Samo en primer? Krasno.

V osnovnih besedilih o kvalitativnem raziskovanju (glej mojo internetno stran) in v prejšnjih sestavkih tega bloga sem poudaril, da v okviru kvalitativne raziskave izberemo enote proučevanja po drugem načelu kot v okviru kvantitativne raziskave. Pri slednji jih izberemo po načelu populacijske, statistične reprezentativnosti, ali, kar je isto, s slučajnostnim izborom. Sestavimo vzorec, ki predstavlja populacijo. V kvalitativni raziskavi pa jih izberemo po načelu teoretične relevantnosti. Izberemo enote, za katere domnevamo, da bomo pri njih dobili najbolj povedno gradivo, gradivo, ob katerem bomo lahko oblikovali nasičeno, razvejano, diferencirano in dovolj trdno povezano teorijo. Včasih je za to, da dobimo sorazmerno gosto, nasičeno teorijo, dovolj že en sam primer, en sam bogat intervju, en sam opis primera. To še posebej velja za študije primera, naj bo posameznika, skupine, skupnosti ali organizacije. 
Ko sem študentom razlagal o izboru enot (pravzaprav ni ustrezno s tem v zvezi uporabljati besede 'vzorčenje', ki implicira statistično reprezentativnost ne teoretične relevantnosti), so  običajno spraševali: Koliko enot pa naj bi imel tak vzorec? Odgovoril sem: Ne veliko, nekaj, deset, pet, tri - lahko tudi eno samo. Trideset, kolikor velja pri statističnem vzorčenju za mali vzorec, je v kvalitativni raziskavi že veliko, preveč. Dobimo neobvladljivo količino gradiva.
Spregledal sem, da so se pri tem, ko sem rekel, da je včasih dovolj že en sam primer, nekaterim zasvetile oči. Aja, a eden? Ja, en sam. Ta moja nepozornost se mi je kmalu maščevala. Na mizo sem dobil diplomsko nalogo, takorekoč za zadnji pregled pred velikim nastopom, s pripombo, da "nisem čisto sigurna, če je v redu. Ne vem, kako naj to skodiram." Ko sem zadevo pregledal, bilo je nekaj o izbiri partnerja, stereotipni temi 23-letnih študentk, sem videl, da težava ni v kodiranju. Kolegica je izvedla intervju s parom partnerjev, vse skupaj na eni gosto tipkani strani. Kakor koli sem obračal, nisem mogel videti ničesar teoretično relevantnega mimo običajnih stereotipov o razumevanju in ljubezni. V čem je bila težava? Preskopo gradivo. Ja saj ste rekli, da je dovolj en primer! - Ej, punca!  
Bila pa je še druga težava. Če nas npr. zanima, kako partnerja doživljata sorazmerno veliko starostno razliko med njima, je dobro nekaj pozornosti posvetiti teoretični pripravi: na katerih dimenzijah lahko pričakujemo razlike zaradi starosti: lahko moti videz? Se pozna pri seksu? So interesi različni? So prijatelji kompatibilni? So razlike v statusu, uporabi moči? - Ja saj ste rekli, da pri kvalitativni raziskavi ne smemo postavljati hipotez in da variable šele iščemo! - Mislite pa lahko, hudiča! In delate!
Pa še res je, da je včasih dovolj že en sam primer. Pred kratkim mi je prišlo v roke poročilo, v katerem neka učiteljica opisuje svoje delo z učencem z avtizmom. Tudi na eni sami strani. Opisani sta dve časovno razmaknjeni epizodi. Opis je tak, da se je z analizo dalo prepoznati značilnosti metode. Nič usodnega, pa vendar koristno. Pa se spoznaj v tej čudni kvalitativni metodi!