so oni sami našli razumna pojasnila v trenutnih življenjskih okoliščinah. Skupni imenovalec teh neustreznih opravičevanj je raziskovalka videla v težnji svojcev po "normalizaciji". Hoteli so reči, da spremembe, ki jih vidijo pri svojcih, niso nič nenormalnega; da so v okviru vsakdanjih razpoloženjskih odklonov. To je prav tako "močan" pojem, ki nam pomaga k uvidu v dogajanje. Za tem pa je prišel trenutek, ko oskrbovalec ni mogel več zanikati, da je s svojcem nekaj narobe. Svojec je prevečkrat in prehudo prekoračil okvire svojega običajnega vedenja in svoje identitete - postajal je preveč drugačen. "Vedela sem, da je nekaj narobe." Nekaj je bilo treba ukreniti, poiskati razlago, pomoč. To je točka "mobilizacije". Začne se pot skozi zdravstveni sistem, kar privede do "diagnoze" (tedaj je neki zdravnik postavil napačno diagnozo "sifilis"). Svojec je dobil nalepko; vzrok njegove spremembe je pojasnjen, vedenje je na neki način upravičeno, legitimno - "legitimiranje vedenja". Sledi "zmanjšanje negotovosti". Oskrbovalec zagleda preteklost in prihodnost, svojo in svojca, zagleda svojo in njegovo identiteto v drugi luči. Pride do "rekonstrukcije eksistencialnih koordinat".
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
To se je dogajalo v tistem času, ko nihče ne gre ven na dvorišče...
V začetku...
Kasneje je bilo še mnogo hujše.
Kdo pa je pred enajstimi leti sploh slišal za Alzheimerjevo bolezen.
Vse bolj je postajal odvisen od mene.
Prej ni bil nikoli tak.
Vedno je imela rada kavo.
Celo, ko imaš prost dan, vedno gledaš na uro.
V vseh teh izjavah je omenjen čas. Ko je šla drugič skozi kode, je pripisala bolj abstraktno kodo "časovnost" (temporalnost) - z drugo barvo, da se je razlikovala od prejšnjih, manj abstraktnih. Pojem časovnosti je potem postal eden osrednjih pojmov njene disertacije, ki jo je naslovila ČASOVNOST IN IZGUBA IDENTITETE. Vse se je vrtelo okrog primerjave med tem, kakšen je bil človek prej in kakšen potem.
Ob tem sem se spomnil raziskave, ki sva jo opravila s kolegico Sanjo Kaube o ljudeh, ki so jim po operaciji debelega črevesa naredili stomo in vstavili vrečko za iztrebljanje. Tudi tu se je v vseh intervjujih pojavljala časovna dimenzija. Govorili so stanju pred operacijo in po njej in opisovali celotno svoje življenje, kar je pomenilo, da je imel ta poseg zanje bistven eksistencialni pomen.
Eden drugih pojmov Celie Orona je pojem: "zgodnja znamenja bolezni" ali "vznemirljiva znamenja". Žena opisuje: "Nenadoma ga ni več zanimala glasba, ki je bila prej pomemben del njegovega življenja. Vedela sem, da je nekaj narobe." Raziskovalka je take izjave kodirala s kodo "vznemirljiva znamenja" in jo definirala kot "nenavadna vedenja, ki so povzročila nelagodje svojca-oskrbovalca." Ob tem je postala pozorna na izjave, s katerimi so bolniki sami pojasnjevali svoja dejanja ("Veliko dela imam in nimam časa") ali pa so si jih pojasnjevali njihovi svojci ("Najbrž ima težave pri prilagajanju na upokojitev"). Ko so ženo sosedje spraševali, kako to, da njen mož tako počasi, zamišljeno hodi, je pojasnjevala, da je imel neko operacijo na stopalu, kar je bilo res, ni pa bil to resnični vzrok njegove upočasnjenosti. Nadaljnje slabšanje stanja je pokazalo, da so bila ta pojasnjevanja ali opravičevanja napačna. Raziskovalka jih je poimenovala "napačna pripisovanja" (misattributions). Vprašala se je, kakšno funkcijo imajo, zakaj se pojavljajo. S temi pojasnili so se svojci pomirili. Zdelo se je, da prizadeti svojec še vedno tudi sam razmišlja in si razumno pojasnjuje svoje nenavadno vedenje. Prav tako so oni sami našli razumna pojasnila v trenutnih življenjskih okoliščinah. Skupni imenovalec teh neustreznih opravičevanj je raziskovalka videla v težnji svojcev po "normalizaciji". Hoteli so reči, da spremembe, ki jih vidijo pri svojcih, niso nič nenormalnega; da so v okviru vsakdanjih razpoloženjskih odklonov. To je prav tako "močan" pojem, ki nam pomaga k uvidu v dogajanje. Za tem pa je prišel trenutek, ko oskrbovalec ni mogel več zanikati, da je s svojcem nekaj narobe. Svojec je prevečkrat in prehudo prekoračil okvire svojega običajnega vedenja in svoje identitete - postajal je preveč drugačen. "Vedela sem, da je nekaj narobe." Nekaj je bilo treba ukreniti, poiskati razlago, pomoč. To je točka "mobilizacije". Začne se pot skozi zdravstveni sistem, kar privede do "diagnoze" (tedaj je neki zdravnik postavil napačno diagnozo "sifilis"). Svojec je dobil nalepko; vzrok njegove spremembe je pojasnjen, vedenje je na neki način upravičeno, legitimno - "legitimiranje vedenja". Sledi "zmanjšanje negotovosti". Oskrbovalec zagleda preteklost in prihodnost, svojo in svojca, zagleda svojo in njegovo identiteto v drugi luči. Pride do "rekonstrukcije eksistencialnih koordinat".
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (1)
V nadaljevanju povzemam primer dobre konceptualizacije v raziskavi med svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo, ki jo je izvedla doktorska študentka Anselma Straussa (enega od avtorjev "grounded theory"), Celia Orona.
Za razumevanje pristopa v okviru te metode je najprej zanimiv opis, kako je avtorica sploh prišla do svoje teme in formulacije problema. Leta 1985 je kot doktorska študentka sociologije sodelovala kot članica tima v dnevnem zdravstvenem centru za telesno in duševno prizadete starejše. Starejše so dvakrat na teden pripeljali svojci. Avtorica je pomagala osebju pri skrbi za te starejše: pomagala je pri jedi, pri premikanju z vozički, vodenju vaj, iger ipd. Programu se je priključila z mislijo na to, da bi dobila temo in snov za svojo disertacijo. Vedela je samo to, da naj bi bila disertacija o starih. Že kmalu po prihodu jo je starejša ženska, ki se je predstavila za Rose in ki jo je avtorica imela za prostovoljko, povabila, da jo predstavi drugim in vprašala, če ve, kje je gradivo za ročna dela. Kmalu se je izkazalo, da je gospa Rose ena od pacientk v srednji fazi razvoja Alzheimerjeve bolezni in avtorica je v naslednjih tednih lahko samo nemočno opazovala nadaljnje slabšanje njenega stanja. O tej bolezni se takrat še ni veliko vedelo. Avtorica je kmalu opazila, da so tudi drugi starejši zelo verjetno žrtve te bolezni. Z njimi se je ukvarjala vsak dan in se zvečer izčrpana vračala domov. Spraševala se je, kako se šele počutijo svojci starejših, ki so z njimi dan in noč in ki se zavedajo, da se stanje njihovega svojca lahko samo še poslabša, na koncu pa bodo pristali v domu. Branje literature jo je utrdilo v njenih predvidevanjih in vse bolj se je spraševala, kako svojci obvladujejo ta položaj, kaj počnejo doma s prizadetim; kako razmišljajo o tem, da bi dali svojca v dom. Zdelo se ji je, da bi za disertacijo lahko obdelala proces odločanja svojcev oseb z Alzheimerjevo boleznijo.
Izvedla je poglobljene intervjuje v trajanju od 2-4 ur z 10 svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo na njihovem domu (razen pri dveh osebah). Intervjuvani so bili stari od 34 do 74 let, iz različnih družbenih okolij. Poleg tega so bili upoštevani zapisi tedenskih timskih obravnav posameznih primerov na kliniki in 10-tedensko opazovanje z udeležbo na dveh dnevnih zdravstvenih centrih za odrasle. Analiza je bila izvedena v skladu z metodologijo utemeljene teorije po Glasserju in Straussu.
Že prva ženska, ki je dala moža v dom, je odgovorila: "Odločitev? Odločitev? Saj se nisem nič odločila. Saj nisem imela izbire. Ko pride čas, veš. Tako kot kadar se zaljubiš." Nekje v ozadju se je avtorici poblisnil uvid, kaj bi lahko bila prava tema njenega raziskovanja. Kljub temu je avtorica nadaljevala z intervjuji z istim vprašanjem o odločanju. Posnetke treh intervjujev je prepisala in začela kodirati. Vendar z izidom ni bila zadovoljna. Ni bilo nobenega "procesa odločanja". Človek, kakršnega so poznali in živeli z njim, mož, mati, žena, je počasi izgineval in nazadnje izginil - ni bil več ista oseba. V dom so dali "tujca". Proces odločanja ni bil tema, ki bi jo vsebovalo njeno gradivo. Osrednja tema teh intervjujev je bila izguba identitete osebe z Alzheimerjevo boleznijo. Tako je avtorica med kodiranjem odkrila pravo temo svoje disertacije.
To hočem povedati v skladu z avtorico. Kvalitativna analiza ni nekaj mehaničnega. Je miselno delo; občutljivo moraš prisluhniti sam sebi in drugim; posvetiti se ti mora, kaj je bistveno, kaj "preseva" skozi gradivo. Pri kvalitativnem raziskovanju ne slediš mehanično vnaprej zastavljenemu problemu. Problem iščeš, tako kot iščeš osnovne pojmovne kategorije.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Za razumevanje pristopa v okviru te metode je najprej zanimiv opis, kako je avtorica sploh prišla do svoje teme in formulacije problema. Leta 1985 je kot doktorska študentka sociologije sodelovala kot članica tima v dnevnem zdravstvenem centru za telesno in duševno prizadete starejše. Starejše so dvakrat na teden pripeljali svojci. Avtorica je pomagala osebju pri skrbi za te starejše: pomagala je pri jedi, pri premikanju z vozički, vodenju vaj, iger ipd. Programu se je priključila z mislijo na to, da bi dobila temo in snov za svojo disertacijo. Vedela je samo to, da naj bi bila disertacija o starih. Že kmalu po prihodu jo je starejša ženska, ki se je predstavila za Rose in ki jo je avtorica imela za prostovoljko, povabila, da jo predstavi drugim in vprašala, če ve, kje je gradivo za ročna dela. Kmalu se je izkazalo, da je gospa Rose ena od pacientk v srednji fazi razvoja Alzheimerjeve bolezni in avtorica je v naslednjih tednih lahko samo nemočno opazovala nadaljnje slabšanje njenega stanja. O tej bolezni se takrat še ni veliko vedelo. Avtorica je kmalu opazila, da so tudi drugi starejši zelo verjetno žrtve te bolezni. Z njimi se je ukvarjala vsak dan in se zvečer izčrpana vračala domov. Spraševala se je, kako se šele počutijo svojci starejših, ki so z njimi dan in noč in ki se zavedajo, da se stanje njihovega svojca lahko samo še poslabša, na koncu pa bodo pristali v domu. Branje literature jo je utrdilo v njenih predvidevanjih in vse bolj se je spraševala, kako svojci obvladujejo ta položaj, kaj počnejo doma s prizadetim; kako razmišljajo o tem, da bi dali svojca v dom. Zdelo se ji je, da bi za disertacijo lahko obdelala proces odločanja svojcev oseb z Alzheimerjevo boleznijo.
Izvedla je poglobljene intervjuje v trajanju od 2-4 ur z 10 svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo na njihovem domu (razen pri dveh osebah). Intervjuvani so bili stari od 34 do 74 let, iz različnih družbenih okolij. Poleg tega so bili upoštevani zapisi tedenskih timskih obravnav posameznih primerov na kliniki in 10-tedensko opazovanje z udeležbo na dveh dnevnih zdravstvenih centrih za odrasle. Analiza je bila izvedena v skladu z metodologijo utemeljene teorije po Glasserju in Straussu.
Že prva ženska, ki je dala moža v dom, je odgovorila: "Odločitev? Odločitev? Saj se nisem nič odločila. Saj nisem imela izbire. Ko pride čas, veš. Tako kot kadar se zaljubiš." Nekje v ozadju se je avtorici poblisnil uvid, kaj bi lahko bila prava tema njenega raziskovanja. Kljub temu je avtorica nadaljevala z intervjuji z istim vprašanjem o odločanju. Posnetke treh intervjujev je prepisala in začela kodirati. Vendar z izidom ni bila zadovoljna. Ni bilo nobenega "procesa odločanja". Človek, kakršnega so poznali in živeli z njim, mož, mati, žena, je počasi izgineval in nazadnje izginil - ni bil več ista oseba. V dom so dali "tujca". Proces odločanja ni bil tema, ki bi jo vsebovalo njeno gradivo. Osrednja tema teh intervjujev je bila izguba identitete osebe z Alzheimerjevo boleznijo. Tako je avtorica med kodiranjem odkrila pravo temo svoje disertacije.
To hočem povedati v skladu z avtorico. Kvalitativna analiza ni nekaj mehaničnega. Je miselno delo; občutljivo moraš prisluhniti sam sebi in drugim; posvetiti se ti mora, kaj je bistveno, kaj "preseva" skozi gradivo. Pri kvalitativnem raziskovanju ne slediš mehanično vnaprej zastavljenemu problemu. Problem iščeš, tako kot iščeš osnovne pojmovne kategorije.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
četrtek, 22. marec 2012
KODIRANJE = KONCEPTUALIZACIJA
Konceptualizacija je ustvarjanje pojmov iz empiričnih zapisov (izjav, povedi, opažanj).
Kodiranje je tehnika, s pomočjo katere ustvarjamo pojme različnih ravni abstraktnosti in različno pomembne za končni smoter raziskave, ki je oblikovanje prizemljene in utemeljene teorije (grounded theory) o določenem izseku družbene stvarnosti.
Vrnimo se k zapisu intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (zapis Odprto kodiranje, 17.3.12).
Človek, ki je postavljen pred nalogo, da kodira ta (ali podoben) zapis, sprva ne ve, kaj se od njega pričakuje; čemu naj ob rob pripisuje kode - besede, ki naj označujejo dele besedila; kaj naj si misli o besedilu; kaj pravzaprav se pričakuje od njega. Nekateri brez posebnega razmišljanja pripisujejo besede, ki jim pridejo na um, nekako po metodi prostega asociiranja, z namenom, da se rešijo naloge, ki ji ne vidijo pravega smisla. Drugi vzamejo zapis kot mnenje študentke o njeni praksi, o tem, kako dobra je. Skušajo razbrati, ali je njeno mnenje o praksi pozitivno ali negativno; ali meni, da je praksa dobra ali slaba; se je dobro počutila ali ne; ji je koristila ali ne. Skušajo oceniti prakso. V najboljšem primeru nastane na koncu nekakšen seznam plusov in minusov, pozitivnih in negativnih značilnosti prakse, prednosti in pomanjkljivosti. To ni neuporaben rezultat analize intervjuja. Ni pa tisto, kar naj bi bil rezultat kvalitativne analize. Tretji, ti so na vseh praktičnih strokovnih področjih (negi, soc. delu, pedagogiki) redki, skušajo razumeti, kaj se pri praksi dogaja. Skušajo razumeti, kateri procesi potekajo: kako študentka doživlja prakso; kaj se dogaja v njenem umu; kako se spreminja njen odnos do dela, ki ga opravlja, do poklica; kaj se dogaja na učni bazi, med sodelavkami; kako se študentka vživlja v novo okolje. Ko bodo skušali odgovoriti na ta vprašanja, ne bodo mogli samo ponoviti, kar je študentka izjavila, ampak bodo morali - da ne bi stopicali na mestu in se vrteli v krogu - v njenih izjavah videti nekaj več. Ne bo dovolj, če bodo v izjavi "pogovarjamo se o praksi" videli samo "pogovor o praksi". To ne pove nič novega, ničesar ne doda prvotni izjavi. Kodirati bodo morali, na primer, "sodelovanje". To je že boljše. Še boljše bi bilo, če bi kodirali "pogled na prakso", "obravnavanje prakse", ali kot smo že namignili, "refleksija prakse". To je pravi pojem, kategorija. Pove nam, da praksa poteka tako, da na tak ali drugačen način praktikantke druga drugi kažejo zrcalo ob praktičnemu delu; se kot igralec ali plesalec na vaji vidijo v zrcalu, ki je v tem primeru opazovanje in mnenje drugih o istem delu. Tak pojem poveže naše razmišljanje z obstoječo teorijo; odpre nam pot do drugih razmišljanj o isti stvari. Znanstvenika Argyris in Schon sta, na primer, objavila knjigo o refleksivni praksi - Reflexive Practitioner.
Pri negi nas ne zanima teorija ampak praksa, boste rekli. Teorija vodi do prakse; njen končni namen v zdravstveni negi je izboljšanje prakse. Z boljšim razumevanje tega, kar se med prakso dogaja, jo bomo lahko izboljšali. Če bi tistega, ki je naredil seznam pozitivnih in negativnih plati prakse, vprašali, zakaj je nekaj ocenil pozitivno in drugo negativno, bi moral teoretizirati, to je, pojasniti, kako, na kakšen način, po kakšnem mehanizmu, značilnost, ki jo je ocenil kot pozitivno, prispeva h končni uspešni praksi - in enako za negativno značilnost, kako ogroža doseganje ciljev dobre prakse. Da bi bilo to teoretiziranje prepričljivo, bi se moral opreti na empirično dobljene izjave in opažanja, skratka, moral bi izvesti konceptualizacijo.
Kodiranje je tehnika, s pomočjo katere ustvarjamo pojme različnih ravni abstraktnosti in različno pomembne za končni smoter raziskave, ki je oblikovanje prizemljene in utemeljene teorije (grounded theory) o določenem izseku družbene stvarnosti.
Vrnimo se k zapisu intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (zapis Odprto kodiranje, 17.3.12).
Človek, ki je postavljen pred nalogo, da kodira ta (ali podoben) zapis, sprva ne ve, kaj se od njega pričakuje; čemu naj ob rob pripisuje kode - besede, ki naj označujejo dele besedila; kaj naj si misli o besedilu; kaj pravzaprav se pričakuje od njega. Nekateri brez posebnega razmišljanja pripisujejo besede, ki jim pridejo na um, nekako po metodi prostega asociiranja, z namenom, da se rešijo naloge, ki ji ne vidijo pravega smisla. Drugi vzamejo zapis kot mnenje študentke o njeni praksi, o tem, kako dobra je. Skušajo razbrati, ali je njeno mnenje o praksi pozitivno ali negativno; ali meni, da je praksa dobra ali slaba; se je dobro počutila ali ne; ji je koristila ali ne. Skušajo oceniti prakso. V najboljšem primeru nastane na koncu nekakšen seznam plusov in minusov, pozitivnih in negativnih značilnosti prakse, prednosti in pomanjkljivosti. To ni neuporaben rezultat analize intervjuja. Ni pa tisto, kar naj bi bil rezultat kvalitativne analize. Tretji, ti so na vseh praktičnih strokovnih področjih (negi, soc. delu, pedagogiki) redki, skušajo razumeti, kaj se pri praksi dogaja. Skušajo razumeti, kateri procesi potekajo: kako študentka doživlja prakso; kaj se dogaja v njenem umu; kako se spreminja njen odnos do dela, ki ga opravlja, do poklica; kaj se dogaja na učni bazi, med sodelavkami; kako se študentka vživlja v novo okolje. Ko bodo skušali odgovoriti na ta vprašanja, ne bodo mogli samo ponoviti, kar je študentka izjavila, ampak bodo morali - da ne bi stopicali na mestu in se vrteli v krogu - v njenih izjavah videti nekaj več. Ne bo dovolj, če bodo v izjavi "pogovarjamo se o praksi" videli samo "pogovor o praksi". To ne pove nič novega, ničesar ne doda prvotni izjavi. Kodirati bodo morali, na primer, "sodelovanje". To je že boljše. Še boljše bi bilo, če bi kodirali "pogled na prakso", "obravnavanje prakse", ali kot smo že namignili, "refleksija prakse". To je pravi pojem, kategorija. Pove nam, da praksa poteka tako, da na tak ali drugačen način praktikantke druga drugi kažejo zrcalo ob praktičnemu delu; se kot igralec ali plesalec na vaji vidijo v zrcalu, ki je v tem primeru opazovanje in mnenje drugih o istem delu. Tak pojem poveže naše razmišljanje z obstoječo teorijo; odpre nam pot do drugih razmišljanj o isti stvari. Znanstvenika Argyris in Schon sta, na primer, objavila knjigo o refleksivni praksi - Reflexive Practitioner.
Pri negi nas ne zanima teorija ampak praksa, boste rekli. Teorija vodi do prakse; njen končni namen v zdravstveni negi je izboljšanje prakse. Z boljšim razumevanje tega, kar se med prakso dogaja, jo bomo lahko izboljšali. Če bi tistega, ki je naredil seznam pozitivnih in negativnih plati prakse, vprašali, zakaj je nekaj ocenil pozitivno in drugo negativno, bi moral teoretizirati, to je, pojasniti, kako, na kakšen način, po kakšnem mehanizmu, značilnost, ki jo je ocenil kot pozitivno, prispeva h končni uspešni praksi - in enako za negativno značilnost, kako ogroža doseganje ciljev dobre prakse. Da bi bilo to teoretiziranje prepričljivo, bi se moral opreti na empirično dobljene izjave in opažanja, skratka, moral bi izvesti konceptualizacijo.
nedelja, 18. marec 2012
Kode: strokovni pojmi in in vivo kode
In vivo kode so besede, pojmi, ki jih uporablja intervjuvani in so običajno vzeti iz vsakdanjega jezika. Te besede dobesedno ali skoraj dobesedno prepišemo iz besedila, ki ga kodiramo. Poglejmo prvi stavek intervjuja s praktikantko zdravstvene nege.
BESEDILO: "Kot študentka izrednega študija ... se počutim odlično ..."
IN VIVO KODA: počutje, odlično počutje
Nadaljevanje stavka:
BESEDILO: "... saj dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo."
IN VIVO KODE: sodelovanje, dobro sodelovanje; medsebojna pomoč.
V nadaljevanju intervjuja:
BESEDILO "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni."
IN VIVO KODA: hvaležnost bolnikov
Strokovne kode ali strokovni pojmi so vzeti iz strokovnega ali znanstvenega jezika, jezika teorije. Med temi pojmi so določene razlike: nekateri so sicer vzeti iz strokovnega jezika, ki pa je vsakdanji jezik strokovnjakov, npr. nazivi pripomočkov, ki jih uporablja sestra. Drugi so vzeti iz popolnoma določene teorije ali teoretične šole, usmeritve, npr. iz psihoanalize (prenos ali transfer). Seveda so lahko vzeti iz različnih strok, zdravstvene nege, socialnega dela, pedagogike, psihologije, sociologije, ali iz njihovih disciplin. Primer kode iz vsakdanjega strokovnega jezika (ki je v tem smislu, da jo zgolj prepišemo hkrati tudi in vivo koda):
BESEDILO: "Vsak pacient je drugačen, in vsakega moramo obravnavati individualno, zato se veliko naučimo, tudi komunikacijo s pacienti."
KODE: individualna obravnava, komunikacija
Primer kode iz jezika pedagoške ali organizacijske teorije:
BESEDILO: "Med študenti se radi pogovarjamo (o praksi) ... tudi doma se pogovarjamo ..."
KODA: refleksivna praksa
BESEDILO: "... nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese ... se lahko nalezeš raznih bacilov ... strah pred napakami ..."
KODA: stres, psihofizična obremenitev.
Besedilo "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni" bi lahko kodirali s kodo "motivacija" ali "motivator", saj gre očitno za enega od dejavnikov, ki motivirajo praktikantke za delo.
Vse te različne kode sicer lahko razlikujemo, ne moremo pa jih vedno natančno ločiti; veliko je prekrivanja. Pomembno je, da skušamo v procesu kvalitativne analize besedila narediti korak od bolj konkretnih vsakdanjih izrazov do bolj abstraktnih strokovnih pojmov in kategorij.
BESEDILO: "Kot študentka izrednega študija ... se počutim odlično ..."
IN VIVO KODA: počutje, odlično počutje
Nadaljevanje stavka:
BESEDILO: "... saj dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo."
IN VIVO KODE: sodelovanje, dobro sodelovanje; medsebojna pomoč.
V nadaljevanju intervjuja:
BESEDILO "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni."
IN VIVO KODA: hvaležnost bolnikov
Strokovne kode ali strokovni pojmi so vzeti iz strokovnega ali znanstvenega jezika, jezika teorije. Med temi pojmi so določene razlike: nekateri so sicer vzeti iz strokovnega jezika, ki pa je vsakdanji jezik strokovnjakov, npr. nazivi pripomočkov, ki jih uporablja sestra. Drugi so vzeti iz popolnoma določene teorije ali teoretične šole, usmeritve, npr. iz psihoanalize (prenos ali transfer). Seveda so lahko vzeti iz različnih strok, zdravstvene nege, socialnega dela, pedagogike, psihologije, sociologije, ali iz njihovih disciplin. Primer kode iz vsakdanjega strokovnega jezika (ki je v tem smislu, da jo zgolj prepišemo hkrati tudi in vivo koda):
BESEDILO: "Vsak pacient je drugačen, in vsakega moramo obravnavati individualno, zato se veliko naučimo, tudi komunikacijo s pacienti."
KODE: individualna obravnava, komunikacija
Primer kode iz jezika pedagoške ali organizacijske teorije:
BESEDILO: "Med študenti se radi pogovarjamo (o praksi) ... tudi doma se pogovarjamo ..."
KODA: refleksivna praksa
BESEDILO: "... nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese ... se lahko nalezeš raznih bacilov ... strah pred napakami ..."
KODA: stres, psihofizična obremenitev.
Besedilo "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni" bi lahko kodirali s kodo "motivacija" ali "motivator", saj gre očitno za enega od dejavnikov, ki motivirajo praktikantke za delo.
Vse te različne kode sicer lahko razlikujemo, ne moremo pa jih vedno natančno ločiti; veliko je prekrivanja. Pomembno je, da skušamo v procesu kvalitativne analize besedila narediti korak od bolj konkretnih vsakdanjih izrazov do bolj abstraktnih strokovnih pojmov in kategorij.
sobota, 17. marec 2012
Variable in modalitete
V prejšnjem članku smo opisali tematsko kodiranje. Pri tematskem kodiranju identificiramo v gradivu širše teme ali poglavja; običajno obsegajo več povedi, več stavkov. Znotraj posameznih tem nato identificiramo variable in njihove modalitete (ali vrednosti, če naletimo na kvantificirano variablo). Priporočljivo je, da ob dani variabli napišemo tudi njene modalitete. Lahko napišemo samo modaliteto, ki se dejansko pojavlja v besedilu, lahko pa dopolnimo dejanski nabor modalitet z možnimi modalitetami.
V prejšnjem članku je v prvem okviru navedeno, da se praktikantke pogovarjajo o praksi - tema: POGOVORI O PRAKSI. Med drugim lahko znotraj te teme identificiramo naslednje variable in modalitete:
BESEDILO: "Med študenti...", "Tudi doma...", "...šolske mentorice ... govorijo"
VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA SOGOVORNIKE: med študenti, s starši, z mentorico
BESEDILO: "... tako dobre, smešne kot tudi žalostne zgodbe..."
VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA VSEBINO: smešno, žalostno; pozitivno, negativno; dobro, slabo
BESEDILO: "... se radi pogovarjamo...", "... saj so zelo zanimive..."
VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA ZANIMIVOST: zanimivi, nezanimivi.
V drugem okviru v okviru teme NEVARNOSTI OKUŽBE najdemo naslednje variable in modalitete:
BESEDILO: "... se lahko nalezeš..."
VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED OKUŽBO: prisoten, odsoten
BESEDILO: "... lahko prenesemo na svojce"
VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED PRENOSOM OKUŽBE: prisoten, odsoten
BESEDILO: "... če upoštevam pravila..."
VARIABLA in MODALITETE: UPOŠTEVANJE PRAVIL KOT OBRAMBA PRED OKUŽBO: upošteva, ne upošteva.
Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".
Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".
Tematsko kodiranje
Kako se lotiti kvalitativne analize zapisa odprtega intervjuja, eseja, dnevniškega zapisa ali podobnega nestrukturiranega (neurejenega) ali slabo strukturiranega gradiva? Tako gradivo ni urejeno po vprašanjih, po temah, vsebinskih točkah ali kako podobno. Nima podnaslovov, nima poglavij in podpoglavij. Obravnava več različnih tem, ki niso jasno ločene, ampak se prepletajo in so med seboj pomešane. Do zdaj sem priporočal "odprto kodiranje" (gl. prejšnji članek). Besedilo razdelimo na vsebinsko zaključene celote, povedi, ki približno ustrezajo stavkom ali delom stavkov. Ob robu besedila (to je najpreprostejši "peš" način) pripisujemo tem povedim pojme, gesla ali kode, ki z eno besedo (lahko tudi več) povzamejo ali izrazijo bistvo povedi. Opazil pa sem, da so na ta način pripisani pojmi različnih ravni abstrakcije in različnega logičnega statusa. Zato svetujem, da v besedilu najprej poiščemo širše teme in presodimo, h kateri temi spada določena poved.
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".
V drugem okviru praktikantka govori o "nevarnosti okužbe", ki so ji izpostavljene praktikantke zdravstvene nege na praksi. To je druga tema.
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".
ODPRTO KODIRANJE
Na tečaju kvalitativnega raziskovanja v zdravstveni negi (VŠZN-Jesenice, gl. post 13.11.10) smo obravnavali zapis odprtega intervjuja s študentko-praktikantko o njeni študijski praksi. Nato sem pokazal, kako tako gradivo kodiramo. Kodirati pomeni v gradivu poiskati pojme, ki se v njem pojavljajo, da bi iz njih nato zgradili poskusno teorijo - v tem primeru teorijo o tem, kako študijsko prakso doživljajo praktikantke. Ko kodiramo odprto, to pomeni, da izjavam v intervjuju pripisujemo pojme, kakor nam prihajajo na pamet. Ti pojmi ali kode so lahko bolj ali manj posrečeni in bolj ali manj uporabni za gradnjo teorije. Kateri so boljši in kateri slabši, se bo izkazalo spotoma, ko bomo začeli oblikovati teorijo. Nekaj pa bomo o tem rekli v nekaj naslednjih člankih.
Tu je zgled odprtega kodiranja:
Tu je zgled odprtega kodiranja:
Naročite se na:
Objave (Atom)