TEME: JOJ, KAM BI DEL?

 Po pojmovanju, ki sem ga razložil v poglavju o tematski analizi, so teme vsebinske celote, podpoglavja nekega besedila, odgovori na vprašanje, o čem se tu pripoveduje: o sodelavcih, o opravilih, o vodstvu, o kolegicah, o nezgodah. Ti naslovi nam NIČ ne povedo o naravi odnosov s sodelavci, o načinu vodenja, o vrsti odnosov s kolegicami itd. So samo odseki besedila, ki govorijo o istem področju ali - temi. V literaturi pa se pojavlja drugo pojmovanje o tem, kaj je tema, ali kaj so teme. Po tem pojmovanju so teme rezultat kvalitativne analize, kodiranja. So najbolj abstraktni pojmi. Analiza po tem pojmovanju poteka v temle vrstnem redu: kode > kategorije > teme. Kode se združujejo v kategorije in kategorije v teme. 

So torej teme na začetku ali na koncu analize, izhodišče ali rezultat analize (pred poskusno teorijo)? Zdi se, da je to odvisno od narave izhodiščnega gradiva. Če je izhodiščno gradivo, npr. zapis intervjuja, že do določene mere strukturirano z vprašanji, so ta vprašanja (lahko preformulirana v trdilno obliko) teme. Prav tako, če se vprašanec v biografski pripovedi drži določenega vrstnega reda (otroštvo, mladost, zrela leta, starost); ali pa vprašanec urejeno govori najprej o službi, delovni organizaciji, potem pa o družini, prostem času ipd. Tedaj so to široke teme njegove pripovedi.

Če pa je pripoved bolj neurejena in vprašanec preskakuje s teme na temo (!), tako da je težko na prvi pogled razločiti, o čem pravzaprav govori in kaj sodi skupaj, potem je naravnejša pot postopnega kodiranja, združevanja kod v kategorije in teh v teme.

Omenili smo poskusno teorijo. Članki o tematski analizi in članki, ki navajajo teme kot rezultat kvalitativne analize, sploh ne omenjajo poskusne teorije; ali drugače, v njih je opis tem rezultat analize. Tako npr. v raziskavi o odnosu žensk do zunanjega ženskega spolovila. Raziskava se konča z opisom dveh modalitet tega odnosa: spolovilo kot zaklad in spolovilo kot nebodijetreba (Broun, V., Wilkinson, 2003).

Kaže, da se moramo sprijazniti s pogostim izidom, da je enkrat tako, drugič drugače. Ni enega samega "pravilnega" postopka. Kam bomo deli teme in kako jih bomo pojmovali, je odvisno od epistemološkega in obče-metodološkega izhodišča, tradicije stroke (sociologija-psihologija), in narave podatkov. Kvalitativna analiza je raznolična in odprta - to je njen čar.

Viri:

Broun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review, 5, 28-42.

Richards, J. C. (2022). Coding, categorizing, and theming the data: a reflexive search for meaning. V: C. Vanover et al. Analysing and interpreting qualitative research. Los Angeles, Sage.

INDUKTIVNA IN DEDUKTIVNA KVALITATIVNA ANALIZA

 Kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva pojmujemo kot metodo in tehniko analize v okviru pristopa utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu (The discovery of grounded theory), to je, kot induktivno ODKRIVANJE teorije. Avtorja tega pristopa sta izrecno nastopala proti enostranskemu pojmovanju, da je naloga raziskovanja zgolj preverjanje iz teorije izpeljanih hipotez in s tem teorije same. V ospredje sta postavila vprašanje, kako nastane teorija, kako se oblikuje teorija, ki naj bi jo preverjali. Nista se zadovoljila z odgovorom, da si teorijo pač izmisli genialni um. Kritizirala sta tudi pojmovanje, da zaslužijo (v sociologiji)  naziv "teorija" samo "velike teorije" Webra, Marxa itd. in se zavzela za oblikovanje "teorij srednjega dosega" in "kontekstualnih teorij", ki naj bi veljale za dele družbe, organizacije, skupnosti, stroke, ne za celotno družbo. Od časa objave njune knjige je minilo že več kot 60 let. V tem času se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo, pojavila pa so se tudi nova vprašanja, ki zahtevajo prilagoditve njunega pristopa, ob tem pa lahko ohranimo njegovega duha. K tem novim razmislekom sodi tudi vprašanje odnosa med induktivno in deduktivno analizo.

Empiričnih raziskav se redko lotevamo popolnoma naivno, odprto, kar vsaj delno predpostavlja pristop utemeljene (prizemljene) teorije, tudi če nimamo namena zgolj (kvantitativno) preverjati določenih hipotez. Kvalitativne raziskave bi lahko porazdelili na kontinuumu od bolj "odprtih" do bolj "zaprtih". Danes že ni družbenega področja ali pojava, ki ne bi bilo že na kak način raziskovano, o katerem ne bi še popolnoma nič vedeli. Dosedanje vedenje o kakem vprašanju, vedenje, ki nima značaja sistematične teorije, smo imenovali "predrazumevanje". To predrazumevnje je lahko bolj ali manj strukturirano in poglobljeno: sega od laičnih, "intuitivnih" stereotipov do precej dobro strukturiranega "predznanja", ki pa še ni formalizirano kot teorija. 

