V praktični strokah, kakršna sta socialno delo in zdravstvena nega, nimamo radi teorije. Teorijo enačimo v najboljšem primeru s previsoko abstraktnim razpravljanjem, katerega zveze s prakso ne vidimo, v najslabšem primeru pa z navadnim brezveznim flancanjem.
In potem rečemo, da je pomembna praksa ne teorija in si svoje mislimo, ko nam teoretiki nakladajo v svoji latovščini.
Vendar je treba jasno povedati: Ni (nobene) prakse brez (kakšne) teorije. Vsak praktik deluje na osnovi kakšne teorije, naj se je zaveda ali ne. Če bi praktika, ki nekaj dela, vprašali, kaj dela, bo opisal, kaj dela. Če ga vprašamo, zakaj dela to ali tako, bo navedel razloge. To pomeni, da ima o svojem delu teorijo, to pomeni, predstavo, pojem o tem, kaj dela, kako, zakaj in čemu. Zgodi se, da človek govori eno, dela pa drugo. To pomeni, da ima dve teoriji o svojem delu: teorijo, po kateri misli, da dela, in teorijo, ki jo izraža s svojim delom, čeprav se je ne zaveda jasno. Ne glede na to razliko, je vprašanje samo, kako dobra je ta ali ona teorija. Vedno je samo vprašanje, kako dobra je kakšna teorija, in ne, ali je teorija boljša ali slabša od prakse. Praksa je namreč vedno hkrati tudi teorija.
Tole sem prepisal iz nekega svojega starega članka. Spet boste rekli: naklada. Kaj hoče reči? Kaj nam to pomaga? Poglejmo primer iz zgodbe o Old man's river. V zgodbici je opisana neka praksa; praksa neke sestre v danem trenutku. Kakšna je njena teorija? O čem?
Sestra vidi, da se je stari zmotil. Čaka pred ordinacijo, kjer danes ne delajo. Gospod ne razume, ko mu to sporoči. Zveza med oddajnikom in sprejemnikom ne deluje dobro.
Njena teorija je: če komunikacija, zveza, ne deluje dobro, mora oddajnik spremeniti način oddajanja. Zmanjšati mora frekvenco (= govoriti počasneje in bolj razločno) in povečati jakost (= jakost glasu). Če prvo prilagajanje ne pomaga, mora frekvenco še bolj zmanjšati in jakost še bolj povečati. Itd., dokler ne doseže meje oddajnikove kapacitete. Sestra opazi, da ta teorija ne deluje. Stari ne dojema. Zato jo začenja spreminjati. Prejšnji teoriji doda nove elemente: preveriti stanje sprejemnika (= pogledati napotnico). Vendar oddajnik ne razume tega sprejemnikovega vezja, ker je vezje pomanjkljivo, ali pa oddajnik nima vgrajenih senzorjev za prepoznavanje stanja sprejemnika (= ni usposobljen za to nalogo). Smo v slepi ulici.
Alternativna teorija. Začetek je enak kot pri prejšnji: če komunikacija, zveza, ne deluje dobro, mora oddajnik spremeniti način oddajanja. Od tu naprej je ta teorija drugačna. Najprej mora oddajnik vključiti svoje senzorje za prepoznavanje stanja sprejemnika, posebno, če sluti, da je sprejemnik zastarel model, ki jih ne delajo več in za katere morda tudi oddajnik nima ustreznih senzorjev. Model sprejemnika morda ni na isti frekvenci kot oddajnik (= počasneje dojema); morda tudi jakost ni ustrezna (= slabše sliši) - to je sestra že preverila, a ni pomagalo. Morda sprejemnik uporablja druge kode (= drug jezik, druge pojme). Uporabil je kodo 'vojna bolnica'. Te kode oddajnik ne razume. Včasih pomaga, če sprejemnik izključimo (= rečemo: čakajte, gospod, pomirite se, bova tole rešila), ga ponovno vključimo (= rečemo: a mi poveste od začetka, lepo počasi, kdaj ste bili nazadnje tukaj in kaj so vam rekli) in pustimo, da preigra svoj komad (= prisedemo, pozorno poslušamo njegovo pripoved). Oddajnik se spremeni v sprejemnik, ki sprejema z več senzorji in na več kanalih hkrati (= pozorno poslušamo) ter z internim računalnikom simulira ali emulira (= kar prepiše, kopira) prvotni sprejemnik (= se uglasi na njegove parametre, sprejme njegove kode = začne razmišljati tako kot stari, ga spremlja skozi njegovo zgodbo). V tem primeru oddajniku morda sploh ne bo potrebno začeti oddajati, ker bo stari sprejemnik sam popravil svojo muziko, ko jo bo ponovno preigral = bo stari sam spoznal, da se je zmotil, ko je prišel nazaj v ambulanto in ne na očesno kliniko.
Na ja, malo sem se pohecal; v vsakem hecu je nekaj resnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar