Francoska sociologa Jamous in Peloille, raziskovalca zdravstva, sta predlagala svojsko teorijo strokovne avtonomije. Po njima je avtonomija neke stroke tem večja, čim večji je v stroki delež samostojne presoje strokovnjakov v razmerju do odločanja na osnovi protokolov, tehničnih navodil in drugih pisnih pravil in navodil. Strokovna presoja je po njima nekaj, kar ni vnaprej določeno, predpisano, kar ni 'determinirano' (indeterminacy), ampak so to odločitve 'po prosti presoji', lahko tudi v nasprotju s pisnimi navodili. Če v stroki prevladuje odločanje na osnovi pisnih navodil in opisov 'tehničnih' postopkov, če torej v njej prevladuje 'tehničnost' (technicality), je stroka bolj ranljiva, manj avtonomna, saj se v nekaj, kar je zapisano, lahko vsakdo vtika. Pri tem mislita predvsem ranljivost stroke v odnosu do administracije, birokracije.
Tako pojmovanje avtonomije se mi je zdelo vprašljivo. Po mojem je strokovnjak tisti, ki bolje obvlada neko področje dejavnosti kot laik, vseeno, ali se pri tem opira na izkušnje, raziskovalno znanje, zapisane postopkovnike, ali pa se odloča na osnovi bolj ali manj proste presoje na osnovi izkušenj, 'občutka', 'intuicije'. Strokovnost se izkazuje z uspešnostjo dela. Poleg tega se mi zdi, da je povzdigovanje 'proste presoje' v primerjavi s 'tehnikalijami' ostanek preteklosti, ko so v zdravstvu imeli posebno veljavo prav strokovnjaki, ki so na 'prvi pogled' videli, kaj je bolniku; ki so postavili diagnozo 'takoj, ko je bolnik stopil skozi vrata', ki so presenečali z nenavadnimi odločitvami, ki pa so se izkazale za uspešne - karizmatični geniji torej. Njihov vek je v naši dobi tehnizirane medicine minil in pričakovali bi, da bo kot avtonomen strokovnjak veljal tisti, ki obvlada raziskovalno pridobljeno znanje, ki je navsezadnje prelito v različne protokole zdravljenja, v 'tehnikalije'.
V Veliki Britaniji so izvedli raziskavo, v kateri so v skupinski razpravi povprašali medicinske sestre o tem, kako se odločajo pri delu in kakšno vlogo imajo pri njihovem delu 'občutki', 'intuicija' in 'izkušnje' v primerjavi z raziskovalno pridobljenimi dokazi. Pokazalo se je, da so 'občutki' in 'intuicija' lahko pomembni, da človek postane pozoren na določenega pacienta ali določeno vedenje, da pa se pri odločanju za delovanje sestre opirajo na 'izkušnje'. Raziskovalnega znanja niso kaj dosti omenjale.
Tudi pogovor v naši skupini je pokazal, da sestre marsikdaj ravnajo samostojno, tudi v nasprotju z običaji ali pravili in da se pri tem opirajo na izkušnje. Tudi zdravniki se večkrat obračajo nanje za svet, saj so tiste, ki spremljajo paciente kontinuirano dan in noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar