Še vedno govorimo o kodiranju. V neurejenem besedilu najprej poiščemo TEME. Vprašamo se, o čem se pripoveduje. Nato znotraj tem identificiramo posamezne VARIABLE in njihove MODALITETE. Vse to so v širokem pomenu besede pojmi ali kode. V raziskavi pa iščemo predvsem "močne", povedne pojme; pojme, ki izrazijo bistvo povedanega in ki dodajo nekaj novega.
Kaj nam pove besedilo v prvem okviru prejšnjega članka? Praktikantka pripoveduje o tem, da se o praksi pogovarjajo med študenti, doma in z mentorico. Nadaljnje kodiranje nam pove, da so ti pogovori lahko takšni in drugačni; opiše nekaj značilnosti teh pogovorov. Kakšen je smisel vsega tega pripisovanja pojmov? K čemu to vodi? Kaj pomembnega lahko ugotovimo? To iz vsega tega kodiranja ni razvidno. Potreben je premislek.
Ali bi lahko praksa potekala tudi tako, da se o njej ne bi pogovarjali? Teoretično je to možno. Kaj je bolje: da se pogovarjajo, ali da se ne pogovarjajo? Rekli bomo: da se pogovarjajo, saj to pomeni, da o praktičnem delu razmišljajo; se ozavestijo njegovih prednosti in pomanjkljivosti; zvedo, kaj so storile prav in kaj ne; kako bi lahko delale boljše itd. Pogovor o praksi je nujen sestavni del prakse same. Ni dovolj, da delamo, o delu je treba govoriti, da bi lahko delali boljše in/ali da bi se ob njem počutili boljše, da bi bolje videli smisel svojega dela. Gre torej za prakso s pogovorom. To je REFLEKSIVNA PRAKSA. "Refleksivna praksa" je pravi, močni pojem; je KATEGORIJA.
Ta intervju odkriva, da poteka praksa zdravstvene nege kot refleksivna ali reflektirana praksa, kot praksa, o kateri se pogovarjajo in o njej razmišljajo. Na osnovi tega, kar smo zvedeli o tem, s kom se praktikantke pogovarjajo in kako in kaj si mislijo o tem, lahko izboljšamo študijsko prakso. Kategorije so torej pojmi, ki povezujejo in usmerjajo spoznavanje h končnemu smotru raziskave. V njih je jasneje kot v ostalih pojmih izražen namen (intenca) in zveza z razlogom in smotrom raziskave.
Lahko bi torej definirali: REFLEKSIVNA PRAKSA je praksa, o kateri se praktikantke pogovarjajo, o kateri razmišljajo. Ti pogovori lahko potekajo v različnih kontekstih, krogih, z različnimi osebami: z drugimi praktikantkami, z mentorico v šoli, s sodelavkami na delovnem mestu, s svojci doma. Pogovori imajo lahko različno vsebino, recimo o splošnih pogojih in okvirih prakse, o delovni organizaciji, sodelavcih, poteku dela, posebnih vidikih dela. Pogovori so lahko bolj ali manj sistematični. Lahko imajo značaj vsakdanjih nesistematičnih, naključnih opazk; pripovedovanje zgodb in anekdot; lahko so bolj sistematični in analitični; lahko potekajo po vnaprej pripravljenih obrazcih. Itd.
Ni komentarjev:
Objavite komentar