Induktivno kodiranje (kodiranje a posteriori) je postopek pripisovanja nazivov (kod) pojmom v odprtem gradivu (pripoved, odprta razprava). Kode pripisujemo "od spodaj navzgor" in jih postopoma združujemo v širše, bolj abstraktne pojme in pojme z globljim pomenom (kategorije), da bi na koncu oblikovali poskusno teorijo. Držimo se postopka: 1. določitev tem (vsebinskih delov). 2. Odprto kodiranje. 3. Osno kodiranje. 4. Selektivno kodiranje in definiranje pojmov. 5. Odnosno kodiranje. 6. Pisanje poskusne teorije.

Deduktivno kodiranje (kodiranje a priori) je dveh vrst: z vprašanji in z vnaprejšnjimi kodami. Če imamo pred seboj odprto gradivo, ga lahko kategoriziramo in kodiramo z vnaprej določenimi kodami, ki izhajajo iz našega predrazumevanja ali teorije. V zapisu o doživljanju prakse zdravstvene nege lahko poiščemo odlomke, iz katerih sledi "pozitivna" ali "negativna" ocena prakse. Lahko poiščemo odlomke, ki govorijo o vnaprej postavljenih kategorijah "doživljanje stresa", "socialna opora", "pridobljeno znanje" in "refleksija prakse". 

Če uporabimo pri intervjuju strukturiran vprašalnik z odprtimi vprašanji, to pomeni, da smo gradivo (odgovore) vnaprej (deduktivno ali a priori) kodirali. Vprašančev odgovor na določeno vprašanje nosi kodo tega vprašanja. Recimo da se eno od vprašanj v vprašalniku glasi: "Ali ste pri opravljanju prakse doživeli kaj prijetnega?" Odgovor: "Ja, najbolj prijetno mi je bilo, če sem videla, da je pacient zadovoljen." Ta odgovor bomo kodirali s "prijetno doživetje" (koda je že v vprašanju). Lahko naprej kodiramo "zadovoljstvo pacienta", "vrste prijetnih doživetij" ipd. Te dodatne kode, ki jih ni v vprašanju, so nove. To pomeni, da deduktivno kodiranje ni samo vnaprejšnje, ampak pušča odprte možnosti za nove kode. Redko katero vprašanje popolnoma določa vrsto odgovora, tako da bi popolnoma izčrpalo možnosti svojskega in novega.

To pomeni, da tudi pri deduktivnem kodiranju kombiniramo deduktivno in induktivno analizo in puščamo odprto možnost novih spoznanj, čeprav je del te odprtosti "zaseden" z vprašanjem kot vnaprejšnjo kodo.

Pomen "pomena"

Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.

A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.

Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)

Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...

V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje  ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."

Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?

Povedi, pojmi, kategorije, teme

Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.

Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako  je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.

Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.

Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.

Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.

Prizemljena teorija

Preden preberete ta zapis, je dobro prebrati zapis izpred desetih let, kjer prav tako razpravljam o tem, kako v slovenščini poimenovati "grounded theory" Glaserja in Straussa, to je, kako se odločiti med izrazi "pritlehna", "prizemljena", "utemeljena", "utemeljitvena" teorija. Vsi ti izrazi so bili že uporabljeni v pisanju o tej teoriji (Utemeljena - utemeljitvena - induktivna teorija? 31.10.2010)

V zadnjem času sem vse bolj naklonjen izrazu "prizemljena teorija" iz razlogov, ki govorijo v prid temu izrazu, in iz razlogov, ki zavračajo konkurenčne izraze. Ta izraz je povsem ustrezen prevod izraza "grounded", saj označuje nekaj, kar je "pri tleh" ("ground"), a ni slabšalen. Je v skladu s pojmovanjem "grounded theory" kot induktivne teorije srednjega (ali kratkega) dosega, blizu realnim, na zemlji stoječim entitetam. Drugi izrazi so manj primerni: "pritlehen" označuje moralno nizkotnost. "Utemeljena" naj bi bila vsaka teorija, "velika" in "mala", "prizemljena" in "v oblakih"; ta izraz ne pomeni nič specifičnega. Še bolj čuden je izraz "utemeljitvena"; to pomeni, ki se nanaša na utemeljitev, kar je lastnost utemeljitve ali utemeljevanja. Zapleteno, nespecifično in nejasno. Najbolj ustrezen izraz bi bil "induktivna teorija", a ta izraz bi bila lahko uporabila že Glaser in Strauss, pa ga nista; z razlogom - ker ne poudarja, da gre za teorijo, ki nastaja, tako rekoč raste iz tal, iz zemlje.

Naj to terminološko razpravo dopolnim še z opisom te teorije.

