Intervju

Eno naslednjih vprašanj slušateljic VŠZNJ se nanaša na izvedbo intervjuja. Kako intervjuvati? V kratkem sestavku samo nekaj osnovnih reči. Mislimo seveda na intervju v okviru kvalitativne raziskave, ki bo dal uporabno kvalitativno gradivo - dovolj bogato pripoved. Recimo mu 'odprti intervju'.
(1) Najprej je dobro vedeti, da je individualni intervju ena izmed oblik raziskovalnega spraševanja. Raziskovalna spraševanja grobo delimo na tista, ki dajo gradivo, primerno za kvantitativno obdelavo, in tista, ki dajo kvalitativno gradivo. Prva so v grobem bolj strukturirana, druga so manj strukturirana. Pri prvih običajno uporabljamo  vnaprej pripravljen vprašalnik, to je seznam vprašanj, običajno zaprtih, z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Anketiranje lahko izvedemo v obliki individualnega intervjuja, skupinske ali množične (recimo poštne) ankete. Pri neposrednem strukturiranem intervjuju 'iz oči v oči' vprašanja beremo vprašancu in zapisujemo odgovore, ali pa vprašalnik izpolnjujemo skupaj z vprašancem, tako da oba hkrati gledata v vprašalnik, vprašanec odgovarja, spraševalec zapisuje. Tako izpolnjen vprašalnik potem kvantitativno obdelamo, tj. preštevamo odgovore. V okviru kvalitativne raziskave izvedemo eno od kvalitativnih oblik spraševanja: individualne intervjuje 'iz oči v oči', skupinsko razpravo (fokusne skupine) ali pisanje eseja (spisa). Intervjuje in razpravo po možnosti snemamo. Gradivo, ki ga zberemo na ta način, ima obliko pripovedi in ni prikladno za kvantitativno obdelavo, čeprav se iz njega s trudom da izvleči tudi kaj kvantitativnega. Obdelamo ga kvalitativno, tako da s postopnim kodiranjem oblikujemo pojme in jih povezujemo v pojmovne strukture. 
(2) Vse to omenjam zato, ker pri začetnikih obstaja težnja, da se kvalitativnega intervjuja lotevajo na način kvantitativnega tako, da - v strahu, da bi jim zmanjkalo niti - pripravijo seznam vprašanj, čim bolj podrobnih, ki jih potem zastavljajo vprašancu. Tako si zaprejo možnost, da bi dobili uporabno kvalitativno gradivo. Zakaj? Prvič, vprašanja zastavljamo na osnovi tega, kar že vemo o zadevi oziroma, kar zanima nas. Vprašanec morda o teh vprašanjih sploh ni razmišljal in so zanj nepomembna. Vprašanja so teme, so kode - vnaprejšnje, ne take, ki bi jih z analizo dobili iz zbranega gradiva; so nekaj, kar že vemo. S takim spraševanjem bomo dobili potrditev ali zavrnitev svojih domnev, ne bomo odkrili nič novega. Drugič, z natančnimi vprašanji zavremo spontani miselni tok vprašanca. Zapremo si možnost, da bi ugotovili, kako razmišlja, o čem, on sam, brez naše pobude in usmerjanja; kaj je pomembno zanj, kakšna je njegova 'logika'. Če ga zasujemo s podrobnimi vprašanji, bo odgovarjal kratko, z 'da' in 'ne' in podobno; ne bo se razgovoril, ker ga prekinjamo z vprašanji.
(3) Zato se 'odprtega intervjuja', intervjuja, ki bo dal povezano pripoved, lotimo drugače.
Vnaprej si zamislimo samo glavno temo ali manjše število tem, o katerih se bomo pogovarjali. Te teme si zapomnimo; ne beremo vprašanj, ampak se pogovarjamo, ali bolje, 'pozorno poslušamo'. To 'pozorno poslušanje' imenujemo tudi 'aktivno poslušanje'.
Vprašancu povemo, kaj nas zanima, nato pa pomolčimo, da lahko on spregovori. Zavzamemo držo, tudi držo telesa, s katero mu damo vedeti, da nas zanima, kar pripoveduje in da ga želimo razumeti. Razumeti pomeni ne ocenjevati, ne pozitivno ne negativno, ampak razumeti tudi stališča, s katerimi se ne strinjamo; razumeti, zakaj tako misli. Pri takem pogovoru se skušamo izogniti ocenjevanju, svetovanju, poučevanju, argumentiranju, kritiziranju, analiziranju in diagnosticiranju, pa tudi hvaljenju. Ironične pripombe, posmeh so zelo neumestni. Tudi humor in 'obračanje na hec' sta nezaželena. S svojo držo damo sogovorniku vedeti, da ga kot osebo sprejemamo, da se iskreno zanimamo zanj. Medtem ko se pogovarjamo, mu sedimo nasproti, gledamo v oči, a ga ne 'fiksiramo'. Ne zasujemo ga z besedami, ampak raje pomolčimo, da lahko on spregovori. Med pogovorom pritrjujemo, dajemo opogumljajoče pripombe, ali dodajamo kratka vprašanja: 'Aha', 'Hm', 'Ja, kar povejte', 'A tako je to šlo'. Tega ne počnemo mehanično in s 'profesionalnim nasmehom'. Pripoved spremljamo in če česa ne razumemo dobro, to takoj povemo: 'Zdajle pa nisem čisto dobro razumel, kako je to šlo'. Ponovimo za njim, da se prepričamo: 'Aha, to pomeni, da ste...' Ogibamo se pretirano čustvenih izrazov: 'O, čudovito', 'Sijajni ste', 'Neverjetno!'. Če je povedal res kaj sijajnega in neverjetnega, mu bo iskrica v naših očeh povedala več kot afektirane besede. Pogovor lahko usmerjamo k temam, ki smo si jih zamislili: 'No, zdaj se mi zdi, da kar dobro razumem, kako ste se vi počutili. Kaj pa vaši domači?'
To je za prvo silo. Več o intervjuju lahko preberete v ustrezni literaturi.

Kako izbrati ljudi za izvedbo intervjujev?

Tako je vprašala kolegica na srečanju v torek. Vprašanje zadeva izbor raziskovancev v kvalitativni raziskavi. Literatura obravnava to vprašanje pod naslovom 'vzorčenje'. To se mi ne zdi prav posrečeno, saj ob tem izrazu takoj pomislimo na reprezentativni vzorec, na slučajnostni vzorec, ki zagotavlja statistično reprezentativnost. Kvalitativne raziskave se ne lotevamo z namenom, da bi prišli do ugotovitev, ki bi jih lahko statistično posplošili na kako populacijo. Opisa doživljanja ene same praktikantke ne moremo posplošiti na vse praktikantke nekega letnika zdravstvene nege. V čem je tedaj njegova vrednost? Z analizo opisa doživljanja ene same praktikantke smo ugotovili veliko različnih dimenzij (značilnosti) njenega doživljanja in jih grupirali po področjih; identificirali smo nekatere vidike doživljanja, ki so se nam zdeli pomembni za organizacijo in usmerjanje prakse v prihodnje, kot na primer, da se dogaja refleksija prakse (v prihodnje bi jo lahko namerno omogočali in usmerjali), da obstaja socialna opora med prakso (za prihodnost velja podobno kot za refleksijo), da se pojavljajo čustveni pretresi; da se je naučila teh in onih veščin, pridobila to in ono znanje. Ali se to pojavlja pri vseh ali ne, ne vemo. Ne vemo, ali se to pojavlja pri 'povprečni' praktikantki, ali pa je bila ta izjemno občutljiva in doživljajsko diferencirana. Toda možno je, da se vse to pojavlja, kajti vsaj v enem primeru se je pojavilo. Možno je, da bi dodatni primeri še razširili in poglobili ta opis. 
V kvalitativni raziskavi nam torej gre za to, da odkrijemo čim več možnih značilnosti doživljanja in da oblikujemo vsebinsko bogat in povezan opis (poskusno teorijo) o doživljanju (ali o kaki drugi značilnosti). Ne gre nam za to, da bi ugotovili, kako široko ali kako splošno veljaven je naš opis. 
Ta premislek nas vodi pri izboru raziskovancev. Izbrali bomo tiste, pri katerih lahko pričakujemo bogat opis; in toliko, kolikor zadošča, da bo opis dovolj bogat. Ali drugače, bolj 'znanstveno': pri kvalitativni raziskavi kriterij izbora subjektov ni statistična reprezentativnost ampak teoretična relevantnost. Vendar reprezentativnosti ne zanemarimo povsem. Tudi naše gradivo naj bi bilo reprezentativno, le da ne v smislu statistične reprezentativnosti ampak v smislu dovolj širokega vsebinskega razpona in razpona doživljanja. Lahko bi izbrali praktikantke, za katere domnevamo, da so imele 'težko' prakso in one z 'lažjo'; na oddelkih, kjer se srečujejo z eno vrsto opravil in obremenitev in na oddelkih, kjer se srečujejo z drugo vrsto opravil in obremenitev. Tako ravnamo z namenom, da bi dobili čimbolj diferenciran, raznolik, opis, ne z namenom, da bi posplošili na čim širšo populacijo.
Kako bomo torej izbrali raziskovance? Poiskali bomo tiste, za katere domnevamo, da bi nam lahko veliko poglobljenega povedali o temi, ki nas zanima. Lahko izberemo skrajne primere, pa tudi povprečne - vse z namenom dobiti bogat, raznolik opis.
Koliko naj jih izberemo? Toliko, kolikor zadošča za teoretično nasičen opis, to je opis, ki je dovolj bogat in diferenciran. Lahko imamo srečo in že po analizi enega samega intervjuja pridemo do zadovoljivo bogatega opisa (do 'teoretične nasičenosti'). Če manjka še kakšen vidik, bomo dodajali intervjuje, dokler novi primeri ne dodajo nobene nove, pomembne informacije več. Ob tem je dobro pretehtati tudi koliko časa in energije imamo za analizo gradiva. Koliko poglobljenih intervjujev lahko analiziramo v danem času? Pravila ni. Ponavadi pravim, da je včasih dovolj en sam intervju, več kot 30 pa ni potrebno. Kaj se zgodi, če kdo preveč dobesedno razume, da je dovolj en sam primer, pa lahko preberete v enem od prejšnjih prispevkov.

Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?

V nekaj naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na vprašanja, ki so jih zastavile slušateljice moje 1. generacije VŠZNJ na 2. srečanju. Prvo je bilo vprašanje hipotez. Odgovor je odvisen od splošnega raziskovalnega pristopa, za katerega se bomo odločili. Ta je odvisen od tega, kolikšno stopnjo raziskanosti dane teme predpostavljamo. Ali drugače: ali se lotevamo teme nepoučeni, naivno, ali poučeni o dotedanjih raziskavah iste teme ali področja. To samo je odvisno od okoliščin in namena raziskave, predvsem od tega, ali je bolj za 'domačo' rabo, za lastno orientacijo, ali ima bolj formalen značaj (magistrska naloga); ali imamo že empirično gradivo, ki je bilo morda zbrano s kakim drugim namenom, ali ga bomo zbrali posebej za to raziskavo. 
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.

Generacija VŠZNJ I/2

Včeraj, 29. maja 2012, sem se drugič srečal z mojo prvo generacijo slušateljic (in enim slušateljem). Prvič sem se z njimi srečal v 1. letniku in zdaj so že pri koncu 2. letnika, tik pred tem, da predlagajo magistrske naloge. 

Od prvega srečanja, na katerem sem jim razložil, kako naj bi izvajali kvalitativne raziskave v zdravstveni negi, je minilo leto in pol. V vmesnem času so preštudirali literaturo in opravili izpit iz metodologije. Na začetku včerajšnjega predavanja sem jih prosil, naj mi zastavijo vprašanja o kvalitativni metodi, vprašanja, ki so ostala nejasna, ali ki so sedaj postala aktualna, ko so pred konkretnimi raziskovalnimi nalogami. Poleg tega sem jih prosil, naj mi navedejo naslove svojih nalog, čeprav jih bodo morda še spremenili. 

Vprašanja so bila naslednja:

• Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?
• Kako izbrati ljudi za izvedbo intervjujev?
• Kako in koliko kod je smiselno oblikovati za čim lažjo obdelavo naloge?
• Ali je primerno, da intervjuvaš večjo skupino ljudi in koliko jih je potrebno za izvedbo raziskave?
• Potek in analiza intervjuja.
• Kako izvesti raziskavo svojcev pri postopku eksplantacije (občutki, obnašanje itd.)? Kako usmerjati pogovor?
• Osebnih izpovedi se mnogi ljudje bojijo zaradi možnosti prepoznave. Kako zagotoviti neprepoznavnost in pridobiti ljudi za sodelovanje?
• Kako čim bolj kvalitetno razčleniti nalogo po kategorijah?
• Koliko dni je smiselno spremljati delo medicinske sestre v obliki pisanja dnevnika, da bi na podlagi tega prišli do uporabnega rezultat o področjih, ki jih medicinska sestra resnično opravi, npr. delo s pacientom, izpolnjevanje dokumentacije, odzivi na telefonske klice itd. Koliko sester je smiselno zajeti?
• Kako čim bolj kvalitetno napisati magistrsko nalogo?
• Kako kvalitativno raziskavo čim bolje vnesti v magistrsko nalogo?
• Koliko literature je potrebno za kvalitativno raziskavo?

Teme predvidenih projektnih in magistrskih nalog so bile:

• Kakovost življenja medicinskih sester
• Paliativna oskrba: znanje osebja in komunikacija
• Pomen ocenjevanja pooperativne bolečine in organizacija APS, izobraževanje MS za izboljšanje kakovosti nege
• Vpliv interneta na mlade in ... (še razmišljam)
• Hude poškodbe glave: preventiva ventilacijsko povzročene pljučnice
• Downov sindrom: stališča MS in drugih strok. delavcev
• Pomen mentorstva za zaposlene novinke na dializnem oddelku
• Pričakovanja svojcev starostnikov ob namestitvi v DSO (analiza pritožb)
• Produktivnost medicinskih sester
• Pomanjkanje MS v Sloveniji
• Sistem regulacije zdravstvene in bolniške nege v Sloveniji
• Področje okulistike (katarakta) - kvantitativna raziskava.

V naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na nekaj gornjih vprašanj in pokomentirati teme raziskav.

Samo en primer? Krasno.

V osnovnih besedilih o kvalitativnem raziskovanju (glej mojo internetno stran) in v prejšnjih sestavkih tega bloga sem poudaril, da v okviru kvalitativne raziskave izberemo enote proučevanja po drugem načelu kot v okviru kvantitativne raziskave. Pri slednji jih izberemo po načelu populacijske, statistične reprezentativnosti, ali, kar je isto, s slučajnostnim izborom. Sestavimo vzorec, ki predstavlja populacijo. V kvalitativni raziskavi pa jih izberemo po načelu teoretične relevantnosti. Izberemo enote, za katere domnevamo, da bomo pri njih dobili najbolj povedno gradivo, gradivo, ob katerem bomo lahko oblikovali nasičeno, razvejano, diferencirano in dovolj trdno povezano teorijo. Včasih je za to, da dobimo sorazmerno gosto, nasičeno teorijo, dovolj že en sam primer, en sam bogat intervju, en sam opis primera. To še posebej velja za študije primera, naj bo posameznika, skupine, skupnosti ali organizacije. 
Ko sem študentom razlagal o izboru enot (pravzaprav ni ustrezno s tem v zvezi uporabljati besede 'vzorčenje', ki implicira statistično reprezentativnost ne teoretične relevantnosti), so  običajno spraševali: Koliko enot pa naj bi imel tak vzorec? Odgovoril sem: Ne veliko, nekaj, deset, pet, tri - lahko tudi eno samo. Trideset, kolikor velja pri statističnem vzorčenju za mali vzorec, je v kvalitativni raziskavi že veliko, preveč. Dobimo neobvladljivo količino gradiva.
Spregledal sem, da so se pri tem, ko sem rekel, da je včasih dovolj že en sam primer, nekaterim zasvetile oči. Aja, a eden? Ja, en sam. Ta moja nepozornost se mi je kmalu maščevala. Na mizo sem dobil diplomsko nalogo, takorekoč za zadnji pregled pred velikim nastopom, s pripombo, da "nisem čisto sigurna, če je v redu. Ne vem, kako naj to skodiram." Ko sem zadevo pregledal, bilo je nekaj o izbiri partnerja, stereotipni temi 23-letnih študentk, sem videl, da težava ni v kodiranju. Kolegica je izvedla intervju s parom partnerjev, vse skupaj na eni gosto tipkani strani. Kakor koli sem obračal, nisem mogel videti ničesar teoretično relevantnega mimo običajnih stereotipov o razumevanju in ljubezni. V čem je bila težava? Preskopo gradivo. Ja saj ste rekli, da je dovolj en primer! - Ej, punca!  
Bila pa je še druga težava. Če nas npr. zanima, kako partnerja doživljata sorazmerno veliko starostno razliko med njima, je dobro nekaj pozornosti posvetiti teoretični pripravi: na katerih dimenzijah lahko pričakujemo razlike zaradi starosti: lahko moti videz? Se pozna pri seksu? So interesi različni? So prijatelji kompatibilni? So razlike v statusu, uporabi moči? - Ja saj ste rekli, da pri kvalitativni raziskavi ne smemo postavljati hipotez in da variable šele iščemo! - Mislite pa lahko, hudiča! In delate!
Pa še res je, da je včasih dovolj že en sam primer. Pred kratkim mi je prišlo v roke poročilo, v katerem neka učiteljica opisuje svoje delo z učencem z avtizmom. Tudi na eni sami strani. Opisani sta dve časovno razmaknjeni epizodi. Opis je tak, da se je z analizo dalo prepoznati značilnosti metode. Nič usodnega, pa vendar koristno. Pa se spoznaj v tej čudni kvalitativni metodi!

Kombinacija teoretičnega in reprezentativnega vzorčenja

V okviru kvalitativne raziskave vzorčimo teoretično. To pomeni, da izbiramo primere glede na njihov potencialni teoretični pomen, pomen pri gradnji utemeljene induktivne teorije. Lahko izbiramo tipične primere, raje pa kontrastne, ali primere, za katere domnevamo, da bodo dali podatke, ki bodo osvetlili kak teoretično pomemben vidik.
Ne belimo si glave, kako zagotoviti statistično reprezentativnost; primerov ne izbiramo na način slučajnostnega vzorčenja. V raziskavi o učencih z učnimi težavami, ki smo jo na kratko prikazali v prejšnjem zapisu (Bohinc, 2011), pa so izvedli kombinacijo reprezentativnega in teoretičnega (kvalitativnega) vzorčenja. 
K sodelovanju pri raziskavi so najprej povabili vse osnovne šole na področju R Slovenije. To pomeni, da so želeli ugotovitve posploševati na to populacijo, ali vsaj da bi bilo ob ustreznem nadaljnjem poteku vzorčenja sestaviti vzorec, ki bi omogočal statistično posploševanje. To je osnovna težnja reprezentativega vzorčenja. Na to vabilo se seveda niso odzvale vse šole; ni podatka, koliko se jih je odzvalo. V vsakem primeru gre za prostovoljni pristanek na sodelovanje. To pa pomeni, da je vzorec samoizbran; kar dalje pomeni, da ni reprezentativen oziroma, da je tem bolj pristranski, čim manj šol je pristalo na sodelovanje. V nadaljevanju postopka vzorčenja se spet skuša uveljaviti težnja po reprezentativnosti. Šole, ki so se odzvale, so razdelili po regijah. Poleg ljubljanske regije so upoštevali še sedem drugih slovenskih statističnih regij, torej skupaj osem od 12 statističnih regij. V drugem koraku so torej težili k stratificiranemu (slojevitemu) vzorcu, v katerem bi bili zastopani dve tretjini regij. V vsaki od izbranih regij so izbrali po dve šoli. Niso jih izbrali slučajnostno ampak po dveh vsebinskih kriterijih: izbrali so šole, ki so že sodelovale z temi raziskovalnimi ustanovami in katerih predstavniki so se udeležili seminarjev na raziskovano temo. To pomeni, da so izbrali šole, ki so pokazale interes, zanimanje za sodelovanje. Tak izbor je seveda pristranski. Nič hudega. 
Kako naj ocenimo to vzorčenje; kaj se lahko počne s takim vzorcem?
Poglejmo najprej, kako bi v danem primeru lahko potekalo reprezentativno vzorčenje.
Populacijo vseh OŠ v RS bi razdelili po statističnih regijah (12). Nato bi imeli dve možnosti:  (1) da upoštevamo vse regije (popis regij), ali (2) da izmed vseh regij na slučajnosten ali sistematičen način izberemo manjše število regij (recimo vsako drugo ali vsako tretjo). V naslednjem koraku bi iz regij, upoštevanih ali izbranih v prejšnjem koraku izbrali določeno število šol. Če smo v prejšnjem koraku upoštevali vse regije, bi bilo smotrno iz vsake regije izbrati določeno število šol bodisi slučajnostno (sistematično vsako peto, deseto npr.) bodisi tako, da bi jih najprej razdelili po slojih (velikosti npr.) in sestavili stratificiran vzorec. Če smo v prejšnjem koraku izbrali le nekaj regij, bi - teoretično - v izbranih regijah lahko upoštevali vse šole, ali pa bi na slučajnosten način izbrali manjše število šol. V izbranih šolah bi potem iz populacije učencev z učnimi težavami izbrali učence za raziskavo. Imamo več možnosti: da populacijo učencev z UT razdelimo po razrednih stopnjah in iz vsake stopnje izberemo nekaj učencev na slučajnosten način; ali pa omejimo populacijo na manjše število razrednih stopenj, morda celo na eno samo in bodisi izberemo učence na slučajnosten način, bodisi upoštevamo vse na tej razredni stopnji. Izbirati moramo najprej regije, nato šole, nato učence - vse slučajnostno (sistematično, stratificirano). Kar komplicirano, kajne? Tako bi dobili reprezentativen vzorec slovenskih učencev z UT. Ugotovitve na tem vzorcu bi lahko posplošili na vse slovenske učence z UT.
To ni bil namen raziskave, ki jo navajamo. Njen namen je bil priti do ugotovitev o tem, kako izvajati IDPP - izvirne delovne projekte pomoči učencem z UT.  Namen je bil priti do spoznanj, kako to organizirati, kaj se dogaja z vpletenimi, kako to doživljajo, kakšne spremembe se pojavijo pri udeleženih. Spoznati so želeli mehanizem, če naj se grobo izrazim. Ni jih zanimalo, ali je ta mehanizem univerzalen; zanimalo jih je, kako so v tem in onem primeru povezana njegova kolesca. Bili bi zadovoljni že, če bi proučili en sam tak primer izvirnega delovnega projekta pomoči učencu  z učnimi težavami. A dodatni primeri prinesejo širši vpogled v različne poteke. In pri tem so morda razlike med takimi in drugačnimi šolami, med Štajerci in Ljubljančani, na primer. Morda. Proučujemo jih ne zato, da bi lahko posplošili na celo Slovenijo, ampak da bi odkrili različice, čim več različic, čim bolj pomembne različice delovanja osnovnega modela pomoči, ki se imenuje IDPP.
Zato ta čudna kombinacija, ki se zdi protislovna in imamo ob njej občutek, da so si raziskovalke same sebi skakale v lase in metale polena pod noge. Nič napačna ni, če vemo, da niso hotele statistično posploševati ampak doseči teoretično nasičenost, ki ji je določena razpršitev opazovanj v prid.
Čisto malo pa je v igri tudi prizadevanje za legitimizacijo projekta. Pri nas tako težko razumejo, da ni treba, da bi popisali celo Slovenijo, da bi prišli do česa pomembnega. 
In jim je - tistim, ki težko razumejo - všeč, če je več regij in več šol itd. Odrasli imajo radi številke, bi rekel pisatelj Malega princa. 
Vir: Lea Šugman Bohinc (ured.), Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2011.

Akcijska raziskava o učnih težavah

Pred mano je obsežno, lično in skrbno urejeno poročilo o akcijski raziskavi o delu z učenci z učnimi težavami naših avtoric pretežno s Fakultete za socialno delo (Gabi Čačinovič Vogrinčič, Lea Šugman Bohinc (ured.), Ksenija Bregar Golobič (MŠŠ), Nina Mešl, Ines Kvaternik, Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Beata Akerman). To je vzorna akcijska raziskava na področju socialnega dela in pedagogike. K njej se bom še vračal, zdaj naj samo v grobih potezah povzamem, kako je potekala.

V okviru projekta Strokovne podlage za nadaljnji razvoj in uresničevanje Koncepta dela "Učne težave v osnovni šoli", ki je v letih 2008-2011 potekal v okviru Univerze v Ljubljani (financiran s strani MŠŠ in Evropskega socialnega sklada), je bilo izvedenih več podprojektov, med njimi tudi akcijska raziskava Soustvarjanje učenja in pomoči zgoraj omenjenih avtoric (sodelovala je tudi Liljana Rihter). 
V raziskavo so vključili devet osnovnih šol po Sloveniji. V vsaki šoli so izbrali dva učenca z učnimi težavami in vsakega od njiju vključili v posebno projektno skupino, ki so jo poleg učenca sestavljali učenčevi starši (eden ali oba), učiteljice (učiteljice predmetov, pri katerih je imel učenec težave, razredničarka, učiteljice za individualno učno pomoč) in svetovalna delavka (ena ali dve). Raziskovalke so se v to skupino vključevale ob svojih obiskih. Vsako šolo so obiskale petkrat. Ob vsakem obisku so izvedle najprej supervizijsko srečanje s šolskimi strokovnimi delavkami, nato sta sledili dve zaporedni srečanji s skupino vsakega od dveh učencev, tj. štiri srečanja; skupaj torej pet časovno porazdeljenih srečanj. Ob vseh srečanjih so raziskovalke zapisovale svoja opažanja in refleksije s pomočjo vnaprej pripravljenih obrazcev. Beležile so celoten proces dela v skupini okrog učenca po vnaprej opredeljenih kategorijah (npr. viri moči, dejavniki tveganja, dogovor o sodelovanju, preverjanje doseganja ciljev, opredelitev težave in želenih izidov, načrt pomoči in dogovori za naprej ipd.). Izpolnjevale so obrazec za spremljanje supervizijskega dela (udejanjanje dogovorov, udejanjanje koncepta delovnega odnosa v razredu, viri moči, dejavniki tveganja, koncept delovnega odnosa ipd.). Vrsta obrazcev je bila namenjena evalvaciji dela in so bili uporabljeni v treh časovnih točkah: na začetku projekta za oceno pričakovanj (vključno z osebnimi cilji, cilji glede učenca z učnimi težavami, dobrimi izkušnjami), na sredini projekta za oceno zadovoljstva sodelujočih in ob zaključku (ocene vloge vsakega člana, načina dela, napredka učenca). Na sredini projekta in na koncu so opravile intervju z učencem z učnimi težavami in ga spraševale o tem, v kolikšni meri se počuti slišanega in upoštevanega v svojem razredu.
Zbrane opise in druge podatke so analizirale kvalitativno po metodi utemeljene torije in za vsakega učenca posebej oblikovale "poskusno teorijo", na koncu pa vse povezale v sklepno združeno teorijo ali  "metateorijo", kot jo nekoliko neustrezno imenujejo.
V tem kratkem prikazu poteka akcijske raziskave smo se doslej izognili navajajanju ključnega izraza za skupino, ki je obdajala učenca z učnimi težavami in za celotno njeno dejavnost. Vsaka od teh skupin, ki vključuje učenca in je namenjena reševanju njegovih težav, je izvirni delovni projekt pomoči učencu ali kratko IDPP. To ni leporečje. Izvirni pomeni, da se pri vsakem učencu odvija posebej; da je za vsakega učenca drugačen, ker se prilagaja njegovi situaciji; da je v okviru istih splošnih načel pri vsakem drugače konkretiziran. Delovni pomeni, da ima konkretne storilnostne cilje in da se v njegovem okviru neprestano definirajo koraki k uresničitvi teh ciljev. Namen projekta je pomoč učencu in njegovemu okolju pri obvladanju težave, ki je v dobri meri videna kot odnosna, ne kot nekaj, kar je locirano v učencu; ne kot nekaj, kar bi izviralo iz njegovih osebnostnih lastnosti. Sicer pa več o teoriji, na kateri vse to temelji v posebnem sestavku.
Ali je bila to akcijska raziskava? Vsekakor. Gre za kompleksno akcijsko raziskavo, sestavljeno iz več delnih akcijskih raziskav akcijskoraziskovalnih skupin. Zadosti vsem osnovnim pogojem take raziskave. 1. Pri raziskavi so sodelovali člani organizacije (strokovni delavci, starši, učenci) ob pomoči zunanjih svetovalcev in raziskovalcev; vsi skupaj so sestavljali osnovne akcijskoraziskovalne skupine. 2. Oboji so sodelovali tako pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejanj kot pri raziskovalnih opravilih. 3. Pri vodenju skupin so upoštevali zakonitosti in načela skupinske dinamike, kar se je izrazilo v poglobitvi medsebojnega zaupanja med člani skupin. 4. V okviru projektov so si dejavno prizadevali spremeniti ravnanje sodelujočih, predvsem doseči konkretno izboljšanje pri učencih; to delo je vključevalo načrtovanje, izvajanje načrtov in evalvacijo.
Naj dodamo in poudarimo, da je ta akcijska raziskava imela tako praktične učinke na sodelujoče, v prvi vrsti učence, prinesla pa je tudi dragocene raziskovalne ugotovitve za usmerjanje nadaljnjega dela z učenci z učnimi težavami. Proizvedla je izjemno kakovostno raziskovalno poročilo.
Ta raziskava je tudi zgled povezovanja akcijskega raziskovanja in kvalitativne analize.
Vir: Lea Šugman Bohinc (ured.), Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana 2011.