Pri včerajšnjem pogovoru ob izidu nove knjige o kvalitativnem raziskovanju je beseda nanesla tudi na težave in stranpoti objavljanja v znanstveni periodiki. Ob tem sem se spomnil na članek, pred kratkim objavljen v novi Delovi ediciji De facto (2/2012). V njem Christopher French, raziskovalec parapsihologije, v intervjuju z Leonardom Kučićem opisuje svoje peripetije z objavo kritičnih raziskovalnih študij. Pred tem pa sem v reviji Globus prebral prevod članka Boba Holmesa, Nazaj v prihodnost, iz New Scientist. Začnimo kar s tem.
Daryl Bem, ugleden psiholog z univerze Cornell v ZDA, raziskuje parapsihološki pojav prekognicije. Prekognicija pomeni vedenje, zavest o prihodnosti, o tem, kaj se bo zgodilo. Če boš pri igrah na srečo postavil kocko na rdeče polje, boš dobil. Koristno vedenje, ni kaj! Bem je izhajal iz veljavne ugotovitve, da si niz besed bolje zapomnimo, če jih pred tem zapišemo. Ali je možno, da bi si ZDAJLE bolje zapomnili tiste besede, ki jih šele BOMO potem zapisali? Kasnejše pisanje bi vplivalo na sedanjo zapomnitev; kasnejši dogodek bi vplival na sedanjega. V običajnem, metodološko neoporečnem, eksperimentu je Bem subjektom na hitro prikazal dolg seznam besed in jim dejal, naj si jih skušajo čim več zapomniti. Preveril je, katere so si zapomnili. Takoj zatem jim je prikazal krajši seznam iz prejšnjega seznama naključno izbranih besed. Rekel jim je, naj si jih zapišejo in si jih skušajo zapomniti. Spet je preveril, kaj so si zapomnili. Subjekti so si pri tem drugem delu poskusa bolje zapomnili tiste besede, ki so si jih zapomnili že pri prvem delu, in sicer v majhnem ampak statistično značilnem odstotku. Bem je to interpretiral kot dokaz prekognicije: kasnejše pisanje je vplivalo na sedanjo zapomnitev besed. (Tu se bomo vzdržali interpretacije in jo preložili na konec, saj bi radi pokazali, kaj se zgodi s kritiko senzacionalnih eksperimentov.) Bem je opisal devet takih poskusov, ki naj bi dokazovali, da kasnejši dogodki vplivajo na predhodno vedenje ljudi - v majhnem odstotku a statistično značilno. "Ljudje dejansko 'čutijo prihodnost'", piše v članku. Potem so o podobnih rezultatih na drugačnem gradivu poročali še drugi raziskovalci (gl. članek). Skratka: poskusi dokazujejo časovno obrnjeno vzročnost oziroma prekognicijo.
Christofer French je ponovil Bemove poskuse in ni prišel do enakih ugotovitev. Bemu v prid je treba povedati, da je pozval kolege, naj njegove poskuse ponovijo in preverijo in jim je v ta namen dal na voljo vso opremo in vse podatke. French: "Izziv so sprejele tri raziskovalne skupine, med katerimi je bila tudi naša, a nobeni ni uspelo ponoviti Bemovih sklepov. Podobno neuspešni so bili pozneje tudi drugi posnemovalci." V zvezi s tem French opozarja na vse bolj razširjeno "matranje podatkov". Raziskovalci toliko časa z vsem možnim statističnim arzenalom obračajo podatke, da potrdijo svojo delovno hipotezo; da se sicer majhne razlike s čaranjem pokažejo kot vendarle statistično značilne. Ko je hotel French svoje izsledke objaviti v isti reviji, v kateri je bila objavljena Bemova študija, mu je urednik odvrnil, da ne objavlja ponovitev. Enak odgovor je dobil še pri nekaj drugih revijah (več v članku).
Taka uredniška politika, ki očitno podlega kriteriju zanimivosti, senzacionalnosti - tako kot rumeni tisk, kot je pripomnila neka kolegica - je katastrofalna, saj onemogoča spoštovanje enega temeljnih znanstvenih načel, namreč preverjanja ugotovitev z neodvisno ponovitvijo poskusa. S tem uredništva resnično tlakujejo pot v rumeno znanost.
Vrnimo se k Bemovemu poskusu. On je domneval, da bo kasnejši dogodek vplival na prejšnjega, kasnejše pisanje na sedanjo zapomnitev. Obrnil je časovno vzročno zaporedje. Vprašajmo se, kako to, da si človek zapomni določene besede, drugih pa ne? Recimo, da je to posledica neznanega dejavnika X (morda kakšnih nezavednih asociacij, zaradi katerih so nekatere besede za dano osebo bolj zapomnljive). Osebi za kratek čas prezentiramo seznam besed in ona si nekatere zapomni, drugih ne. Čez čas to ponovimo ali pa, kot Bem, prezentiramo reduciran seznam, na katerem so le nekatere od besed, ki si jih je oseba že prej zapomnila. Mar ni upravičeno pričakovati, da si bo zapomnila prav besede, ki si jih je že enkrat zapomnila, naj jih je potem zapisala ali ne? Je Bem uporabil kontrolno skupino oseb, ki bi jim preprosto dvakrat pokazali seznam istih besed in nato prešteli besede, ki so si jih ponovljeno zapomnili v obeh delih poskusa - brez vmesnega pisanja. Najbrž bi ugotovili precejšnjo stopnjo skladnosti. Ali, če se pošalimo: namesto pisanja, bi Bem lahko med oba dela poskusa vrinil pomivanje posode. Ugotovil bi, da je kasnejše pomivanje posode značilno vplivalo na sedanjo zapomnitev imen. Toda, če je deloval poleg ali mimo pisanja kak tretji dejavnik (v nezavednem), kako to, da Frencheve ponovitve niso pokazale skladnosti v zapomnjenju besed v obeh delih poskusa? To pomeni, da tudi hipoteza o tretji variabli nima osnove in da je šlo v resnici za "matranje podatkov". Žal ne morem kritično oceniti drugih podobnih poskusov, ker nimam originalnih besedil. A gotovo so povsod kakšni hakeljci bodisi v razmišljanju (kot pri Bemu) bodisi v postopku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar