V uvodu v novi zbornik Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi (Adam, ured. 2012) urednik najprej ugotavlja, da so se kvalitativne metode v zadnjih 20 letih uveljavile, kar pomeni, da so si pridobile status znanstveno verodostojnih metod ("... je res težko najti nekoga, ki bi odkrito zanikal znanstveni status kvalitativnih metod"), ki se samorefleksivno zavedajo svoje falsifiabilnosti in da se je hkrati razširila njihova uporaba v družboslovnih in humanističnih vedah pa tudi zunaj njih, v naravoslovju, zlasti v medicini (ki ima poleg naravoslovnega tudi psiho-socialni vidik). Urednik pripisuje to paradigmatskem epistemološkem obratu od pozitivizma k postpozitivizmu in spremembam v družbenem statusu znanosti (funkciji, strukturi, vrednotenju): v odnosu med akademsko in 'postakademsko' znanostjo, med pojmovanjem teorije in prakse, v refleksiji relevantnosti teorije za prakso, v upoštevanju 'laičnega' znanja, participaciji 'laikov' v raziskavah itd.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar