KODIRANJE = KONCEPTUALIZACIJA

Konceptualizacija je ustvarjanje pojmov iz empiričnih zapisov (izjav, povedi, opažanj).
Kodiranje je tehnika, s pomočjo katere ustvarjamo pojme različnih ravni abstraktnosti in različno pomembne za končni smoter raziskave, ki je oblikovanje prizemljene in utemeljene teorije (grounded theory) o določenem izseku družbene stvarnosti.
Vrnimo se k zapisu intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (zapis Odprto kodiranje, 17.3.12).
Človek, ki je postavljen pred nalogo, da kodira ta (ali podoben) zapis, sprva ne ve, kaj se od njega pričakuje; čemu naj ob rob pripisuje kode - besede, ki naj označujejo dele besedila; kaj naj si misli o besedilu; kaj pravzaprav se pričakuje od njega. Nekateri brez posebnega razmišljanja pripisujejo besede, ki jim pridejo na um, nekako po metodi prostega asociiranja, z namenom, da se rešijo naloge, ki ji ne vidijo pravega smisla. Drugi vzamejo zapis kot mnenje študentke o njeni praksi, o tem, kako dobra je. Skušajo razbrati, ali je njeno mnenje o praksi pozitivno ali negativno; ali meni, da je praksa dobra ali slaba; se je dobro počutila ali ne; ji je koristila ali ne. Skušajo oceniti prakso. V najboljšem primeru nastane na koncu nekakšen seznam plusov in minusov, pozitivnih in negativnih značilnosti prakse, prednosti in pomanjkljivosti. To ni neuporaben rezultat analize intervjuja. Ni pa tisto, kar naj bi bil rezultat kvalitativne analize. Tretji, ti so na vseh praktičnih strokovnih področjih (negi, soc. delu, pedagogiki) redki, skušajo razumeti, kaj se pri praksi dogaja. Skušajo razumeti, kateri procesi potekajo: kako študentka doživlja prakso; kaj se dogaja v njenem umu; kako se spreminja njen odnos do dela, ki ga opravlja, do poklica; kaj se dogaja na učni bazi, med sodelavkami; kako se študentka vživlja v novo okolje. Ko bodo skušali odgovoriti na ta vprašanja, ne bodo mogli samo ponoviti, kar je študentka izjavila, ampak bodo morali - da ne bi stopicali na mestu in se vrteli v krogu - v njenih izjavah videti nekaj več. Ne bo dovolj, če bodo v izjavi "pogovarjamo se o praksi" videli samo "pogovor o praksi". To ne pove nič novega, ničesar ne doda prvotni izjavi. Kodirati bodo morali, na primer, "sodelovanje". To je že boljše. Še boljše bi bilo, če bi kodirali "pogled na prakso", "obravnavanje prakse", ali kot smo že namignili, "refleksija prakse". To je pravi pojem, kategorija. Pove nam, da praksa poteka tako, da na tak ali drugačen način praktikantke druga drugi kažejo zrcalo ob praktičnemu delu; se kot igralec ali plesalec na vaji vidijo v zrcalu, ki je v tem primeru opazovanje in mnenje drugih o istem delu. Tak pojem poveže naše razmišljanje z obstoječo teorijo; odpre nam pot do drugih razmišljanj o isti stvari. Znanstvenika Argyris in Schon sta, na primer, objavila knjigo o refleksivni praksi - Reflexive Practitioner.
Pri negi nas ne zanima teorija ampak praksa, boste rekli. Teorija vodi do prakse; njen končni namen v zdravstveni negi je izboljšanje prakse. Z boljšim razumevanje tega, kar se med prakso dogaja, jo bomo lahko izboljšali. Če bi tistega, ki je naredil seznam pozitivnih in negativnih plati prakse, vprašali, zakaj je nekaj ocenil pozitivno in drugo negativno, bi moral teoretizirati, to je, pojasniti, kako, na kakšen način, po kakšnem mehanizmu, značilnost, ki jo je ocenil kot pozitivno, prispeva h končni uspešni praksi - in enako za negativno značilnost, kako ogroža doseganje ciljev dobre prakse. Da bi bilo to teoretiziranje prepričljivo, bi se moral opreti na empirično dobljene izjave in opažanja, skratka, moral bi izvesti konceptualizacijo.

Kode: strokovni pojmi in in vivo kode

In vivo kode so besede, pojmi, ki jih uporablja intervjuvani in so običajno vzeti iz vsakdanjega jezika. Te besede dobesedno ali skoraj dobesedno prepišemo iz besedila, ki ga kodiramo. Poglejmo prvi stavek intervjuja s praktikantko zdravstvene nege.


BESEDILO: "Kot študentka izrednega študija ... se počutim odlično ..."
IN VIVO KODA: počutje, odlično počutje
Nadaljevanje stavka:
BESEDILO: "... saj dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo."
IN VIVO KODE: sodelovanje, dobro sodelovanje; medsebojna pomoč.
V nadaljevanju intervjuja:
BESEDILO "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni."
IN VIVO KODA: hvaležnost bolnikov


Strokovne kode ali strokovni pojmi so vzeti iz strokovnega ali znanstvenega jezika, jezika teorije. Med temi pojmi so določene razlike: nekateri so sicer vzeti iz strokovnega jezika, ki pa je vsakdanji jezik strokovnjakov, npr. nazivi pripomočkov, ki jih uporablja sestra. Drugi so vzeti iz popolnoma določene teorije ali teoretične šole, usmeritve, npr. iz psihoanalize (prenos ali transfer). Seveda so lahko vzeti iz različnih strok, zdravstvene nege, socialnega dela, pedagogike, psihologije, sociologije, ali iz njihovih disciplin. Primer kode iz vsakdanjega strokovnega jezika (ki je v tem smislu, da jo zgolj prepišemo hkrati tudi in vivo koda):


BESEDILO: "Vsak pacient je drugačen, in vsakega moramo obravnavati individualno, zato se veliko naučimo, tudi komunikacijo s pacienti."
KODE: individualna obravnava, komunikacija
Primer kode iz jezika pedagoške ali organizacijske teorije:
BESEDILO: "Med študenti se radi pogovarjamo (o praksi) ... tudi doma se pogovarjamo ..."
KODA: refleksivna praksa
BESEDILO: "... nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese ... se lahko nalezeš raznih bacilov ... strah pred napakami ..."
KODA: stres, psihofizična obremenitev.


Besedilo "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni" bi lahko kodirali s kodo "motivacija" ali "motivator", saj gre očitno za enega od dejavnikov, ki motivirajo praktikantke za delo.
Vse te različne kode sicer lahko razlikujemo, ne moremo pa jih vedno natančno ločiti; veliko je prekrivanja. Pomembno je, da skušamo v procesu kvalitativne analize besedila narediti korak od bolj konkretnih vsakdanjih izrazov do bolj abstraktnih strokovnih pojmov in kategorij.

PRIMERI KATEGORIJ

V istem zapisu intervjuja najdemo še druge močne pojme ali kategorije poleg pojma REFLEKSIVNA PRAKSA.
Drugi tak pojem je SOCIALNA OPORA. Praktikantka pravi: "... dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo", "se radi pogovarjamo o izkušnjah", "se pogovarjamo doma", "šolske mentorice ... govorijo o pripetljajih". Deloma so to iste izjave, ki smo jih že upoštevali pri pojmu REFLEKSIVNA PRAKSA. Nič ne de. Tu gre zdaj za drug vidik. Ko smo konstruirali pojem refleksivne prakse, smo bili pozorni na to, da se o praksi pogovarjajo. Zdaj pa smo pozorni na to, da imajo na praksi in ob njej okrog sebe krog ljudi: kolegice, mentorico, domače. Z vsemi temi ljudmi so v stikih, z njimi se pogovarjajo o praksi. Ti ljudje sestavljajo njihovo socialno oporno mrežo, katere funkcija je socialna opora. 
Če bi upoštevali samo kolegice in mentorico in morda sodelavke na delovnem mestu (ki sicer niso omenjene), bi to poimenovali s pojmom KOLEGIALNA OPORA ali s še ožjim VRSTNIŠKA OPORA, če bi upoštevali samo druge praktikantke. Ti trije pojmi sestavljajo pojmovno hierarhijo:

SOCIALNA OPORA

KOLEGIALNA OPORA

VRSTNIŠKA OPORA

Zakaj je SOCIALNA OPORA pomemben pojem, kategorija? Stvar je precej očitna: zato, ker praksa doseže svoj namen samo, če obstaja taka opora. Praktikantke se na praksi srečajo z novimi izzivi, naletijo na težave, včasih na hude obremenitve (npr. smrt pacienta), ki jih lahko obvladajo samo ob pomoči drugih in njihovi empatični opori. Ko mislimo na izboljševanje pogojev prakse, moramo upoštevati tudi zagotavljanje in izboljševanje socialne opore.

