RAZISKOVANJE DOŽIVLJANJA MED POZITIVIZMOM IN INTERPRETIVIZMOM
IZVIRI KVALITATIVNE METODE V PSIHOLOGIJI
Blaž Mesec
Na nekaj straneh ni mogoče izčrpno pregledati vseh nastavkov kvalitativne metodologije, ki so se pojavili v zgodovini psihologije. Lahko pa vsaj okvirno sledimo prepletanju dveh poglavitnih smeri psihološkega raziskovanja, eni, ki ji je bližja stroga behavioristična, naravoslovna kvantitativna eksperimentalna metoda, in drugi, ki ji je bližje celostno zajetje človekovega doživljanja in osebnosti s kvalitativno metodo.
Pionirji introspektivnega raziskovanja zavesti
Gustav Theodor Fechner (1801 - 1887) je bil znameniti Prešernov vrstnik, ki je pesnika preživel za skoraj 40 let.[1] Odkriti je skušal zakonitosti v odnosu med zunanjim fizičnim svetom in duševnostjo, natančneje med fizikalnimi značilnostmi zunanjega dražljaja in značilnostmi doživljanja občutka, ki ga povzroča. Pri raziskovanju estetskih občutkov je ugotovil, da se všečnost predmeta povezuje z ugodjem, ne-všečnost z neugodjem. Razlikoval je med 'lepim' in 'dobrim' (uporabnim). Raziskoval je med drugim »estetski prag«, trenutek, ko postanejo značilnosti predmeta take, da predmet vzbudi našo estetsko pozornost. Ugotovil je, da kopičenje všečnih lastnosti predmeta zniža prag pozornosti in poveča užitek (/lepa pokrajina + lepo vreme + dobra družba/ > lepa pokrajina). Raziskoval je, na primer, kako se spremembe v intenziteti osvetljenosti odražajo v človekovi zavesti. Spremembe zunanje fizikalne energije se odražajo v spremembi subjektivnega občutka osvetljenosti, vendar ne kot nespremenjen in veren odraz. Njegov predhodnik Weber je dokazoval, da razliko med dvema dražljajema iste vrste zaznamo, če se drugi dražljaj poveča za konstanten delež intenzitete prvega. Če na dlani tehtamo utež 50 g, bomo zaznali povečanje teže, če dodamo 1 g, to je, 2% večjo težo. Če imamo na dlani utež 100 g, bomo morali dodati 2 g (= 2%), da bomo zaznali razliko; pri 500 g moramo dodati 10 g (2%), da občutimo razliko. Dopolnjeni Weber-Fechnerjev zakon pa pravi, da ta dodatek k prvotni teži ni v konstantnem deležu, ampak narašča z logaritmom intenzitete prvotnega dražljaja. Če hočemo, da bo intenziteta občutka naraščala linearno, v aritmetični progresiji, mora intenziteta dražljaja naraščati eksponentno, v geometrični progresiji. Ta zakon so kasneje modificirali, nekateri mu sploh oporekajo. Vendar ostane spoznanje, da se zunanja dogajanja v fizičnem svetu ne odražajo neposredno, linearno in nepopačeno v zavesti; da torej ni nekakšnega popolnega paralelizma ali ustrezanja med zunanjimi dražljaji in njihovim odražanjem v zavesti. Ob tem so se že tedaj pojavili tudi metodološki pomisleki. Medtem ko je Fechner lahko eksaktno meril fizikalne značilnosti dražljaja, se je o subjektivnem občutku poskusne osebe lahko poučil samo preko njene izjave, ki je sledila samoopazovanju dogajanja v zavesti, to je z introspekcijo. Njegovo knjigo Elementi psihofizike (Elemente der Psychophysik, 1860-66) imamo lahko za prvo delo eksperimentalne psihologije.
Wilhelm Wundt (1832-1920) velja za utemeljitelja psihologije kot akademske discipline s stolico psihologije in z ustanovitvijo prvega psihološkega inštituta na svetu, v Leipzigu leta 1879, tudi za »očeta« eksperimentalne psihologije.[2] »Psihologija je bila zanj veda o človekovih neposrednih izkušnjah« (Pečjak 1983, str. 93). Po zgledu tedaj hitro razvijajočih se fizike in kemije je tudi on iskal elemente zavesti, načine povezovanja med temi elementi in zakonitosti tega povezovanja, skratka, strukturo zavesti. Kot osnovno metodo je uporabljal eksperiment, ki ga je spremljala analitična introspekcija. Raziskoval je odnos med fizičnimi dražljaji kot neodvisnimi spremenljivkami in zavestnimi doživljaji kot odvisnimi spremenljivkami. O zavestnih doživljajih so poročale »poskusne osebe«, ki jih je Wundt treniral v zanesljivi introspekciji. Ni se zanašal na introspekcijo laičnih oseb, vsakdanjo introspekcijo. Bistvo tega usposabljanja je bilo, da so opazovalci postali pozorni – v skladu z njegovo teorijo - na elementarne občutke v nasprotju z bolj celostnimi zaznavami. Menil je, da samoopazovanje brez eksperimenta in treniranih opazovalcev ne more dati znanstveno zanesljivih rezultatov. Introspekcija postane znanstvena metoda le, če jo izvajajo dobro usposobljene »poskusne osebe« v kontroliranih postopkih, v katerih usmerijo pozornost na vnaprej določen predmet opazovanja, pri čemer ne poznajo namena raziskave, pojav sam pa tudi ni odvisen od njih (Radonjić 1967, str. 14). Ko so začeli drugi posnemati Wundtove postopke, so primerjave istih eksperimentov v različnih laboratorijih pokazale različne rezultate. Pokazalo se je, da je metoda introspektivnega samoopazovanja nezanesljiva. A preden je prišlo do radikalne spremembe znanstvene paradigme v behaviorizem, je nekaj časa vztrajal še drug tok, ki se je opiral na proučevanje zavesti. Ta tok je pomemben prav z vidika razvoja kvalitativne metode v psihologiji. Kot smo pri pregledu razvoja sociološke metode ugotavljali sočasni obstoj dveh temeljno različnih metodoloških smeri, pozitivizma in duhoslovnega pristopa, se je nekaj podobnega dogajalo tudi v psihologiji.
Franz Brentano[3] (1838 - 1917) je samo leto dni za Wundtovo Fiziološko psihologijo izdal svojo Psihologijo z empiričnega vidika (1874) in začrtal drugačen pogled na psihološko metodo (Pečjak 1983, str. 102). Medtem ko se je Wundt zavzemal za strogo eksperimentalno metodo, je Brentano predlagal samoopazovanje v naravnih situacijah, eksperimentu pa pripisoval omejeno vrednost. Razlikovala sta se tudi v pojmovanju introspekcije. »Brentano je zahteval, naj samoopazovalec opisuje doživljaje tako, kot se pojavljajo, brez vnaprejšnjih predpostavk ali navodil. S tem je uvedel v psihologijo fenomenološko metodo« (Pečjak 1983, str. 103). Zavestno doživljanje je pojmoval kot proces, kot “akt”, ”dej”. Introspekcionist Wundtovega tipa ne reče, da vidi knjigo, kajti to ni čista, elementarna zaznava ampak dojemanje, ki je pod vplivom učenja, vzgoje, poimenovanja predmetov. »Čisti« introspekcionist vidi belino, sence, kontrast med robom in ploskvijo ipd. Teži k dojemanju elementarnih občutkov ne celostnih zaznav. Brentano se zavzema za upoštevanje celostnih zaznav, pri tem pa hoče še bolj natančno (ali izumetničeno) razlikovati med vsebino opaženega in procesom opažanja, med občutkom rdeče barve in procesom občutenja, aktom rdečenja. Dojeti skuša doživljanje rdečenja. Pečjak pravilno sodi, da je tudi Brentanova psihologija analitična, čeprav je kritiziral atomizem (Pečjak 1983, str. 104). Različne vrste doživetij se razlikujejo po posebnem načinu, kako se zavedamo objekta doživljanja. Brentano je razlikoval tri vrste aktov: ideacijo, počutenje in razsojanje. Ideacija vključuje občutenje in predstavljanje; počutenje je doživljanje zaželenosti ali nezaželenosti objekta; razsojanje je doživljanje resničnosti ali lažnosti. Vsi ti akti se nanašajo na predmet. Zavest je vedno naperjena k nekemu predmetu; zavest ni “prazna”, zavedamo se vedno kakega predmeta. Brentano je to značilnost zavesti imenoval intencionalnost (naperjenost ali namenskost) zavesti. Ni čudno, da je prišlo do reakcije na Brentanovo pojmovanje, to je, do celostnega pogleda gestalt-psihologije.
William James[4] (1842-1910). Prvi del Načel psihologije (Principles of Psychology, 1890) obravnava temelje psihologije zavesti, ali psihologije doživljanja. James je zavračal Wundtov atomizem, metodo, po kateri naj bi začeli s preučevanjem elementov zavesti, njenih »atomov«, in s postopnim združevanjem elementov v širše celote prišli do predstave o vsebini in delovanju zavesti kot celote. Ta nauk temelji na predpostavki elementarnih delov, ki so miselna abstrakcija in ne konkretno doživetje. Namesto tega se je James zavzemal za analitični pristop, pri katerem naj bi izhajali iz konkretnega vsakdanjega celostnega doživljanja človekovega notranjega življenja in potem morda odkrili njegove sestavne dele, če je to sploh kakor koli smiselno. Zavest je opisal kot proces in s tem v zvezi uporabil pojem »tok zavesti«. S tem je anticipiral kasnejši fenomenološki pristop. Zavest ima po njegovem naslednje lastnosti: vsako zavestno stanje se dojema vedno kot osebna zavest konkretnega človeka (moja misel, moj občutek, tvoja misel, tvoj občutek). Zavestna stanja se neprestano spreminjajo in izginevajo v neponovljivost. Tudi če mislimo večkrat na isti predmet, se te misli razlikujejo. Kljub temu doživljamo osebno zavest kot nadaljevanje istega, kot kontinuirano zavest. Tudi če se tok zavesti prekine zaradi spanja ali kake nenadne prekinitve, doživljam nadaljevanje zavesti kot nadaljevanje iste, moje zavesti. Zavest je selektivna, v vsakem časovnem obdobju se usmerja bolj na nekatere predmete kot na druge. To se izraža v selektivnosti pozornosti, ki je nikakor ne moremo enakomerno porazdeliti na vse vtise. Prav tako različni ljudje v isti situaciji posvetijo svojo pozornost različnim vidikom stvarnosti. Od številnih možnih predmetov pozornosti, se pozornost dejansko osredotoči na enega, ki stopi v ospredje, drugi pa ostanejo v ozadju. To so geštaltisti kasneje izrazili s pojmom “figura na ozadju”.
Vsebina zavesti v določenem trenutku je faza v toku zavesti. Pomen določenega predmeta zavesti ni odvisen samo od zunanjega objekta, ampak tudi od vsebin, s katerimi se trenutno ukvarja moja zavest in od osebne relevantnosti zame. James poudarja pomen “roba” ali “obrobja” središčnega objekta, na katerega smo zavestno pozorni. Predmet zavesti dobi svoj pomen v veliki meri od “mreže odnosov” (“halo odnosov”), s katerimi je povezan, to je, od “psihičnega podtona”. Husserl kasneje govori podobno o “horizontu pomena” nekega pojava. To pomeni, da na predmet zavesti vpliva notranja mreža smiselnih povezav v doživljanju.
Drugo področje Jamesovega zanimanja je “sebstvo”. Razlikuje med seboj kot predmetom pozornosti in razmišljanja (»sebe«) in seboj kot instanco, ki se zaveda sebe in razmišlja o sebi (»jaz«). Sebstvo je torej podvojeno. James opozarja na kompleksno strukturo sebe kot objekta, ki se deli na snovno, družbeno in duhovno sebstvo. Snovno ali materialno sebstvo sestavljajo telo, obleka, lastnina, družina ipd. Družbeno sebstvo je naše doživljanje in ravnanje v družbenih situacijah, med prijatelji, sodelavci, ko se izkazujemo kot različna sebstva. Duhovno sebstvo je občutenje naše identitete, najintimnejšega jaza, osebnih vrednot, vesti. Sprašuje se po naravi “čistega jaza” (»I-self«), ki opazuje sebe kot konsistenten objekt v kontinuiteti časa od preteklosti, preko sedanjosti do prihodnosti (podobno pojmu »duše«). S tem je začetnik fenomenologije sebstva, ki sta se ji kasneje posvečala John H. Mead in Gordon Allport. James se je kasneje v svoji knjigi Različice religioznega doživljanja (Varieties of Religious Experience) opiral na kvalitativno empirično gradivo, to je na besedila in osebne pripovedi, ki jih je interpretiral kot subjektivno doživljanje. Ob strani je pustil vprašanje, ali osebne pripovedi o božjem razodetju ustrezajo realnim pojavom. Uporabil je pristop, ki je osnova kasnejše kvalitativne metode, ki zavestnim vsebinam, doživljanju, pripisuje samostojno usmerjevalno vrednost za človeka, ne glede na predpostavljeno »resničnost«.
Psihoanaliza
Upoštevajoč časovno lestvico umestimo na to mesto moža, za katerega bi danes lahko rekli, da je prav tako uporabljal kvalitativno metodo, čeprav je sam ni tako imenoval; to je bil Sigmund Freud (1856-1939). Po sodbi mnogih se njegov obrat v znanosti o človeški duševnosti lahko primerja s paradigmatičnimi obrati Kopernika in Darwina. Kopernik je Zemljo potisnil iz središča sončnega sistema; Darwin je človeku odvzel status od Boga privilegiranega duhovnega bitja in mu dodelil prostor na vrhu živalskega sistema in Freud je oporekal, da človekovo življenje usmerjata zavest in svobodna volja in trdil, da so njegove bistvene odločitve pod vplivom nezavednih sil. Raziskovalno je Freud naravoslovni empirist, teoretsko je, po uveljavljeni sodbi, determinist[5]. Je daleč od predpostavljenega atomizma in elementarizma kakega Wundta, vendar išče v posameznikovi psihični strukturi elemente, potisnjena čustva, ki ključno determinirajo njegov razvoj in sedanje ravnanje. Tu se lahko samo na kratko ozremo na Freudovo raziskovalno metodo. Z introspektivno metodo svobodnega asociiranja pacienta, povezovanja asociacij in interpretiranja, to je, povezovanja asociacij s teoretičnimi pojmi, je odkrival nezavedne komplekse pri pacientih in jih s tem hkrati zdravil, kar spominja na mnogo kasnejše akcijsko ali participativno raziskovanje, ki naj bi prav tako ob sodelovanju raziskovanih odkrivalo problematične vzorce njihovega ravnanja in jih spreminjalo. Poleg tega je paciente spodbujal k pripovedovanju (naraciji) sanj, da jih je nato interpretiral, kar anticipira sodobno narativno metodo kvalitativnega raziskovanja. V obeh primerih je bil posebno pozoren na pojavljanje simbolov, ki so imeli v njegovi teoriji določen stalen pomen kot označevalci spolnih organov, čeprav ga ne prištevamo k teoretikom simbolne interakcije. Teoretične analize je objavljal v obliki študij posameznih primerov. Čeprav se ni ukvarjal z metodološkimi razmišljanji, je s številnimi zgledi pokazal, kako se idiografski in nomotetski pristop ne izključujeta, ampak drug drugega predpostavljata. Freudu sicer nekateri očitajo neznanstvenost, a mnoga njegova spoznanja so potrdili tudi s povsem behavioristično eksperimentalno metodo (Dollard in Miller), kar bi bil lahko argument za uporabo kvalitativne metode. Res pa je, da bi pri njem zaman iskali verne zapisnike poteka asociiranja in skrbno klasificiranje izjav in asociacij in združevanje (abstrahiranje) podobnega v teoretične pojme. Ti postopki so se dogajali v njegovi glavi in jim je nemogoče slediti korak za korakom.
Gestalt psihologija
Gestaltisti so, kot piše Musek (2003, str. 155-174), »v temeljih odklanjali elementarizem in strukturalizem« in so razvili svoj raziskovalni program, ki je bil dalj časa alternativa strukturalizmu in behaviorizmu s predstavniki, kot so Max Wertheimer (1880-1943), Wolfgang Kohler (1887-1967), Kurt Koffka (1886-1941), Kurt Lewin (1890-1947). Po Musku so temeljne postavke gestaltizma, »da je psihično delovanje celostno; da so psihične celote več kot le vsota svojih delov; da so te celote kvalitativno drugačne kot vsote sestavin; in da te celote determinirajo svoje dele (to, kako bomo te dele doživljali)« (nav. delo, str. 156). Osnovna metoda gestaltistov je bil »fenomenološki eksperiment, pri katerem je bilo samoopazovanje usmerjeno k spontano in naravno potekajočim psihičnim fenomenom«, poleg tega pa so uporabljali tudi opazovanje obnašanja (ibid.). V kvalitativni metodologiji poudarjamo usmerjenost na celoto doživljanja v družbenem in časovnem (zgodovinskem) kontekstu.
Kritika introspekcije
Vsi doslej omenjeni »očetje« psihologije so raziskovali človekovo doživljanje, njegovo zavest in nezavedno, s tako ali drugačno introspekcijo, ki je nato doživela kritiko v behaviorizmu, kritiko, ki je do določene mere upravičena, ne pa toliko, da bi jo kot metodo raziskovanja povsem zavrgli, kar se je zgodilo z behaviorizmom. Radonjić (1967, str. 67-74) povzema to kritiko v šestih točkah: 1. Kot prvo navaja kritiko Augusta Comta, ki je na njeni osnovi sploh zavrnil možnost obstoja psihologije kot znanosti. Comte trdi, da človek ne more istočasno nekaj doživljati in hkrati opazovati svojega doživljanja. Če se prepustimo doživljanju, bi imeli kaj opazovati, a ni opazovalca; ali pa se pripravimo na opazovanje in s tem onemogočimo doživljanje. Ne moreš biti istočasno igralec na odru in gledalec v parterju. Ta kritika je na prvi pogled upravičena, v resnici pa gre za neupravičeno posploševanje; kot da so predmet introspekcije samo najintenzivnejše strasti, ki človeka v celoti prevzamejo in mu onemogočijo samoopazovanje (Comte namiguje na ljubezenski zanos). Že J. S. Mill je Comtu oporekal, češ da pri introspekciji ne gre za dobesedno istočasno sovpadanje doživljanja in opazovanja, ampak samoopazovanje sledi trenutek za doživljanjem. Poleg tega ne opazujemo samo vse prežemajočih strasti ampak tudi preprostejše zaznave. Vedno je mogoče ob zaznavanju dražljajev izjaviti, da vidiš rdečo ali zeleno; da je nekaj bližje ali bolj oddaljeno; da je lažje ali težje. 2. V večini primerov je introspekcija pravzaprav retrospekcija. O občutku poročamo potem, ko smo ga doživeli. To pa pomeni, da je retrospektivno poročilo odvisno od spomina, ki s časom bledi. Tudi tu gre za relativno pomanjkljivost. Pri nekaterih pojavih je časovni razmik med doživetjem in poročilom zelo kratek, pri drugih daljši; spomin za nekatere vidike pojava je dobro ohranjen, za druge negotov, a vse to lahko izrazimo v introspektivnem poročilu. To pomeni, da ta načelna pomanjkljivost introspekcije ni vedno tudi konkretna. 3. O introspektivno spremljanih doživetjih težko poročamo; ne znamo opisati vseh odtenkov doživljanja. Tudi to je relativno: nekatera doživetja lahko jasno in točno opišemo, druga ne. Bolj kompleksna doživetja opišemo težje, npr. opis sanj, doživljanja pod vplivom drog. Nekateri v takih primerih predlagajo, da subjekt prizore, ki jih je doživljal, nariše ali naslika. 4. Introspektivno poročilo o konkretnem doživljanju je pod vplivom drugih psihičnih procesov in je bolj ali manj popačeno, pristransko, selektivno, ponarejeno. Oseba npr. v pogojih namerno oteženega vida poroča, da vidi predmet, čeprav ga ne vidi, če je zainteresirana za pozitiven izid, npr. pri okulističnem pregledu za vozniško dovoljenje. Te pristranskosti odpravimo z izborom in usposabljanjem opazovalcev v eksperimentih. 5. Samoopazovanje nekaterih zavestnih dogajanj je netočno in nezanesljivo. Tako npr. je znano, da težko introspektivno sledimo hitro odvijajočim se dogajanjem; da smo nezanesljivi pri samoopazovanju vrstnega reda dogodkov ipd. Vsekakor introspekcija ni primerna metoda za opazovanje vsega, kar se lahko dogaja v zavesti. To pa ne pomeni, da jo je treba zavreči. 6. Introspekcijo zavračajo, ker naj bi dajala nezanesljive in protislovne rezultate in ker je »zasebna«, njenih rezultatov ne moremo intersubjektivno preveriti. Protislovnost rezultatov dobljenih v različnih laboratorijih, naj bi spodbudila nadaljnje raziskovanje, ne zavračanje metode. Tudi očitek »zasebnosti« je papirnat. Če dva opazovalca pri introspektivnem opazovanju istega dražljaja (ki ga lahko objektivno konstatira več opazovalcev), dasta enako poročilo, to pomeni, da je bila izvedena intersubjektivna primerjava. Skratka, introspektivna metoda ima svoje pomanjkljivosti, a to ne pomeni, da jo je treba zavreči kot neznanstveno, ampak jo premišljeno in ustvarjalno uporabljati. Kljub temu je prišlo prav do zavrnitve te metode v celoti.
Behavioristični metodološki zasuk
Tri leta po Jamesovi smrti in dobro desetletje po Freudovi Interpretaciji sanj (1900) ob porajajoči se gestalt-psihologiji[6], je izšlo delo, ki pomeni korenit metodološki zasuk od celostnega pogleda na osebnost in od metode introspekcije. John B. Watson (1878-1958) je s svojim delom Psihologija, kot jo vidi behaviorist (Psychology as a Behaviorist views it, 1913) začetnik reakcije na psihologijo zavesti, to je, začetnik behaviorizma. Ugotavljal je, da je samoopazovalna introspektivna metoda nezanesljiva, ker dogajanj v zavesti ni mogoče objektivno opazovati, in zahteval, naj se nadomesti z objektivnim opazovanjem obnašanja. Objektivno opazovanje, naj bi pomenilo, naj se raziskovanje osredotoča na dogajanja, o katerih je možno zanesljivo poročati, neodvisno od posameznikove individualne posebnosti (idiosinkrazije); ki jih lahko opazujejo tudi drugi, ne le tisti, ki to dogajanje doživlja. To je pomenilo, da psihologija zavesti ne more več biti znanstvena psihologija. Zaradi upravičene kritike pomanjkljivosti introspekcije, ki je zahtevala njeno premišljeno in ustvarjalno uporabo, je zavrnil metodo v celoti. S tem ni zanikal obstoja zavesti, ampak je zatrjeval samo, da je ni mogoče znanstveno opazovati. Behavioristični nazor je vztrajal naslednjega pol stoletja ali več, ob njem pa ves čas tudi druge smeri.
Kognitivna psihologija
V okviru behaviorizma so nekateri skušali proučevanje zavestnih dogajanj vrniti v psihologijo. Po Ashworthu naj bi kognitivno psihologijo utemeljil Neisser v svoji Kognitivni psihologiji (Cognitive Psychology, 1967). Pečjak (1983, str. 300-321) navaja, da kognitivna psihologija nikoli ni bila zares prekinjena, je pa bila v upadanju (nav. delo, str 301). Kognitivno psihologijo razvršča v štiri smeri: preučevanje psihologije razvoja (J. Piaget idr.), preučevanje osebnosti in socialno psihologijo (F. Heider, G. Kelley, P. Festinger), preučevanje kognicije kot informacijskega procesa (H. Simon idr.) in smer kognitivnega behaviorizma (Miller, Galanter in Pribram). Kognitivna psihologija ne zanika notranjih procesov, saj preučuje zaznavanje, spomin, mišljenje, obdržala pa je kvazi-behavioristično metodo, to je osredinjenje pozornosti na zunanje, merljive spremenljivke. Novost kognitivne psihologije je bila v tem, da je vendarle izdelovala modele notranjih procesov na osnovi opazovanja zunanjih odzivov. “Mentalno dejavnost” so pojmovali kot “tok informacij” in tako pojasnjevali procese in mehanizme pozornosti, zaznavanja, mišljenja, spomina itd. Konstruktivizem (K. Gergen, G. Kelly), ki ga tudi uvrščajo v kognitivno psihologijo, bomo obravnavali posebej.
Raziskovanja, ki jih behaviorizem onemogoča
Tako behaviorizem kot kognitivna psihologija sta različici pozitivistične psihologije, ki sledi naravoslovnemu modelu raziskovanja in ne upošteva odločilnih posebnosti človekove duševnosti, to je njegove težnje po osmišljanju dogajanj in teleološke naravnanosti v prihodnost, ne zgolj kavzalnega determinizma.
Z vidika kvalitativne metode behavioristična »revolucija« ni bila dobrodošla, saj so tako ostale zanemarjene druge možne smeri psihološkega raziskovanja. Če preučujemo samo opazljivo vedenje, odnos med stimulom in reakcijo, kvečjemu še “verbalno vedenje”, ali celo »načrte« in »sheme« kognitivne psihologije, zanemarimo naslednje vidike psihološkega raziskovanja (po Ashworth, 2007, str. 8-9):
- doživljanje osebe s prvoosebne perspektive. Po behaviorističnem nazoru lahko dogajanje opišemo samo z vidika zunanjega opazovalca, ne pa z vidika akterja samega.
- raziskovanje zavestnega dogajanja pri zaznavanju, mišljenju, presojanju. Behaviorizem ne dopušča raziskovanja odnosa med zavestjo in predmeti zavesti, to je intencionalnosti zavesti.
- idiografsko raziskovanje. Behaviorizem dopušča raziskovanje “individualnih razlik”, se pravi primerjanje vedenj različnih oseb, ne dopušča pa raziskovanja posamezne osebnosti v njeni enkratni posebnosti. To po behaviorističnem nazoru sploh ne more biti predmet znanosti.
- raziskovanje pomena in smisla. Behavioristične raziskave ne morejo ničesar povedati o tem, kakšen pomen ali smisel ima vedenje za akterje. Behaviorizem raziskuje vedenje, ne pa namernega in smiselnega ravnanja posameznikov[7]. Pove nam, kaj je kdo storil (kar lahko vsi vidijo), ne pa čemu. Kasneje so behavioristično metodo razširili z upoštevanjem “verbalnega vedenja”, to je z uporabo besednih izjav akterjev, s čimer so ublažili dosledno behavioristično metodo. Vendar so ravnanje še vedno razlagali kavzalno (zakaj se oseba tako vede; kaj je kot vzrok pogojilo neko vedenje), ne pa teleološko oziroma motivacijsko (čemu oseba ravna tako; kaj so njeni motivi)
- raziskovanje družbenih odnosov. V behaviorističnih raziskavah nastopajo drugi ljudje samo kot stimuli, ki delujejo na osebo, in se ne razlikujejo od fizičnih dražljajev, ne pa kot osebe, s katerimi ima dana oseba odnose. Behavioristi niso mogli upoštevati družbene narave posameznika, ne razumeti družbene konstrukcije realnosti. Trstenjak navaja Mowrerja (1960), ki je »zapisal, da bi bilo potrebno zavest iznajti, če bi še do sedaj nihče ne bil zavesti doživljal«; in Boringa, ki pravi: »Najsi so objektivisti in behavioristi še toliko rekli (zoper zavest), psihologija ne bi nikoli nastala, če ne bi bilo vprašanja zavesti« (Trstenjak, 1971).
Prav to, kar je behaviorizem zanemarjal, je dostopno kvalitativni metodologiji v okviru drugih teoretskih usmeritev, ki jih povzemamo v nadaljevanju. Razvidno je, da so ves čas obstajale in spremljale uveljavljanje pozitivizma (objektivizma) v obliki behaviorizma, tudi ko je ta prevladoval.
Fenomenologija in eksistencializem
Edmund Husserl (1859 - 1938), Brentanov študent, je bil kritičen do Wundtove eksperimentalne psihologije in behaviorizma, vendar je bil v prvi vrsti filozof, ki je tudi svojemu učitelju očital psihologizem. Husserlovo filozofsko izhodišče je prepričanje, da človek nima dostopa do “stvari na sebi” ampak lahko dostopa samo do svojega doživljanja stvari, “kot se nam kažejo v zavesti”, do “stvari za nas”, čeprav je to svojo naravnanost morda nekoliko zavajajoče izrazil z geslom »k stvarem samim« - vsekakor k stvarem samim, kot se nam kažejo v zavesti. Ni solipsistično zavračal pojmovanja, da stvari obstajajo; zavračal je samo možnost, da bi jih spoznali, kakršne so same na sebi. Vse, kar vemo o njih, so naše zaznave, naše doživljanje, naš zavestni proces. Izhodišče raziskav je torej naše doživljanje[8]. To doživljanje moramo zajeti čim bolj neposredno, čisto, neomadeževano s prejšnjim vedenjem, s predsodki, predznanjem. Vse to moramo “dati v oklepaj” in pozorno slediti svojemu doživljanju, kot se nam dogaja v zavesti.
Njegov namen je bil s pomočjo fenomenološke metode narediti iz filozofije »čisto znanost« in utemeljiti vse ostale znanosti. Želel je utemeljiti vse vede tako, da bi definiral pomen njihovih temeljnih pojmov. Menil je, da vede, vključno s psihologijo, nekritično uporabljajo zdravorazumske pojme. Fenomenologija je za Husserla filozofska znanost, ki raziskuje pojave, kot se kažejo v človekovi zavesti, v njegovem doživljanju. Razlikoval je med čisto fenomenologijo, fenomenološko psihologijo in empirično psihologijo. Čista fenomenologija je filozofska disciplina, ki proučuje »bitne strukture zavesti« na spekulativen način. Fenomenološka psihologija raziskuje subjektivni vidik psiholoških pojavov, to je, doživljanje. Empirična psihologija pa raziskuje tudi nastanek teh pojavov in njihovo nevrološko in fiziološko osnovo.
Dotedanja psihologija je, po njegovem, zanemarjala preučevanje konkretnega doživljanja in prezgodaj preskočila na abstraktne, neraziskane pojme. Njeni koncepti niso temeljili na doživljanju, niso bili jasni in ustrezni vsebinam, ki naj bi jih reflektirali. Vede, vključno s psihologijo, naj bi se vrnile “k stvarem samim«, kot jih človek doživlja. Doživljanje je torej osnovni predmet psihologije.
Človekovega doživljanja torej ne gre pojmovati kot odgovor na zunanje dražljaje in iskati zakonite odvisnosti med dražljajem in reakcijo. Doživljanje je sistem povezanih pomenov, ki sestavljajo celoto “doživljenega sveta« ali “življenjskega sveta”. Naravoslovna metoda s svojim preučevanjem vzročnih odnosov med spremenljivkami v psihologiji ni primerna. Psihologija naj preučuje doživljanje, človekov smiselni, življenjski, doživljajski svet, z vidika osebe, ki doživlja. Nekateri so bolj poudarjali izčrpen opis doživljanja in raziskovanje struktur doživljanja v smislu iskanja zakonitosti (nomotetsko), drugi so poudarjali idiografski opis doživljanja enkratnega posameznika, to je, njegovega “življenjskega sveta” (Alfred Schutz, 1899–1959)[9]. Psihologija naj bi opisovala doživljanje ljudi, njihove “življenjske svetove”, nato pa reflektirala njihove samoumevnosti in predpostavke in tako razpirala alternative. Opisi “življenjskih svetov” odkrivajo vsakdanja prepričanja ljudi, ki se jim zdijo samoumevna, opazovalcu banalna, se pa vzdržujejo, ker omogočajo človeku sprejetost v skupnosti in skupnostno življenje.
Radonjić (1967, str. 7-78) navaja štiri osnovne značilnosti fenomenološke psihologije: 1. Njen predmet je zavestno doživljanje, 2. Pri opazovanju doživljanja izključimo (damo v oklepaj – epohé) vse predsodke in predznanja (»disciplinirana naivnost«), 3. Ne iščemo elementarnih doživetij ampak opisujemo realna celostna doživetja. 4. Fenomenološki opis je šele osnova, izhodišče psihološke znanosti. - (O fenomenološki metodi kvalitativne metodologije več v posebnem poglavju.)
Eksistencialistična psihologija
Ni psihološka šola ampak zelo široko nepovezano kulturno gibanje ali »duh časa«, katerega izviri so v filozofiji: Soeren Kierkegaard (1813-1855), Friedrich Nietzsche (1844-1900), Edmund Husserl (1859 - 1938). Njegovi predstavniki so med drugim, Martin Heidegger (1889-1976), Karl Jaspers (1883-1963), Jean-Paul Sartre (1905-1980) in številni drugi.[10]
Pojem eksistence (lat. ek-sistere, zunaj stati, biti izpostavljen) pomeni poseben status človeka med živimi bitji. Človek je smrtno izpostavljeno bitje, bitje, ki se zaveda svoje smrtnosti in ki doživlja svoje življenje kot prostor biti, prostor odprtih možnosti, prostor in čas, v katerih se mora samouresničiti, postati to, kar v zasnutku že je; ki se bolj ali manj jasno zaveda naloge, da mora iz življenja nekaj narediti. Ko bivamo na način eksistence, vedno znova presegamo samega sebe in svet, v katerem smo. Ključni pojmi te filozofije, pri kateri se napajata tudi psihologija in psihoterapija s psihološkim svetovanjem, so med drugimi: vrženost in svobodna izbira, zasnutek, zapadlost, skrb in zaskrbljenost in odgovornost.
Človek si življenja v svetu ne izbere sam, je vržen v svet, ki ni narejen po njegovi meri, vendar čuti, da ni dovolj, da zgolj nekako preživi, ampak da mora najti smisel in preživeti življenje polno. Narava je vanj položila določen zasnutek v obliki temperamenta, dispozicij različnih sposobnosti in interesov. Zasnutek je nekaj, kar že sem, pa vendar odpira tudi nove možnosti, ki me bodo, če jih uresničim, potrdile v tem, kar že sem in k čemur težim. Prispodoba brsta, ki se razvije v cvet, ni neustrezna. Človek mora v življenju izživeti svojo »usodo«, svoj zasnutek. Vsakdo se znajde pred izbiro, ali si utreti svojsko pot skozi življenje, postati »samolasten«, ali se podrediti povprečju, nesamosvojosti. Človeka skrbi za svoje življenje; ne le za fizično preživetje ampak za uresničitev svojih možnosti, samega sebe oziroma za to, da bi njegovo življenje imelo smisel, bilo polno. Hkrati je človek zaskrbljen za drugega, lahko za svoje bližnje ali za ljudi sploh, pri čemer je treba razlikovati pristno skrb, ki pusti drugemu biti, kar je, in polaščujočo skrb, ki drugemu ne pusti biti, kar je, ampak ga podreja svojim interesom, naredi za sredstvo. Človek ima vest, to je, notranji glas (nič skrivnostnega, tudi psihoanalitični nadjaz je notranji glas), ki ga opozarja ne le na moralne prestopke, ampak da je skrenil s svoje samolastne poti (eksistencialna vest). Kadar se oglasi ta glas, se človek počuti krivega pred samim seboj. Da bi to preprečil, mora ravnati odgovorno do svojega življenja in se odločno samozasnavljati. [11] Za uresničevanje svojih možnosti se ljudje povezujejo med seboj na medosebni in societalni ravni (politično).
Metodološka konsekvenca tega nazora, ki se izraža v »analitiki eksistence« (Daseinsanalytik, Binswanger) v svetovalne namene, lahko jih pa prenesemo tudi na raziskovalno polje, je usmeritev na preiskovanje doživljanja in idiografski pristop. Predmet našega zanimanja ni kakršno koli doživljanje ampak doživljanje človeka ob soočenju s svojim življenjem kot celoto in njegovim smislom, pogosto pred pomembnimi življenjskimi odločitvami ali v življenjskih stiskah, bolezni, ob izgubah, ob soočenju s hendikepom ali s smrtjo. Pri tem se držimo štirih načel: fenomenološkega »dajanja v oklepaj«, kar pomeni, da se »naivno« kolikor mogoče brez predpostavk prepustimo pripovedi klienta, temu »kar se samo kaže«; da spoštujemo njegovo avtonomijo; enakopravno sodelovanje, aktivnost in odgovoren odnos do samega sebe; in skušamo gledati na njegov položaj z njegovimi očmi (empatija). Raziskovanje poteka kot preiskovanje notranjega doživljanja, opisno; sprašujemo kaj in kako, ne zakaj; odkrivamo in izrečemo implicitne misli in čustva, ki so le nakazani; odkrivamo človekove omejitve, svetovni nazor, smisel. Lahko uporabljamo opisno in analitično shemo, ki vsebuje štiri ravni eksistence: fizično, psihološko, socialno in duhovno.
Idiografska psihologija
G. W. Allport (1897 - 1967). Allport je v času, ko je v ZDA prevladoval behaviorizem, razvijal teorijo osebnosti, ki je poudarjala enkratnost posameznika in enkratne kombinacije lastnosti in teženj. Zagovarjal je holističen pristop in preučevanje posameznih primerov. Psihologija naj ne bi bila samo nomotetična ampak tudi idiografska. S tem v zvezi je preučeval sebstvo, ki ga je imenoval “proprium” (“lastno”, “moje lastno” ali “samolastno”). To naj bi vključevalo človekovo predstavo oziroma pojmovanje samega sebe in tiste vidike njegovega okolja, s katerimi se identificira, in integrativno (povezovalno) mentalno funkcijo, to je, sebstvo (selfhood).
Kljub idiografski usmeritvi Allport ni uporabljal zgolj kvalitativnih metod. Priporočal je, naj pri študiju posameznika uporabljamo več različnih pristopov. Bil pa je pionir analize osebnih dokumentov in samoopisov. Kvalitativne metode je uporabljal predvsem, ko je želel opisati posameznika kot celoto. Sam je priznaval povezanost svojega prizadevanja z gestalt-psihologijo in eksistencializmom. Vendar pri opisovanju posameznika še ni “dal besede” njemu samemu; opisuje z vidika strokovnjaka, psihologa, samoopisi so mu zgolj gradivo za strokovni opis.
Humanistična psihologija
Posebno v ameriški psihologiji se je eksistencialno-fenomenološki pristop izrazil v humanistični psihologiji, ki so jo tja »prinesli« evropski begunci (Karl Bühler /1879-1963/, Charlotte Bühler /1893.1974/) in njihovi potomci (A. Maslow /1908-1970/, Carl Rogers /1902-1987/). Ta smer se je izogibala behaviorističnemu determinizmu in tudi psihoanalizi. Determinizem je nazor, da sta človekovo vedenje in doživljanje odvisna od vrste variabel, notranjih in zunanjih, ki delujejo na osebo v določenem trenutku. Strogo vzeto to pomeni, da v tem modelu ni prostora za samostojno odločanje človeka o svojih dejanjih. Zato so omenjeni avtorji, ki so bili v večini psihoterapevti, pozivali k “tretji sili” v psihološki teoriji, ki naj bi se uprla nečlovečnim težnjam osrednjega toka psihološke teorije.
Pečjak (1983, str. 283) povzema značilnosti humanistične psihologije (po E. L. Simpsonu, 1977): individualnost osebnosti in zavesti, holizem duševnosti in telesnosti, subjektivnost in objektivnost, samoaktualizacija in samotranscendenca, preučevanje volje in osebne odgovornosti, samouravnoteženje, duhovnost in odgovornost do drugih.
Abraham Maslow (1908-1970) v sestavku o psiholoških podatkih in metodah (Maslow, 1976 /1981/, str. 322-351) nastopa proti atomističnemu redukcionizmu, ko piše, da je »osnovni podatek v psihologiji dejansko začetna prepletenost, ki so se je psihologi odločili razstaviti na elemente ali osnovne enote«. Osnovni podatek je za humanističnega psihologa torej celotna osebnost, ne del, element ali psihični atom. Zavzema se za »holistično-analitično metodologijo«, ki izključuje redukcionizem, ne izključuje pa analize; za holizem ne atomizem, funkcionalni pristop ne taksonomski, dinamični ne statični, prej teleološki kot mehanično vzročni. Predvsem pa sodi, da se vse te dihotomije ne izključujejo ampak so vidiki preučevanja, ki se prepletajo. Osebnost pojmuje kot »sindrom« (brez medicinske konotacije), to je kot dinamično celoto delov, »simptomov«, za katero je značilna medsebojna zamenljivost delov, ki imajo isto funkcijo; krožna determiniranost, pri kateri se vzrok in posledica so-pogojujeta; stabilnost sindroma (osebnosti), ki se upira spremembi; težnja sindroma, da se spremeni kot celota; ponovno vzpostavljanje organizacije celote po spremembi; in težnja po notranji doslednosti ali trdnosti sindroma (osebnosti); vpliv kulturnega konteksta na osebnost.
Humanistična psihologija preučuje torej zavestno doživljanje konkretnega človeka kot v bistvu svobodnega in avtonomnega, kot celoto (holizem) telesnega in psihičnega, naravnega (dednega) in pridobljenega, v družbenem okolju (kulturi); kot človeka, ki ima namene (teleološko) in osebne vrednote in katerega narava ni nikoli do konca določena.
Vse to napeljuje na prepletanje idiografskega in nomotetskega pristopa, kvalitativnega in kvantitativnega pristopa; na tehnični ravni na metode »na osebo osredotočenega« odprtega spraševanja (biografski intervju).
