Simbolni interakcionizem

Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi. 

Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije. 

Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov. 

1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije

2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.

Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene. 
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem. 
Šolska svetovalka: To je družinski problem. 
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.

3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.

Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij): 

Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.

Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.

Od zamisli do raziskovalnega poročila --- From the Idea to the Research Report

Opažam, da tudi tisti, ki se poklicno ukvarjajo z metodologijo, še posebej s kvalitativno, ne poznajo knjige, za katero bi bilo dobro, ko bi jo vsaj informativno poznali. V njej je namreč objavljenih več člankov slovenskih raziskovalcev, ki uporabljajo kvalitativno metodologijo. V njihovo opravičilo je pač treba reči, da ni čudno, da je ne poznajo, saj ni bila posebej oglaševana, je pa vsaj v treh pogledih prikrajšana pri uveljavljanju: prvič, ni v slovenščini ampak pretežno v nemščini in nekaj v angleščini, drugič, ni izšla v Sloveniji, in tretjič, obravnava raziskovanje na področju socialnega dela, ki ga pripadniki drugih ved in strok sistematično spregledujejo, čeprav se je v njegovem okviru zadnjih desetletjih razvila kar plodna kvalitativna raziskovalna dejavnost. Knjiga je izšla že leta 2006 in kaže, da bo neopažena utonila v pozabo. Mislim, da to ne bi bilo ne pravično ne koristno.

Gre za delo, nastalo pod uredništvom Vita Flakerja (FSD) in Toma Schmida (strokovna visoka šola St. Pölten, oddelek za socialno delo) z naslovom Von der Idee zur Forschungsarbeit: Forschen in Sozialarbeit und Sozialwissenschaft (Od zamisli do raziskave - raziskovanje v socialnem delu in družbenih vedah) v zbirki Böhlau Studien Bűcher založbe družboslovne in humanistične literature Böhlau Verlag (Dunaj, Köln, Weimar).
Knjiga je zbornik metodoloških člankov slovenskih in nemškoavstrijskih avtorjev, slovenskih s Fakultete za socialno delo v Ljubljani in avstrijskih s strokovne visoke šole v St. Pöltnu. Razdeljena je na tri dele. Prvi del nosi naslov "osnove", drugi v naslovu napoveduje "teoretične članke o pridobivanju znanja" in tretji obravnava "raziskovalna orodja". Tem trem delom sledita še malce puntarsko naslovljeni "kontrapunkt" in dodatek s komentirano literaturo za nadaljnje branje.
Slovenci smo prispevali slabo tretjino člankov. Vito Flaker kot sourednik - poleg uvodnika, ki ga je napisal skupaj s Tomom Schmidom - razpravlja (v angleščini) o socialnem delu kot vedi o ravnanju, seveda naklonjeno kot o naraščajniški vedi (in the praise of a minor profession). Darja Zaviršek piše o etnografskem raziskovanju kot viru kritične vednosti v socialnem delu in drugih pomagajočih strokah. Vera Grebenc je prispevala članek o ocenjevanju potreb v skupnosti z vidika skupnosti samih (what communities can tell us).  Bogdan Lešnik razglablja o umetnosti opisovanja. Mojca Urek kot strokovnjakinja za biografsko metodo piše o narativnih metodah v družboslovnem raziskovanju (angl.), Nino Rode pa o statistiki za socialne delavce. Sam sem se kar na široko razpisal o akcijskem raziskovanju, ki ga imam za paradigmatično raziskovalno metodo v socialnem delu kot vedi o praktičnem ravnanju (prevedeno v angleščino).
Knjiga je debela, obsega preko 550 strani. V naslednjih zapisih bom predstavil posamezne prispevke, začenši s slovenskimi avtorji.
Vir:
Vito Flaker, Tom Schmid. 2006. Von der Idee zur Forschungsarbeit: Forschen in Sozialarbeit und Sozialwissenschaft. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (8): akcijsko raziskovanje - Notes to the book Qualitative... (8): action research

Zadnji članek zbornika o kvalitativnem raziskovanju v interdisciplinarni perspektivi je prispeval Frane Adam, ki je akcijsko raziskovanje tematiziral že v svoji doktorski disertaciji in ga že tedaj povezal s kvalitativnim raziskovanjem. Pričujoči članek temelji, kot v opombi pove avtor, na že objavljenem članku iz leta 1992, a bo kar držalo, da je še vedno aktualen. Vedno je namreč koristno, če ta raziskovalni pristop, v okviru katerega obstaja veliko različic, pogledamo z nove teoretične ali epistemološke perspektive, saj smo praktični metodologi navadno preveč zaposleni s tehnikalijami in pozabljamo na širše pomenske vidike in osmislitev tehnik. Ker sva s Frankom tako rekoč od vsega začetka uveljavljanja AR pri nas vsaj oddaljena sodelavca ali sorazmišljujoča, je vsako njegovo razmišljanje o tej temi zame zanimivo in vznemirljivo. Tako se ne bom mogel izogniti bolj osebnemu pristopu. Že prvi stavek zadene ob struno. "Ena od opredelitev akcijskega raziskovanja bi lahko izhajala iz radikalne oblike opazovanja z udeležbo. Gre za primere, ko se pasivna udeležba prelevi v iskanje novih organizacijskih rešitev in načrtovanje sprememb na podlagi sodelovanja z zainteresiranimi akterji v okolju, ki ga raziskovalec opazuje." (Adam, 2012, str. 177) V svojih skriptih o metodologiji raziskovanja sem med vrstami opazovanj glede na stopnjo in vrsto aktivnosti opazovalca kot eno od možnosti navedel "opazovanja, pri katerih se opazovalec vključi v skupino in skuša s položaja člana namerno in zavestno vplivati na spreminjanje posameznih vidikov življenja v skupini ali celo bistvenih potez njene kulture, tako da si pridobiva somišljenike in 'soborce' in se zaplete tudi v konflikt z nasprotniki (opazovalec-aktivist)" (Mesec, 1995, 2009: str. 168). Ta trditev se opira na moje izkušnje pri akcijskoraziskovalnem delu s taborniki, kjer se je dogajalo prav to: nismo bili samo pasivni opazovalci, ampak smo skušali vplivati na spreminjanje organizacije, pri čemer smo med člani organizacije imeli tako pristaše kot nasprotnike. Nismo pa jasno definirali teh fluidnih zavezništev kot akcijskoraziskovalne skupine. Prav na osnovi izkušnje z bolj ali manj prijaznim "vnašanjem demokracije od zunaj" po okusu aktivističnih raziskovalcev in samorefleksije tega dogajanja, sem tudi prišel do uvida o značaju akcijskoraziskovalne skupine, kakršnega zdaj teoretsko podkrepljeno opisuje Adam. 
Ključnega pomena je uvid, ki izhaja iz sistemske teorije (H. Willke), "da je v samoreferenčne sisteme mogoče intervenirati samo indirektno, s tem da se jih spodbudi k bolj refleksivnemu opazovanju (in krmiljenju) njihovih učinkov na učinke okolja (konteksta)" (ibid. str. 178). Drži tudi - in v primeri z naivnimi začetnimi poskusi AR pri nas je to bistven konceptualni napredek - "da gre pri akcijskem raziskovanju za interakcijo med ekspertnim in klientnim sistemom" in da je "akcijskoraziskovalna skupina sestavljena iz predstavnikov obeh sistemov" (ibid. str. 178). V nadaljevanju Adam konceptualizira AR-skupino kot posredniško, "interpenetracijsko območje (cono) med ekspertnim in klientnim sistemom". Naslednji poudarek se nanaša na avtonomijo obeh sistemov: "interpenetracija ne postavlja pod vprašaj avtonomije in samoselekcije enega ali drugega sistema" (ibid., str. 179). To poudarjam, ker sem svoj čas našim posegom v delovanje taborniške organizacije očital prav to, da smo samovoljno in z zgolj formalnim pokritjem v imenu višjih ciljev posegli v avtonomijo organizacije. To pa vodi še do tretjega poudarka, namreč, da sta tako klientski kot ekspertni del AR-skupine odgovorna vsak svojemu 'domicilnemu' sistemu, eksperti znanosti ali znanstveni skupnosti, klienti svoji organizaciji oziroma širšemu sistemu. Vse to sem - ne sicer v jeziku sistemske teorije pa vendar povsem skladno z gornjimi poudarki - opisal v svojem zadnjem članku o AR (Mesec, 2006), zato me čudi, da je Adam v mojem članku iz leta 1990 prebral, da pojmujem AR kot nekakšno emocionalno, "divje" samoraziskovanje. Res je, da tam omenjam samoraziskovanje a le kot do absurda zvedeno različico med vrstami AR in jo kot tako problematiziram. 

Viri:
ADAM, F. 2012. Ekspertna in participativna dimenzija akcijskega raziskovanja v luči sistemske teorije. V: Adam, F. idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
MESEC, Blaž, RAPE, Tamara (ur.), RIHTER, Liljana (ur.). Načrtovanje raziskave : študijsko gradivo za interno uporabo, Metodologija raziskovanja v socialnem delu 1. Ljubljana: Univ. v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, 2009. 287 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 3221349] 
MESEC, Blaž. Action research. V: FLAKER, Vito (ur.), SCHMID, Tom (ur.). Von der Idee zur Forschungsarbeit : Forschen in Sozialarbeit un Sozialwissenschaft, (Böhlau Studienbücher BSB). Wien: Böhlau Verlag, Herbst 2006, str. 191-222. [COBISS.SI-ID 2622053] 
MESEC, Blaž. Model akcijskega raziskovanja. Soc. delo, 33, št. 1 (1994), str. 3-16. [COBISS.SI-ID 299613] 
MESEC, Blaž. Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aktivizmom. Soc. delo, 1993, let. 32, št. 1/2, str. [61]-90. [COBISS.SI-ID 73454336] 
MESEC, Blaž. Vrste akcijskih raziskav. Soc. delo, 1988, let. 27, št. 2, str. 93-102. [COBISS.SI-ID 8723970] 
MESEC, Blaž. Akcijsko raziskovanje med navdušenjem in dvomom. V: CERAR, Marjeta (ur.), MARENTIČ-POŽARNIK, Barica (ur.). Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževanju : zbornik kolokvija, [Ljubljana, 9. november 1989]. Ljubljana: Slovensko društvo pedagogov, 1990. [COBISS.SI-ID 3301221] 
MESEC, Blaž. Metodologija raziskovanja v socialnem delu I : študijsko gradivo : (osnutek - samo za študente VŠSD). Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1995. 201 str. [COBISS.SI-ID2953573] 

Študija primera in akcijska raziskava

Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobni oziroma ali se dopolnjujeta?

Kakšen je odnos med tema dvema metodama? Vprašanje je sitno, ker ne vidim, kakšen naj bi bil njegov pomen. Naj poskusim. 
Konkretna akcijska raziskava je lahko predmet raziskovanja; v tem primeru bi bila to študija enega primera akcijske raziskave - metodološka raziskava poteka akcijske raziskave bodisi z namenom, da se poučimo, kako poteka akcijska raziskava, ali pa z namenom evalvacije, to je, da ocenimo, ali je konkretna raziskava res akcijska in kako dobro ustreza kriterijem akcijske raziskave. Nedavno tega sem tu predstavil akcijsko raziskavo o učencih z učnimi težavami. Vprašal sem se, ali je bila to v resnici akcijska raziskava. Na osnovi njenega opisa sem sklenil, da je bila zgledna akcijska raziskava. Lahko pa se ne bi zadovoljil z opisom, ampak bi se lotil podrobnega raziskovanja, kako je bila izvedena. V tem primeru bi bila to študija primera konkretne akcijske raziskave o učencih z učnimi težavami. 
Katerakoli akcijska raziskava lahko vključuje eno ali več študij posameznih primerov. V omenjenem primeru bi lahko delo z vsakim od obravnavanih učencev z učnimi težavami izvedli kot študijo primera, to delo proučili in opisali posebej. Tedaj bi bila akcijska raziskava sestavljena iz niza študij primerov in obravnavanja teh raziskavic v akcijskoraziskovalni skupini.
V študiji primera je "primer" lahko posameznik, skupina (in interakcija v njej) ali skupnost oziroma organizacija kot celota v svojem delovanju, torej tudi delo akcijskoraziskovalne skupine. V akcijski raziskavi lahko uporabimo različne metode zbiranja empiričnega gradiva, med njimi tudi študijo primera.
To so bili primeri, ko ena metoda vključuje drugo. Ali sta študija primera in akcijska raziskava neodvisni metodi? Če v obliki študije primera analizirate učne navade konkretnega učenca, ni treba, da bi bilo to kakor koli povezano s kako akcijsko raziskavo. Nasprotno pa je akcijska raziskava vedno samoraziskava delovanja konkretne skupine med delovanjem in situ. Je torej hkrati tudi študija primera.

Povezava kvantitativnih in kvalitativnih raziskav

Metodologija kot veda o načinih (družboslovnega) raziskovanja se deli na tri sloje glede na naraščajočo ali pojemajočo splošnost njenih problemov: najbolj splošna so epistemološka ali občemetodološka vprašanja, kot npr. ali je za proučevanje človeških zadev primerna naravoslovna metoda, ali pa bi morali glede na to, da je človek zavestno bitje, ki osmišlja sebe in svet, uporabiti druge metode. Na drugi ravni proučuje metodologija različne splošne metode, kot so opazovanje, spraševanje, eksperiment, etnografijo, akcijsko raziskovanje ipd. Na tretji ravni proučuje praktično načrtovanje raziskav, raziskovalne tehnike, instrumente ipd. O odnosu med kvalitativnim in kvantitativnim raziskovanjem je mogoče razpravljati na vseh teh treh ravneh. Na občemetodološki ravni se vprašanje odnosa med njima ustrezneje preimenuje v vprašanje o odnosu med objektivističnim oziroma pozitivističnim naravoslovnim pristopom na eni strani in interpretativnim pristopom na drugi strani. Na ravni splošnih metod in na ravni tehnik pa na odnos med postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvantitativne podatke, in postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvalitativne podatke.

Če sodimo, da je edino "znanstveno", če v družboslovju uporabljamo naravoslovne metode, ki uporabljajo merjenje pojavov in stremijo k matematičnemu idealu "ekzaktnosti", bomo kvalitativnim metodam odrejali podrejen položaj v okviru objektivističnega kvantitativnega raziskovalnega načrta. Če sodimo, da je za proučevanje družbe in človeka, zaradi njegove zavestne, osmišljajoče narave, primerna interpretativna metoda, in da ugotavljanje kvalitet (variabel) predhodi njihovemu merjenju, bomo kvantitativne metode umestili v širši okvir kvalitativne raziskave. Lahko pa tudi dopuščamo, da ima vsaka od obeh splošnih metodologij "svoj prav" in imamo raziskovanje obeh vrst za enako "znanstveno". To pomeni, da ne izključujemo ne ene ne druge metode, pač pa jima v okviru konkretnih raziskovalnih načrtov odrejamo njihovo mesto: enkrat bo kvalitativna raziskava podrejena kvantitativni, bo njeno dopolnilo; drugič ji bo nadrejena in bo kvantitativna dopolnilo kvalitativne; tretjič bosta obe vrsti raziskav potekali neodvisno druga od druge a povezano, ukvarjajoč se z istim področjem ali problemom. 

Primer odnosa prve vrste je kvantitativna anketna raziskava, pri kateri najprej izvedemo kvalitativno raziskavo. Intervjuvamo manjše število oseb, te intervjuje kvalitativno analiziramo, da bi ugotovili, katere variable se sploh pojavljajo v odnosu do določenega problema. Na tej osnovi sestavimo standardiziran vprašalnik, s katerim zberemo podatke na reprezentativnem vzorcu populacije, jih kvantitativno analiziramo in ugotovitve posplošimo. Nejasnosti, nenavadnosti in protislovja v podatkih pojasnimo tako, da izvedemo kvalitativno raziskavo, v kateri podrobneje sprašujemo teoretično izbran vzorec oseb, pri katerih se nadejamo dobiti osnovo za pojasnitev "nenavadnih" ali nepričakovanih podatkov. 

Primer kvalitativne raziskave, ki vključuje kvantitativno, je akcijska raziskava. Ta predstavlja širok kvalitativni okvir, znotraj katerega lahko pripravimo in izvedemo povsem standardizirano kvantitativno povpraševanje. Njegove rezultate pa obravnavamo v akcijskoraziskovalni skupini, jih interpretiramo in te interpretacije kvalitativno analiziramo.

Povsem lahko si predstavljamo, da bi v raziskavi o tem, kako pacienti-mladostniki uporabljajo prostor v bolnišnici, izvedli opazovanje, opisali načine uporabe prostora in jih kvalitativno interpretirali, hkrati pa bi izvedli standardizirano anketo, ki bi dala kvantitativne podatke, ki bi jim sledila kvantitativna analiza.

V zadnjem času se vse bolj uveljavlja pragmatičen pogled na odnos med kvalitativnim in kvantitativnim pristopom, stari metodološki spor o tem, kateri pristop je ustreznejši, pa se je pomaknil v ozadje. V znanosti so dobrodošle vse ugotovitve in interpretacije, ki osvetljujejo dani problem. 

