V uvodu v novi zbornik Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi (Adam, ured. 2012) urednik najprej ugotavlja, da so se kvalitativne metode v zadnjih 20 letih uveljavile, kar pomeni, da so si pridobile status znanstveno verodostojnih metod ("... je res težko najti nekoga, ki bi odkrito zanikal znanstveni status kvalitativnih metod"), ki se samorefleksivno zavedajo svoje falsifiabilnosti in da se je hkrati razširila njihova uporaba v družboslovnih in humanističnih vedah pa tudi zunaj njih, v naravoslovju, zlasti v medicini (ki ima poleg naravoslovnega tudi psiho-socialni vidik). Urednik pripisuje to paradigmatskem epistemološkem obratu od pozitivizma k postpozitivizmu in spremembam v družbenem statusu znanosti (funkciji, strukturi, vrednotenju): v odnosu med akademsko in 'postakademsko' znanostjo, med pojmovanjem teorije in prakse, v refleksiji relevantnosti teorije za prakso, v upoštevanju 'laičnega' znanja, participaciji 'laikov' v raziskavah itd.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.
petek, 22. junij 2012
četrtek, 21. junij 2012
Ponovitev ne objavljamo!
Pri včerajšnjem pogovoru ob izidu nove knjige o kvalitativnem raziskovanju je beseda nanesla tudi na težave in stranpoti objavljanja v znanstveni periodiki. Ob tem sem se spomnil na članek, pred kratkim objavljen v novi Delovi ediciji De facto (2/2012). V njem Christopher French, raziskovalec parapsihologije, v intervjuju z Leonardom Kučićem opisuje svoje peripetije z objavo kritičnih raziskovalnih študij. Pred tem pa sem v reviji Globus prebral prevod članka Boba Holmesa, Nazaj v prihodnost, iz New Scientist. Začnimo kar s tem.
Daryl Bem, ugleden psiholog z univerze Cornell v ZDA, raziskuje parapsihološki pojav prekognicije. Prekognicija pomeni vedenje, zavest o prihodnosti, o tem, kaj se bo zgodilo. Če boš pri igrah na srečo postavil kocko na rdeče polje, boš dobil. Koristno vedenje, ni kaj! Bem je izhajal iz veljavne ugotovitve, da si niz besed bolje zapomnimo, če jih pred tem zapišemo. Ali je možno, da bi si ZDAJLE bolje zapomnili tiste besede, ki jih šele BOMO potem zapisali? Kasnejše pisanje bi vplivalo na sedanjo zapomnitev; kasnejši dogodek bi vplival na sedanjega. V običajnem, metodološko neoporečnem, eksperimentu je Bem subjektom na hitro prikazal dolg seznam besed in jim dejal, naj si jih skušajo čim več zapomniti. Preveril je, katere so si zapomnili. Takoj zatem jim je prikazal krajši seznam iz prejšnjega seznama naključno izbranih besed. Rekel jim je, naj si jih zapišejo in si jih skušajo zapomniti. Spet je preveril, kaj so si zapomnili. Subjekti so si pri tem drugem delu poskusa bolje zapomnili tiste besede, ki so si jih zapomnili že pri prvem delu, in sicer v majhnem ampak statistično značilnem odstotku. Bem je to interpretiral kot dokaz prekognicije: kasnejše pisanje je vplivalo na sedanjo zapomnitev besed. (Tu se bomo vzdržali interpretacije in jo preložili na konec, saj bi radi pokazali, kaj se zgodi s kritiko senzacionalnih eksperimentov.) Bem je opisal devet takih poskusov, ki naj bi dokazovali, da kasnejši dogodki vplivajo na predhodno vedenje ljudi - v majhnem odstotku a statistično značilno. "Ljudje dejansko 'čutijo prihodnost'", piše v članku. Potem so o podobnih rezultatih na drugačnem gradivu poročali še drugi raziskovalci (gl. članek). Skratka: poskusi dokazujejo časovno obrnjeno vzročnost oziroma prekognicijo.
Christofer French je ponovil Bemove poskuse in ni prišel do enakih ugotovitev. Bemu v prid je treba povedati, da je pozval kolege, naj njegove poskuse ponovijo in preverijo in jim je v ta namen dal na voljo vso opremo in vse podatke. French: "Izziv so sprejele tri raziskovalne skupine, med katerimi je bila tudi naša, a nobeni ni uspelo ponoviti Bemovih sklepov. Podobno neuspešni so bili pozneje tudi drugi posnemovalci." V zvezi s tem French opozarja na vse bolj razširjeno "matranje podatkov". Raziskovalci toliko časa z vsem možnim statističnim arzenalom obračajo podatke, da potrdijo svojo delovno hipotezo; da se sicer majhne razlike s čaranjem pokažejo kot vendarle statistično značilne. Ko je hotel French svoje izsledke objaviti v isti reviji, v kateri je bila objavljena Bemova študija, mu je urednik odvrnil, da ne objavlja ponovitev. Enak odgovor je dobil še pri nekaj drugih revijah (več v članku).
Taka uredniška politika, ki očitno podlega kriteriju zanimivosti, senzacionalnosti - tako kot rumeni tisk, kot je pripomnila neka kolegica - je katastrofalna, saj onemogoča spoštovanje enega temeljnih znanstvenih načel, namreč preverjanja ugotovitev z neodvisno ponovitvijo poskusa. S tem uredništva resnično tlakujejo pot v rumeno znanost.
Vrnimo se k Bemovemu poskusu. On je domneval, da bo kasnejši dogodek vplival na prejšnjega, kasnejše pisanje na sedanjo zapomnitev. Obrnil je časovno vzročno zaporedje. Vprašajmo se, kako to, da si človek zapomni določene besede, drugih pa ne? Recimo, da je to posledica neznanega dejavnika X (morda kakšnih nezavednih asociacij, zaradi katerih so nekatere besede za dano osebo bolj zapomnljive). Osebi za kratek čas prezentiramo seznam besed in ona si nekatere zapomni, drugih ne. Čez čas to ponovimo ali pa, kot Bem, prezentiramo reduciran seznam, na katerem so le nekatere od besed, ki si jih je oseba že prej zapomnila. Mar ni upravičeno pričakovati, da si bo zapomnila prav besede, ki si jih je že enkrat zapomnila, naj jih je potem zapisala ali ne? Je Bem uporabil kontrolno skupino oseb, ki bi jim preprosto dvakrat pokazali seznam istih besed in nato prešteli besede, ki so si jih ponovljeno zapomnili v obeh delih poskusa - brez vmesnega pisanja. Najbrž bi ugotovili precejšnjo stopnjo skladnosti. Ali, če se pošalimo: namesto pisanja, bi Bem lahko med oba dela poskusa vrinil pomivanje posode. Ugotovil bi, da je kasnejše pomivanje posode značilno vplivalo na sedanjo zapomnitev imen. Toda, če je deloval poleg ali mimo pisanja kak tretji dejavnik (v nezavednem), kako to, da Frencheve ponovitve niso pokazale skladnosti v zapomnjenju besed v obeh delih poskusa? To pomeni, da tudi hipoteza o tretji variabli nima osnove in da je šlo v resnici za "matranje podatkov". Žal ne morem kritično oceniti drugih podobnih poskusov, ker nimam originalnih besedil. A gotovo so povsod kakšni hakeljci bodisi v razmišljanju (kot pri Bemu) bodisi v postopku.
Daryl Bem, ugleden psiholog z univerze Cornell v ZDA, raziskuje parapsihološki pojav prekognicije. Prekognicija pomeni vedenje, zavest o prihodnosti, o tem, kaj se bo zgodilo. Če boš pri igrah na srečo postavil kocko na rdeče polje, boš dobil. Koristno vedenje, ni kaj! Bem je izhajal iz veljavne ugotovitve, da si niz besed bolje zapomnimo, če jih pred tem zapišemo. Ali je možno, da bi si ZDAJLE bolje zapomnili tiste besede, ki jih šele BOMO potem zapisali? Kasnejše pisanje bi vplivalo na sedanjo zapomnitev; kasnejši dogodek bi vplival na sedanjega. V običajnem, metodološko neoporečnem, eksperimentu je Bem subjektom na hitro prikazal dolg seznam besed in jim dejal, naj si jih skušajo čim več zapomniti. Preveril je, katere so si zapomnili. Takoj zatem jim je prikazal krajši seznam iz prejšnjega seznama naključno izbranih besed. Rekel jim je, naj si jih zapišejo in si jih skušajo zapomniti. Spet je preveril, kaj so si zapomnili. Subjekti so si pri tem drugem delu poskusa bolje zapomnili tiste besede, ki so si jih zapomnili že pri prvem delu, in sicer v majhnem ampak statistično značilnem odstotku. Bem je to interpretiral kot dokaz prekognicije: kasnejše pisanje je vplivalo na sedanjo zapomnitev besed. (Tu se bomo vzdržali interpretacije in jo preložili na konec, saj bi radi pokazali, kaj se zgodi s kritiko senzacionalnih eksperimentov.) Bem je opisal devet takih poskusov, ki naj bi dokazovali, da kasnejši dogodki vplivajo na predhodno vedenje ljudi - v majhnem odstotku a statistično značilno. "Ljudje dejansko 'čutijo prihodnost'", piše v članku. Potem so o podobnih rezultatih na drugačnem gradivu poročali še drugi raziskovalci (gl. članek). Skratka: poskusi dokazujejo časovno obrnjeno vzročnost oziroma prekognicijo.
Christofer French je ponovil Bemove poskuse in ni prišel do enakih ugotovitev. Bemu v prid je treba povedati, da je pozval kolege, naj njegove poskuse ponovijo in preverijo in jim je v ta namen dal na voljo vso opremo in vse podatke. French: "Izziv so sprejele tri raziskovalne skupine, med katerimi je bila tudi naša, a nobeni ni uspelo ponoviti Bemovih sklepov. Podobno neuspešni so bili pozneje tudi drugi posnemovalci." V zvezi s tem French opozarja na vse bolj razširjeno "matranje podatkov". Raziskovalci toliko časa z vsem možnim statističnim arzenalom obračajo podatke, da potrdijo svojo delovno hipotezo; da se sicer majhne razlike s čaranjem pokažejo kot vendarle statistično značilne. Ko je hotel French svoje izsledke objaviti v isti reviji, v kateri je bila objavljena Bemova študija, mu je urednik odvrnil, da ne objavlja ponovitev. Enak odgovor je dobil še pri nekaj drugih revijah (več v članku).
Taka uredniška politika, ki očitno podlega kriteriju zanimivosti, senzacionalnosti - tako kot rumeni tisk, kot je pripomnila neka kolegica - je katastrofalna, saj onemogoča spoštovanje enega temeljnih znanstvenih načel, namreč preverjanja ugotovitev z neodvisno ponovitvijo poskusa. S tem uredništva resnično tlakujejo pot v rumeno znanost.
Vrnimo se k Bemovemu poskusu. On je domneval, da bo kasnejši dogodek vplival na prejšnjega, kasnejše pisanje na sedanjo zapomnitev. Obrnil je časovno vzročno zaporedje. Vprašajmo se, kako to, da si človek zapomni določene besede, drugih pa ne? Recimo, da je to posledica neznanega dejavnika X (morda kakšnih nezavednih asociacij, zaradi katerih so nekatere besede za dano osebo bolj zapomnljive). Osebi za kratek čas prezentiramo seznam besed in ona si nekatere zapomni, drugih ne. Čez čas to ponovimo ali pa, kot Bem, prezentiramo reduciran seznam, na katerem so le nekatere od besed, ki si jih je oseba že prej zapomnila. Mar ni upravičeno pričakovati, da si bo zapomnila prav besede, ki si jih je že enkrat zapomnila, naj jih je potem zapisala ali ne? Je Bem uporabil kontrolno skupino oseb, ki bi jim preprosto dvakrat pokazali seznam istih besed in nato prešteli besede, ki so si jih ponovljeno zapomnili v obeh delih poskusa - brez vmesnega pisanja. Najbrž bi ugotovili precejšnjo stopnjo skladnosti. Ali, če se pošalimo: namesto pisanja, bi Bem lahko med oba dela poskusa vrinil pomivanje posode. Ugotovil bi, da je kasnejše pomivanje posode značilno vplivalo na sedanjo zapomnitev imen. Toda, če je deloval poleg ali mimo pisanja kak tretji dejavnik (v nezavednem), kako to, da Frencheve ponovitve niso pokazale skladnosti v zapomnjenju besed v obeh delih poskusa? To pomeni, da tudi hipoteza o tretji variabli nima osnove in da je šlo v resnici za "matranje podatkov". Žal ne morem kritično oceniti drugih podobnih poskusov, ker nimam originalnih besedil. A gotovo so povsod kakšni hakeljci bodisi v razmišljanju (kot pri Bemu) bodisi v postopku.
Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi
Na vabilo urednika knjige Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi dr. Franeta Adama sem se včeraj, 20. junija 2012, udeležil predstavitve tega zbornika v prostorih Inštituta za razvojne in strateške analize v Ljubljani. Urednik je poudaril, da je pobuda za izdajo zbornika pravzaprav v čudenju (ki je klasičen aristotelovski motiv za modrovanje in raziskovanje), kako hitro se je kvalitativna metodologija uveljavila v našem prostoru in v potrebi, da bi obeležili nov val prizadevanj na tem področju. Od 70-tih let dalje se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo na družboslovnih področjih, razširilo pa se je tudi na nedružboslovna področja, kot so medicina, biomedicina, dodal bi še zdravstveno nego. Ob tem je urednik spomnil, da so že raziskave avtorjev 'utemeljene teorije', Glaserja in Straussa (Strauss in Corbinova) segle na področje medicine in zdravstvene nege (gl. moje prejšnje bloge), tako da sedanje aplikacije na tem področju pravzaprav nadaljujejo neko tradicijo, ki je sicer bolj akcidentalne narave in ni povezana z bistvom te metodologije.
Bistveno za to metodologijo pa je, da je - kljub temu, da je tehnična raven raziskovanja in analize relativno neodvisna od epistemološke, kar sem pripomnil - vendarle epistemološka nadgradnja pozitivistične metode. Kot po mojem ustrezno poudarja Adam, tako imenovani kvalitativni pristop ne zamenjuje pozitivistične metode, ampak jo vključuje in obenem presega na način Heglovske 'Aufhebung'. Zato je danes zelo aktualna kombinacija kvalitativnih in kvantitativnih metod, pa spet ne mehanična 'souporaba' ampak se razvijajo metodologije, ki skušajo smotrno povezati obe metodi v okviru dane raziskave.
Ker nameravam posameznim prispevkom iz tega zbornika posvetiti še naslednje sestavke, naj tu navedem le poglavja te knjige.
četrtek, 7. junij 2012
Struktura delovnega časa medicinske sestre
"Koliko dni je smiselno spremljati delo medicinske sestre v obliki pisanja dnevnika, da bi na podlagi tega prišli do uporabnega rezultata o področjih, ki jih medicinska sestra resnično opravi, npr. delo s pacientom, izpolnjevanje dokumentacije, odzivi na telefonske klice itd. Koliko sester je smiselno zajeti?"
Kvalitativno - kvantitativno. V kvalitativni raziskavi bomo skušali dobiti čim širši razpon različnih opravil, ne da bi skušali odgovoriti na vprašanje, kako pogosto se to in ono opravilo pojavlja. Poleg tega bomo raziskali, kakšen pomen imajo posamezne vrste opravil za sestro, kako ta opravila doživljajo. V kvantitativni raziskavi bomo skušali dobiti sliko o tem, katera opravila in v kakšnih kombinacijah prevladujejo; skušali bomo dobiti podatke o povprečni, tipični izrabi delovnega časa, ob tem seveda nujno, saj enega brez drugega ne moremo določiti, o manj pogostih in redkih opravilih. V danem primeru bo verjetno najprimerneje, da začnemo s kvalitativno raziskavo in nadaljujemo s kvantitativno.
Izbor. Opraviti imamo z dvema vprašanjema. 1. kako izbrati sestre, ki bi pisale podroben dnevnik svojih opravil; 2. kako izbrati dneve, na katere naj se dnevnik nanaša. K prvemu: če želimo opisati čim širši razpon različnih opravil, bomo izbirali sestre na različnih delovnih mestih, z različnimi nalogami, na različnih položajih v hierarhiji. Tako bi prišli do opisa bogastva nalog in opravil MS, do predstave o zahtevnosti in raznolikosti poklica in hkrati s tem, do opisa doživljajskega sveta medinskih sester. Če nam gre za kvantifikacijo te različnosti, bomo najprej definirali populacijo sester, na katero naj bi ugotovitve posplošili (gre za oddelek, bolnišnico?), potem pa izbrali reprezentativni, slučajnostni, recimo slojeviti vzorec. To je le prvi del izbora. Potem se moramo odločiti za časovno obdobje, na katerega naj bi se dobljeni podatki nanašali. To je lahko en teden, en mesec, eno četrtletje, eno leto itd. Če želimo zajeti sezonske fluktuacije, bomo morali razširiti obdobje opazovanja. Jasno je, da bi bilo skrajno zamudno, težko izvedljivo in tudi nepotrebno, da bi sestre pisale dnevnik za vsak dan v daljšem razdobju. Zato se bomo odločili za časovno vzorčenje. Če želimo podatke posplošiti na enomesečno obdobje, bo morda dovolj, da izbrane sestre beležijo opravila vsak drugi dan, morda ene v lihih druge v sodih dnevih; ali pa da beležimo prvi teden podatke za ponedeljek in torek, drugi teden v sredo in četrtek, tretji teden za petek in soboto in četrti teden za nedeljo; ali pa se odločimo za tipičen, povprečen teden v mesecu, pišemo dnevnik samo tisti teden in posplošimo na ves mesec pod predpostavko, da se ostali trije tedni ne razlikujejo bistveno od tega, v katerem smo beležili podatke.
Na ta način bomo ugotovili, katera opravila prevladujejo, kakšna je struktura delovnega časa, koliko časa zavzamejo posamezna opravila ali posamezne vrste opravil.
Dnevnik. Kako pisati dnevnik opravil? V kvalitativni raziskavi bi dali navodilo, naj sestre zapišejo vsako svoje, tudi najmanjše, opravilo. To je seveda zelo težka naloga, zato bi bilo možno z njo obremeniti le manjše število sester za krajši čas. Na osnovi teh zapisov bi sestavili provizoričen seznam opravil, ček-listo, tako da bi v nadaljevanju raziskave sestre samo s kljukicami označevale opravila, ki so jih izvedle, npr. za vsako uro za nazaj. Na tej osnovi bi za kvantitativno raziskavo sestavili ček-listo najpogostejših opravil in nato beležili samo ta opravila, za redkejša pa pustili možnost, da jih posebej vpišejo.
Tako se je glasilo vprašanje slušateljice. Na osnovi dnevniških zapisov bi želela ugotoviti strukturo, izrabo, delovnega časa MS. Iz vprašanja, koliko sester je smiselno zajeti, ni razvidno, ali misli na kvalitativno ali kvantitativno raziskavo, saj je za vsako teh raziskav 'smiseln' drugačen izbor.
Kvalitativno - kvantitativno. V kvalitativni raziskavi bomo skušali dobiti čim širši razpon različnih opravil, ne da bi skušali odgovoriti na vprašanje, kako pogosto se to in ono opravilo pojavlja. Poleg tega bomo raziskali, kakšen pomen imajo posamezne vrste opravil za sestro, kako ta opravila doživljajo. V kvantitativni raziskavi bomo skušali dobiti sliko o tem, katera opravila in v kakšnih kombinacijah prevladujejo; skušali bomo dobiti podatke o povprečni, tipični izrabi delovnega časa, ob tem seveda nujno, saj enega brez drugega ne moremo določiti, o manj pogostih in redkih opravilih. V danem primeru bo verjetno najprimerneje, da začnemo s kvalitativno raziskavo in nadaljujemo s kvantitativno.
Izbor. Opraviti imamo z dvema vprašanjema. 1. kako izbrati sestre, ki bi pisale podroben dnevnik svojih opravil; 2. kako izbrati dneve, na katere naj se dnevnik nanaša. K prvemu: če želimo opisati čim širši razpon različnih opravil, bomo izbirali sestre na različnih delovnih mestih, z različnimi nalogami, na različnih položajih v hierarhiji. Tako bi prišli do opisa bogastva nalog in opravil MS, do predstave o zahtevnosti in raznolikosti poklica in hkrati s tem, do opisa doživljajskega sveta medinskih sester. Če nam gre za kvantifikacijo te različnosti, bomo najprej definirali populacijo sester, na katero naj bi ugotovitve posplošili (gre za oddelek, bolnišnico?), potem pa izbrali reprezentativni, slučajnostni, recimo slojeviti vzorec. To je le prvi del izbora. Potem se moramo odločiti za časovno obdobje, na katerega naj bi se dobljeni podatki nanašali. To je lahko en teden, en mesec, eno četrtletje, eno leto itd. Če želimo zajeti sezonske fluktuacije, bomo morali razširiti obdobje opazovanja. Jasno je, da bi bilo skrajno zamudno, težko izvedljivo in tudi nepotrebno, da bi sestre pisale dnevnik za vsak dan v daljšem razdobju. Zato se bomo odločili za časovno vzorčenje. Če želimo podatke posplošiti na enomesečno obdobje, bo morda dovolj, da izbrane sestre beležijo opravila vsak drugi dan, morda ene v lihih druge v sodih dnevih; ali pa da beležimo prvi teden podatke za ponedeljek in torek, drugi teden v sredo in četrtek, tretji teden za petek in soboto in četrti teden za nedeljo; ali pa se odločimo za tipičen, povprečen teden v mesecu, pišemo dnevnik samo tisti teden in posplošimo na ves mesec pod predpostavko, da se ostali trije tedni ne razlikujejo bistveno od tega, v katerem smo beležili podatke.
Na ta način bomo ugotovili, katera opravila prevladujejo, kakšna je struktura delovnega časa, koliko časa zavzamejo posamezna opravila ali posamezne vrste opravil.
Dnevnik. Kako pisati dnevnik opravil? V kvalitativni raziskavi bi dali navodilo, naj sestre zapišejo vsako svoje, tudi najmanjše, opravilo. To je seveda zelo težka naloga, zato bi bilo možno z njo obremeniti le manjše število sester za krajši čas. Na osnovi teh zapisov bi sestavili provizoričen seznam opravil, ček-listo, tako da bi v nadaljevanju raziskave sestre samo s kljukicami označevale opravila, ki so jih izvedle, npr. za vsako uro za nazaj. Na tej osnovi bi za kvantitativno raziskavo sestavili ček-listo najpogostejših opravil in nato beležili samo ta opravila, za redkejša pa pustili možnost, da jih posebej vpišejo.
ponedeljek, 4. junij 2012
Kako zagotoviti anonimnost; kako pridobiti ljudi za sodelovanje?
Anonimnost. Vprašanje je bilo zastavljeno na seminarju medicinskih sester; torej gre za zagotavljanje anonimnosti v raziskavah zdravstvene nege, na primer pri individualnih intervjujih s pacienti in svojci ali sploh pri objavljanju kakršnih koli podatkov o raziskovancih. Pravilo je zdravorazumsko: prikrijemo vse podatke, po katerih bi lahko kdor koli nepoklican prepoznal osebo, na katero se podatki nanašajo. V odvisnosti od širine kroga ljudi, za katerega domnevamo, da lahko pride do teh podatkov, določimo podatke, ki jih bomo prikrili. To so lahko poleg identifikacijskih in demografskih podatkov o osebi tudi podatki o njeni bolezni, ustanovi, kjer se je zdravila ipd. V splošnem je treba osebo seznaniti z načinom objave ali razširjanja podatkov kakor tudi z načinom varovanja zaupnosti že pred intervjujem, po njem pa ji dati v branje zapis pogovora z njo. Nato jo prosimo, da poda pripombe na zapis, ki ga popravimo v skladu z njimi. Pri tem se seveda lahko pogajamo, da ne bi izpustili ali spremenili delov besedila, ki so pomembni za razumevanje celote. Po možnosti damo raziskovancem v branje tudi končno poročilo ali vsaj tisti del poročila, v katerega je smiselno vključen pogovor z raziskovancem. Raziskovanci naj bi odobrili naše zapise intervjujev in tudi končno poročilo. To se v kvalitativni metodologiji imenuje 'članska validacija' - misli se na člane skupnosti, v kateri smo izvajali raziskavo. Drugo je vprašanje, ali naj damo 'odobritev' raziskovancu v podpis. Splošnega pravila o tem ni; presodili bomo glede na naravo teme in druge okoliščine, predvsem glede na tveganje morebitnih pritožb. Omeniti velja, da v pogovoru z raziskovancem ni dobro pretirano poudarjati, kaj vse smo ali bomo ukrenili v zvezi z varovanjem zaupnosti podatkov, da ga ne bi tako prestrašili, da bo raje odpovedal sodelovanje.
Motivacija za sodelovanje. Raziskovanca prosimo, če bi nam naklonil nekaj časa, da bi se pogovorili z njim o temi naše raziskave, npr. o tem, kako mu poteka življenje v Domu starejših, s čim je zadovoljen in s čim malo manj. Pojasnimo mu, čemu bo raziskava služila. V navedem primeru bi rekli, da se trudimo izboljšati kakovost življenja v domu in da se bomo v ta namen pogovarjali z več stanovalci. Ljudje, posebno starejši, jemljejo take zadeve lahko preveč osebno. Mislijo, da smo iz kakega posebnega razloga prišli ravno k njemu. Če je res tako, lahko pojasnimo: K vam sem prišel, ker ste že dolgo v domu in dobro poznate razmere. Če pa ni tako, rečemo: pogovarjali se bomo z več stanovalci, takimi, ki bi vedeli kaj povedati o tem. Vi ste eden med njimi. Stanovalcu se lahko vzbudi tudi neupravičeno upanje, da bomo uredili kak njegov poseben problem. Če pove, kaj ga teži, ga pozorno poslušamo, si zapišemo (če je primerno) in rečemo, da bomo obvestili pristojne (če se seveda strinja). Povemo mu, da nismo pristojni za reševanje te njegove težave, ali pa da ta trenutek nismo prišli s tem namenom. Potem ponovimo, kaj bi radi. Sogovorniku jasno povemo, da sodelovanje ni obvezno in da ga lahko brez posledic odkloni; lahko se tudi dogovorimo za drug termin. Ljudje pristanejo na pogovor iz občutka dolžnosti, solidarnosti, altruizma; zaupanja v to, da bodo s tem res prispevali k izboljšanju razmer. Drugi načini 'motiviranja' v takem okviru niso potrebni in so neprimerni, saj bi jih ljudje dojeli kot ponižujoče podkupovanje. Najboljša motivacija za sodelovanje v raziskavi je kakovosten odnos, ki smo ga s pacientom in svojci ustvarili ob rednem delu.
Motivacija za sodelovanje. Raziskovanca prosimo, če bi nam naklonil nekaj časa, da bi se pogovorili z njim o temi naše raziskave, npr. o tem, kako mu poteka življenje v Domu starejših, s čim je zadovoljen in s čim malo manj. Pojasnimo mu, čemu bo raziskava služila. V navedem primeru bi rekli, da se trudimo izboljšati kakovost življenja v domu in da se bomo v ta namen pogovarjali z več stanovalci. Ljudje, posebno starejši, jemljejo take zadeve lahko preveč osebno. Mislijo, da smo iz kakega posebnega razloga prišli ravno k njemu. Če je res tako, lahko pojasnimo: K vam sem prišel, ker ste že dolgo v domu in dobro poznate razmere. Če pa ni tako, rečemo: pogovarjali se bomo z več stanovalci, takimi, ki bi vedeli kaj povedati o tem. Vi ste eden med njimi. Stanovalcu se lahko vzbudi tudi neupravičeno upanje, da bomo uredili kak njegov poseben problem. Če pove, kaj ga teži, ga pozorno poslušamo, si zapišemo (če je primerno) in rečemo, da bomo obvestili pristojne (če se seveda strinja). Povemo mu, da nismo pristojni za reševanje te njegove težave, ali pa da ta trenutek nismo prišli s tem namenom. Potem ponovimo, kaj bi radi. Sogovorniku jasno povemo, da sodelovanje ni obvezno in da ga lahko brez posledic odkloni; lahko se tudi dogovorimo za drug termin. Ljudje pristanejo na pogovor iz občutka dolžnosti, solidarnosti, altruizma; zaupanja v to, da bodo s tem res prispevali k izboljšanju razmer. Drugi načini 'motiviranja' v takem okviru niso potrebni in so neprimerni, saj bi jih ljudje dojeli kot ponižujoče podkupovanje. Najboljša motivacija za sodelovanje v raziskavi je kakovosten odnos, ki smo ga s pacientom in svojci ustvarili ob rednem delu.
sobota, 2. junij 2012
Intervju
Eno naslednjih vprašanj slušateljic VŠZNJ se nanaša na izvedbo intervjuja. Kako intervjuvati? V kratkem sestavku samo nekaj osnovnih reči. Mislimo seveda na intervju v okviru kvalitativne raziskave, ki bo dal uporabno kvalitativno gradivo - dovolj bogato pripoved. Recimo mu 'odprti intervju'.
(1) Najprej je dobro vedeti, da je individualni intervju ena izmed oblik raziskovalnega spraševanja. Raziskovalna spraševanja grobo delimo na tista, ki dajo gradivo, primerno za kvantitativno obdelavo, in tista, ki dajo kvalitativno gradivo. Prva so v grobem bolj strukturirana, druga so manj strukturirana. Pri prvih običajno uporabljamo vnaprej pripravljen vprašalnik, to je seznam vprašanj, običajno zaprtih, z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Anketiranje lahko izvedemo v obliki individualnega intervjuja, skupinske ali množične (recimo poštne) ankete. Pri neposrednem strukturiranem intervjuju 'iz oči v oči' vprašanja beremo vprašancu in zapisujemo odgovore, ali pa vprašalnik izpolnjujemo skupaj z vprašancem, tako da oba hkrati gledata v vprašalnik, vprašanec odgovarja, spraševalec zapisuje. Tako izpolnjen vprašalnik potem kvantitativno obdelamo, tj. preštevamo odgovore. V okviru kvalitativne raziskave izvedemo eno od kvalitativnih oblik spraševanja: individualne intervjuje 'iz oči v oči', skupinsko razpravo (fokusne skupine) ali pisanje eseja (spisa). Intervjuje in razpravo po možnosti snemamo. Gradivo, ki ga zberemo na ta način, ima obliko pripovedi in ni prikladno za kvantitativno obdelavo, čeprav se iz njega s trudom da izvleči tudi kaj kvantitativnega. Obdelamo ga kvalitativno, tako da s postopnim kodiranjem oblikujemo pojme in jih povezujemo v pojmovne strukture.
(2) Vse to omenjam zato, ker pri začetnikih obstaja težnja, da se kvalitativnega intervjuja lotevajo na način kvantitativnega tako, da - v strahu, da bi jim zmanjkalo niti - pripravijo seznam vprašanj, čim bolj podrobnih, ki jih potem zastavljajo vprašancu. Tako si zaprejo možnost, da bi dobili uporabno kvalitativno gradivo. Zakaj? Prvič, vprašanja zastavljamo na osnovi tega, kar že vemo o zadevi oziroma, kar zanima nas. Vprašanec morda o teh vprašanjih sploh ni razmišljal in so zanj nepomembna. Vprašanja so teme, so kode - vnaprejšnje, ne take, ki bi jih z analizo dobili iz zbranega gradiva; so nekaj, kar že vemo. S takim spraševanjem bomo dobili potrditev ali zavrnitev svojih domnev, ne bomo odkrili nič novega. Drugič, z natančnimi vprašanji zavremo spontani miselni tok vprašanca. Zapremo si možnost, da bi ugotovili, kako razmišlja, o čem, on sam, brez naše pobude in usmerjanja; kaj je pomembno zanj, kakšna je njegova 'logika'. Če ga zasujemo s podrobnimi vprašanji, bo odgovarjal kratko, z 'da' in 'ne' in podobno; ne bo se razgovoril, ker ga prekinjamo z vprašanji.
(3) Zato se 'odprtega intervjuja', intervjuja, ki bo dal povezano pripoved, lotimo drugače.
Vnaprej si zamislimo samo glavno temo ali manjše število tem, o katerih se bomo pogovarjali. Te teme si zapomnimo; ne beremo vprašanj, ampak se pogovarjamo, ali bolje, 'pozorno poslušamo'. To 'pozorno poslušanje' imenujemo tudi 'aktivno poslušanje'.
Vprašancu povemo, kaj nas zanima, nato pa pomolčimo, da lahko on spregovori. Zavzamemo držo, tudi držo telesa, s katero mu damo vedeti, da nas zanima, kar pripoveduje in da ga želimo razumeti. Razumeti pomeni ne ocenjevati, ne pozitivno ne negativno, ampak razumeti tudi stališča, s katerimi se ne strinjamo; razumeti, zakaj tako misli. Pri takem pogovoru se skušamo izogniti ocenjevanju, svetovanju, poučevanju, argumentiranju, kritiziranju, analiziranju in diagnosticiranju, pa tudi hvaljenju. Ironične pripombe, posmeh so zelo neumestni. Tudi humor in 'obračanje na hec' sta nezaželena. S svojo držo damo sogovorniku vedeti, da ga kot osebo sprejemamo, da se iskreno zanimamo zanj. Medtem ko se pogovarjamo, mu sedimo nasproti, gledamo v oči, a ga ne 'fiksiramo'. Ne zasujemo ga z besedami, ampak raje pomolčimo, da lahko on spregovori. Med pogovorom pritrjujemo, dajemo opogumljajoče pripombe, ali dodajamo kratka vprašanja: 'Aha', 'Hm', 'Ja, kar povejte', 'A tako je to šlo'. Tega ne počnemo mehanično in s 'profesionalnim nasmehom'. Pripoved spremljamo in če česa ne razumemo dobro, to takoj povemo: 'Zdajle pa nisem čisto dobro razumel, kako je to šlo'. Ponovimo za njim, da se prepričamo: 'Aha, to pomeni, da ste...' Ogibamo se pretirano čustvenih izrazov: 'O, čudovito', 'Sijajni ste', 'Neverjetno!'. Če je povedal res kaj sijajnega in neverjetnega, mu bo iskrica v naših očeh povedala več kot afektirane besede. Pogovor lahko usmerjamo k temam, ki smo si jih zamislili: 'No, zdaj se mi zdi, da kar dobro razumem, kako ste se vi počutili. Kaj pa vaši domači?'
To je za prvo silo. Več o intervjuju lahko preberete v ustrezni literaturi.
(1) Najprej je dobro vedeti, da je individualni intervju ena izmed oblik raziskovalnega spraševanja. Raziskovalna spraševanja grobo delimo na tista, ki dajo gradivo, primerno za kvantitativno obdelavo, in tista, ki dajo kvalitativno gradivo. Prva so v grobem bolj strukturirana, druga so manj strukturirana. Pri prvih običajno uporabljamo vnaprej pripravljen vprašalnik, to je seznam vprašanj, običajno zaprtih, z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Anketiranje lahko izvedemo v obliki individualnega intervjuja, skupinske ali množične (recimo poštne) ankete. Pri neposrednem strukturiranem intervjuju 'iz oči v oči' vprašanja beremo vprašancu in zapisujemo odgovore, ali pa vprašalnik izpolnjujemo skupaj z vprašancem, tako da oba hkrati gledata v vprašalnik, vprašanec odgovarja, spraševalec zapisuje. Tako izpolnjen vprašalnik potem kvantitativno obdelamo, tj. preštevamo odgovore. V okviru kvalitativne raziskave izvedemo eno od kvalitativnih oblik spraševanja: individualne intervjuje 'iz oči v oči', skupinsko razpravo (fokusne skupine) ali pisanje eseja (spisa). Intervjuje in razpravo po možnosti snemamo. Gradivo, ki ga zberemo na ta način, ima obliko pripovedi in ni prikladno za kvantitativno obdelavo, čeprav se iz njega s trudom da izvleči tudi kaj kvantitativnega. Obdelamo ga kvalitativno, tako da s postopnim kodiranjem oblikujemo pojme in jih povezujemo v pojmovne strukture.
(2) Vse to omenjam zato, ker pri začetnikih obstaja težnja, da se kvalitativnega intervjuja lotevajo na način kvantitativnega tako, da - v strahu, da bi jim zmanjkalo niti - pripravijo seznam vprašanj, čim bolj podrobnih, ki jih potem zastavljajo vprašancu. Tako si zaprejo možnost, da bi dobili uporabno kvalitativno gradivo. Zakaj? Prvič, vprašanja zastavljamo na osnovi tega, kar že vemo o zadevi oziroma, kar zanima nas. Vprašanec morda o teh vprašanjih sploh ni razmišljal in so zanj nepomembna. Vprašanja so teme, so kode - vnaprejšnje, ne take, ki bi jih z analizo dobili iz zbranega gradiva; so nekaj, kar že vemo. S takim spraševanjem bomo dobili potrditev ali zavrnitev svojih domnev, ne bomo odkrili nič novega. Drugič, z natančnimi vprašanji zavremo spontani miselni tok vprašanca. Zapremo si možnost, da bi ugotovili, kako razmišlja, o čem, on sam, brez naše pobude in usmerjanja; kaj je pomembno zanj, kakšna je njegova 'logika'. Če ga zasujemo s podrobnimi vprašanji, bo odgovarjal kratko, z 'da' in 'ne' in podobno; ne bo se razgovoril, ker ga prekinjamo z vprašanji.
(3) Zato se 'odprtega intervjuja', intervjuja, ki bo dal povezano pripoved, lotimo drugače.
Vnaprej si zamislimo samo glavno temo ali manjše število tem, o katerih se bomo pogovarjali. Te teme si zapomnimo; ne beremo vprašanj, ampak se pogovarjamo, ali bolje, 'pozorno poslušamo'. To 'pozorno poslušanje' imenujemo tudi 'aktivno poslušanje'.
Vprašancu povemo, kaj nas zanima, nato pa pomolčimo, da lahko on spregovori. Zavzamemo držo, tudi držo telesa, s katero mu damo vedeti, da nas zanima, kar pripoveduje in da ga želimo razumeti. Razumeti pomeni ne ocenjevati, ne pozitivno ne negativno, ampak razumeti tudi stališča, s katerimi se ne strinjamo; razumeti, zakaj tako misli. Pri takem pogovoru se skušamo izogniti ocenjevanju, svetovanju, poučevanju, argumentiranju, kritiziranju, analiziranju in diagnosticiranju, pa tudi hvaljenju. Ironične pripombe, posmeh so zelo neumestni. Tudi humor in 'obračanje na hec' sta nezaželena. S svojo držo damo sogovorniku vedeti, da ga kot osebo sprejemamo, da se iskreno zanimamo zanj. Medtem ko se pogovarjamo, mu sedimo nasproti, gledamo v oči, a ga ne 'fiksiramo'. Ne zasujemo ga z besedami, ampak raje pomolčimo, da lahko on spregovori. Med pogovorom pritrjujemo, dajemo opogumljajoče pripombe, ali dodajamo kratka vprašanja: 'Aha', 'Hm', 'Ja, kar povejte', 'A tako je to šlo'. Tega ne počnemo mehanično in s 'profesionalnim nasmehom'. Pripoved spremljamo in če česa ne razumemo dobro, to takoj povemo: 'Zdajle pa nisem čisto dobro razumel, kako je to šlo'. Ponovimo za njim, da se prepričamo: 'Aha, to pomeni, da ste...' Ogibamo se pretirano čustvenih izrazov: 'O, čudovito', 'Sijajni ste', 'Neverjetno!'. Če je povedal res kaj sijajnega in neverjetnega, mu bo iskrica v naših očeh povedala več kot afektirane besede. Pogovor lahko usmerjamo k temam, ki smo si jih zamislili: 'No, zdaj se mi zdi, da kar dobro razumem, kako ste se vi počutili. Kaj pa vaši domači?'
To je za prvo silo. Več o intervjuju lahko preberete v ustrezni literaturi.
petek, 1. junij 2012
Kako izbrati ljudi za izvedbo intervjujev?
Tako je vprašala kolegica na srečanju v torek. Vprašanje zadeva izbor raziskovancev v kvalitativni raziskavi. Literatura obravnava to vprašanje pod naslovom 'vzorčenje'. To se mi ne zdi prav posrečeno, saj ob tem izrazu takoj pomislimo na reprezentativni vzorec, na slučajnostni vzorec, ki zagotavlja statistično reprezentativnost. Kvalitativne raziskave se ne lotevamo z namenom, da bi prišli do ugotovitev, ki bi jih lahko statistično posplošili na kako populacijo. Opisa doživljanja ene same praktikantke ne moremo posplošiti na vse praktikantke nekega letnika zdravstvene nege. V čem je tedaj njegova vrednost? Z analizo opisa doživljanja ene same praktikantke smo ugotovili veliko različnih dimenzij (značilnosti) njenega doživljanja in jih grupirali po področjih; identificirali smo nekatere vidike doživljanja, ki so se nam zdeli pomembni za organizacijo in usmerjanje prakse v prihodnje, kot na primer, da se dogaja refleksija prakse (v prihodnje bi jo lahko namerno omogočali in usmerjali), da obstaja socialna opora med prakso (za prihodnost velja podobno kot za refleksijo), da se pojavljajo čustveni pretresi; da se je naučila teh in onih veščin, pridobila to in ono znanje. Ali se to pojavlja pri vseh ali ne, ne vemo. Ne vemo, ali se to pojavlja pri 'povprečni' praktikantki, ali pa je bila ta izjemno občutljiva in doživljajsko diferencirana. Toda možno je, da se vse to pojavlja, kajti vsaj v enem primeru se je pojavilo. Možno je, da bi dodatni primeri še razširili in poglobili ta opis.
V kvalitativni raziskavi nam torej gre za to, da odkrijemo čim več možnih značilnosti doživljanja in da oblikujemo vsebinsko bogat in povezan opis (poskusno teorijo) o doživljanju (ali o kaki drugi značilnosti). Ne gre nam za to, da bi ugotovili, kako široko ali kako splošno veljaven je naš opis.
Ta premislek nas vodi pri izboru raziskovancev. Izbrali bomo tiste, pri katerih lahko pričakujemo bogat opis; in toliko, kolikor zadošča, da bo opis dovolj bogat. Ali drugače, bolj 'znanstveno': pri kvalitativni raziskavi kriterij izbora subjektov ni statistična reprezentativnost ampak teoretična relevantnost. Vendar reprezentativnosti ne zanemarimo povsem. Tudi naše gradivo naj bi bilo reprezentativno, le da ne v smislu statistične reprezentativnosti ampak v smislu dovolj širokega vsebinskega razpona in razpona doživljanja. Lahko bi izbrali praktikantke, za katere domnevamo, da so imele 'težko' prakso in one z 'lažjo'; na oddelkih, kjer se srečujejo z eno vrsto opravil in obremenitev in na oddelkih, kjer se srečujejo z drugo vrsto opravil in obremenitev. Tako ravnamo z namenom, da bi dobili čimbolj diferenciran, raznolik, opis, ne z namenom, da bi posplošili na čim širšo populacijo.
Kako bomo torej izbrali raziskovance? Poiskali bomo tiste, za katere domnevamo, da bi nam lahko veliko poglobljenega povedali o temi, ki nas zanima. Lahko izberemo skrajne primere, pa tudi povprečne - vse z namenom dobiti bogat, raznolik opis.
Koliko naj jih izberemo? Toliko, kolikor zadošča za teoretično nasičen opis, to je opis, ki je dovolj bogat in diferenciran. Lahko imamo srečo in že po analizi enega samega intervjuja pridemo do zadovoljivo bogatega opisa (do 'teoretične nasičenosti'). Če manjka še kakšen vidik, bomo dodajali intervjuje, dokler novi primeri ne dodajo nobene nove, pomembne informacije več. Ob tem je dobro pretehtati tudi koliko časa in energije imamo za analizo gradiva. Koliko poglobljenih intervjujev lahko analiziramo v danem času? Pravila ni. Ponavadi pravim, da je včasih dovolj en sam intervju, več kot 30 pa ni potrebno. Kaj se zgodi, če kdo preveč dobesedno razume, da je dovolj en sam primer, pa lahko preberete v enem od prejšnjih prispevkov.
V kvalitativni raziskavi nam torej gre za to, da odkrijemo čim več možnih značilnosti doživljanja in da oblikujemo vsebinsko bogat in povezan opis (poskusno teorijo) o doživljanju (ali o kaki drugi značilnosti). Ne gre nam za to, da bi ugotovili, kako široko ali kako splošno veljaven je naš opis.
Ta premislek nas vodi pri izboru raziskovancev. Izbrali bomo tiste, pri katerih lahko pričakujemo bogat opis; in toliko, kolikor zadošča, da bo opis dovolj bogat. Ali drugače, bolj 'znanstveno': pri kvalitativni raziskavi kriterij izbora subjektov ni statistična reprezentativnost ampak teoretična relevantnost. Vendar reprezentativnosti ne zanemarimo povsem. Tudi naše gradivo naj bi bilo reprezentativno, le da ne v smislu statistične reprezentativnosti ampak v smislu dovolj širokega vsebinskega razpona in razpona doživljanja. Lahko bi izbrali praktikantke, za katere domnevamo, da so imele 'težko' prakso in one z 'lažjo'; na oddelkih, kjer se srečujejo z eno vrsto opravil in obremenitev in na oddelkih, kjer se srečujejo z drugo vrsto opravil in obremenitev. Tako ravnamo z namenom, da bi dobili čimbolj diferenciran, raznolik, opis, ne z namenom, da bi posplošili na čim širšo populacijo.
Kako bomo torej izbrali raziskovance? Poiskali bomo tiste, za katere domnevamo, da bi nam lahko veliko poglobljenega povedali o temi, ki nas zanima. Lahko izberemo skrajne primere, pa tudi povprečne - vse z namenom dobiti bogat, raznolik opis.
Koliko naj jih izberemo? Toliko, kolikor zadošča za teoretično nasičen opis, to je opis, ki je dovolj bogat in diferenciran. Lahko imamo srečo in že po analizi enega samega intervjuja pridemo do zadovoljivo bogatega opisa (do 'teoretične nasičenosti'). Če manjka še kakšen vidik, bomo dodajali intervjuje, dokler novi primeri ne dodajo nobene nove, pomembne informacije več. Ob tem je dobro pretehtati tudi koliko časa in energije imamo za analizo gradiva. Koliko poglobljenih intervjujev lahko analiziramo v danem času? Pravila ni. Ponavadi pravim, da je včasih dovolj en sam intervju, več kot 30 pa ni potrebno. Kaj se zgodi, če kdo preveč dobesedno razume, da je dovolj en sam primer, pa lahko preberete v enem od prejšnjih prispevkov.
Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?
V nekaj naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na vprašanja, ki so jih zastavile slušateljice moje 1. generacije VŠZNJ na 2. srečanju. Prvo je bilo vprašanje hipotez. Odgovor je odvisen od splošnega raziskovalnega pristopa, za katerega se bomo odločili. Ta je odvisen od tega, kolikšno stopnjo raziskanosti dane teme predpostavljamo. Ali drugače: ali se lotevamo teme nepoučeni, naivno, ali poučeni o dotedanjih raziskavah iste teme ali področja. To samo je odvisno od okoliščin in namena raziskave, predvsem od tega, ali je bolj za 'domačo' rabo, za lastno orientacijo, ali ima bolj formalen značaj (magistrska naloga); ali imamo že empirično gradivo, ki je bilo morda zbrano s kakim drugim namenom, ali ga bomo zbrali posebej za to raziskavo.
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.
Naročite se na:
Objave (Atom)