Hermenevtika: teorija interpretacije
Staro veščino tolmačenja ali interpretacije besedil (gr. hermeneuo, tolmačim, razlagam), predvsem bibličnih besedil (eksegeza), je Friedrich Schleiermacher (1768–1834) prenesel na tolmačenje vsakršnih besedil.[12] Za Wilhelma Diltheya (1833-1911) je hermenevtika, ki jo je pojmoval kot razumevanje (Verstehen), osrednja metoda duhoslovnih (humanističnih) ved. Človek uporablja simbole in teži k smislu. Hermenevtika ali razumevanje je metoda, ki skuša iz simbolov, naj bo jezika ali drugih kulturnih proizvodov (umetniških del), dognati njihov pomen in smisel. V začetku jo je Dilthey pojmoval kot interpretacijo zgodovine in zunanjih kulturnih izrazov (objektifikacij), kasneje tudi kot interpretacijo notranjih pomenov za ljudi določenega zgodovinskega obdobja. Poudaril je razliko med razumevanjem in empatijo. Slednja predpostavlja neposredno srečanje z drugim, razumevanje pa je posredno z umeščanjem človekovih izrazov v zgodovinski kontekst. Razumevanje ni rekonstrukcija tvorčevega duševnega stanja ampak tega, kar izraža njegovo delo.
Paul Ricoer (1913-2005) je svojo hermenevtsko fenomenologijo razširil na interpretacijo mitologije, biblične eksegeze (tolmačenja Biblije), psihoanalize in narativne teorije. Razlikuje dve vrsti interpretacije: hermenevtiko (teorija interpretacije) smiselne rekonstrukcije in hermenevtiko dvoma. Namen hermenevtike rekonstrukcije pomena je verodostojno razkritje pomena. Take so raziskave življenjskega sveta hendikepiranih, na primer, ki skušajo drugim ljudem odkriti njihovo doživljanje. To je primer interpretacije kot rekonstrukcije pomena. Hemenevtika dvoma skuša odkriti resničnost za površino, za videzom. Primer te vrste hermenevtike je psihoanaliza.
Hermenevtiko rekonstrukcije pomena je splošno uporabna pri analizi psihičnega življenja. Vključuje na primer intervjuje o določenih vidikih doživljanja ljudi, analizo transkriptov (prepisov) intervjujev, ki skuša čim bolj verno izraziti doživljanje intervjuvanih. Intervjuvani sami nato preverjajo te interpretacije in jih popravljajo.
Hermenevtika je metoda, s katero približamo neko tuje, čudno, časovno oddaljeno doživljanje in ga naredimo razumljivega, domačega, prisotnega. Razložimo ga, “prevedemo”.
Heidegger pravi, da živimo v interpretiranem svetu, ki ga sami interpretiramo; smo po naravi hermenevtiki, skušamo razumeti, si približati nerazumljivo. Razlika med Husserlom in Heideggerjem je v tem, da je Husserl vztrajal pri fenomenologiji kot discipliniranem opisu doživljanja, Heidegger pa je poudaril neogibnost interpretacije.
Konstruktivizem
V različnih do sedaj obravnavanih pristopih k raziskovanju človekove duševnosti lahko uzremo zaporedje, ki poteka od večje ali manjše odvisnosti človeka od njegovega okolja, ki da ga zgolj odraža, do njegove neodvisne interpretacije in »konstrukcije« biti. Psihofizika je preučevala odvisnost občutka od fizičnega dražljaja, kar se je nadaljevalo v elementarističnem strukturalizmu. Behaviorizem je sploh črtal zavest in preučeval le vstopne dražljaje v »črno škatlo« in njihovo zvezo z izstopnimi »reakcijami«. Fenomenologijo zanimajo fenomeni zavesti, doživljanje, očiščeno nazorov drugih, družbenega sveta. Humanistična psihologija prevzame ta nazor in ga razširi s socialno komponento, z interakcijo z družbenim okoljem. Konstruktivizem poudari človekovo naravno težnjo »laičnega znanstvenika« po oblikovanju pojmov in po skupnem »konstruiranju« predstave o svetu v družbenem okolju in osmišljanju sveta.
Georga Kelleya (1905 - 1967)[13] ne zanima zaznavanje ampak koncipiranje, konstrukcija pojmov. Ljudje delujejo v skladu s svojo predstavo o svetu, s svojo interpretacijo resničnosti. Razlikuje dve resničnosti: resničnost zavestnih konstruktov (pojmov) in resničnost zunanjega sveta, ki daje sestavine za pojme. Njegovo teorijo sestavljajo: opis filozofske pozicije »konstruktivnega alternativizma«, osnovni postulat teorije in 11 korolarijev (izvedenih stavkov) in postopek ugotavljanja dihotomnih konstruktov določene osebe (repertoarna mreža). Pisec tega sestavka ima vtis, da se dokaj abstraktna teorija – ki je ob svojem nastanku leta 1955, v jeku behaviorizma zvenela inovativno -- reducira na dokaj preprost postopek pripisovanja lastnosti drugim osebam ali sebi. S tem se odkrije posameznikov sistem (psiholoških) konstruktov. Ti sistemi konstruktov imajo za posameznika napovedovalno vrednost (anticipacija), strokovnjaku pa dajo vpogled v način razmišljanja posameznika, kar koristi pri psihoterapiji. Če za drugega rečem, da je nepošten (konstrukt), s tem izrazim pričakovanje (napoved), da bo v odnosu do mene in drugih v prihodnje ravnal nepošteno, kar koli mi že to pomeni. Hkrati pa se – česar Kelly ne omenja – zapletem v samoizpolnjujočo napoved, ki vpliva na odnos z drugim in ravnanje drugega. Ta konstrukt »poštenosti« se morda povezuje z drugimi konstrukti v »moralističen nazor«, to je težnjo posameznika, da druge moralno ocenjuje, kar ima določene posledice za njegovo podobo samega sebe in za odnos z drugimi. Za kvalitativno metodo pomembna so naslednja Kellyjeva pojmovanja: 1. Nazor, da je vsak človek laični znanstvenik. Vsakdo si razlaga svet, oblikuje pojme, ugotavlja povezave ali vzorce med njimi in konstruira pojme (konstrukte). Vsakdo po svoje interpretira svet. 2. Vsakdo konstruira laične teorije, ki so povezani sistemi konstruktov. Teorije povezujejo dejstva, predvidevajo prihodnje dogodke in odkrivajo nove možnosti. Ni treba, da bi bila teorija visoko znanstvena, da bi bila uporabna. 3. Iz svojih teorij človek izvaja napovedi, pričakovanja dogodkov in teorije izkustveno preverja. Vsak nazor je mogoče spremeniti (»konstruktivni alternativizem«), najti alternativo.
Konstrukti so v bistvu konstatacija ponavljajočih se vzorcev dejanj (»poštenost«). Ljudje se med seboj razlikujejo po teh konstrukcijah, tako da vsakdo razvije zanj značilen individualen sistem konstruktov, Sistem sestavlja končno število dihotomnih konstruktov, pri čemer vsakdo izbere en pol dihotomije (»pošten-nepošten«), od katerega pričakuje boljšo možnost za razširitev svojega sistema. Sistem konstruktov se spreminja, lahko vsebuje nekompatibilne konstrukte, je lahko dosleden ali nedosleden. Posameznikov sistem konstruktov je lahko podoben sistemu drugega. Vsakdo lahko sodeluje pri konstrukciji ali rekonstrukciji sistema drugega (psihoterapija). Kellyjeva teorija je abstraktna z malo konkretnimi primeri, kar otežuje razumevanje in vrednotenje teorije.
Njegov inštrument (repertoarno mrežo) lahko uporabljamo idiografsko, za preučevanje posamezne osebe, ali nomotetsko za ugotavljanje splošnih zakonitosti. Lahko ugotavljamo kvantitativne parametre, npr. kompleksnost mreže ipd. Dihotomne pojme – polaritete so uporabniki tega instrumenta predstavili kot kontinuum med skrajnima točkama polarnih pojmov in uvedli točkovanje, kar omogoča kvantitativno obdelavo in analizo tudi za ugotavljanje skupinskih sistemov konstruktov.
Simbolna interakcija
Georg Herbert Mead (1863 - 1931) piše: “Rad bi poudaril, da je časovno in logično družbeni proces pred samozavedajočim se posameznikom, ki zraste v njem” (1934: str. 186). Um in sebstvo sta proizvoda družbene interakcije. V besedo "psihologija" je tako rekoč vgrajena usmerjenost na posameznika ne na družbo. Vendar je »družba« v posamezniku. Preden je otrok sposoben misliti, je že potekala komunikacija med njim in skrbnikom, vsekakor je ta pred otrokovo sposobnostjo samorefleksije. Otroci komunicirajo s skrbniki, preden so sposobni vedeti, kaj delajo in kdo so. Kaj pomenijo njegova dejanja, spozna otrok s postopno internalizacijo, ponotranjenjem, pričakovanj glede tega, kako bodo reagirali drugi v situaciji. Mišljenje nastane v družbenem procesu. Individualizacija mišljenja sledi kasneje in je v glavnem odvisna od rabe jezika kot družbenega orodja. Za Meada imajo jezik in drugi sistemi simbolov ključni pomen. Lingvistični simboli so sistem pomenov, ki je skupen ljudem določene družbe, niso posebnost posameznika. To pojmovanje je blizu eksistencialističnemu pojmu »vrženosti« v svet.