Odločilna za "enakopravno" vlogo kvalitativnega pristopa in njegovo nadrejeno, podrejeno ali prirejeno uporabo glede na naravo problema, je skrb za izdelavo kriterijev "znanstvenosti" in spoštovanje teh kriterijev. 

Opombe k pregledu... (3): Kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini

Po daljšem premoru, ki si ga lahko privošči le upokojenec (in je s tem treba računati), nadaljujem opombe k zborniku F. Adama i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi s člankom Danice Rotar Pavlič, Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. Članek je zame poučen, saj doslej nisem nič vedel o kvalitativnem raziskovanju v medicini pri nas, čeprav sem se tega področja dotaknil v več kot eni svojih kvalitativnih raziskav oziroma prispevkov v okviru raziskav na tem področju (gl. spodaj). Naj za trenutek preskočim prvi odstavek o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini, k čemur se bom vrnil kasneje, in povzamem pregled raziskav. 

V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.

Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.

Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.

Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.

Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):

MESEC, Blaž (z vključitvijo prispevkov Franka Adama in Darke Poďmenik). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Stritih, B., Kos, A., Adam, F., Podmenik, D. (1977) Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki - Rakitna: akcijskoraziskovalna naloga - socialnoterapevtska kolonija. Sociološke raziskave v zdravstvu. Repovž, D. 8ured.). Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo. idr. (v COBISS pod imeni urednikov)

MESEC, Blaž. "Dan na psihiatriji": primer kvalitativne analize. Soc. delo, 1994, let. 33, št. 6, str. 463-474. [COBISS.SI-ID 548701] 

MESEC, Blaž, KAUBE, Sanja. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni : poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo, april-avgust 2001, let. 40, št. 2-4, str. 159-180. [COBISS.SI-ID 406629] 

Morda bi kazalo v bibliografiji članka navesti tudi do zdaj še vedno edini slovenski učbenik kvalitativnega raziskovanja (ne v medicini, v socialnem delu), če je, seveda, kakor koli relevanten:

MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472] 

Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (2)

Nadaljujem z opombami k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas v poglavju Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012). V tem poglavju je navedeno, da se je "v osemdesetih letih uporaba kvalitativnih metod razširila na druge slovenske ustanove" (poleg ISF), med drugimi je omenjena tudi nekdanja Višja šola za socialno delo (VŠSD). Naj navedem raziskave, ki so bile izvedene v okviru te ustanove, še posebej se mi zdi to smiselno zato, ker se neposredno navezujejo na omenjeni pionirski projekt socialnoterapevtskih kolonij za otroke. V letih 1980 in 1981 sta bili na VŠSD izvedeni raziskavi Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok in Prostovoljno socialno delo. Nosilec obeh je bil Bernard Stritih. Pri prvi je sodelovalo še devet, pri drugi pa poleg nosilca še šest drugih sodelavcev, učiteljev VŠSD. (Iz zapisa v COBISSU pri raziskavi Prostovoljno socialno delo to ni razvidno, zapis je pomanjkljiv; natančnejši so podatki v Pregledu raziskovalnega dela 1969-2010, ki ga je izdala Fakulteta za socialno delo.) Po omenjenem Pregledu povzemam povzetke obeh raziskav.


Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. "Raziskava je konceptualno in metodološko nadaljevanje akcijskoraziskovalnih projektov o prostovoljnem preventivnem in terapevtskem delu z mladino (izvedenih v okviru Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) ... V empiričnem delu sta opisani dve akciji: delo v okviru taborniške organizacije v mestnem predelu in osnovni šoli in delo z otroki na igralnih površinah v mestni krajevni skupnosti. ... (v poročilu o delu s taborniki) "so na podlagi dnevniških zapiskov opazovanja z udeležbo opisane značilnosti krajevne taborniške enote pred prihodom skupine strokovnjakov in prostovoljcev in skupinsko dinamične zančilnosti priprav na letno taborjenje. Poročilo o igralnih dejavnostih v krajevni skupnosti vpelje opis družbenega konteksta, vrednot, ki usmerjajo tako delo in možnosti iniciativnih skupin občanov v obstoječem družbenem sistemu. Sledijo opis in analiza igralnih dejavnosti otrok in študentov v okviru njihove študijske prakse in opis vloge socialnega delavca v osnovni šoli." (Kunič, 2011: str. 33)


Prostovoljno socialno delo. Tudi ta raziskava je po samorazumevanju raziskovalcev nadaljevanje raziskav o socialnoterapevtskem delu z otroki (Terapevtska kolonija na Rakitni, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok). Njen namen je bil razviti metodične postopke in organizacijske modele prostovoljnega dela z otroki v različnih družbenih okoljih. Raziskovalno poročilo vsebuje poročila o delu s taborniki v okviru OŠ Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju in taborniškem odredu Črni mrav v Ljubljani, in delo z otroki v prostem času v osnovni šoli in krajevni skupnosti Urške Zatler v Ljubljani in teoretsko refleksijo tega dela. ... Uporabljeni so bili pristop akcijskega raziskovanja in kvalitativne metode raziskovanja, kot so opazovanje z udeležbo, analiza dnevnikov, analiza organizacijskih dokumentov ... individualni in skupinski pogovori z otroki, prostovoljnimi sodelavci in drugimi udeleženci. ... Raziskava je prispevala spoznanja, uporabna za usmerjanje pomoči s socialnim delom sploh, za skupnostno socialno delo in skupinsko socialno delo pri delu z otroki in mladino v vsakdanjih okoljih v prostem času." (Kunič 2011: str. 37) 


Navedel sem samo dve raziskavi, ki se neposredno navezujeta na rakitniško, ne pa tudi nadaljnjih. Temeljitejši zgodovinski pregled (vsaj za obdobje, ko so bile kvalitativne raziskave še redke) bi moral vsekakor vključiti raziskave Vita Flakerja začenši z raziskavo Mladinske delovne akcije med krizo in perspektivo (1985) pa vse do njegovih raziskav na področju duševnega zdravja in odvisnosti, pri katerih so pomembna tudi dela njegovih sodelavcev (Vera Grebenc). Flaker je prispeval tudi teoretična dela o kvalitativni metodologiji, npr. Kontekstualne metode v socialnem delu (2004). Omembe vredna je tudi disertacija Mojce Urek o biografski metodi (branjena na FDV!).

Iz tega dopolnila izhaja metodološki pomislek ob obravnavanem zgodovinskem pregledu in priporočilo za sestavljanje zgodovinskih pregledov te vrste v prihodnje.  1. Težava se začne s pojmom "družboslovno raziskovanje". Če ga ne definiramo, se nam lahko zgodi, da registriramo in podrobneje opišemo predvsem sociološke raziskave, druge, ki niso sociološke, so pa "družboslovne", pa omenimo ali pa tudi ne, glede na to, kaj se nam zdi bolj "družboslovno". S področja socialnega dela tako ni omenjena nobena konkretna raziskava, so pa omenjene raziskave s področja kriminologije in andragogike. 2. Kaj je v dani raziskavi "družboslovno", bi lahko definirali tako, da bi določili raziskovalne institucije, ki sodijo na to področje (lahko pa tudi posameznike!), potem pa sistematično pregledali baze podatkov o njihovih raziskavah in/ali objavah. To danes, ko obstajajo baze podatkov (COBISS  in druge) in pregledi raziskovalne dejavnosti, ni tako težko. 3. Ob omembi Matije Goloba sem obžaloval, da ga ni več med nami. Bil je živahen in zanimiv pripovedovalec, ki bi svoje delo osvetlil bolje, kot ga zmorejo črke na papirju. Zgodovinar naj bi se ne ognil živih prič. "Ustna zgodovina" je danes 'in'.
Viri:
Kunič, Lidija (ured.). Pregled raziskovalnega dela 1969- 2010. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011.
STRITIH, Bernard, ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, Gabi, KUNIČ, Lidija, FLAKER, Vito, KAVAR-VIDMAR, Andreja, MESEC, Blaž, MILOŠEVIČ-ARNOLD, Vida, RAPOŠA-TAJNŠEK, Pavla, STOPAJNIK, Franc. Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani, 1980. 259 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 9858816] 
STRITIH, Bernard. PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO. Ljubljana: RSS, 1981. 276 str. [COBISS.SI-ID 10096896] 

Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (1)

Poglavje Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012) je informativen pregled razvoja in stanja kvalitativnega raziskovanja v Sloveniji. Ne more pa nadomestiti sistematičnega raziskovanja uveljavljanja te metodologije na različnih strokovnih področjih "družboslovja". Za spodbudo naj prispevam samo nekaj opomb k temu poročilu.


Matija Golob. S področja kvalitativne metodologije je v COBISSU ena sam članek tega sociologa, ki je deloval na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, isc. izvirni znanstveni članek v Teoriji in praksi (1972, letn. 9, št. 5, str. 822-836), Neposredno opazovanje z udeležbo (v družboslovju podeželja). Odlomek iz tega članka, v katerem obravnava vprašanje vstopa raziskovalca v raziskovano polje in akceptiranja s strani opazovanih, sem navedel v svojih skriptih Opazovanje (1987) pri predmetu Raziskovanje v socialnem delu še na nekdanji Višji šoli za socialne delavce. Golob se je vaščanom, katerih kooperativne odnose je raziskoval, približal in ustvaril zaupljiv odnos tako, da je sodeloval pri njihovih poljskih opravilih. Tako je dosegel, da so ga prenehali imeti za 'špiclja' od policije ali davkarije. (Ironija je v tem, da je bil v resnici miličnik, preden je postal sociolog.) Njegovi inštitutski kolegi so se mu zategadelj posmehovali,  češ da se znanstveniku ne spodobi, da pobira krompir. Raziskavo o kooperativnih odnosih je izvajal več let, prvo poročilo nosi letnico 1967, zadnje pa 1970. Golob je na osnovi francoskih virov razvil - če se prav spomnim njegovega pripovedovanja - samostojen postopek kodiranja. Njegova raziskovalna poročila so v COBISSU navedena pod Nerazporejeno gradivo. Njegovo v glavnem prezrto delo bi bilo vredno podrobneje raziskati in ovrednotiti prav z vidika razvoja kvalitativne metodologije pri nas.

Rakitniški koloniji. V članku beremo, da "so prvi uporabili kvalitativne metode raziskovanja na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je bil tudi izpeljan prvi veliki raziskovalni projekt Preventivno prostovoljno terapevtsko socialno delo z otroki, ki je temeljil samo na kvalitativni metodologiji." (16-17)  Mislim, da bomo to brez pridržkov upravičeno trdili, ko bomo raziskali in ovrednotili delo Matije Goloba, ki je uporabljal opazovanje z udeležbo in sistem kodiranja kvalitativnega gradiva. Verjetno se bo izkazalo za nesporno, da je Frane Adam prvi v našem prostoru predstavil kvalitativno metodologijo kot vejo metodologije, historično, epistemološko in občemetodološko kot kritiko pozitivistične paradigme v svoji disertaciji in uvodu v raziskovanje v omenjeni koloniji. Verjetno pa je kvalitativne metode pred tem, ne da bi jih pojmoval kot del korpusa nove paradigme, nasprotne pozitivistični, uporabil vsaj že Matija Golob. Veljalo pa bi pregledati tudi dela na področju sociologije lokalnih skupnosti (Mlinar). (Ob tem vprašanju zgodovine se izkaže, da sta tehnična (metodična) in epistemološka raven sorazmerno avtonomni in da so kvalitativne metode in tehnike uporabljali neodvisno od interpretativne paradigme, ki jo ne povsem korektno enačijo s pojmom "kvalitativna".

V svoji doktorski disertaciji (1990) sem skušal prikazati in ovrednotiti socialnoterapevtske kolonije v sedemdesetih letih kot akcijskoraziskovalne skupnostnopsihološke projekte. (Disertacija ni bila objavljena, njen empirični del je bil objavljen v obliki skript (gl. vire)  najdete pa ga tudi na moji spletni strani pod naslovom Od Rakitne do Ploščadi.) 

Rakitniški koloniji sta bili leta 1975 in 1976. Raziskovalno poročilo (1977) se nanaša na prvo kolonijo (1975), v drugi (1976) ni bilo raziskovalnih dejanj, tako da velja, da sta bili dve koloniji, ne pa tudi, da je bila raziskava ponovljena. V svoji oceni raziskovalnega vidika kolonije pišem:

"Vsekakor je treba poudariti, da je primarna empirična evidenca, na kateri temelje poročila o posameznih vidikih kolonije v raziskovalnem poročilu, dokaj nesistematična. K primarni evidenci sodijo: odlomek iz dnevnika, nekaj anekdotskih zapisov pogovorov z otroki, zapis dveh intervjujev (s pedagoškim vodjem in enim vzgojiteljem), kratki sestavki, v katerih so vzgojitelji opisali poglede na svoje delo ali svoje doživljanje, rezultati ankete med vzgojitelji o motivih za sodelovanje in ne dosti več. Ni sistematično vodenih dnevnikov, zapisnikov sestankov ali transkripcij posnetkov sestankov, intervjujev in podobnega, ni izpolnjenih in priloženih opazovalnih shem in druge dokumentacije. Drugo kategorijo sestavljajo analize posameznih vidikov kolonijskega življenja, kot na primer esej Okolje: protiokolje (Baskar, Fišer), ali Srečanje motečih z motenimi (Podmenik) in podobni. Teh analiz ne moremo imeti za primarno empirično evidenco, ampak so to že posplošitve, ki temelje na taki evidenci. Žal pa evidenca, na kateri temelje, ni prezentirana na sistematičen način. Kolonija je očitno sprostila veliko ustvarjalne energije tudi pri sodelujočih študentih, ki so prispevali tehtne analize; toda v celoti so analize (ki so lahko točne) v metodološkotehničnem pogledu slabo empirično utemeljene in prezentirane, tako da ni omogočeno preverjanje sklepov iz primarnega gradiva neodvisnim ocenjevalcem. To velja tudi za posplošitve, ki tičejo procesnih faz, odnosov z okoljem in druge, kjer nam ne ostane drugega, kot da verjamemo piscem na besedo. Sodimo, da uporabe kvalitativne metodologije ne smemo enačiti z esejističnim in impresionističnim posredovanjem opažanj, pomešanih z mnenji in z zanemarjanjem strogosti in sistematičnosti prezentiranja empirične evidence in njene sistematične analize. To pa je šibka stran metodologije v prvi in naslednjih terapevtskih kolonijah."
Ta ugotovitev me je spodbudila k iskanju načinov, metod in tehnik za empirično utemeljevanje teorij, ki sem jih potem nekaj opisal v svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje..."
Viri:
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/akcijsko-raziskovanje/od-rakitne-do-ploscadi---akcijske-raziskave-socialnoterapevtskega-dela-z-otroki
MESEC, Blaž. Od Rakitne do Ploščadi : akcijskoraziskovalni projekti prostovoljnega socialnoterapevtskega dela z otroki in mladino v Sloveniji od 1975 do 1980, (Prispevki k zgodovini socialnega dela v Sloveniji). Ljubljana: UL, Fakulteta za socialno delo, 2006. 163 str. [COBISS.SI-ID 2631013] 
MESEC, Blaž. Raziskovanje v socialnem delu : II. del : opazovanje : 1. zvezek, (Skripta). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1987. [COBISS.SI-ID 2799205] 

Uveljavitev kvalitativne metode: pogled od spodaj

V uvodu v novi zbornik Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi (Adam, ured. 2012) urednik najprej ugotavlja, da so se kvalitativne metode v zadnjih 20 letih uveljavile, kar pomeni, da so si pridobile status znanstveno verodostojnih metod ("... je res težko najti nekoga, ki bi odkrito zanikal znanstveni status kvalitativnih metod"), ki se samorefleksivno zavedajo svoje falsifiabilnosti in da se je hkrati razširila njihova uporaba v družboslovnih in humanističnih vedah pa tudi zunaj njih, v naravoslovju, zlasti v medicini (ki ima poleg naravoslovnega tudi psiho-socialni vidik). Urednik pripisuje to paradigmatskem epistemološkem obratu od pozitivizma k postpozitivizmu in spremembam v družbenem statusu znanosti (funkciji, strukturi, vrednotenju): v odnosu med akademsko in 'postakademsko' znanostjo, med pojmovanjem teorije in prakse, v refleksiji relevantnosti teorije za prakso, v upoštevanju 'laičnega' znanja, participaciji 'laikov' v raziskavah itd.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse  to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.

Kombinacija teoretičnega in reprezentativnega vzorčenja

V okviru kvalitativne raziskave vzorčimo teoretično. To pomeni, da izbiramo primere glede na njihov potencialni teoretični pomen, pomen pri gradnji utemeljene induktivne teorije. Lahko izbiramo tipične primere, raje pa kontrastne, ali primere, za katere domnevamo, da bodo dali podatke, ki bodo osvetlili kak teoretično pomemben vidik.
Ne belimo si glave, kako zagotoviti statistično reprezentativnost; primerov ne izbiramo na način slučajnostnega vzorčenja. V raziskavi o učencih z učnimi težavami, ki smo jo na kratko prikazali v prejšnjem zapisu (Bohinc, 2011), pa so izvedli kombinacijo reprezentativnega in teoretičnega (kvalitativnega) vzorčenja. 
K sodelovanju pri raziskavi so najprej povabili vse osnovne šole na področju R Slovenije. To pomeni, da so želeli ugotovitve posploševati na to populacijo, ali vsaj da bi bilo ob ustreznem nadaljnjem poteku vzorčenja sestaviti vzorec, ki bi omogočal statistično posploševanje. To je osnovna težnja reprezentativega vzorčenja. Na to vabilo se seveda niso odzvale vse šole; ni podatka, koliko se jih je odzvalo. V vsakem primeru gre za prostovoljni pristanek na sodelovanje. To pa pomeni, da je vzorec samoizbran; kar dalje pomeni, da ni reprezentativen oziroma, da je tem bolj pristranski, čim manj šol je pristalo na sodelovanje. V nadaljevanju postopka vzorčenja se spet skuša uveljaviti težnja po reprezentativnosti. Šole, ki so se odzvale, so razdelili po regijah. Poleg ljubljanske regije so upoštevali še sedem drugih slovenskih statističnih regij, torej skupaj osem od 12 statističnih regij. V drugem koraku so torej težili k stratificiranemu (slojevitemu) vzorcu, v katerem bi bili zastopani dve tretjini regij. V vsaki od izbranih regij so izbrali po dve šoli. Niso jih izbrali slučajnostno ampak po dveh vsebinskih kriterijih: izbrali so šole, ki so že sodelovale z temi raziskovalnimi ustanovami in katerih predstavniki so se udeležili seminarjev na raziskovano temo. To pomeni, da so izbrali šole, ki so pokazale interes, zanimanje za sodelovanje. Tak izbor je seveda pristranski. Nič hudega. 
Kako naj ocenimo to vzorčenje; kaj se lahko počne s takim vzorcem?
Poglejmo najprej, kako bi v danem primeru lahko potekalo reprezentativno vzorčenje.
Populacijo vseh OŠ v RS bi razdelili po statističnih regijah (12). Nato bi imeli dve možnosti:  (1) da upoštevamo vse regije (popis regij), ali (2) da izmed vseh regij na slučajnosten ali sistematičen način izberemo manjše število regij (recimo vsako drugo ali vsako tretjo). V naslednjem koraku bi iz regij, upoštevanih ali izbranih v prejšnjem koraku izbrali določeno število šol. Če smo v prejšnjem koraku upoštevali vse regije, bi bilo smotrno iz vsake regije izbrati določeno število šol bodisi slučajnostno (sistematično vsako peto, deseto npr.) bodisi tako, da bi jih najprej razdelili po slojih (velikosti npr.) in sestavili stratificiran vzorec. Če smo v prejšnjem koraku izbrali le nekaj regij, bi - teoretično - v izbranih regijah lahko upoštevali vse šole, ali pa bi na slučajnosten način izbrali manjše število šol. V izbranih šolah bi potem iz populacije učencev z učnimi težavami izbrali učence za raziskavo. Imamo več možnosti: da populacijo učencev z UT razdelimo po razrednih stopnjah in iz vsake stopnje izberemo nekaj učencev na slučajnosten način; ali pa omejimo populacijo na manjše število razrednih stopenj, morda celo na eno samo in bodisi izberemo učence na slučajnosten način, bodisi upoštevamo vse na tej razredni stopnji. Izbirati moramo najprej regije, nato šole, nato učence - vse slučajnostno (sistematično, stratificirano). Kar komplicirano, kajne? Tako bi dobili reprezentativen vzorec slovenskih učencev z UT. Ugotovitve na tem vzorcu bi lahko posplošili na vse slovenske učence z UT.
To ni bil namen raziskave, ki jo navajamo. Njen namen je bil priti do ugotovitev o tem, kako izvajati IDPP - izvirne delovne projekte pomoči učencem z UT.  Namen je bil priti do spoznanj, kako to organizirati, kaj se dogaja z vpletenimi, kako to doživljajo, kakšne spremembe se pojavijo pri udeleženih. Spoznati so želeli mehanizem, če naj se grobo izrazim. Ni jih zanimalo, ali je ta mehanizem univerzalen; zanimalo jih je, kako so v tem in onem primeru povezana njegova kolesca. Bili bi zadovoljni že, če bi proučili en sam tak primer izvirnega delovnega projekta pomoči učencu  z učnimi težavami. A dodatni primeri prinesejo širši vpogled v različne poteke. In pri tem so morda razlike med takimi in drugačnimi šolami, med Štajerci in Ljubljančani, na primer. Morda. Proučujemo jih ne zato, da bi lahko posplošili na celo Slovenijo, ampak da bi odkrili različice, čim več različic, čim bolj pomembne različice delovanja osnovnega modela pomoči, ki se imenuje IDPP.
Zato ta čudna kombinacija, ki se zdi protislovna in imamo ob njej občutek, da so si raziskovalke same sebi skakale v lase in metale polena pod noge. Nič napačna ni, če vemo, da niso hotele statistično posploševati ampak doseči teoretično nasičenost, ki ji je določena razpršitev opazovanj v prid.
Čisto malo pa je v igri tudi prizadevanje za legitimizacijo projekta. Pri nas tako težko razumejo, da ni treba, da bi popisali celo Slovenijo, da bi prišli do česa pomembnega. 
In jim je - tistim, ki težko razumejo - všeč, če je več regij in več šol itd. Odrasli imajo radi številke, bi rekel pisatelj Malega princa. 
Vir: Lea Šugman Bohinc (ured.), Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2011.

Akcijska raziskava o učnih težavah

Pred mano je obsežno, lično in skrbno urejeno poročilo o akcijski raziskavi o delu z učenci z učnimi težavami naših avtoric pretežno s Fakultete za socialno delo (Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc (ured.), Ksenija Bregar Golobič (MŠŠ), Nina Mešl, Ines Kvaternik, Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Beata Akerman). To je vzorna akcijska raziskava na področju socialnega dela in pedagogike. K njej se bom še vračal, zdaj naj samo v grobih potezah povzamem, kako je potekala.

V okviru projekta Strokovne podlage za nadaljnji razvoj in uresničevanje Koncepta dela "Učne težave v osnovni šoli", ki je v letih 2008-2011 potekal v okviru Univerze v Ljubljani (financiran s strani MŠŠ in Evropskega socialnega sklada), je bilo izvedenih več podprojektov, med njimi tudi akcijska raziskava Soustvarjanje učenja in pomoči zgoraj omenjenih avtoric (sodelovala je tudi Liljana Rihter). 
V raziskavo so vključili devet osnovnih šol po Sloveniji. V vsaki šoli so izbrali dva učenca z učnimi težavami in vsakega od njiju vključili v posebno projektno skupino, ki so jo poleg učenca sestavljali učenčevi starši (eden ali oba), učiteljice (učiteljice predmetov, pri katerih je imel učenec težave, razredničarka, učiteljice za individualno učno pomoč) in svetovalna delavka (ena ali dve). Raziskovalke so se v to skupino vključevale ob svojih obiskih. Vsako šolo so obiskale petkrat. Ob vsakem obisku so izvedle najprej supervizijsko srečanje s šolskimi strokovnimi delavkami, nato sta sledili dve zaporedni srečanji s skupino vsakega od dveh učencev, tj. štiri srečanja; skupaj torej pet časovno porazdeljenih srečanj. Ob vseh srečanjih so raziskovalke zapisovale svoja opažanja in refleksije s pomočjo vnaprej pripravljenih obrazcev. Beležile so celoten proces dela v skupini okrog učenca po vnaprej opredeljenih kategorijah (npr. viri moči, dejavniki tveganja, dogovor o sodelovanju, preverjanje doseganja ciljev, opredelitev težave in želenih izidov, načrt pomoči in dogovori za naprej ipd.). Izpolnjevale so obrazec za spremljanje supervizijskega dela (udejanjanje dogovorov, udejanjanje koncepta delovnega odnosa v razredu, viri moči, dejavniki tveganja, koncept delovnega odnosa ipd.). Vrsta obrazcev je bila namenjena evalvaciji dela in so bili uporabljeni v treh časovnih točkah: na začetku projekta za oceno pričakovanj (vključno z osebnimi cilji, cilji glede učenca z učnimi težavami, dobrimi izkušnjami), na sredini projekta za oceno zadovoljstva sodelujočih in ob zaključku (ocene vloge vsakega člana, načina dela, napredka učenca). Na sredini projekta in na koncu so opravile intervju z učencem z učnimi težavami in ga spraševale o tem, v kolikšni meri se počuti slišanega in upoštevanega v svojem razredu.
Zbrane opise in druge podatke so analizirale kvalitativno po metodi utemeljene torije in za vsakega učenca posebej oblikovale "poskusno teorijo", na koncu pa vse povezale v sklepno združeno teorijo ali  "metateorijo", kot jo nekoliko neustrezno imenujejo.
V tem kratkem prikazu poteka akcijske raziskave smo se doslej izognili navajajanju ključnega izraza za skupino, ki je obdajala učenca z učnimi težavami in za celotno njeno dejavnost. Vsaka od teh skupin, ki vključuje učenca in je namenjena reševanju njegovih težav, je izvirni delovni projekt pomoči učencu ali kratko IDPP. To ni leporečje. Izvirni pomeni, da se pri vsakem učencu odvija posebej; da je za vsakega učenca drugačen, ker se prilagaja njegovi situaciji; da je v okviru istih splošnih načel pri vsakem drugače konkretiziran. Delovni pomeni, da ima konkretne storilnostne cilje in da se v njegovem okviru neprestano definirajo koraki k uresničitvi teh ciljev. Namen projekta je pomoč učencu in njegovemu okolju pri obvladanju težave, ki je v dobri meri videna kot odnosna, ne kot nekaj, kar je locirano v učencu; ne kot nekaj, kar bi izviralo iz njegovih osebnostnih lastnosti. Sicer pa več o teoriji, na kateri vse to temelji v posebnem sestavku.
Ali je bila to akcijska raziskava? Vsekakor. Gre za kompleksno akcijsko raziskavo, sestavljeno iz več delnih akcijskih raziskav akcijskoraziskovalnih skupin. Zadosti vsem osnovnim pogojem take raziskave. 1. Pri raziskavi so sodelovali člani organizacije (strokovni delavci, starši, učenci) ob pomoči zunanjih svetovalcev in raziskovalcev; vsi skupaj so sestavljali osnovne akcijskoraziskovalne skupine. 2. Oboji so sodelovali tako pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejanj kot pri raziskovalnih opravilih. 3. Pri vodenju skupin so upoštevali zakonitosti in načela skupinske dinamike, kar se je izrazilo v poglobitvi medsebojnega zaupanja med člani skupin. 4. V okviru projektov so si dejavno prizadevali spremeniti ravnanje sodelujočih, predvsem doseči konkretno izboljšanje pri učencih; to delo je vključevalo načrtovanje, izvajanje načrtov in evalvacijo.
Naj dodamo in poudarimo, da je ta akcijska raziskava imela tako praktične učinke na sodelujoče, v prvi vrsti učence, prinesla pa je tudi dragocene raziskovalne ugotovitve za usmerjanje nadaljnjega dela z učenci z učnimi težavami. Proizvedla je izjemno kakovostno raziskovalno poročilo.
Ta raziskava je tudi zgled povezovanja akcijskega raziskovanja in kvalitativne analize.
Vir: Lea Šugman Bohinc (ured.), Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2011.