Tretji pomemben pojem so OBREMENITVE (STRES), pojem-dvojček s pojmom socialne opore. Praktikantka omenja "žalostne trenutke", ko se "navežeš na pacienta ... in nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese"; "lahko se nalezeš raznih bacilov..."; temu se pridruži "strah pred napakami" in novi izzivi: "spomnim se, kako sem prvič vzela pacientu kri. Bilo me je zelo strah, tresla sem se, potila, nisem upala pičiti..." Lep opis psihofizičnega stresa.

PRAVI (MOČNI) POJMI: KATEGORIJE

Še vedno govorimo o kodiranju. V neurejenem besedilu najprej poiščemo TEME. Vprašamo se, o čem se pripoveduje. Nato znotraj tem identificiramo posamezne VARIABLE in njihove MODALITETE. Vse to so v širokem pomenu besede pojmi ali kode. V raziskavi pa iščemo predvsem "močne", povedne pojme; pojme, ki izrazijo bistvo povedanega in ki dodajo nekaj novega.
Kaj nam pove besedilo v prvem okviru prejšnjega članka? Praktikantka pripoveduje o tem, da se o praksi pogovarjajo med študenti, doma in z mentorico. Nadaljnje kodiranje nam pove, da so ti pogovori lahko takšni in drugačni; opiše nekaj značilnosti teh pogovorov. Kakšen je smisel vsega tega pripisovanja pojmov? K čemu to vodi? Kaj pomembnega lahko ugotovimo? To iz vsega tega kodiranja ni razvidno. Potreben je premislek. 
Ali bi lahko praksa potekala tudi tako, da se o njej ne bi pogovarjali? Teoretično je to možno. Kaj je bolje: da se pogovarjajo, ali da se ne pogovarjajo? Rekli bomo: da se pogovarjajo, saj to pomeni, da o praktičnem delu razmišljajo; se ozavestijo njegovih prednosti in pomanjkljivosti; zvedo, kaj so storile prav in kaj ne; kako bi lahko delale boljše itd. Pogovor o praksi je nujen sestavni del prakse same. Ni dovolj, da delamo, o delu je treba govoriti, da bi lahko delali boljše in/ali da bi se ob njem počutili boljše, da bi bolje videli smisel svojega dela. Gre torej za prakso s pogovorom. To je REFLEKSIVNA PRAKSA. "Refleksivna praksa" je pravi, močni pojem; je KATEGORIJA. 
Ta intervju odkriva, da poteka praksa zdravstvene nege kot refleksivna ali reflektirana praksa, kot praksa, o kateri se pogovarjajo in o njej razmišljajo. Na osnovi tega, kar smo zvedeli o tem, s kom se praktikantke pogovarjajo in kako in kaj si mislijo o tem, lahko izboljšamo študijsko prakso. Kategorije so torej pojmi, ki povezujejo in usmerjajo spoznavanje h končnemu smotru raziskave. V njih je jasneje kot v ostalih pojmih izražen namen (intenca) in zveza z razlogom in smotrom raziskave.
Lahko bi torej definirali: REFLEKSIVNA PRAKSA je praksa, o kateri se praktikantke pogovarjajo, o kateri razmišljajo. Ti pogovori lahko potekajo v različnih kontekstih, krogih, z različnimi osebami: z drugimi praktikantkami, z mentorico v šoli, s sodelavkami na delovnem mestu, s svojci doma. Pogovori imajo lahko različno vsebino, recimo o splošnih pogojih in okvirih prakse, o delovni organizaciji, sodelavcih, poteku dela, posebnih vidikih dela. Pogovori so lahko bolj ali manj sistematični. Lahko imajo značaj vsakdanjih nesistematičnih, naključnih opazk; pripovedovanje zgodb in anekdot; lahko so bolj sistematični in analitični; lahko potekajo po vnaprej pripravljenih obrazcih. Itd.

Variable in modalitete

V prejšnjem članku smo opisali tematsko kodiranje. Pri tematskem kodiranju identificiramo v gradivu širše teme ali poglavja; običajno obsegajo več povedi, več stavkov. Znotraj posameznih tem nato identificiramo variable in njihove modalitete (ali vrednosti, če naletimo na kvantificirano variablo). Priporočljivo je, da ob dani variabli napišemo tudi njene modalitete. Lahko napišemo samo modaliteto, ki se dejansko pojavlja v besedilu, lahko pa dopolnimo dejanski nabor modalitet z možnimi modalitetami.

V prejšnjem članku je v prvem okviru navedeno, da se praktikantke pogovarjajo o praksi - tema: POGOVORI O PRAKSI. Med drugim lahko znotraj te teme identificiramo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "Med študenti...", "Tudi doma...", "...šolske mentorice ... govorijo"

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA SOGOVORNIKE: med študenti, s starši, z mentorico

BESEDILO: "... tako dobre, smešne kot tudi žalostne zgodbe..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA VSEBINO: smešno, žalostno; pozitivno, negativno; dobro, slabo

BESEDILO: "... se radi pogovarjamo...", "... saj so zelo zanimive..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA ZANIMIVOST: zanimivi, nezanimivi.

V drugem okviru v okviru teme NEVARNOSTI OKUŽBE najdemo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "... se lahko nalezeš..."

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED OKUŽBO: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... lahko prenesemo na svojce"

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED PRENOSOM OKUŽBE: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... če upoštevam pravila..."

VARIABLA in MODALITETE: UPOŠTEVANJE PRAVIL KOT OBRAMBA PRED OKUŽBO: upošteva, ne upošteva.

Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".

Tematsko kodiranje

Kako se lotiti kvalitativne analize zapisa odprtega intervjuja, eseja, dnevniškega zapisa ali podobnega nestrukturiranega (neurejenega) ali slabo strukturiranega gradiva? Tako gradivo ni urejeno po vprašanjih, po temah, vsebinskih točkah ali kako podobno. Nima podnaslovov, nima poglavij in podpoglavij. Obravnava več različnih tem, ki niso jasno ločene, ampak se prepletajo in so med seboj pomešane. Do zdaj sem priporočal "odprto kodiranje" (gl. prejšnji članek). Besedilo razdelimo na vsebinsko zaključene celote, povedi, ki približno ustrezajo stavkom ali delom stavkov. Ob robu besedila (to je najpreprostejši "peš" način) pripisujemo tem povedim pojme, gesla ali kode, ki z eno besedo (lahko tudi več) povzamejo ali izrazijo bistvo povedi. Opazil pa sem, da so na ta način pripisani pojmi različnih ravni abstrakcije in različnega logičnega statusa. Zato svetujem, da v besedilu najprej poiščemo širše teme in presodimo, h kateri temi spada določena poved. 
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".

V drugem okviru praktikantka govori o "nevarnosti okužbe", ki so ji izpostavljene praktikantke zdravstvene nege na praksi. To je druga tema.

ODPRTO KODIRANJE

Na tečaju kvalitativnega raziskovanja v zdravstveni negi (VŠZN-Jesenice, gl. post 13.11.10) smo obravnavali zapis odprtega intervjuja s študentko-praktikantko o njeni študijski praksi. Nato sem pokazal, kako tako gradivo kodiramo. Kodirati pomeni v gradivu poiskati pojme, ki se v njem pojavljajo, da bi iz njih nato zgradili poskusno teorijo - v tem primeru teorijo o tem, kako študijsko prakso doživljajo praktikantke. Ko kodiramo odprto, to pomeni, da izjavam v intervjuju pripisujemo pojme, kakor nam prihajajo na pamet. Ti pojmi ali kode so lahko bolj ali manj posrečeni in bolj ali manj uporabni za gradnjo teorije. Kateri so boljši in kateri slabši, se bo izkazalo spotoma, ko bomo začeli oblikovati teorijo. Nekaj pa bomo o tem rekli v nekaj naslednjih člankih.
Tu je zgled odprtega kodiranja: