Meja receptivnega (nevtralnega) intervjuja

Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?

Naj najprej preverim, če vprašanje dobro razumem (žal bo v odsotnosti spraševalke to le preverjanje s samogovorom). Vprašanje se nanaša na izvedbo odprtega intervjuja iz oči v oči. Spraševalec naj bi pri takem intervjuju zavzel receptivno držo, to je, naj bi predvsem pozorno poslušal in ne posegal v vprašančevo pripoved z izražanjem svojih mnenj in stališč. Tako vzdržen je težko biti, če spraševalec dobro pozna problematiko, sogovornik pa o tej problematiki izraža po mnenju spraševalca neresnična, nepoznavalska, ali kako drugače nevzdržna stališča. Kako naj ravna spraševalec?
Receptivna drža, drža nevtralnega poslušalca, je ena od možnosti, ne edina. Njej nasprotna je možnost dialoga, ki je, dalje, lahko bolj ali manj strpen. Skrajna nasprotna možnost je prepričevanje (brez uporabe palice).
Priporočanje receptivne drže zainteresiranega poslušalca, ki hoče vprašanca zgolj razumeti ne pa spremeniti njegovih stališč, temelji na občemetodološki ali metaznanstveni normi nevtralnosti znanosti. Znanost naj bi bila nevtralna v odnosu do praktičnih človeških zadev. recimo do politike. Temu načelu so ravno kvalitativni metodologi oporekali, a tu se ne moremo spuščati v razpravo na tej ravni. Izkoristimo priložnost, da to načelo omejimo prav ob gornjem primeru.
Prav v gornjem vprašanju se namreč skriva dvom, kritika ali vsaj nujna omejitev načela nevtralnosti, omejitev metodološkega načela z etično normo. Dvom, ki temelji na izkušnji pri delu v zdravstvu.
Recimo, da nam vprašanec pripoveduje, kako se sam zdravi, pri tem pa opisuje početje, ki je po medicinski doktrini in vseh dosedanjih praktičnih izkušnjah spraševalke same zdravju škodljivo, torej nevarno. V takem primeru je res težko vzdržati receptivno držo, saj nas vprašanec kar vleče za jezik. In je ni treba vzdržati; še več, moramo jo opustiti. Vprašancu pustimo, da do konca opiše in utemelji svoje ravnanje (toliko se bomo že vzdržali). Nato pa mu bomo povedali, kaj si kot strokovnjak mislimo o tej zadevi in mu svetovali, naj svojo prakso opusti. Morda bomo s tem ogrozili odnos z njim, povzročili, da vprašanec ne bo več hotel sodelovati ne v tej, ne v kaki drugi raziskavi in bo odganjal vse anketarje in druge tečneže do konca svojega življenja. Kaj je alternativa? Naj vljudno molčimo in ga ne opozorimo na očitno nevarnost in škodo, ki si jo povzroča?
Etična načela so važnejša od znanstvenih; omejujejo znanstvene apetite. Če bi bilo drugače, ne bi obsodili medicinskih raziskav doktorja Mengeleja, ampak bi jih sprejeli kot prispevek k znanosti.
Seveda pa moramo paziti, da ne bomo v prosvetljevalski vnemi sami propagirali stališč, ki niso preverjena; da ne bomo sami vsiljevali svojih prepričanj in svoje vere. Ta nevarnost je celo večja od one prejšnje, da pustimo ljudi v zablodi, ker nastopamo s pozicij avtoritete in svete prepričanosti o svojem strokovnem prav.
Po drugi strani pa v razmislek tole vprašanje: Ali je prav, da so fiziki raziskovali razcep atoma in objavili izide, ali bi bilo bolje, ko bi svoje odkritje zakopali globoko v zemljo in obdali z trimetrskim betonskim oklepom in prenehali s takimi raziskavami, namesto, da so morali z betonskim oklepom obdati uničujoči černobilski reaktor? A podobno vprašanje bi lahko zastavili izdelovalcu kuhinjskih nožev, saj so bili z več kot enim njegovih izdelkov umorjeni ljudje.