Kakovost kvalitativne raziskave: prva pomoč - The Quality of Qualitative Research: First Aid

Kvalitativno (interpretativno) raziskovanje ni samo dopolnilo kvantitativnega (pozitivističnega), ampak se je razvilo predvsem kot kritika kvantitativnega pozitivističnega raziskovanja. To pomeni tudi, da ni preprosto prevzelo pozitivističnih kriterijev kakovosti raziskave, ampak je oblikovalo svoje kriterije kakovosti, ki vsebujejo kritiko pozitivističnih kriterijev. To ne pomeni, da z vidika kvalitativne paradigme zavračamo pozitivistične kriterije, ampak da damo raziskovalcu na izbiro, ali se bo pozival na pozitivistične ali interpretativne kriterije.
Tokrat se bom izognil razpravi o kritiki pozitivizma, navedel bom samo nekaj najosnovnejših načinov, kako v kvalitativni raziskavi zagotavljamo in utemeljujemo njeno kakovost kot znanstvene raziskave - za prvo pomoč.
Pozitivistični kriteriji znanstvenosti raziskave, njene znanstvene kakovosti so: (1) notranja veljavnost, (2) zunanja veljavnost ali posplošljivost, (3) zanesljivost in (4) objektivnost. Interpretativna (kvalitativna) metodologija te kriterije kritizira in jih drugače poimenuje, v bistvu pa oba pristopa težita k istim vrednotam. Raziskava naj bi bila (1) kredibilna, (2) relevantna, (3)  sledljiva ali konsistentna, (4) potrdljiva ali konfirmabilna. Včasih se zdi, da gre samo za sprevračanje besed, a v tem sprevračanju besed se skriva drugačen pogled na spoznavanje stvarnosti.
Kako dosegamo te kriterije kakovosti?
1. Kredibilnost (notranja veljavnost). Raziskava je kredibilna, če smo v postopku raziskovanja dosegli primerno stopnjo zaupanja med nami, raziskovalci, in raziskovanimi; če se ljudje prepoznajo v opisih; če se raziskovanec strinja z našim opisom njegovega doživljanja; če ljudje prepoznajo pojave, ki jih opisujemo. Kredibilnost povečamo s triangulacijo (več vrst podatkov, več raziskovalcev, različna teoretična izhodišča, več metod); s člansko validacijo (strinjanje raziskovanih z opisom); z uspešno integracijo negativnih primerov (ki navidezno nasprotujejo naši teoriji) in nekaterimi drugimi postopki.
2. Relevantnost ali prenosljivost (zunanja veljavnost). Raziskava je prenosljiva, če bralec ugotovi, da njeni opisi in njena spoznanja veljajo tudi v njegovem kontekstu; če javnost (bralci, potrošniki raziskave) presodi, da so ugotovitve splošneje veljavne, prenosljive v druga okolja. Prenosljivost izboljšamo z izborom tipičnih primerov, tipičnih okolij raziskave. Velja pa tudi, da pri kvalitativnem raziskovanju prenosljivost ni vedno naš cilj; pri idiografskih raziskavah skušamo samo bolje razumeti posamezen primer.
3. Sledljivost (zanesljivost). Raziskava je sledljiva (zanesljiva), če je v raziskovalnem poročilu jasno in razločno opisana pot do ugotovitev; če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali primerljivih sklepov; če so postopkovne odločitve jasno razvidne; če so sodbe v raziskavi logično skladne. Sledljivost povečamo z večjo natančnostjo opisa raziskovalnega postopka od začetne zamisli do sklepov.
4. Potrdljivost (konfirmabilnost; nepristranskost, objektivnost). Raziskava je konfirmabilna, če je v njej opisano pristno doživljanje subjekta in če je bil raziskovalec subjektivno vključen (sodoživljanje; raziskovalec kot raziskovalni instrument). Konfirmabilnost se poveča s povečanjem zaupanja med raziskovalcem in raziskovanim in subjektivno vključenostjo raziskovalca, opisom njegovega doživljanja in refleksijo odnosa med raziskovalcem in raziskovanim.
Tele besede so pomembne: potrditev članov, prenosljivost, opis poti, zaupanje.
Raziskava je dobra, če se prizadeti strinjajo z ugotovitvami; če bralec raziskovalnega poročila na njegovi osnovi bolje razume svojo situacijo ali pojave, ki jih pozna; če lahko natančno sledimo raziskovalnemu postopku; če je opis logičen; če je raziskovalec vzpostavil zaupanje med seboj in raziskovanimi in če je opisal svoje doživljanje med raziskavo.