Pomen "pomena"

Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.

A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.

Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)

Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...

V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje  ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."

Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Definiranje pojmov

Je neka nejasnost v zvezi z definiranjem pojmov (kod). Strauss (1987) nikjer ne piše o definiranju pojmov (kod) kot posebnem opravilu. Dejansko pa navaja opise (definicije) pojmov (kod) na več mestih, predvsem v poglavju o selektivnem kodiranju, kjer navaja primere opisov kod, to je, po našem, definicij pojmov (str. 71-74) in takoj za tem v podpoglavju z naslovom "Uporaba kod pri pisanju za objavo" (str. 75-78). Sam pa sem -  takrat še nisem poznal omenjenega Straussovega dela - menil, da je logično, če poimenovanju pojmov (kodiranju) sledi definiranje teh pojmov. V knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje (Mesec 1998) sem v splošnem pregledu metode gradnje utemeljene teorije predvidel definiranje pojmov kot posebno opravilo, ki sledi kodiranju. Tako je tisto, kar je pri Straussu razdeljeno med dve podpoglavji (selektivno kodiranje in pisanje za objavo) na enem mestu. Definicije pojmov so zapisane tako, da so neposredno primerne za objavo v okviru končne poskusne teorije.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd. 
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71) 
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987. 

Kodiranje: pregled

Selektivno kodiranje (selective coding)

Selektivno kodiranje sledi tematskemu, odprtemu in osnemu kodiranju. Včasih mine med prejšnjimi fazami in to kar precej časa, da se v raziskovalcu oblikuje misel, kaj je osrednja kategorija njegove raziskave. Spraševal sem se, zakaj je Strauss ta postopek imenoval "selektivno" ali "izbirno" kodiranje. Mislim si, da zato, ker je pri njem ključno to, da sledi odločitvi o tem, kaj je osrednja kategorija raziskave oziroma izboru ključne kategorije. V nadaljnjem postopku raziskovalec sistematično poveže podrejene kategorije (pojme) ali podkategorije s to nadrejeno kategorijo. Nekatere teh podkategorij je odkril že prej, zdaj pa se sistematično in kolikor mogoče izčrpno trudi odkriti še druge (Strauss, str. 69).


Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.


Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega  kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano. 


Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo. 
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.