Tematsko kodiranje

Kako se lotiti kvalitativne analize zapisa odprtega intervjuja, eseja, dnevniškega zapisa ali podobnega nestrukturiranega (neurejenega) ali slabo strukturiranega gradiva? Tako gradivo ni urejeno po vprašanjih, po temah, vsebinskih točkah ali kako podobno. Nima podnaslovov, nima poglavij in podpoglavij. Obravnava več različnih tem, ki niso jasno ločene, ampak se prepletajo in so med seboj pomešane. Do zdaj sem priporočal "odprto kodiranje" (gl. prejšnji članek). Besedilo razdelimo na vsebinsko zaključene celote, povedi, ki približno ustrezajo stavkom ali delom stavkov. Ob robu besedila (to je najpreprostejši "peš" način) pripisujemo tem povedim pojme, gesla ali kode, ki z eno besedo (lahko tudi več) povzamejo ali izrazijo bistvo povedi. Opazil pa sem, da so na ta način pripisani pojmi različnih ravni abstrakcije in različnega logičnega statusa. Zato svetujem, da v besedilu najprej poiščemo širše teme in presodimo, h kateri temi spada določena poved. 
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".

V drugem okviru praktikantka govori o "nevarnosti okužbe", ki so ji izpostavljene praktikantke zdravstvene nege na praksi. To je druga tema.