KODIRANJE = KONCEPTUALIZACIJA

Konceptualizacija je ustvarjanje pojmov iz empiričnih zapisov (izjav, povedi, opažanj).
Kodiranje je tehnika, s pomočjo katere ustvarjamo pojme različnih ravni abstraktnosti in različno pomembne za končni smoter raziskave, ki je oblikovanje prizemljene in utemeljene teorije (grounded theory) o določenem izseku družbene stvarnosti.
Vrnimo se k zapisu intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (zapis Odprto kodiranje, 17.3.12).
Človek, ki je postavljen pred nalogo, da kodira ta (ali podoben) zapis, sprva ne ve, kaj se od njega pričakuje; čemu naj ob rob pripisuje kode - besede, ki naj označujejo dele besedila; kaj naj si misli o besedilu; kaj pravzaprav se pričakuje od njega. Nekateri brez posebnega razmišljanja pripisujejo besede, ki jim pridejo na um, nekako po metodi prostega asociiranja, z namenom, da se rešijo naloge, ki ji ne vidijo pravega smisla. Drugi vzamejo zapis kot mnenje študentke o njeni praksi, o tem, kako dobra je. Skušajo razbrati, ali je njeno mnenje o praksi pozitivno ali negativno; ali meni, da je praksa dobra ali slaba; se je dobro počutila ali ne; ji je koristila ali ne. Skušajo oceniti prakso. V najboljšem primeru nastane na koncu nekakšen seznam plusov in minusov, pozitivnih in negativnih značilnosti prakse, prednosti in pomanjkljivosti. To ni neuporaben rezultat analize intervjuja. Ni pa tisto, kar naj bi bil rezultat kvalitativne analize. Tretji, ti so na vseh praktičnih strokovnih področjih (negi, soc. delu, pedagogiki) redki, skušajo razumeti, kaj se pri praksi dogaja. Skušajo razumeti, kateri procesi potekajo: kako študentka doživlja prakso; kaj se dogaja v njenem umu; kako se spreminja njen odnos do dela, ki ga opravlja, do poklica; kaj se dogaja na učni bazi, med sodelavkami; kako se študentka vživlja v novo okolje. Ko bodo skušali odgovoriti na ta vprašanja, ne bodo mogli samo ponoviti, kar je študentka izjavila, ampak bodo morali - da ne bi stopicali na mestu in se vrteli v krogu - v njenih izjavah videti nekaj več. Ne bo dovolj, če bodo v izjavi "pogovarjamo se o praksi" videli samo "pogovor o praksi". To ne pove nič novega, ničesar ne doda prvotni izjavi. Kodirati bodo morali, na primer, "sodelovanje". To je že boljše. Še boljše bi bilo, če bi kodirali "pogled na prakso", "obravnavanje prakse", ali kot smo že namignili, "refleksija prakse". To je pravi pojem, kategorija. Pove nam, da praksa poteka tako, da na tak ali drugačen način praktikantke druga drugi kažejo zrcalo ob praktičnemu delu; se kot igralec ali plesalec na vaji vidijo v zrcalu, ki je v tem primeru opazovanje in mnenje drugih o istem delu. Tak pojem poveže naše razmišljanje z obstoječo teorijo; odpre nam pot do drugih razmišljanj o isti stvari. Znanstvenika Argyris in Schon sta, na primer, objavila knjigo o refleksivni praksi - Reflexive Practitioner.
Pri negi nas ne zanima teorija ampak praksa, boste rekli. Teorija vodi do prakse; njen končni namen v zdravstveni negi je izboljšanje prakse. Z boljšim razumevanje tega, kar se med prakso dogaja, jo bomo lahko izboljšali. Če bi tistega, ki je naredil seznam pozitivnih in negativnih plati prakse, vprašali, zakaj je nekaj ocenil pozitivno in drugo negativno, bi moral teoretizirati, to je, pojasniti, kako, na kakšen način, po kakšnem mehanizmu, značilnost, ki jo je ocenil kot pozitivno, prispeva h končni uspešni praksi - in enako za negativno značilnost, kako ogroža doseganje ciljev dobre prakse. Da bi bilo to teoretiziranje prepričljivo, bi se moral opreti na empirično dobljene izjave in opažanja, skratka, moral bi izvesti konceptualizacijo.