Prizemljena teorija je teorija, ki jo ustvarimo induktivno iz podatkov s postopnim abstrahiranjem in oblikovanjem pojmov in empiričnih postavk (izjav, opazovalnih zapisov, stavkov). Pojem "grounded theory" sta ustvarila Glaser in Strauss, da bi poudarila, da gre za teorijo, ki je ustvarjena induktivno, iz empiričnih podatkov, v nasprotju s "teorijami iz naslanjača" (armchair theory) in "velikimi teorijami", kakršne so teorije klasikov v družboslovju (Marx, Weber, Parsons itd.). Prizemljene teorije so dvakrat prizemljene: ustvarjene so induktivno iz podatkov; nanašajo se na konkretna "mikro" okolja, konkretne skupine, organizacije, institucije in omejujejo svojo veljavnost na okolja, za katera so ustvarjene ("teorije srednjega dosega"). Prevladovanje "velikih" teorij je namreč vodilo do tega, da so raziskovalci pretežno preverjali hipoteze, izvedene iz teh teorij, premalo pozornosti pa so posvečali ustvarjanju novih teorij. Prizemljene teorije, prilagojene konkretnim okoljem, tudi bolje pojasnjujejo dogajanje v teh okoljih kot pojasnitve, ki bi jih deducirali iz "velikih" teorij, namenjenih pojasnjevanju velikih družbeno-zgodovinskih celot.

Sestavine prizemljene teorije so: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe). Pojme ustvarimo iz empiričnih postavk tako, da s stalnim primerjanjem abstrahiramo skupne značilnosti več postavk. S primerjanjem pojmov z abstrahiranjem bistvenih skupnih značilnosti ustvarimo kategorije. S povezovanjem kategorij in/ali pojmov v pojmovne mreže ali strukture ugotavljamo zveze med njimi, ki jih opišemo (besedno izrazimo) v obliki opisnih stavkov ali propozicij.

Pri poučevanju kvalitativne metodologije sem svetoval, naj končni izdelek (rezultat) kvalitativne raziskave imenujemo "poskusna teorija". Da ne bi prišlo do nejasnosti in zmede, naj pojasnim. "Poskusna teorija" je "prizemljena teorija". Prizemljena je po načinu svojega nastanka, poskusna pa po provizoričnosti, začasnosti in negotovosti svoje veljavnosti. Ko pravimo, da je poskusna, hočemo reči, da je naša formulacija začasna in da upamo, da jo bodo naslednje raziskave utrdile. Tako poimenovanje ublaži zahtevo, naj formuliramo teorijo, kajti pod "teorijo" občajno pojmujemo nekaj zelo izdelanega, pomembnega in univerzalnega, čemur navadni smrtniki nismo kos. Mi bi pa radi navadne smrtnike naučili izražati svoje teorije, posebno še tiste, ki nastanejo iz resnega raziskovalnega prizadevanja.

Kvalitativni intervju: vrste

"Kvalitativni intervju" je abstraktni nadrejeni pojem več različnih vrst intervjujev, ki jim je skupna nestrukturirana ali manj strukturirana in nestandardizirana oblika izvajanja. Kaže, da nekateri pisci prav tekmujejo v naštevanju različnih vrst kvalitativnega intervjuja, tako da je zaželeno skrčiti deset ali več oblik, ki se pojavljajo v literaturi, na nekaj najvažnejših ali najpogostejših. Prej pa navedimo osnovne skupne značilnosti kvalitativnega intervjuja. Te so: spraševanje je ustno, individualno, neposredno iz oči v oči; sprašujemo o subjektivnem doživljanju; srečanje  je enkratno ali večkratno; nestandardizirano. Komunikacija je neposredna, verbalna, komplementarna, asimetrična. Omogočena je metakomunikacija o pogovoru. Družbeni odnos je običajno umeten, z asimetrijo statusov raziskovalca in vprašanca; do pogova pride na pobudo raziskovalca; vprašani je običajno predstavnik širše kategorije; njegovo sodelovanje je prostovoljno. Namen intervjuja je razumeti problem ali položaj. Kot medosebni odnos je tak intervju kratkotrajen (lahko ponovljen), konvencionalen, funkcionalen in subjektivno doživet. Pomembna pojava pri izvajanju sta transfer in obramba jaza.

Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.

Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.

Simbolni interakcionizem

Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi. 

Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije. 

Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov. 

1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije

2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.

Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene. 
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem. 
Šolska svetovalka: To je družinski problem. 
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.

3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.

Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij): 

Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.

Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (3) - Qualitative research in social gerontology (3)

Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.

Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.

Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)

Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje,  ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.

Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology

Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.

Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.

Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.

Trajanje odprtega intervjuja - The duration of an open interview

Koliko časa naj traja intervju, se glasi eno naslednjih vprašanj slušateljic magistrskega seminarja VŠZN-J (2013). Ni vnaprej določenih meril za trajanje odprtega intervjuja. Lahko bi rekli: dokler oba zdržita. Trajanje torej ni omejeno s kakimi metodološkimi pravili, temveč le z okoliščinami in stanjem obeh sogovornikov. Ravnamo se po zdravorazumski presoji. Pogovora z bolnikom v postelji najbrž ne bomo vlekli v nedogled. Po drugi strani pa se ob živahnem starostniku, ki nam pripoveduje o svojem življenju, lahko dolgo zadržimo. Redko se bomo pogovarjali več kot eno uro, saj se ob tem oba sogovornika utrudita. Lahko naredimo odmor in potem nadaljujemo, še bolje pa je, če se dogovorimo za ponovno srečanje. Eno izkušnjo pa naj vendarle poudarimo: če je intervju zelo kratek, ni dovolj gradiva za analizo. Za eno tipkano stran zapisa že mora biti. Zapis intervjuja s praktikantko zdravstvene nege, ki smo ga analizirali za vajo, je nekako na spodnji meji obsega, ki še omogoča analizo in da dovolj bogato poskusno teorijo. Toda spomnimo se analize Dan na psihiatriji, navedene v knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... Tam smo iz enega samega stavka "potegnili" daljnosežne sklepe - kot hipoteze za nadaljnje raziskovanje. Spomnimo se tudi metodološkega pravila nasičenosti: novo gradivo bomo dodajali toliko časa, da bomo imeli občutek, da ni treba več kaj dodati; da je zgodba vsebinsko dovolj popolna in zaokrožena. To velja tudi za trajanje intervjuja in njegovo podaljševanje. Ko imamo občutek, da je vprašanec povedal vse, kar o dani temi lahko pove, ali da smo mi zvedeli vse, kar potrebujemo, končamo pogovor.

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Od kod do poskusne teorije - From codes to tentative theory

Kako uporabimo kode v razpravi, sprašuje kolegica. Ne uporabimo jih v razpravi ampak pri pisanju poskusne ali tentatativne teorije. To sta dve različni zadevi. Kot že povedano, z izrazom "poskusna teorija" označujemo končni rezultat kvalitativne raziskave. Teorijo te vrste imenujemo "poskusna" ali "tentativna", da bi jo razlikovali od "velike" teorije. Od te se razlikuje po tem, da si ne domišljamo, da je splošno veljavna, ampak upamo, da velja za neko povsem konkretno okolje, npr. za prakso, ki jo opravljajo študentke določene šole; za doživljanje bolnikov z določeno vrsto bolezni na določenem oddelku določene klinike; za doživljanje svojcev pacientov na določenem oddelku ipd. Ker tako teorijo lahko posplošujemo le na določeno omejeno okolje, jo imenujemo tudi "kontekstualna" ali "kontekstualno vezana" teorija. To pa ne pomeni, da ni tudi širše "uporabna", če bralec (uporabnik teorije) prepozna v njej tudi položaj, razmere in doživljanje ljudi v svojem okolju. Taki teoriji pravimo "poskusna" tudi zato, da bi poudarili, da se zavedamo, da je zgolj začasno besedilo, katerega trditve je treba preveriti v nadaljnjem raziskovanju.
V raziskovalnem poročilu, ki je oblikovano po shemi UPMRR (uvod, problem, metoda, rezultati, razprava), razprava sledi poskusni teoriji (=rezultatu). V razpravi se samokritično ozremo na svojo raziskavo in na poskusno teorijo; omenimo metodološke omejitve, drugačne možne razlage in predlagamo smeri nadaljnjega raziskovanja.
Kako uporabimo kode pri pisanju poskusne teorije? Kode so pojmi; koda je samo drug izraz za pojem. Posebno pomenljive kode ali kode, ki združujejo več drugih kod, imenujemo kategorije.
Pri analizi doživljanja praktikantke, je bila koda REFLEKSIJA PRAKSE taka pomembna in pomenljiva koda, to je kategorija. Kode in kategorije so zidaki poskusne teorije. Kode s svojimi definicijami so že deli, stavki, odstavki, točke poskusne teorije. Ko pišemo teorijo, jih samo uredimo v smiselna poglavja in jim dodamo vezno besedilo. Kodo definiramo tako, da navedemo konkretne izjave, iz katerih smo jo abstrahirali in nekaj veznega besedila, v katerem jasno izrazimo pomen kode. Ko v poskusni teoriji opisujemo določeno kodo, ne navedemo vseh izjav, na katere se nanaša, ampak samo najbolj značilno, to pa v premem govoru, tj. v narekovajih. Tako je besedilo poskusne teorije, ki vsebuje definicije kod in povezovalne stavke, posejano z dobesednimi izjavami. Tak način pisanja da besedilu plastičnost, živahnost in prepričljivost.

Kode, kodiranje - kako naj se tega lotim - Codes, coding - how to manage this

"Kako najdemo kode", sprašuje kolegica. Če bi vprašala, kje jih najdemo, bi pikro odgovoril: v glavi. Enako piker odgovor na vprašanje "kako jih najdem", bi bil: tako, da pobrskamo v glavi. Naj bom resen in potrpežljiv.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.

Odprti intervju: kako spraševati - Open interview: how to ask questions

"Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca", je vprašala kolegica.
Vprašanje se navezuje na moje pojasnjevanje, da pri odprtem intervjuju pustimo intervjuvanca, da prosto pripoveduje o temi, ki smo mu jo nakazali. Čim manj naj bi se vpletali v njegovo pripoved.
Naj ponovim: če imamo vrsto konkretnih vprašanj, na katera želimo dobiti odgovor, potem odprti intervju ni ustrezna opcija; raje sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. To bo pogosta situacija v zdravstvu. Radi bi zvedeli, ali bolnik jemlje zdravila ali ne; ali kadi ali ne; ali skrbi za zadostno gibanje ali ne itd. Če bi to radi zvedeli, sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. Če pa nas zanima pacientovo doživljanje bolezni, celotna njegova življenjska situacija, njegovo obvladovanje življenja z boleznijo; če nas zanimajo njegovi postopki samozdravljenja ipd., tedaj izvedimo odprti intervju. In tedaj se pojavi vprašanje, koliko naj se vpletamo. Odgovor je: čim manj; toliko, da sogovornika usmerjamo k podtemam. Mogoče se sam ne bo spomnil, da bi govoril o samozdravljenju, zato ga v primernem trenutku vprašamo: si tudi sami na kak način lajšate bolečine? In potem pustimo, da pripoveduje o tem. Če odgovori s kratkim "da" in obmolkne, ga spodbudimo: "Malo več mi povejte o tem, kako to počnete." Včasih zadostuje že to, da molčimo in ga vprašujoče gledamo, ob tem pa smo pričakujoče obrnjeni k njemu (receptivna drža). S to držo mu damo vedeti, da smo odprti zanj, da nam lahko zaupa, da imamo čas za pogovor in da pričakujemo, da se bo razgovoril. Ljudje velikokrat vstopamo v ordinacijo z občutkom, da zdravniku ali sestri krademo čas, saj smo samo en člen v dolgi čakajoči vrsti. Hitro zaznamo signale, ki nas v tem mnenju potrjujejo: zdravnikovo ali sestrino nervozo, hitre gibe, ukvarjanje z drugimi opravki (prekladanje kartotek, telefoniranje ipd.). Če dobi pacient občutek, da želimo reči "hitro povejte, ker nimam veliko časa", se seveda ne bo razgovoril.

Vprašanja za intervju - Questions for an openended interview

Kolegica, ki skrbi za bolnike s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), je vprašala, kako pripravimo vprašanja za intervju. Govorimo o odprtem intervjuju z bolnikom s KOPB, velja pa tudi za odprti intervju v mnogih drugih situacijah. Odprti intervju se razlikuje od "zaprtega", to je, strukturiranega in standardiziranega intervjuja, v katerem uporabljamo pri vseh vprašancih enak, vnaprej pripravljen vprašalnik po možnosti z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Torej bi bil nekoliko neprijazen odgovor na gornje vprašanje, da pri takem odprtem intervjuju ne pripravljamo vprašanj vnaprej. Zamislimo si samo temo, o kateri se želimo s človekom pogovarjati. V danem primeru nas zanima, kako človek živi s svojo boleznijo; kako jo obvladuje; kako vpliva na njegovo življenje, kako ga omejuje, ali pa, nasprotno, kako so se mu s tem odprle nove življenjske možnosti. Ko govorimo o teh, pomislimo na ljudi s tetraplegijo, ki slikajo z usti. Bi slikali, če jim prizadetost ne bi odvzela številnih drugih možnosti in odprla to novo možnost kot eno redkih preostalih?
Seveda si moramo biti na jasnem o namenu raziskave. Če nas zanima samo, ali se bolnik ravna po naših navodilih, ali jemlje zdravila, ali je opustil kajenje itd., bomo raje izvedli zaprti intervju. Pripravili bomo pet ali deset vprašanj o konkretnem ravnanju in v skladu z odgovori odkljukali, v kolikšni meri nas "uboga". Seveda moramo vedeti tudi, kaj bomo potem s tem počeli. Ga bomo "prisilili", da bo bolj priden? Če pa nas zanima njegovo življenje z boleznijo, okoliščine, v katerih živi in naj bi se zdravil, njegova motivacija za zdravljenje in podobno, s čimer bomo posredno dobili tudi odgovor na vprašanje o tem, zakaj se ne drži naših napotkov, je bolje da izvedemo odprti intervju.

Ko se torej srečamo z bolnikom s KOPB in opravimo formalnosti, bomo pri odprtem intervjuju pogovor začeli nekako takole: "Dolgo se že nisva videla. Kako kaj shajate s to boleznijo?" Pričakujemo lahko, da bo odgovoril prav na kratko, npr.: "Kar gre," ali pa: "Bolj slabo je". Lahko nadaljujemo tako, da ga vprašamo, če jemlje zdravila, ali pa, s čim se ukvarja v prostem času. Mogoče bi nadaljevali takole: "Malo mi povejte, kako preživljate dan. A v redu spite? Imate ponoči kakšne težave?" Potem pričakujemo, da bo opisal, kako je s spanjem, in nadaljujemo: "Kako pa gre potem, ko vstanete?" Itd. S takim načinom damo vprašancu potrebno usmeritev in strukturo, hkrati pa v tem okviru lahko prosto pripoveduje. Ve, da se bomo skupaj z njim pri opisovanju pomikali skozi ves dan. Ob tem se bomo dotaknili družinskih zadev; pogovor o tem lahko kasneje poglobimo. Ni na milost in nemilost prepuščen našim vprašanjem, katerih zaporedja in namena ne pozna, ampak sam nadzira tok pogovora. Pogovor bomo snemali, ali po spominu obnovili in zapisali takoj po koncu in nato kvalitativno analizirali, to je, uredili po temah in kodah. Na ta način bomo dobili vpogled v pacientovo dojemanje smisla zdravljenja, v njegove zadržke do načina zdravljenja, v njegove posebne navade in okoliščine, materialne in odnosne, družinske, ki olajšujejo in otežujejo zdravljenje. Bolje bomo razumeli njegovo motivacijo za zdravljenje.

Iz kakšnega razpoloženja sestre izvira gornje vprašanje? Človek, ki se pripravlja na intervju, se boji, da mu ne bo "uspel". Boji se, da ne bo vedel kaj vprašati. Da bo zašel v zadrego, kako nadaljevati. Zato bi rad imel pred seboj spisek podrobnih vprašanj. Če bo taka vprašanja zastavljal enega za drugim, bo na vsako dobil kratek odgovor - prav primerno za KVANTITATIVNO obdelavo, ne pa za KVALITATIVNO analizo. Poleg tega bo z vprašalnikom, v katerega pogleduje, ali ga drži pred seboj, ustvaril bariero med seboj in bolnikom in mu dal ves čas vedeti, da je on strokovnjak, ki ve več. Pacient si bo mislil: Saj vse veš bolje od mene, kaj me sprašuješ.

Če torej hočeš opraviti ODPRTI intervju, svetujem: Razmisli o namenu raziskave, zamisli si temo, sprosti se in začni pogovor, kot kateri koli vsakdanji pogovor, pri katerem te iskreno zanima doživljanje drugega človeka. Bo šlo?

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (6): računalniški programi - Notes to the book Qualitative (6): computer programs

Sestavek Urše Lamut z naslovom Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti (na straneh 123-162 zbornika Kvalitativno raziskovanje...) je več kot to, kar napoveduje naslov. V prvem podpoglavju z naslovom "Različni pristopi k analizi kvalitativnega gradiva" navaja najprej Milesa in Hubermana, ki ločita tri pristope pri analizi kvalitativnih podatkov: interpretivisičnega (npr. fenomenološko interpretacijo, interakcionistično interpretacijo), socialnoantropološko raziskovanje in  sodelovalno raziskovanje, ki je sinonim za akcijsko raziskovanje ali njegova različica. V okviru interpretivističnega raziskovanja razlikujeta prej omenjena avtorja hermenevtično (pomen besedila) in semiotično raziskovanje (pomen simbolov). V nadaljevanju avtorica zgolj informativno omenja še druge delitve in vrste analize, kot so: vsebinska analiza pogostosti pojavljanja posameznih kategorij v besedilu, dalje, "pregledna mreža" (repertory grid), metoda kognitivnega vzorca, kvalitativna analiza vsebine, utemeljitvena analiza itd. 
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut,  2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno. 

Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)

Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (5): fokusne skupine - Notes to the book Qualitative... (5): Focus groups

Naslednji v zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi je sestavek o kvalitativnem raziskovanju v medicini s predstavitvijo metode fokusnih skupin in delfske metode (Tonka Poplas Susič). V dosedanjih besedilih o kvalitativnem raziskovanju - mislim na razpravo F. Adama in na svoj Uvod ... - je bilo sorazmerno malo pozornosti posvečene metodam in tehnikam zbiranja empiričnega gradiva, več epistemološkim osnovam (Adam) ter metodam in tehnikam analize kvalitativnega gradiva (Mesec). To praznino v domačih besedilih je vsekakor treba zapolniti, zato je obravnavani sestavek dobrodošel. To, da se tematsko omejuje na področje medicine oziroma zdravstva, mu ni v škodo, saj z omejitvijo na konkretno področje preprečuje preveč splošno razpravljanje.
Fokusna skupina je mala skupina ne manj kot štirih in ne več kot 12 članov, ki so povabljeni k sodelovanju pri pogovoru z določeno temo. Pogovor naj ne bi trajal več kot uro ali uro in pol. Skupino usmerja moderator, ki naznači temo z odprtimi vprašanji, naslovljenimi na celotno skupino, in v nadaljevanju skrbi za to, da se razpravljalci ne oddaljijo od teme; spodbuja njihovo interakcijo in skrbi, da pridejo vsi do besede. Sam se med razpravo vsebinsko ne opredeljuje in razprave ne usmerja k določenim vsebinskim zaključkom.
Fokusne skupine so oblika skupinske razprave, tj. - po naši opredelitvi - nestandardiziranega, odprtega spraševanja (intervjuja) s popolno ali delno možnostjo metakomunikacije, pogovora o pogovoru. Razpravlja se sicer o določeni temi, razprava je osredotočena ali fokusirana (od tod naziv), vendar se spodbuja čim bolj odprta in vsestranska razprava. Po drugi strani je dana možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako deluje skupina in kako se pogovarjamo; to vprašanje postavimo z namenom, da bi odstranili možnost nesporazuma o temi, namenu in pomenu posameznih vprašanj in izjav. Učinki skupine na posameznike so različni, vodijo pa lahko do tega, da se lahko nekateri člani prikrijejo, da misli ostanejo neizrečene. Skupina deluje po eni strani kot spodbujevalec izražanja mnenj (več glav več mnenj, interakcija), po drugi pa se lahko kmalu pojavi težnja h konformiranju z vplivnim ali večinskim mnenjem, saj deluje skupina kot ščit pred moderatorjem ali blažilec (buffer). Avtorica poudarja, da fokusne skupine ali skupinske razprave ne gre zamenjevati s skupinskim intervjujem. Pri slednjem "sodelujoči odgovarjajo neposredno na raziskovalčevo vprašanje", medtem ko se v fokusni skupini razvije odprta razprava med člani skupine in "moderator ne sprašuje udeležencev posamezno". "Dinamika v skupini pomaga udeležencem ugotoviti in raziskati svoja stališča v takem obsegu, ki ne bi bil mogoč pri navadnem intervjuju (str. 101)."
V nadaljevanju razpravlja avtorica o številu fokusnih skupin, ki naj bi jih zajeli v raziskavi in poudari, da gre pri tem za teoretično vzorčenje in ne statistično reprezentativno. Opiše postopek kodiranja, pri katerem sodelujeta dva raziskovalca, in načine zagotavljanja veljavnosti in zanesljivosti rezultatov s triangulacijo raziskovalcev, analitikov in virov. Posebej informativen je seznam raziskav, ki jih je izvedla ali pri njih sodelovala (mednarodne) Katedra za družinsko medicino v Ljubljani.
V nadaljevanju je v članku opisana sicer v literaturi znana metoda Delfi, to je metoda, s katero na različnih področjih, v tem primeru v medicini, "načrtno zbiramo stališča in mnenja sodelujočih" o kakem problemu, recimo preventivi alkoholizma, da bi po treh krogih brez razprave z izločanjem stališč ali predlogov, ki nimajo širše podpore, prišli na koncu do stališč, s katerimi se strinja velika večina sodelujočih (str. 113-114). Ta metoda sicer po mojem ni kvalitativna, saj gre za vrsto ocenjevalnih lestvic, ki dajo povsem kvantitativne rezultate (povprečja ipd.). Na koncu članka je navedenih 20 izključno tujih virov.

Karikatura, ki jo prilagam, je skeptični komentar o fokusnih skupinah, ki pravi: Če bi Henry Ford ("oče avtomobila") uporabljal (za generiranje idej in inovacij) fokusne skupine, bi imeli hitrejše konje. Opozarja na pojav niveliranja sodb v skupini okrog povprečja ali celo spust k bolj konservativnim sodbam.

Vir: Tonka Poplas Susič. 2012. Kvalitativno raziskovanje v medicini: fokusne skupine in delfska metoda. V: Adam, F. idr., Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana IRSA.

Preglednica življenja (2)

Bell je poskusno izvedel intervjuje s tremi zakonskimi pari na njihovih domovih. Pri prvih dveh parih je najprej intervjuval oba zakonca hkrati, nato pa vsakega posebej, pri zadnjem paru pa je najprej intervjuval vsakega posebej in nato oba skupaj. Po intervjujih je izvedel tematsko analizo s  posebnim ozirom na to, kako je raba preglednice pozitivno ali negativno vplivala na kakovost podatkov in potek intervjuja. Najprej je izvedel analizo vsakega intervjuja posebej, potem pa še primerjavo med intervjuji.

Zanimalo ga je, ali raba preglednice (1) izboljša kakovost podatkov in (2) ali izboljša raport, zaupljiv odnos med spraševalcem in vprašancema in potek intervjuja.

Prvi vtis je bil, da je izpolnjevanje preglednice pomagalo intervjuvancem, da so se spomnili posameznih dogodkov in njihovega zaporedja, pri čemer so si pomagali tudi z datumi javnih dogodkov, ki so se jih spomnili. Ko pa sta zakonca skupaj izpolnjevala preglednico, je prišlo do nesoglasij in raziskovalec je dobil vtis, da vse skupaj bolj moti potek intervjuja, kot da ga olajšuje. Pri enem paru, kjer sta zakonca izpolnjevala preglednico najprej vsak posebej, nato pa oba skupaj, je raziskovalec ugotovil, da se je ujemalo samo 6 datumov od skupno 11, ki sta jih navedla. Prav tako se je šele na koncu po primerjavi obeh izpolnjevanj odkrila napaka enega od zakoncev. To pomeni, da ni jasno, v kolikšni meri preglednica izboljša točnost kronoloških navedb.

