Struktura delovnega časa medicinske sestre

"Koliko dni je smiselno spremljati delo medicinske sestre v obliki pisanja dnevnika, da bi na podlagi tega prišli do uporabnega rezultata o področjih, ki jih medicinska sestra resnično opravi, npr. delo s pacientom, izpolnjevanje dokumentacije, odzivi na telefonske klice itd. Koliko sester je smiselno zajeti?" 

Tako se je glasilo vprašanje slušateljice. Na osnovi dnevniških zapisov bi želela ugotoviti strukturo, izrabo, delovnega časa MS. Iz vprašanja, koliko sester je smiselno zajeti, ni razvidno, ali misli na kvalitativno ali kvantitativno raziskavo, saj je za vsako teh raziskav 'smiseln' drugačen izbor.

Kvalitativno - kvantitativno. V kvalitativni raziskavi bomo skušali dobiti čim širši razpon različnih opravil, ne da bi skušali odgovoriti na vprašanje, kako pogosto se to in ono opravilo pojavlja. Poleg tega bomo raziskali, kakšen pomen imajo posamezne vrste opravil za sestro, kako ta opravila doživljajo. V kvantitativni raziskavi bomo skušali dobiti sliko o tem, katera opravila in v kakšnih kombinacijah prevladujejo; skušali bomo dobiti podatke o povprečni, tipični izrabi delovnega časa, ob tem seveda nujno, saj enega brez drugega ne moremo določiti, o manj pogostih in redkih opravilih. V danem primeru bo verjetno najprimerneje, da začnemo s kvalitativno raziskavo in nadaljujemo s kvantitativno.

Izbor. Opraviti imamo z dvema vprašanjema. 1. kako izbrati sestre, ki bi pisale podroben dnevnik svojih opravil; 2. kako izbrati dneve, na katere naj se dnevnik nanaša. K prvemu: če  želimo opisati čim širši razpon različnih opravil, bomo izbirali sestre na različnih delovnih mestih, z različnimi nalogami, na različnih položajih v hierarhiji. Tako bi prišli do opisa bogastva nalog in opravil MS, do predstave o zahtevnosti in raznolikosti poklica in hkrati s tem, do opisa doživljajskega sveta medinskih sester. Če nam gre za kvantifikacijo te različnosti, bomo najprej definirali populacijo sester, na katero naj bi ugotovitve posplošili (gre za oddelek, bolnišnico?), potem pa izbrali reprezentativni, slučajnostni, recimo slojeviti vzorec. To je le prvi del izbora. Potem se moramo odločiti za časovno obdobje, na katerega naj bi se dobljeni podatki nanašali. To je lahko en teden, en mesec, eno četrtletje, eno leto itd. Če želimo zajeti sezonske fluktuacije, bomo morali razširiti obdobje opazovanja. Jasno je, da bi bilo skrajno zamudno, težko izvedljivo in tudi nepotrebno, da bi sestre pisale dnevnik za vsak dan v daljšem razdobju. Zato se bomo odločili za časovno vzorčenje. Če želimo podatke posplošiti na enomesečno obdobje, bo morda dovolj, da izbrane sestre beležijo opravila vsak drugi dan, morda ene v lihih druge v sodih dnevih; ali pa da beležimo prvi teden podatke za ponedeljek in torek, drugi teden v sredo in četrtek, tretji teden za petek in soboto in četrti teden za nedeljo; ali pa se odločimo za tipičen, povprečen teden v mesecu, pišemo dnevnik samo tisti teden in posplošimo na ves mesec pod predpostavko, da se ostali trije tedni ne razlikujejo bistveno od tega, v katerem smo beležili podatke.
Na ta način bomo ugotovili, katera opravila prevladujejo, kakšna je struktura delovnega časa, koliko časa zavzamejo posamezna opravila ali posamezne vrste opravil.

Dnevnik. Kako pisati dnevnik opravil? V kvalitativni raziskavi bi dali navodilo, naj sestre zapišejo vsako svoje, tudi najmanjše, opravilo. To je seveda zelo težka naloga, zato bi bilo možno z njo obremeniti le manjše število sester za krajši čas. Na osnovi teh zapisov bi sestavili provizoričen seznam opravil, ček-listo, tako da bi v nadaljevanju raziskave sestre samo s kljukicami označevale opravila, ki so jih izvedle, npr. za vsako uro za nazaj. Na tej osnovi bi za kvantitativno raziskavo sestavili ček-listo najpogostejših opravil in nato beležili samo ta opravila, za redkejša pa pustili možnost, da jih posebej vpišejo.

Kako zagotoviti anonimnost; kako pridobiti ljudi za sodelovanje?

Anonimnost. Vprašanje je bilo zastavljeno na seminarju medicinskih sester; torej gre za zagotavljanje anonimnosti v raziskavah zdravstvene nege, na primer pri individualnih intervjujih s pacienti in svojci ali sploh pri objavljanju kakršnih koli podatkov o raziskovancih. Pravilo je zdravorazumsko: prikrijemo vse podatke, po katerih bi lahko kdor koli nepoklican prepoznal osebo, na katero se podatki nanašajo. V odvisnosti od širine kroga ljudi, za katerega domnevamo, da lahko pride do teh podatkov, določimo podatke, ki jih bomo prikrili. To so lahko poleg identifikacijskih in demografskih podatkov o osebi tudi podatki o njeni bolezni, ustanovi, kjer se je zdravila ipd. V splošnem je treba osebo seznaniti z načinom objave ali razširjanja podatkov kakor tudi z načinom varovanja zaupnosti že pred intervjujem, po njem pa ji dati v branje zapis pogovora z njo. Nato jo prosimo, da poda pripombe na zapis, ki ga popravimo v skladu z njimi. Pri tem se seveda lahko pogajamo, da ne bi izpustili ali spremenili delov besedila, ki so pomembni za razumevanje celote. Po možnosti damo raziskovancem v branje tudi končno poročilo ali vsaj tisti del poročila, v katerega je smiselno vključen pogovor z raziskovancem. Raziskovanci naj bi odobrili naše zapise intervjujev in tudi končno poročilo. To se v kvalitativni metodologiji imenuje 'članska validacija' - misli se na člane skupnosti, v kateri smo izvajali raziskavo. Drugo je vprašanje, ali naj damo 'odobritev' raziskovancu v podpis. Splošnega pravila o tem ni; presodili bomo glede na naravo teme in druge okoliščine, predvsem glede na tveganje morebitnih pritožb. Omeniti velja, da v pogovoru z raziskovancem ni dobro pretirano poudarjati, kaj vse smo ali bomo ukrenili v zvezi z varovanjem zaupnosti podatkov, da ga ne bi tako prestrašili, da bo raje odpovedal sodelovanje. 
Motivacija za sodelovanje. Raziskovanca prosimo, če bi nam naklonil nekaj časa, da bi se pogovorili z njim o temi naše raziskave, npr. o tem, kako mu poteka življenje v Domu starejših, s čim je zadovoljen in s čim malo manj. Pojasnimo mu, čemu bo raziskava služila.  V navedem primeru bi rekli, da se trudimo izboljšati kakovost življenja v domu in da se bomo v ta namen pogovarjali z več stanovalci. Ljudje, posebno starejši, jemljejo take zadeve lahko preveč osebno. Mislijo, da smo iz kakega posebnega razloga prišli ravno k njemu. Če je res tako, lahko pojasnimo: K vam sem prišel, ker ste že dolgo v domu in dobro poznate razmere. Če pa ni tako, rečemo: pogovarjali se bomo z več stanovalci, takimi, ki bi vedeli kaj povedati o tem. Vi ste eden med njimi. Stanovalcu se lahko vzbudi tudi neupravičeno upanje, da bomo uredili kak njegov poseben problem. Če pove, kaj ga teži, ga pozorno poslušamo, si zapišemo (če je primerno) in rečemo, da bomo obvestili pristojne (če se seveda strinja). Povemo mu, da nismo pristojni za reševanje te njegove težave, ali pa da ta trenutek nismo prišli s tem namenom. Potem ponovimo, kaj bi radi. Sogovorniku jasno povemo, da sodelovanje ni obvezno in da ga lahko brez posledic odkloni; lahko se tudi dogovorimo za drug termin. Ljudje pristanejo na pogovor iz občutka dolžnosti, solidarnosti, altruizma; zaupanja v to, da bodo s tem res prispevali k izboljšanju razmer. Drugi načini 'motiviranja' v takem okviru niso potrebni in so neprimerni, saj bi jih ljudje dojeli kot ponižujoče podkupovanje. Najboljša motivacija za sodelovanje v raziskavi je kakovosten odnos, ki smo ga s pacientom in svojci ustvarili ob rednem delu.

Intervju

Eno naslednjih vprašanj slušateljic VŠZNJ se nanaša na izvedbo intervjuja. Kako intervjuvati? V kratkem sestavku samo nekaj osnovnih reči. Mislimo seveda na intervju v okviru kvalitativne raziskave, ki bo dal uporabno kvalitativno gradivo - dovolj bogato pripoved. Recimo mu 'odprti intervju'.
(1) Najprej je dobro vedeti, da je individualni intervju ena izmed oblik raziskovalnega spraševanja. Raziskovalna spraševanja grobo delimo na tista, ki dajo gradivo, primerno za kvantitativno obdelavo, in tista, ki dajo kvalitativno gradivo. Prva so v grobem bolj strukturirana, druga so manj strukturirana. Pri prvih običajno uporabljamo  vnaprej pripravljen vprašalnik, to je seznam vprašanj, običajno zaprtih, z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Anketiranje lahko izvedemo v obliki individualnega intervjuja, skupinske ali množične (recimo poštne) ankete. Pri neposrednem strukturiranem intervjuju 'iz oči v oči' vprašanja beremo vprašancu in zapisujemo odgovore, ali pa vprašalnik izpolnjujemo skupaj z vprašancem, tako da oba hkrati gledata v vprašalnik, vprašanec odgovarja, spraševalec zapisuje. Tako izpolnjen vprašalnik potem kvantitativno obdelamo, tj. preštevamo odgovore. V okviru kvalitativne raziskave izvedemo eno od kvalitativnih oblik spraševanja: individualne intervjuje 'iz oči v oči', skupinsko razpravo (fokusne skupine) ali pisanje eseja (spisa). Intervjuje in razpravo po možnosti snemamo. Gradivo, ki ga zberemo na ta način, ima obliko pripovedi in ni prikladno za kvantitativno obdelavo, čeprav se iz njega s trudom da izvleči tudi kaj kvantitativnega. Obdelamo ga kvalitativno, tako da s postopnim kodiranjem oblikujemo pojme in jih povezujemo v pojmovne strukture. 
(2) Vse to omenjam zato, ker pri začetnikih obstaja težnja, da se kvalitativnega intervjuja lotevajo na način kvantitativnega tako, da - v strahu, da bi jim zmanjkalo niti - pripravijo seznam vprašanj, čim bolj podrobnih, ki jih potem zastavljajo vprašancu. Tako si zaprejo možnost, da bi dobili uporabno kvalitativno gradivo. Zakaj? Prvič, vprašanja zastavljamo na osnovi tega, kar že vemo o zadevi oziroma, kar zanima nas. Vprašanec morda o teh vprašanjih sploh ni razmišljal in so zanj nepomembna. Vprašanja so teme, so kode - vnaprejšnje, ne take, ki bi jih z analizo dobili iz zbranega gradiva; so nekaj, kar že vemo. S takim spraševanjem bomo dobili potrditev ali zavrnitev svojih domnev, ne bomo odkrili nič novega. Drugič, z natančnimi vprašanji zavremo spontani miselni tok vprašanca. Zapremo si možnost, da bi ugotovili, kako razmišlja, o čem, on sam, brez naše pobude in usmerjanja; kaj je pomembno zanj, kakšna je njegova 'logika'. Če ga zasujemo s podrobnimi vprašanji, bo odgovarjal kratko, z 'da' in 'ne' in podobno; ne bo se razgovoril, ker ga prekinjamo z vprašanji.
(3) Zato se 'odprtega intervjuja', intervjuja, ki bo dal povezano pripoved, lotimo drugače.
Vnaprej si zamislimo samo glavno temo ali manjše število tem, o katerih se bomo pogovarjali. Te teme si zapomnimo; ne beremo vprašanj, ampak se pogovarjamo, ali bolje, 'pozorno poslušamo'. To 'pozorno poslušanje' imenujemo tudi 'aktivno poslušanje'.
Vprašancu povemo, kaj nas zanima, nato pa pomolčimo, da lahko on spregovori. Zavzamemo držo, tudi držo telesa, s katero mu damo vedeti, da nas zanima, kar pripoveduje in da ga želimo razumeti. Razumeti pomeni ne ocenjevati, ne pozitivno ne negativno, ampak razumeti tudi stališča, s katerimi se ne strinjamo; razumeti, zakaj tako misli. Pri takem pogovoru se skušamo izogniti ocenjevanju, svetovanju, poučevanju, argumentiranju, kritiziranju, analiziranju in diagnosticiranju, pa tudi hvaljenju. Ironične pripombe, posmeh so zelo neumestni. Tudi humor in 'obračanje na hec' sta nezaželena. S svojo držo damo sogovorniku vedeti, da ga kot osebo sprejemamo, da se iskreno zanimamo zanj. Medtem ko se pogovarjamo, mu sedimo nasproti, gledamo v oči, a ga ne 'fiksiramo'. Ne zasujemo ga z besedami, ampak raje pomolčimo, da lahko on spregovori. Med pogovorom pritrjujemo, dajemo opogumljajoče pripombe, ali dodajamo kratka vprašanja: 'Aha', 'Hm', 'Ja, kar povejte', 'A tako je to šlo'. Tega ne počnemo mehanično in s 'profesionalnim nasmehom'. Pripoved spremljamo in če česa ne razumemo dobro, to takoj povemo: 'Zdajle pa nisem čisto dobro razumel, kako je to šlo'. Ponovimo za njim, da se prepričamo: 'Aha, to pomeni, da ste...' Ogibamo se pretirano čustvenih izrazov: 'O, čudovito', 'Sijajni ste', 'Neverjetno!'. Če je povedal res kaj sijajnega in neverjetnega, mu bo iskrica v naših očeh povedala več kot afektirane besede. Pogovor lahko usmerjamo k temam, ki smo si jih zamislili: 'No, zdaj se mi zdi, da kar dobro razumem, kako ste se vi počutili. Kaj pa vaši domači?'
To je za prvo silo. Več o intervjuju lahko preberete v ustrezni literaturi.

Kako izbrati ljudi za izvedbo intervjujev?

Tako je vprašala kolegica na srečanju v torek. Vprašanje zadeva izbor raziskovancev v kvalitativni raziskavi. Literatura obravnava to vprašanje pod naslovom 'vzorčenje'. To se mi ne zdi prav posrečeno, saj ob tem izrazu takoj pomislimo na reprezentativni vzorec, na slučajnostni vzorec, ki zagotavlja statistično reprezentativnost. Kvalitativne raziskave se ne lotevamo z namenom, da bi prišli do ugotovitev, ki bi jih lahko statistično posplošili na kako populacijo. Opisa doživljanja ene same praktikantke ne moremo posplošiti na vse praktikantke nekega letnika zdravstvene nege. V čem je tedaj njegova vrednost? Z analizo opisa doživljanja ene same praktikantke smo ugotovili veliko različnih dimenzij (značilnosti) njenega doživljanja in jih grupirali po področjih; identificirali smo nekatere vidike doživljanja, ki so se nam zdeli pomembni za organizacijo in usmerjanje prakse v prihodnje, kot na primer, da se dogaja refleksija prakse (v prihodnje bi jo lahko namerno omogočali in usmerjali), da obstaja socialna opora med prakso (za prihodnost velja podobno kot za refleksijo), da se pojavljajo čustveni pretresi; da se je naučila teh in onih veščin, pridobila to in ono znanje. Ali se to pojavlja pri vseh ali ne, ne vemo. Ne vemo, ali se to pojavlja pri 'povprečni' praktikantki, ali pa je bila ta izjemno občutljiva in doživljajsko diferencirana. Toda možno je, da se vse to pojavlja, kajti vsaj v enem primeru se je pojavilo. Možno je, da bi dodatni primeri še razširili in poglobili ta opis. 
V kvalitativni raziskavi nam torej gre za to, da odkrijemo čim več možnih značilnosti doživljanja in da oblikujemo vsebinsko bogat in povezan opis (poskusno teorijo) o doživljanju (ali o kaki drugi značilnosti). Ne gre nam za to, da bi ugotovili, kako široko ali kako splošno veljaven je naš opis. 
Ta premislek nas vodi pri izboru raziskovancev. Izbrali bomo tiste, pri katerih lahko pričakujemo bogat opis; in toliko, kolikor zadošča, da bo opis dovolj bogat. Ali drugače, bolj 'znanstveno': pri kvalitativni raziskavi kriterij izbora subjektov ni statistična reprezentativnost ampak teoretična relevantnost. Vendar reprezentativnosti ne zanemarimo povsem. Tudi naše gradivo naj bi bilo reprezentativno, le da ne v smislu statistične reprezentativnosti ampak v smislu dovolj širokega vsebinskega razpona in razpona doživljanja. Lahko bi izbrali praktikantke, za katere domnevamo, da so imele 'težko' prakso in one z 'lažjo'; na oddelkih, kjer se srečujejo z eno vrsto opravil in obremenitev in na oddelkih, kjer se srečujejo z drugo vrsto opravil in obremenitev. Tako ravnamo z namenom, da bi dobili čimbolj diferenciran, raznolik, opis, ne z namenom, da bi posplošili na čim širšo populacijo.
Kako bomo torej izbrali raziskovance? Poiskali bomo tiste, za katere domnevamo, da bi nam lahko veliko poglobljenega povedali o temi, ki nas zanima. Lahko izberemo skrajne primere, pa tudi povprečne - vse z namenom dobiti bogat, raznolik opis.
Koliko naj jih izberemo? Toliko, kolikor zadošča za teoretično nasičen opis, to je opis, ki je dovolj bogat in diferenciran. Lahko imamo srečo in že po analizi enega samega intervjuja pridemo do zadovoljivo bogatega opisa (do 'teoretične nasičenosti'). Če manjka še kakšen vidik, bomo dodajali intervjuje, dokler novi primeri ne dodajo nobene nove, pomembne informacije več. Ob tem je dobro pretehtati tudi koliko časa in energije imamo za analizo gradiva. Koliko poglobljenih intervjujev lahko analiziramo v danem času? Pravila ni. Ponavadi pravim, da je včasih dovolj en sam intervju, več kot 30 pa ni potrebno. Kaj se zgodi, če kdo preveč dobesedno razume, da je dovolj en sam primer, pa lahko preberete v enem od prejšnjih prispevkov.

Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?

V nekaj naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na vprašanja, ki so jih zastavile slušateljice moje 1. generacije VŠZNJ na 2. srečanju. Prvo je bilo vprašanje hipotez. Odgovor je odvisen od splošnega raziskovalnega pristopa, za katerega se bomo odločili. Ta je odvisen od tega, kolikšno stopnjo raziskanosti dane teme predpostavljamo. Ali drugače: ali se lotevamo teme nepoučeni, naivno, ali poučeni o dotedanjih raziskavah iste teme ali področja. To samo je odvisno od okoliščin in namena raziskave, predvsem od tega, ali je bolj za 'domačo' rabo, za lastno orientacijo, ali ima bolj formalen značaj (magistrska naloga); ali imamo že empirično gradivo, ki je bilo morda zbrano s kakim drugim namenom, ali ga bomo zbrali posebej za to raziskavo. 
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.

Generacija VŠZNJ I/2

Včeraj, 29. maja 2012, sem se drugič srečal z mojo prvo generacijo slušateljic (in enim slušateljem). Prvič sem se z njimi srečal v 1. letniku in zdaj so že pri koncu 2. letnika, tik pred tem, da predlagajo magistrske naloge. 

Od prvega srečanja, na katerem sem jim razložil, kako naj bi izvajali kvalitativne raziskave v zdravstveni negi, je minilo leto in pol. V vmesnem času so preštudirali literaturo in opravili izpit iz metodologije. Na začetku včerajšnjega predavanja sem jih prosil, naj mi zastavijo vprašanja o kvalitativni metodi, vprašanja, ki so ostala nejasna, ali ki so sedaj postala aktualna, ko so pred konkretnimi raziskovalnimi nalogami. Poleg tega sem jih prosil, naj mi navedejo naslove svojih nalog, čeprav jih bodo morda še spremenili. 

Vprašanja so bila naslednja:

• Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?
• Kako izbrati ljudi za izvedbo intervjujev?
• Kako in koliko kod je smiselno oblikovati za čim lažjo obdelavo naloge?
• Ali je primerno, da intervjuvaš večjo skupino ljudi in koliko jih je potrebno za izvedbo raziskave?
• Potek in analiza intervjuja.
• Kako izvesti raziskavo svojcev pri postopku eksplantacije (občutki, obnašanje itd.)? Kako usmerjati pogovor?
• Osebnih izpovedi se mnogi ljudje bojijo zaradi možnosti prepoznave. Kako zagotoviti neprepoznavnost in pridobiti ljudi za sodelovanje?
• Kako čim bolj kvalitetno razčleniti nalogo po kategorijah?
• Koliko dni je smiselno spremljati delo medicinske sestre v obliki pisanja dnevnika, da bi na podlagi tega prišli do uporabnega rezultat o področjih, ki jih medicinska sestra resnično opravi, npr. delo s pacientom, izpolnjevanje dokumentacije, odzivi na telefonske klice itd. Koliko sester je smiselno zajeti?
• Kako čim bolj kvalitetno napisati magistrsko nalogo?
• Kako kvalitativno raziskavo čim bolje vnesti v magistrsko nalogo?
• Koliko literature je potrebno za kvalitativno raziskavo?

Teme predvidenih projektnih in magistrskih nalog so bile:

• Kakovost življenja medicinskih sester
• Paliativna oskrba: znanje osebja in komunikacija
• Pomen ocenjevanja pooperativne bolečine in organizacija APS, izobraževanje MS za izboljšanje kakovosti nege
• Vpliv interneta na mlade in ... (še razmišljam)
• Hude poškodbe glave: preventiva ventilacijsko povzročene pljučnice
• Downov sindrom: stališča MS in drugih strok. delavcev
• Pomen mentorstva za zaposlene novinke na dializnem oddelku
• Pričakovanja svojcev starostnikov ob namestitvi v DSO (analiza pritožb)
• Produktivnost medicinskih sester
• Pomanjkanje MS v Sloveniji
• Sistem regulacije zdravstvene in bolniške nege v Sloveniji
• Področje okulistike (katarakta) - kvantitativna raziskava.

V naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na nekaj gornjih vprašanj in pokomentirati teme raziskav.

Samo en primer? Krasno.

V osnovnih besedilih o kvalitativnem raziskovanju (glej mojo internetno stran) in v prejšnjih sestavkih tega bloga sem poudaril, da v okviru kvalitativne raziskave izberemo enote proučevanja po drugem načelu kot v okviru kvantitativne raziskave. Pri slednji jih izberemo po načelu populacijske, statistične reprezentativnosti, ali, kar je isto, s slučajnostnim izborom. Sestavimo vzorec, ki predstavlja populacijo. V kvalitativni raziskavi pa jih izberemo po načelu teoretične relevantnosti. Izberemo enote, za katere domnevamo, da bomo pri njih dobili najbolj povedno gradivo, gradivo, ob katerem bomo lahko oblikovali nasičeno, razvejano, diferencirano in dovolj trdno povezano teorijo. Včasih je za to, da dobimo sorazmerno gosto, nasičeno teorijo, dovolj že en sam primer, en sam bogat intervju, en sam opis primera. To še posebej velja za študije primera, naj bo posameznika, skupine, skupnosti ali organizacije. 
Ko sem študentom razlagal o izboru enot (pravzaprav ni ustrezno s tem v zvezi uporabljati besede 'vzorčenje', ki implicira statistično reprezentativnost ne teoretične relevantnosti), so  običajno spraševali: Koliko enot pa naj bi imel tak vzorec? Odgovoril sem: Ne veliko, nekaj, deset, pet, tri - lahko tudi eno samo. Trideset, kolikor velja pri statističnem vzorčenju za mali vzorec, je v kvalitativni raziskavi že veliko, preveč. Dobimo neobvladljivo količino gradiva.
Spregledal sem, da so se pri tem, ko sem rekel, da je včasih dovolj že en sam primer, nekaterim zasvetile oči. Aja, a eden? Ja, en sam. Ta moja nepozornost se mi je kmalu maščevala. Na mizo sem dobil diplomsko nalogo, takorekoč za zadnji pregled pred velikim nastopom, s pripombo, da "nisem čisto sigurna, če je v redu. Ne vem, kako naj to skodiram." Ko sem zadevo pregledal, bilo je nekaj o izbiri partnerja, stereotipni temi 23-letnih študentk, sem videl, da težava ni v kodiranju. Kolegica je izvedla intervju s parom partnerjev, vse skupaj na eni gosto tipkani strani. Kakor koli sem obračal, nisem mogel videti ničesar teoretično relevantnega mimo običajnih stereotipov o razumevanju in ljubezni. V čem je bila težava? Preskopo gradivo. Ja saj ste rekli, da je dovolj en primer! - Ej, punca!  
Bila pa je še druga težava. Če nas npr. zanima, kako partnerja doživljata sorazmerno veliko starostno razliko med njima, je dobro nekaj pozornosti posvetiti teoretični pripravi: na katerih dimenzijah lahko pričakujemo razlike zaradi starosti: lahko moti videz? Se pozna pri seksu? So interesi različni? So prijatelji kompatibilni? So razlike v statusu, uporabi moči? - Ja saj ste rekli, da pri kvalitativni raziskavi ne smemo postavljati hipotez in da variable šele iščemo! - Mislite pa lahko, hudiča! In delate!
Pa še res je, da je včasih dovolj že en sam primer. Pred kratkim mi je prišlo v roke poročilo, v katerem neka učiteljica opisuje svoje delo z učencem z avtizmom. Tudi na eni sami strani. Opisani sta dve časovno razmaknjeni epizodi. Opis je tak, da se je z analizo dalo prepoznati značilnosti metode. Nič usodnega, pa vendar koristno. Pa se spoznaj v tej čudni kvalitativni metodi!