NAUKI ZGODOVINOPISJA ZA KVALITATIVNO METODO

Zgodovinopisje in kvalitativna metoda sta si podobna v več ozirih. Zgodovinopisju ne gre samo za naštevanje dejstev, ampak skuša ugotoviti "barvo" zgodovinskih obdobij, izraziti bistveno značilnost obdobja ali osnovni koncept. Pogled na posamezna obdobja se s časom spreminja; ni dokončne resnice. Tako tudi kvalitativna raziskava izraža različne poglede na isto dogajanje ne "dokončne resnice". Tako kot skuša zgodovinar rekonstruirati kako dogajanje, skušamo tudi v kvalitativni raziskavi rekonstruirati celoto in jo "oživiti". Pri oblikovanju poskusnih teorij sta kakor pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov pomembni intuicija in imaginacija. Obe vrsti raziskovalcev iščeta stične točke med svojim osebnim doživljanjem in materijo, ki jo analizirata.

Ne vem, kako da sem sinoči segel po mehko vezani knjigi z zelenkastim ovitkom iz zbirke Studia Humanitatis - Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek (Ljubljana 1985) in odprl poglavje Micheletovi srednji veki (strani 23-52) - morda zato, da bi si odpočil od branja nemščine. Tam je knjiga stala neprebrana, pravzaprav nedotaknjena; niti prelistal je nisem bil, ali pač, pre- - kako se reče temu dejanju, ko knjigo med prsti narahlo upogneš in s palcem pridržuješ in hkrati pustiš listom, da brzijo od zadaj naprej ali od spredaj nazaj, da ti delajo veter kot pahljača? Pustil sem jo za prihodnost. In sinoči je ta prihodnost prišla - po 35 letih. Kakor da je včeraj. 

Michelet (a ima ta človek kakšno ime, zaman iščem*; velikani imajo samo eno ime, naj bo rojstno ime ali priimek ali nadimek ali psevdonim: Jezus, Napoleon, Tito) je bil, kot razberem, pač zgodovinar, ki je v 19. stol. napisal Zgodovino Francije, v kateri se je posebej posvečal srednjemu veku. Posvečal na svojski način. Njegova zgodovina "sodi na videz v njegov najbolj literaren in najmanj 'znanstven' del." Bil je "oživljalec" zgodovine (Le Goff).

Prva stvar, ki je zame zanimiva, saj se ujema z mojo težnjo, da zgodovine ne bi videl samo kot zaporedje dogodkov, ampak da bi v njej prepoznal zakonitosti. Kot gimnazijec in študent sem menil, da te zakonitosti povzema historični materializem, marksizem, kot znana zgodovinska obdobja, ki se končajo z brezrazredno družbo. Že takrat sem slišal, da je prof. Mirko Avsenak, oče moje sošolke Marije, učil, da ima vsako zgodovinsko obdobje svojo "barvo" in da je namen zgodovine, da odkrije to "barvo". Tako nekako. Zdaj bi rekel, da mi je všeč tisto zgodovinopisje, ki skuša obdobja ali sklope dogodkov, dogajanj, "opojmiti", konceptualizirati; ki se ne zadovolji z naštevanjem zaporedij in sklepanjem o vzrokih in posledicah linearno, ampak, ki oblikuje pojme, "barve" obdobij. Ker ta članek ni pisan z zanimanjem za zgodovino, se bom odpovedal navajanju primerov.

Druga zanimivost je, da je Michelet povsem "zakonito" s časom spremenil svoj pogled na srednji vek: najprej je bil to "lepi srednji vek", nato "mračni srednji vek", da bi se nato spet vrnil k svojim izhodiščnim občutjem te dobe. Le Goff je našel pri njem štiri različne, tudi nasprotne poglede na isto obdobje. Pogled na zgodovinska obdobja se torej celo pri istem zgodovinarju "zakonito" spreminja; ni dokončne resnice. Človek ima pravico spremeniti svoj nazor, si oporekati. Na pogled na preteklost vedno vpliva tudi pogled na sedanjost in obratno: pojmovanje preteklosti vpliva na videnje sedanjosti. Michelet je - po Le Goffu - "hkrati bral dve zgodovini, minulo zgodovino in sodobno zgodovino." (38) "Michelet je bolj kakor kdorkoli bral in pisal zgodovino preteklosti v luči zgodovine sedanjosti." (27) Te ugotovitve nas sproščajo pri ustvarjanju naših teorij. Te nikoli niso "zadnja in edina resnica". Drugi jih bodo prebrali, komentirali, dopolnili, kritizirali. Znanost je kolektivna dejavnost. Naj nas drugačni nazori, glasovi drugih, ne ovirajo, ampak spodbujajo. Stanje znanosti je nepopolno.

Tretja misel je povezana z vlogo teorije pri kvalitativnem raziskovanju (tudi o odnosu med kvantitativno in kvalitativno metodo ima Le Goff nekaj misli - v nadaljevanju). Kvalitativna metoda se med drugim odlikuje prav po tem, da je tesneje povezana s teoretiziranjem, saj se vsaka analiza gradiva zaključi s "poskusno teorijo". Če je zgodovinarju dovoljeno, da "oživlja" zgodovino, naj bo tudi nam dovoljeno, da oživimo lokaliteto, osebo, posameznika, odnose; da vnesemo v "opojmljenje" gradiva nekaj svoje imaginacije. "... za Micheleta je dokument, še zlasti pa arhivski dokument zgolj odskočna deska za domišljijo, sprožilec za vizijo." (24) Dokument je "poetiški spodbujevalec" (24) Tako daleč nam ni treba iti. Dosegli naj bi "srečno ravnovesje, plodno sodelovanje, med pravilno uporabljeno dokumentacijo in dobro utemeljeno imaginacijo." Zgodovinar ima "pravico do imaginacije". Dodajamo: tudi družboslovec in psiholog. V kvalitativni raziskavi skušamo na osnovi empiričnih drobcev, izjav, opazovanj rekonstruirati celoto, "oživiti" osebo, situacijo, ugotoviti pomen, jo izraziti s pojmom. Zgodovinar Michelet je, slikovito izraženo, "iztrgal mrliče grobovom, da bi jih 'prebudil', 'oživil'." Le Goff ga imenuje oživljavec. 

Četrtič. Prednost kvalitativnega raziskovanja je v generiranju teorij, ne toliko v njihovem preverjanju. Pri tem ima pomembno vlogo tudi intuicija. Ta zaničevana in zapostavljena "metoda" zasluži obzirnejšo in pazljivejšo obravnavo, lahko bi rekli rehabilitacijo. Prvega vtisa, prvega vzgiba ne gre zametavati. "Na zgodovinarja učinkuje moč vzdušja /v arhivu/..." "... se začenja z ustvarjalnim učinkovanjem svetega prostora v arhivskem depoju, še preden je besedilo prebrano." (24)

Peta vzporednica je povezana s pojmovanjem, da je raziskovalec raziskovalni instrument. To pomeni, da raziskovalec opiše svoje doživljanje ob raziskovanju. Ta opis se uporabi pri konceptualizaciji poskusne teorije. Drugače rečeno: empatija ni prepovedana. Zgodovinar Michelet je "iz Zgodovine Francije naredil avtobiografijo" (Le Goff, 51). Sam je zapisal: "Intimna metoda: poenostavljati, biografirati zgodovino, kakor da gre za človeka, zame." Le Goff dodaja: "Kakor je Flaubert dejal: Madame Bovary sem jaz...", tako naj bi kvalitativni raziskovalec prepoznal stične točke med gradivom, recimo med izjavami intervjuvanke, in svojim doživljanjem, samim sabo. To pomeni, da hkrati "vnaša sebe" v gradivo in se istočasno distancira od Drugega, razlikuje svoje doživljanje in doživljanje intervjuvanke.

* ... in najdem v franc. wikipediji: Jules Michelet, roj. 21. avg. 1798 v Parizu, umrl 9. feb. 1874 v Hyèresu; Glavno delo: Histoire de France (dela I in II [do 1270], 1833 ; del III [do smrti Karla V], 1837; del IV [za vlade Karla VI], 1840 ; del V [Karl VII], 1841del VI [“Louis XI in Téméraire”], 1844) 

Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology

Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.

Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.

Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Kode, kodiranje - kako naj se tega lotim - Codes, coding - how to manage this

"Kako najdemo kode", sprašuje kolegica. Če bi vprašala, kje jih najdemo, bi pikro odgovoril: v glavi. Enako piker odgovor na vprašanje "kako jih najdem", bi bil: tako, da pobrskamo v glavi. Naj bom resen in potrpežljiv.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.

Kodiranje: pregled

Selektivno kodiranje (selective coding)

Selektivno kodiranje sledi tematskemu, odprtemu in osnemu kodiranju. Včasih mine med prejšnjimi fazami in to kar precej časa, da se v raziskovalcu oblikuje misel, kaj je osrednja kategorija njegove raziskave. Spraševal sem se, zakaj je Strauss ta postopek imenoval "selektivno" ali "izbirno" kodiranje. Mislim si, da zato, ker je pri njem ključno to, da sledi odločitvi o tem, kaj je osrednja kategorija raziskave oziroma izboru ključne kategorije. V nadaljnjem postopku raziskovalec sistematično poveže podrejene kategorije (pojme) ali podkategorije s to nadrejeno kategorijo. Nekatere teh podkategorij je odkril že prej, zdaj pa se sistematično in kolikor mogoče izčrpno trudi odkriti še druge (Strauss, str. 69).


Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.


Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega  kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano. 


Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo. 
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987. 

Obrazec kodiranja (kodirna paradigma)

Obrazec kodiranja, kodirna paradigma (coding paradigm) je miselni pripomoček kodiranja, ki ga sestavljajo postavke ali vprašanja, ki si jih zastavimo z namenom, da bi čim bolj izčrpno ugotovili možne pomene ali vidike določenega pojma oziroma kategorije. Po Straussu sestavljajo ta obrazec POGOJI, POSLEDICE, INTERAKCIJE in STRATEGIJE. Na te vidike mislimo ves čas kodiranja, predvsem pa v okviru osnega kodiranja, ko se vrtimo okrog določene kategorije in skušamo najti njene različne pomene in opisati njene različne vidike. Vprašamo se:

- POGOJ česa je ta kategorija? Ali pa: Pod katerimi pogoji se ta kategorija pojavi? Primer: Pogoj česa je nadzor ali spremljanje varnosti pacienta? Možen odgovor: Je pogoj USPEŠNEGA zdravljenja. Pod katerimi pogoji se pojavi nadzor varnosti? Odgovor: je stalen, vendar intenziviran, če se oceni, da je TVEGANJE za bolnika veliko. Kaj vpliva na boljši ali slabši nadzor? Možni odgovori:  USPOSOBLJENOST sestre, delovna OBREMENJENOST, ZAHTEVNOST primera, KAKOVOST naprav, ORGANIZACIJA dela ipd. 
- Kaj so POSLEDICE te kategorije? Primer: Kaj so posledice pomanjkljivega nadzora varnosti? Kaj so posledice pretirano skrbnega nadzora? Kakšne so meje tolerance pri nadzoru varnosti? Možni odgovori: MOTNJE v zdravljenju, POSLABŠANJE bolezni, poslabšanje medsebojnih odnosov ipd.
- S katerimi drugimi kategorijami je dana kategorija v INTERAKCIJI? Primer: S katerimi drugimi kategorijami je v interakciji kategorija nadzora varnosti? Možni odgovori: s kategorijo OBREMENJENOSTI pri delu, s kategorijo MEDSEBOJNIH ODNOSOV v skupini; izvajalec nadzora je v interakciji Z BOLNIKOM, nadrejenim, sodelavci itd.
- Kakšne STRATEGIJE vključuje dana kategorija; kakšne strategije uporabljajo nosilci dane kategorije? Primer: Kakšne strategije uporabljajo izvajalci nadzora varnosti? Možen odgovor: definirajo KRITIČNE TOČKE in PRIORITETE (npr. enakomeren tok infuzije) in to nadzorujejo neprestano (na minuto, 3 minute ipd.).

Vidimo, da so nas ta vprašanja opozorila na celo vrsto novih vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko raziskujemo NADZOR VARNOSTI BOLNIKA. Strauss poudari dvoje: (1) ni dovolj, da ob posameznih izjavah na robu pripišemo kode, kar pomeni, da v izjavi (postavki) 'prepoznamo' indikator nekega pojma ali kategorije; pomisliti moramo na druge pojme, ki so povezani s to kategorijo; (2) pri razmišljanju o teh drugih pojmih se opiramo na kodirni obrazec, ki olajša in usmerja naše razmišljanje. Ta obrazec neprestano uporabljamo, tako da se vsadi v um kot aide memoire, spominski pripomoček.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987. 

Osno (aksialno) kodiranje

Odprto kodiranje nam je dalo pojme različnih ravni abstraktnosti, med njimi tudi posebno "močne" ali povedne pojme, to je, kategorije. Seveda ne vemo vnaprej, kateri pojmi so kategorije; glede tega ni nobenega mehaničnega pravila. Nekateri pojmi nam pač več povedo; se izkažejo za bolj uporabne za nadaljnjo gradnjo teorije. Tem pojmom se v nadaljevanju analize posvetimo bolj podrobno. To storimo z osnim kodiranjem. Pri osnem kodiranju se "vrtimo" okrog pojma-kategorije in iščemo njegove značilnosti. Prispodoba osnega kodiranje je vrtenje kolesa okrog osi. Os je pojem, napere (špice) pa povezujejo ta osrednji pojem z različnimi njegovimi značilnostmi.
A. Strauss (str. 64-68) razlikuje tri postopke osnega kodiranja: (1) iskanje značilnosti kategorije oziroma dimenzij kategorije, (2) postavljanje in preverjanje domnev (hipotez) o pogojih, posledicah, interakcijah in strategijah, ki so povezane s pojavom, ki ga označuje določena kategorija; (3) iskanje odnosov (relacij) dane kategorije z drugimi kategorijami.
(1) Iskanje dimenzij kategorije. V raziskavi "Scenariji preživetja" smo za kategorijo "zaznavanje (družbene) krize" našli naslednje dimenzije: trajanje krize (kako dolgo človek že občuti krizo), stopnjevanje krize (narašča, upada, stagnira), obseg krize (število potreb, ki jih ogrozi), globina krize (število potreb, ki se jim oseba odreče). - K tej točki, ali pa morda k samostojni, spada odkrivanje vrst ali podtipov kategorije. Strauss, ki je raziskoval delo sestre za intenzivno kardiološko rehabilitacijo, je pri osnem kodiranju kategorije "spremljanje (monitoring) klinične varnosti" ("monitoring" bi morda bolje prevedli z "opazovanje" ali "nadzor") odkril med drugim naslednje podkategorije: tehnično spremljanje, spremljanje (nadzor) spremljevalca, spremljanje (nadzor) z vizualno primerjavo s standardom, spremljanje (nadzor) čustvenega dela, stalno "lebdeče" spremljanje, spremljanje (nadzor) bolnikovega vedenja, spremljanje trajektorije (krivulje) poteka bolezni itd.
(2) Pogoji, posledice, interakcije, strategije. Pri "spremljanju (monitoring) klinične varnosti" se vprašamo: pod kakšnimi pogoji, v kakšnem primeru, bi intenzivirali spremljanje ali nadzor pacientove varnosti? Kateri pogoji nakazujejo povečano tveganje in potrebo po intenzivnejšem spremljanju? Kakšno je tveganje; kakšne so možne posledice pomanjkljivega spremljanja? "Pogoji, posledice, interakcije, strategije" so sestavine Straussove "kodirne paradigme", obrazca za iskanje primernih kod, to je, pojmov, ki se povezujejo z dano kategorijo.
(3) Odnosi z drugimi kategorijami. "Spremljanje (nadzor) klinične varnosti" se povezuje z drugimi vrstami zdravstvenih opravil ali nege: opravičevanje napak pri nadzoru, ocenjevanje tveganja, zagotavljanje varnosti, zagotavljanje udobja, spremljanje delovanja naprav, čustveno delo. Povezuje se z drugo "močno" kategorijo, to je, "trajektorija" ali potek bolezni: faze bolezni, prelomnice, odločitve, kratkoročne in dolgoročne naloge. 
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.                                                                                                                         

Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (3)

"Eksistencialne koordinate" ... "preuredijo čas in parametre identitete z refleksijo posameznega dogodka, ki kristalizira določen proces". Tako zapleteno in učenjakarsko, ne preveč posrečeno, piše C. Orona. Primerneje bi bilo reči, da gre za preobrat v doživljanju in razmišljanju oskrbovalca, za točko kristalizacije - zanimivo je, da Strauss in Corbinova prav ta izraz uporabita v raziskavi o urejanju vsakdanjega življenja s kronično boleznijo. "Prelomnica" - bi lepo ponašili. Taka prelomnica je nedvomno trenutek, ko prizadeti ne prepozna več svojega zakonca, otroka.
Drug tak abstrakten pojem so "spomini, ki imajo posledice" (memories of consequence). Tudi tu bi sam drugače poimenoval ravnanja, na katera misli avtorica. Gre za skupno spominjanje, s katerim skušajo svojci ohraniti identiteto prizadetega. Primernejša koda bi torej bila "ohranjanje identitete s spominjanjem". Za domače je boleče, ko vidijo, da se svojec nič več ne spomni skupnih dogodkov, ki so bili pomembni za oblikovanje njihove identitete, kot otrok, zakoncev ipd. Odmiranje identitete je tako do določene mere recipročen proces, ki prizadene tudi oskrbovalce. Zato se poslužujejo različnih načinov skupnega spominjanja: skupno pregledovanje albumov družinskih fotografij, skupnih potovanj, praznovanj. Ena od oskrbovalk pripoveduje:
"Peljala sem jo ven, veste, v kino. Ali pa sem ji brala ... in ona se je vrnila, pa spet izgubila, pa spet vrnila ... In potem me je poljubila in rekla: Oh, kako si dobra - kar je bilo skoraj tako kot nekoč. Prej je vedno tako storila."
Ni videti, da bi se prizadeti sam zavedal pomena teh obredov, pomembni so predvsem za oskrbovalce. Tem se v takih trenutkih zazdi, da je svojec tak kot nekoč, da je vse tako, kot je bilo. Na ta način ohranjajo občutek "normalnosti", hkrati pa se jim zdi, da je tak dogodek nekaj posebnega. Potem pa pride trenutek, ko oskrbovalec spozna, da prizadetemu svojcu tudi to ne pomaga več, da bi se česa spomnil. Ne pride do srečnega trenutka, ko bi se spomnila oba in oba to vedela - ne pride do "vzajemne validacije" spomina.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.   

Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (2)

Celia Orona opisuje, kako je vrstico za vrstico kodirala zapise intervjujev. "Čeprav je kodiranje včasih vznemirljivo, posebno v trenutkih, ko se ti kaj posveti, ko kaj odkriješ, je vendarle dolgočasno in vzame veliko časa. Vendar pa je nujno." Najprej je vrstico za vrstico kodirala, da je dobila prvi vtis o gradivu, nato pa se je vrnila na začetek in kodirala počasi in premišljeno, da bi preverila prve vtise in da bi oblikovala bolj abstraktne pojme. V naslednjem primeru so kode podčrtane besede v izjavah svojcev:
To se je dogajalo v tistem času, ko nihče ne gre ven na dvorišče...
V začetku...
Kasneje je bilo še mnogo hujše.
Kdo pa je pred enajstimi leti sploh slišal za Alzheimerjevo bolezen.
Vse bolj je postajal odvisen od mene.
Prej ni bil nikoli tak.
Vedno je imela rada kavo.
Celo, ko imaš prost dan, vedno gledaš na uro.
V vseh teh izjavah je omenjen čas. Ko je šla drugič skozi kode, je pripisala bolj abstraktno kodo "časovnost" (temporalnost) - z drugo barvo, da se je razlikovala od prejšnjih, manj abstraktnih. Pojem časovnosti je potem postal eden osrednjih pojmov njene disertacije, ki jo je naslovila ČASOVNOST IN IZGUBA IDENTITETE. Vse se je vrtelo okrog primerjave med tem, kakšen je bil človek prej in kakšen potem.
Ob tem sem se spomnil raziskave, ki sva jo opravila s kolegico Sanjo Kaube o ljudeh, ki so jim po operaciji debelega črevesa naredili stomo in vstavili vrečko za iztrebljanje. Tudi tu se je v vseh intervjujih pojavljala časovna dimenzija. Govorili so stanju pred operacijo in po njej in opisovali celotno svoje življenje, kar je pomenilo, da je imel ta poseg zanje bistven eksistencialni pomen.
Eden drugih pojmov Celie Orona je pojem: "zgodnja znamenja bolezni" ali "vznemirljiva znamenja". Žena opisuje: "Nenadoma ga ni več zanimala glasba, ki je bila prej pomemben del njegovega življenja. Vedela sem, da je nekaj narobe." Raziskovalka je take izjave kodirala s kodo "vznemirljiva znamenja" in jo definirala kot "nenavadna vedenja, ki so povzročila nelagodje svojca-oskrbovalca." Ob tem je postala pozorna na izjave, s katerimi so bolniki sami pojasnjevali svoja dejanja ("Veliko dela imam in nimam časa") ali pa so si jih pojasnjevali njihovi svojci ("Najbrž ima težave pri prilagajanju na upokojitev"). Ko so ženo sosedje spraševali, kako to, da njen mož tako počasi, zamišljeno hodi, je pojasnjevala, da je imel neko operacijo na stopalu, kar je bilo res, ni pa bil to resnični vzrok njegove upočasnjenosti. Nadaljnje slabšanje stanja je pokazalo, da so bila ta pojasnjevanja ali opravičevanja napačna. Raziskovalka jih je poimenovala "napačna pripisovanja" (misattributions). Vprašala se je, kakšno funkcijo imajo, zakaj se pojavljajo. S temi pojasnili so se svojci pomirili. Zdelo se je, da prizadeti svojec še vedno tudi sam razmišlja in si razumno pojasnjuje svoje nenavadno vedenje. Prav tako so oni sami našli razumna pojasnila v trenutnih življenjskih okoliščinah. Skupni imenovalec teh neustreznih opravičevanj je raziskovalka videla v težnji svojcev po "normalizaciji". Hoteli so reči, da spremembe, ki jih vidijo pri svojcih, niso nič nenormalnega; da so v okviru vsakdanjih razpoloženjskih odklonov. To je prav tako "močan" pojem, ki nam pomaga k uvidu v dogajanje. Za tem pa je prišel trenutek, ko oskrbovalec ni mogel več zanikati, da je s svojcem nekaj narobe. Svojec je prevečkrat in prehudo prekoračil okvire svojega običajnega vedenja in svoje identitete - postajal je preveč drugačen. "Vedela sem, da je nekaj narobe." Nekaj je bilo treba ukreniti, poiskati razlago, pomoč. To je točka "mobilizacije". Začne se pot skozi zdravstveni sistem, kar privede do "diagnoze" (tedaj je neki zdravnik postavil napačno diagnozo "sifilis"). Svojec je dobil nalepko; vzrok njegove spremembe je pojasnjen, vedenje je na neki način upravičeno, legitimno - "legitimiranje vedenja". Sledi "zmanjšanje negotovosti". Oskrbovalec zagleda preteklost in prihodnost, svojo in svojca, zagleda svojo in njegovo identiteto v drugi luči. Pride do "rekonstrukcije eksistencialnih koordinat". 
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.  

Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (1)

V nadaljevanju povzemam primer dobre konceptualizacije v raziskavi med svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo, ki jo je izvedla doktorska študentka Anselma Straussa (enega od avtorjev "grounded theory"), Celia Orona.
Za razumevanje pristopa v okviru te metode je najprej zanimiv opis, kako je avtorica sploh prišla do svoje teme in formulacije problema. Leta 1985 je kot doktorska študentka sociologije sodelovala kot članica tima v dnevnem zdravstvenem centru za telesno in duševno prizadete starejše. Starejše so dvakrat na teden pripeljali svojci. Avtorica je pomagala osebju pri skrbi za te starejše: pomagala je pri jedi, pri premikanju z vozički, vodenju vaj, iger ipd. Programu se je priključila z mislijo na to, da bi dobila temo in snov za svojo disertacijo. Vedela je samo to, da naj bi bila disertacija o starih. Že kmalu po prihodu jo je starejša ženska, ki se je predstavila za Rose in ki jo je avtorica imela za prostovoljko, povabila, da jo predstavi drugim in vprašala, če ve, kje je gradivo za ročna dela. Kmalu se je izkazalo, da je gospa Rose ena od pacientk v srednji fazi razvoja Alzheimerjeve bolezni in avtorica je v naslednjih tednih lahko samo nemočno opazovala nadaljnje slabšanje njenega stanja. O tej bolezni se takrat še ni veliko vedelo. Avtorica je kmalu opazila, da so tudi drugi starejši zelo verjetno žrtve te bolezni. Z njimi se je ukvarjala vsak dan in se zvečer izčrpana vračala domov. Spraševala se je, kako se šele počutijo svojci starejših, ki so z njimi dan in noč in ki se zavedajo, da se stanje njihovega svojca lahko samo še poslabša, na koncu pa bodo pristali v domu. Branje literature jo je utrdilo v njenih predvidevanjih in vse bolj se je spraševala, kako svojci obvladujejo ta položaj, kaj počnejo doma s prizadetim; kako razmišljajo o tem, da bi dali svojca v dom. Zdelo se ji je, da bi za disertacijo lahko obdelala proces odločanja svojcev oseb z Alzheimerjevo boleznijo. 
Izvedla je poglobljene intervjuje v trajanju od 2-4 ur z 10 svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo na njihovem domu (razen pri dveh osebah). Intervjuvani so bili stari od 34 do 74 let, iz različnih družbenih okolij. Poleg tega so bili upoštevani zapisi tedenskih timskih obravnav posameznih primerov na kliniki in 10-tedensko opazovanje z udeležbo na dveh dnevnih  zdravstvenih centrih za odrasle. Analiza je bila izvedena v skladu z metodologijo utemeljene teorije po Glasserju in Straussu.
Že prva ženska, ki je dala moža v dom, je odgovorila: "Odločitev? Odločitev? Saj se nisem nič odločila. Saj nisem imela izbire. Ko pride čas, veš. Tako kot kadar se zaljubiš." Nekje v ozadju se je avtorici poblisnil uvid, kaj bi lahko bila prava tema njenega raziskovanja. Kljub temu je avtorica nadaljevala z intervjuji z istim vprašanjem o odločanju. Posnetke treh intervjujev je prepisala in začela kodirati. Vendar z izidom ni bila zadovoljna. Ni bilo nobenega "procesa odločanja". Človek, kakršnega so poznali in živeli z njim, mož, mati, žena, je počasi izgineval in nazadnje izginil - ni bil več ista oseba. V dom so dali "tujca". Proces odločanja ni bil tema, ki bi jo vsebovalo njeno gradivo. Osrednja tema teh intervjujev je bila izguba identitete osebe z Alzheimerjevo boleznijo. Tako je avtorica med kodiranjem odkrila pravo temo svoje disertacije.
To hočem povedati v skladu z avtorico. Kvalitativna analiza ni nekaj mehaničnega. Je miselno delo; občutljivo moraš prisluhniti sam sebi in drugim; posvetiti se ti mora, kaj je bistveno, kaj "preseva" skozi gradivo. Pri kvalitativnem raziskovanju ne slediš mehanično vnaprej zastavljenemu problemu. Problem iščeš, tako kot iščeš osnovne pojmovne kategorije.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256. 

KODIRANJE = KONCEPTUALIZACIJA

Konceptualizacija je ustvarjanje pojmov iz empiričnih zapisov (izjav, povedi, opažanj).
Kodiranje je tehnika, s pomočjo katere ustvarjamo pojme različnih ravni abstraktnosti in različno pomembne za končni smoter raziskave, ki je oblikovanje prizemljene in utemeljene teorije (grounded theory) o določenem izseku družbene stvarnosti.
Vrnimo se k zapisu intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (zapis Odprto kodiranje, 17.3.12).
Človek, ki je postavljen pred nalogo, da kodira ta (ali podoben) zapis, sprva ne ve, kaj se od njega pričakuje; čemu naj ob rob pripisuje kode - besede, ki naj označujejo dele besedila; kaj naj si misli o besedilu; kaj pravzaprav se pričakuje od njega. Nekateri brez posebnega razmišljanja pripisujejo besede, ki jim pridejo na um, nekako po metodi prostega asociiranja, z namenom, da se rešijo naloge, ki ji ne vidijo pravega smisla. Drugi vzamejo zapis kot mnenje študentke o njeni praksi, o tem, kako dobra je. Skušajo razbrati, ali je njeno mnenje o praksi pozitivno ali negativno; ali meni, da je praksa dobra ali slaba; se je dobro počutila ali ne; ji je koristila ali ne. Skušajo oceniti prakso. V najboljšem primeru nastane na koncu nekakšen seznam plusov in minusov, pozitivnih in negativnih značilnosti prakse, prednosti in pomanjkljivosti. To ni neuporaben rezultat analize intervjuja. Ni pa tisto, kar naj bi bil rezultat kvalitativne analize. Tretji, ti so na vseh praktičnih strokovnih področjih (negi, soc. delu, pedagogiki) redki, skušajo razumeti, kaj se pri praksi dogaja. Skušajo razumeti, kateri procesi potekajo: kako študentka doživlja prakso; kaj se dogaja v njenem umu; kako se spreminja njen odnos do dela, ki ga opravlja, do poklica; kaj se dogaja na učni bazi, med sodelavkami; kako se študentka vživlja v novo okolje. Ko bodo skušali odgovoriti na ta vprašanja, ne bodo mogli samo ponoviti, kar je študentka izjavila, ampak bodo morali - da ne bi stopicali na mestu in se vrteli v krogu - v njenih izjavah videti nekaj več. Ne bo dovolj, če bodo v izjavi "pogovarjamo se o praksi" videli samo "pogovor o praksi". To ne pove nič novega, ničesar ne doda prvotni izjavi. Kodirati bodo morali, na primer, "sodelovanje". To je že boljše. Še boljše bi bilo, če bi kodirali "pogled na prakso", "obravnavanje prakse", ali kot smo že namignili, "refleksija prakse". To je pravi pojem, kategorija. Pove nam, da praksa poteka tako, da na tak ali drugačen način praktikantke druga drugi kažejo zrcalo ob praktičnemu delu; se kot igralec ali plesalec na vaji vidijo v zrcalu, ki je v tem primeru opazovanje in mnenje drugih o istem delu. Tak pojem poveže naše razmišljanje z obstoječo teorijo; odpre nam pot do drugih razmišljanj o isti stvari. Znanstvenika Argyris in Schon sta, na primer, objavila knjigo o refleksivni praksi - Reflexive Practitioner.
Pri negi nas ne zanima teorija ampak praksa, boste rekli. Teorija vodi do prakse; njen končni namen v zdravstveni negi je izboljšanje prakse. Z boljšim razumevanje tega, kar se med prakso dogaja, jo bomo lahko izboljšali. Če bi tistega, ki je naredil seznam pozitivnih in negativnih plati prakse, vprašali, zakaj je nekaj ocenil pozitivno in drugo negativno, bi moral teoretizirati, to je, pojasniti, kako, na kakšen način, po kakšnem mehanizmu, značilnost, ki jo je ocenil kot pozitivno, prispeva h končni uspešni praksi - in enako za negativno značilnost, kako ogroža doseganje ciljev dobre prakse. Da bi bilo to teoretiziranje prepričljivo, bi se moral opreti na empirično dobljene izjave in opažanja, skratka, moral bi izvesti konceptualizacijo.