Pojmovanje, da je družbena interakcija pred mišljenjem in sebstvom in da je slednje zgrajeno iz družbenega gradiva, ima dve temeljni posledici. Prva je, da so notranje misli in zunanja komunikacija podobni. Mead ne sodi, da bi bilo prevajanje misli v jezik problematično. Ko otrok internalizira jezik, ne ponotranji samo simbolnega sistema ampak tudi sistem dejavnosti. Ponotranji proces pogovarjanja; simboli so del interakcije ali diskurza. Sebstvo je del tega. Ko človek razvije sposobnost refleksije svojih dejanj, lahko gradi svojo identiteto ali koncept samega sebe (self-concept). Sposobnost samorefleksije se razvije skozi reakcije drugih na otrokovo obnašanje. Samorefleksija kot pogoj izgradnje svojskega odnosa do tega, kar je v človeku družbeno vsajeno, je blizu Jungovemu pojmu »individuacije«.
Meadov nazor in nazor drugih simbolnih interakcionistov (izraz dolgujemo Herbertu Blumerju, 1900-1987) je prispeval v kvalitativno psihologijo poudarjen družbeni vidik. Človek je v prvi vrsti član družbe in šele kasneje postane individuum. Zato naj bi kvalitativna psihologija upoštevala družbene simbolne procese – tako lingvistične kot tudi tiste, ki so vključeni v dejavnosti ali prakse določene kulture. Od tod izvirata analiza diskurza in diskurzivna psihologija. Drugi simbolni interakcionisti: Goffman[14], Garfinkel. Kvalitativna metoda je primerna za raziskovanje v okviru simbolnega interakcionizma.
Meada imamo lahko za zgodnjega teoretika družbenega konstruktivizma. Individualna sebstva in mentalni procesi se odvijajo v družbenem kontekstu. “Vsebino” misli in sebstva je treba razumeti v luči pomenov, ki so na voljo v določeni kulturi, v katero je človek “potopljen”. Pri Meadu pa je pomemben še drug poudarek. Četudi sta um in sebstvo proizvod družbene interakcije, velja v enaki meri, da družbo sestavljajo individualne interakcije. Družbeno okolje po Meadu ne sestavljajo avtomati, ki igrajo vloge. Daleč od tega. Potem ko je posameznik v družbeni interakciji razvil umske sposobnosti in sebstvo, je sposoben avtonomno, čeprav ne neodvisno od kulture in družbenega okolja, naprej razvijati svojo individualnost in neodvisno mišljenje. Posameznik je avtonomen akter v družbi. Ljudje so konstruirani, a tudi sami konstruirajo.
Razlika med perceptualnim in konstruktivističnim nazorom ni absolutna. Berger in Luckmann sta v svoji vplivni knjigi Družbena konstrukcija realnosti[15] prevzela usmeritev predvsem od fenomenologa Alfreda Schutza. Kvalitativna psihologija skuša odkrivati življenjske svetove (perceptualna usmeritev), pa tudi, kako se konstruira posameznikov občutek resničnosti.
Tako Mead kot Kelly trdita, da je tudi vsa znanost, vključno s psihologijo, stvar konstrukcije. Izidi raziskovanja so interpretacije.
Postmodernizem: teorija diskurza
V prvi polovici 20. stol. se je pozornost usmerila na jezik. Jezik ne odraža samo doživljajskega sveta, ampak ta svet tudi konstruira. Jezik je primarna resničnost. Na to je opozoril Ludwig Wittgenstein (1889-1951). Po njem sta življenje in jezik usklajena; sta ista stvar. Jezik je kolektiven; ni zasebnega jezika. Wittgenstein je opozoril, da se pojma »subjektivno« drži predstava, da gre za nekaj povsem »zasebnega«, individualnega in posebnega, zaprtega v glavi, kar nima zveze z »javnim«, družbenim. Zavest je subjektivna, ni pa zasebna, v pomenu nečesa povsem individualnega, zaprtega pred družbenimi vplivi. »Dejansko ni mogoče imeti »privatne zavesti«, namreč privatnega določanja in razumevanja doživljanja. Vsaka določba, vsako opredeljeno zaznavanje lastnih duševni doživljajev namreč bistveno vključuje jezikovno opredelitev doživljajev (npr. kot bolečine, radosti, stremljenja itd.)« (Mirjana Ule, 1994, str. 16, op.). Wittgensteinovi nasledniki so »razvili od fenomenologije neodvisno, vendar po intencah sorodno teorijo primarno intersubjektivnega življenjskega sveta …«, ki so »jo prevzeli zlasti etnometodologi … in socialni konstruktivisti …« (ibid.)
To pojmovanje je vodilo do konstruktivizma. Jezik in drugi kulturni sistemi znakov so sredstva, s katerimi posameznik konstruira resničnost. Posameznikovo dojemanje sveta je možno s pomočjo teh kulturnih sredstev. Osebe ne pojmujemo toliko kot edinstvenega posameznika, ampak bolj kot člana družbe, ki pojmuje resničnost tako, kot je tipično za zgodovinsko obdobje določene kulture. Psiholog sam je del mreže družbene konstrukcije. Raziskovanje pojmujemo kot skupni proizvod raziskovalca in raziskovanih; to je del družbene refleksivnosti.
Kenneth Gergen (1934-) velja za socialnega konstruktivista. “Če bi moral iz precejšnjega korpusa postmodernega pisanja izbrati en sam argument, ki (a) generira široko strinjanje s to smerjo in ki (b) služi kot kritična ločnica med modernim in postmodernim, bi bila to opustitev reprezentizma« (Gergen 1994, str. 412). Z reprezentizmom misli spoznavni realizem oz. naturalizem, to je nazor, da zavest neposredno odraža, reprezentira, zunanjo resničnost. Gergen nasprotno meni, da so naše predstave o resničnosti konstrukcije, ki nastanejo v družbeni interakciji z uporabo jezika, ki je dan. Vse, kar lahko odkrijemo, je mreža elementov (segmentov diskurza), ki svoj pomen dobi izključno iz svoje pozicije v celotnem sistemu. Vse je konstrukcija, vse je tekst, ni neposrednega stika z resničnostjo (Derrida). Ta teza popolnoma spodreže korespondenčno teorijo resnice, ki je predpostavka skoraj vse psihologije, in omogoča teorijo resnice kot soglasja (konsenzualna teorija resnice). Če resničnost ni dostopna drugače kot skozi diskurzivno prakso, ni zunanjih kriterijev veljavnosti znanstvenih sodb, ampak se lahko opremo samo na soglasje znotraj »raziskovalne skupnosti«, družbe ali njenega segmenta.[16] Vednost je torej družbeno konstruirana.
S tem je povezano tudi njegovo stališče do »vrednotne nevtralnosti« znanosti. Po njem ima vsa znanost moralne in politične implikacije. Ni vprašanje, ali je teorija resnična, ampak, kakšen je njen potencial za človeštvo, kakšne možnosti razpira. Tu smo na tankem ledu, ko se teorija mimogrede spremeni v ideologijo te ali one skupine. Znanost naj bi prispevala k preobrazbi družbenega življenja v smeri bolj sodelovalnih in soudeleženih odnosov. Generativna teorija je teorija, ki prevprašuje splošne predpostavke, samoumevnosti in odpira možnosti za nove smeri delovanja.
Gergen je opozoril na povratni vpliv znanosti na vedenje in ravnanje ljudi. Raziskoval je, kako diseminacija znanstvenega znanja vpliva na kulturo in politiko. Z razširjanjem informacij o duševnih boleznih, ljudje začno gledati sebe v izrazih psihiatričnih klasifikacij in iščejo psihiatrično pomoč za težave, ki jih prej niso reševali s pomočjo teh služb. Gergen je celo menil, da se tako družba »slabi« (»ciklus napredovanja šibkosti«). Tudi njegov nazor o sebstvu je relacijski. Koncept sebstva se oblikuje v odnosih, tako kot pojmovanje morale in racionalnosti. Znan je njegov izrek »Povezan sem, torej sem« kot izziv Descartesovemu »Mislim, torej sem«. Mentalni procesi niso toliko »v glavi« kot »v odnosih«. Očitkov moralnega relativizma se je branil tako, da je razlikoval fundamentalistično moralo od morale, ki se razvije v sodelovalni praksi. Naj omenimo še njegovo kritiko »diskurza defekta« pri obravnavanju starostnega upada in hendikepa in zavzemanje za »pozitivno staranje« oziroma za pozitivni diskurz moči.