Pri izpolnjevanju preglednice stopi v ospredje časovna perspektiva; vprašanci razmišljajo o zaporedju dogodkov in s tem o spremembah v njihovem življenju, kar je pomembna tema. Istočasno pa jih to ne ovira, da se ne bi zavedali večje ali manjše pomembnosti dogodkov. Po drugi strani pa izpolnjevanje preglednice ni olajšalo pogovora o občutljivih zakonskih temah. Prej je omogočalo zakoncema, da se takim temam izogneta. Pokazalo se je tudi, da se vprašanci niso radi vračali na dogodke, ki so jih omenili prej, da bi se o njih bolj poglobljeno pogovorili. namesto tega  so začeli navajati dogodke, ki jih še niso bili navedli, da bi bila preglednica čim bolj popolno izpolnjena. Zdelo se jim je, da je poudarek na številu dogodkov in njihovem zaporedju, ne na pomenu in podrobnejšem razglabljanju o dogodkih. 

Celoten intervju je bil "osredotočen na dogodke", ni pa se razvil pogovor o vsakdanjem življenju, ki poteka brez posebno pomembnih dogodkov. To "osredotočenost na dogodke" je spremljal dokaj stvaren odnos, pri katerem ni bilo dovolj možnosti za raziskovanje čustvenega odnosa, kar pa bi bilo pri svetovalno usmerjenih intervjujih nujno. Zdi se, da izpolnjevanje preglednice prej ovira kot spodbuja poglobljen pogovor.

Sklenemo lahko, da je izpolnjevanje življenjske preglednice lahko prav koristna tehnika, kadar nam gre za ugotovitev stvarne kronologije dogodkov, manj koristna pa je, če se želimo pogovarjati o čustveni in odnosni vsebini in pomenu dogodkov. Prav uporabna bo v biografskih ali avtobiografskih raziskavah, v zdravstvenih raziskavah, manj koristna pa pri raziskavah odnosov, njihovih čustvenih vidikov v svetovalni dejavnosti.

Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Preglednica življenja (1)

Preglednica življenja ali kronologija življenja je pripomoček, ki ga uporabljamo pri intervjuju, da bi natančneje določili zaporedje in vrsto življenjskih dogodkov. Na listu A4 formata lahko obsega približno 30 vrst in do 5 stolpcev. Vanjo vpisujemo življenjske dogodke na različnih področjih, npr.: zaposlitve oz. kariero, družinske dogodke, potovanja, športne dogodke ipd. Podobna je časovnim preglednicam, kakršne najdemo v zgodovinskih knjigah. Videti je na primer takole (okrnjena):

LETO	DRUŽINA	SLUŽBA	POTOVANJA	ŠPORT

Vprašanca prosimo, na primer, naj nam pripoveduje, kako je potekalo njegovo življenje.  Med intervjujem vpisujemo dogodke v tabelo, tako da zapišemo približen čas (leto) dogodka. Pri tem damo vprašancu na voljo, bodisi da za določeno leto navede dogodke v družini, službi in v prostem času, bodisi da navede dogodke na določenem področju, kot so se zvrstili v celem življenju in potem preide na naslednje področje. Večinoma bodo ljudje kombinirali oba pristopa in skakali s področja na področje in z leta na leto. Tabelo izpolnjujemo skupaj z vprašancem, pri čemer običajno podatke zapisuje intervjuvar, vprašanec pa ima vpogled v tabelo in lahko popravlja vnose. 

Kdo se je prvi spomnil tega načina, ni znano. Tudi ne gre za kakšno posebno inovacijo, saj so ljudje od nekdaj sestavljali časovne preglednice različnih vrst. Tudi sam sem na osnovi dokumentacije sestavil podobno preglednico pri analizi primera dela z družino, v kateri je bilo nasilje in jo imenoval "sinhronična kronologija". Avtor zgoraj navedene, približno posnete preglednice pa je A. L. Bell (2005), ki je na majhnem številu devetih intervjujev s tremi zakonskimi pari tudi raziskal značilnosti njene uporabe. (Njegova preglednica ima naslednje rubrike: Leto / starost / življenjski dogodek / zakon in družina / počitnice / odnosne zadeve). Bell tudi navaja, kdo naj bi to metodo prvi uporabil v Angliji, a to za nas ni ravno pomembno.

Preglednica naj bi bila v prvi vrsti pripomoček za spominski priklic oddaljenih dogodkov. Znano je namreč, da pri spominjanju deluje tako imenovana "teleskopska napaka priklica": priklic oddaljenih dogodkov je pod vplivom dogodkov v sedanjosti; oddaljeni dogodek se zdi bližji, kot je v resnici. S pomočjo časovne preglednice naj bi korigirali to pristranskost. Funkciji preglednice sta dve: 1. povečala naj bi veljavnost, zanesljivost in objektivnost podatkov in 2. olajšala ustvarjanje primernega odnosa med spraševalcem in vprašancem (raport) in s tem izvedbo intervjuja (Bell 2005: 52-53).

Zdi se, da je ta tehnika prav primerna na področju socialne gerontologije za raziskovanje življenjskih zgodb. Bell pa navaja, da je bila uporabljena pri raziskovanju zaposlitvene zgodovine in v medicinskih raziskavah, kjer so s to tehniko ugotavljali dejavnike in dogodke, ki so se zgodili, preden se je pri posamezniku pojavila določena bolezen.
(se nadaljuje)
Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.