…
Ob koncu a ne dovršitvi in izčrpanju tega pregleda izvirov kvalitativne metodologije, v katerem se je pokazalo nasprotje med objektivističnim (behaviorističnim) in subjektivističnim (interpretivističnim) pristopom k raziskovanju, pristopoma, ki vključujeta tudi nasprotje med kvantitativno in kvalitativno metodo, naj kot sklep navedem misel Mirjane Ule (1994, str. 17): »Glede na vedno prisotni socialni svet človekovega delovanja in pojasnjevanja sebe in drugih ljudi ima sklicevanje na namene, smotre, razmisleke, pomene, pa tudi na subjektivne gone, emocije itd. svoj specifični, psiho-socialni vzročni vpliv. Tako je popolno razdvajanje med vzročnimi in teleološkimi (ali hermenevtskimi) razlagami človeškega vedenja/delovanja in spor o tem, kateri tip razlage je primaren in kateri izveden, odveč oziroma je rezultat togega razdvajanja »naravne« podlage človeškega bitja od človekove družbene narave in od družbenega sveta ljudi. Dejansko obojega za ljudi ni mogoče ločiti ali eno stvarnost predstavljati kot 'odsev' druge.« To velja tudi za ločevanje kvalitativne in kvantitativne metode: v posamezni raziskavi je možno uporabiti le eno od njiju, v znanosti kot celoti pa se dopolnjujeta, prežemata in druga drugo predpostavljata.
VIRI
Peter Ashworth et. al. (2007). Conceptual foundations of qualitative psychology. Qualitative Research in Psychology. Duquesne Univ., Pittsburg.
Peter L. Berger in Thomas Luckmann (1988). Družbena konstrukcija realnosti. CZ, Ljubljana.
Charles C. Carver in Michael F. Scheier, (1988). Perspectives on Personality. Allyn and Bacon, Boston.
Janek Musek (2003). Zgodovina psihologije. Odd. za psihologijo, FF Univerze v Ljubljani, Ljubljana.
Mirjana Nastran Ule (1994). Temelji socialne psihologije. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana.
Vid Pečjak (1983). Nastajanje psihologije. DDU Univerzum, Ljubljana.
Slavoljub Radonjić (1967). Uvod u psihologiju: struktura psihologije kao nauke. ZZUINS, Beograd.
Anton Trstenjak (1971). Oris sodobne psihologije I. Obzorja, Maribor.
Spletni viri: wikipedia in osebne strani znanstvenikov
OPOMBE
[1] Rodil se je v tedanji Vojvodini Saški, v kraju Gross Särchen, ki je danes na poljski strani meje in se imenuje Žarki Vielkie, Spodnja Lužica, ob Lužiški Nisi (Neisse), ki se izliva v mejno reko Odro. (»Žarki« označuje zemljišče, pridobljeno s požigalništvom.) Na njegovi rojstni hiši je spominska plošča z napisi v poljščini, lužiški srbščini in nemščini. Deloval in umrl je v Leipzigu (Lipsko), čigar častni meščan je bil in kjer še stoji njegova kar velika hiša. Po njem se imenuje asteroid, odkrit leta 2000. Doštudiral je medicino, a ga poklic zdravnika ni privlačil; preživljal se je s pisanjem. Kot samouk je naštudiral fiziko in postal redni profesor fizike na univerzi v Leipzigu. Ob raziskovanju galvanizma in fiziološke optike si je nakopal bolezen oči, zaradi katere bi skoraj oslepel. Po tem je postal redni profesor za filozofijo narave in antropologijo. Danes velja za psihofizika, a ni bil psiholog; do svojih spoznanj (npr. Weber-Fechnerjev zakon) je prišel v okviru raziskovanja estetike, estetskih sodb.
[2] Wundtov laboratorij je postal »Meka psihologije«. Pri Wundtu so se učili številni psihologi, ki so ponesli zametke nove vede po Evropi, v Ameriko, celo na Japonsko in v Avstralijo. Pri njem je bil leto dni tudi naš prof. Mihajlo Rostohar. Wundt sam je bil izredno produktiven; poglavitna njegova dela so: Osnove fiziološke psihologije (1874 - 1904), Osnove psihologije (1874 – 1893), Psihologija ljudstev (10 delov od 1900 – 1920).
[3] Po poreklu iz lombardske rodbine, študiral filozofijo in teologijo, bil posvečen v duhovnika, a je izstopil iz cerkve, ker je zavračal dogmo o papeževi nezmotljivosti. Poučeval filozofijo na univerzah v Wurzburgu in na Dunaju, a je opustil poučevanje in ostal zasebni docent. Proti koncu življenja je po več očesnih operacijah oslepel. Umrl zaradi vnetja slepiča.
[4] W. James, brat pisatelja Henryja Jamesa, medicinec po študiju, je bil prvi, ki je v ZDA uvedel tečaj psihologije. Velja za »očeta« ameriške psihologije. Njegove knjige Načela psihologije in Različice religioznega doživljanja so še danes privlačno branje. Bolehen, »nevrasteničen« in brez posluha, svetovljan, je 17-krat obiskal Evropo; govoril je tudi tekoče nemško.
[5] Razlagalci in kritiki Freuda, ki ga imajo za determinista, pogosto pozabljajo, da si je v analizi prizadeval, da bi nezavedno postalo zavedno in kot zavest usmerjalo človeka; da oseba ne bi bila več plen nezavednega ampak zavestni akter svojega življenja, kolikor je to le mogoče.
[6] Članek Maxa Wertheimerja, Eksperimentalne študije zaznavanja gibanja, ki pomeni uvod v gestalt-teorijo, je izšel leta 1912, eno leto pred Watsonovim delom.
[7] Pri strokovnem pisanju in govorjenju je dobro dosledno razlikovati med »vedenjem« in »ravnanjem«. Prvi izraz vključuje behavioristično pojmovanje osebe kot objekta , ki reagira na dražljaje; drugo pa kot osebe, ki teži k smislu in jo vodi predstava o prihodnosti.
[8] Pri nas običajno prevajajo angl. izraz »experience« kot »izkustvo«, kar samo po sebi ni napačno, je pa prav v kontekstu fenomenologije neustrezno, saj tu ne mislimo na empirično izkustvo. Tu bi to besedo morali prevajati z »doživljanje«. V nemščini je razlika med »Erfahrung«, izkustvo, in »Erlebnis«, doživljanje. V angleščini je za oba pomena ista beseda, kar vnaša nenatančnost in zmedo, čeprav se da razlika delno razbrati iz sobesedila.
[9] Schutz je študiral pravo in se usmeril v mednarodno pravo in bančništvo, ob tem pa poslušal predavanja Maxa Webra. Husserl je dejal o njem, da je »podnevi bančnik, ponoči pa filozof«. Vplival je na Slovenca Thomasa Luckmanna in P. Bergerja (Družbena konstrukcija realnosti, CZ Ljubljana 1988).
[10] Maurice Merleau-Ponty (1908-1961), Gabriel Marcel (1889-1973), Simone de Beauvoir (1908-1986), Hannah Arendt (1906-1975), Albert Camus (1913-1960); med psihologi Ludwig Binswanger (1881-1966), Medard Boss (1903-1990), Rollo May (1909-1994), Irvin Yalom (1931-) idr.
[11] Pri opisu eksistencializma dolgujem veliko Tinetu Hribarju (Fenomenologija I), katerega razmišljanja ob Husserlu in Heideggerju so mi postala smernice tudi v osebnem življenju.
[12] V novem veku naj bi se beseda »hermenevtika« pojavila najprej v naslovu knjige nemškega teologa in filozofa Johanna Conrada Dannhauerja (1603-1633)
[13] The Psychology of Personal Constructs, W. W. Norton & Co., New York 1955.
[14] Erving Goffman, The Presentation of Self in Everyday Life; Asylums (slov. prev. Azili, /*cf, Ljubljana 2019)
[15] Njuna knjiga je prevedena v slovenščino. Thomas Luckmann, alias Tomaž Luckmann je naš rojak. Pred nekaj leti nas je obiskal na Fakulteti za socialno delo in opisal svoje tedanje ukvarjanje z raziskovanjem komunikacije.
[16] Več o tem v poglavju o kriterijih kakovosti kvalitativnega raziskovanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar